Pripovedka o Lemberških godcih
| Pripovedka o Lemberških godcih Narodne pravljice in legende Manica Koman |
| |||||||||
Živel je njega dni osel, ki je do svojih starih let zvesto služil svojemu gospodarju. Njegov gospodar je pa bil brezsrčna duša in namesto da bi zvestemu oslu privoščil na stara leta potrebnega počitka in polne jasli, ga je zapodil kar meni nič tebi nič iz svojega hleva ter kupil mlajšega osla.
»Taka je torej hvaležnost tega sveta!« je vzdihnil žalostno stari osel ter se odpravil s krvavečim srcem po svetu.
Dolgo je premišljal ubogi sivec, kam bi šel in kaj bi začel. Slednjič mu pade izvrstna misel v glavo. Ves oveseljen pravi samemu sebi: »Za godca pojdem v mesto Lemberg. Moj glas je lep in močan, Lemberžani pa so vsi jako muzikalični ljudje. Radi me bodo poslu« šali in mi tudi radi kaj vrgli, da se bom preživel.«
In naš osel se je res takoj napotil proti Lembergu.
Na poti sreča psa in ga vpraša, kam je namenjen.
»E, bogme,« zajavka kuže, »še sam ne vem, kam me vede pot. Povej mi, ljubi osel, je li to pravično, da me je gospodar zapodil, ko sem mu vendar dolgo vrsto let tako zvesto čuval hišo, da se najpredrznejši tat ni upal nikoli priti blizu? In ko sem se nekaj časa obotavljal, mi je gospodar zažugal kar s kamenjem. O, prijatelj oslovski, ti ne veš, kako je meni hudo!«
»I, kaj ne bi vedel.« pravi osel, »saj se je meni do pičice tako zgodilo.«
Sedaj rudi osel pove psu svojo žalostno zgodovino in hitro se domenita, da si gresta skupno kot godca v Lemberg služit kruha.
Ko tako nekaj časa hodita, srečata mačko, ki je počasi in s sklonjeno glavo stopicala proti njima.
»Hej, teta muca,« zakliče pes. »kam pa tako žalostna?«
»Čemu me vprašuješ,« zagodrnja mačka, »ko še sama ne vem, kam. Vem le toliko, da sem mnogo let svojemu gospodarju prav pridno davila miši in pod« gane. Sinoči pa, ko sem čepela pod pečjo, je dejal gospodar svoji ženi: »Slišiš, stara, mačko bo treba ubiti. Stara je in dolgo ne bo več za rabo. Saj sta sedaj že njena mlada dva mucka toliko velika, da jo bosta lahko nadomeščala.« — Lahko si mislita, s kolikim strahom sem jo takoj sinoči popihala od nehvaležnih ljudi. Ho» dim že vso noč, a sedaj me vidita tukaj.«
»Le potolaži se, muca, in pojdi z nama,« reče osel. »Ti znaš gosti bolj kakor midva oba, le kar med godce se vpiši in bodi brez skrbi! Se bomo že kako preživeli.«
Mačka je šla z njima. A niso hodili dolgo, ko srečajo petelina.
»Kam pa vi, striček petelinček,« ga vpraša muca.
Petelin se ustavi in začne tožiti: »Slabo se mi godi, ljubi moji, jako slabo. Do svoje starosti sem služil svoji gospodinji tako vestno, kakor nihče drugi. Na izročene mi pute sem pazil tako zvesto, da se v dolgih letih mojega službovanja ni izgubila niti ena. Danes zjutraj pa, ko sem klical svoje pute k zajtrku, sem čul, kako je rekla gospodinja svojemu možu: »Janez jutri je tvoj god. Zakoljem petelina in ti ga prav okusno pripravim za vezilo. Petelin je star in ni ga več škoda!« — Hej. tako s pa nismo zmenili, sem si mislil ter odkuril po svetu. Vidite, prijatelji, to je hvaležnost!«
Osel, pes in mačka vzamejo z veseljem tudi petelina v svojo sredo ter korakajo res kakor godci proti mestu lemberškemu.
Še preden so dospeli v mesto, jih jc dohitela noč in primorani so bili iskati si prenočišča v samotnem, napol podrtem gradu, v katerem so imeli razbojniki svoje skrivališče.
Razbojniki so bili isti večer vsi doma. Sedeli so okrog bogato obložene mize ter se izvrstno zabavali.
Osel pristopi tiho k oknu in pokuka v sobo. In ko vidi. da so pijani razbojniki jako dobre volje, pravi svojim tovarišem: »Veste kaj, prijatelji, jaz mislim, da storimo najbolje, ako prej, preden poprosimo to pijano drhal za prenočišče, tu pod oknom zagodemo lepo poskočnico!«
Oslov predlog je bil vsem po volji. Kakor bi trenil, skoči pes na osla, mačka na psa, na mačko petelin, in zdajci vsi naenkrat zarjovejo, kolikor jim le more iz grla, osel svoj »i-a-i-a«, pes »hov-hov-hov«, mačka »mijav-mijav« in petelin »kikeriki«.
Pijani razbojniki so se te čudovite godbe tako prestrašili, da so na mah poskočili izza mize ter bežali iz grada, kakor bi streljal za njimi. Naši godci pa so zmagonosno odšli v grad ter se vsak po svoje imenitno pogostili.
Osel se je zaril v polne svisli ter se po dolgem času zopet enkrat do sitega najedel sladke mrvice. Pes in mačka sta hitela v kaščo, kjer so viseli ogromni in brezštevilni kosi svinjskih gnjati, plečet, reber in še mnogo drugega mesa, zlasti raznovrstne divjačine. Petelin je pa kmalu iztaknil polno žitnico ter se do dobrega nazobal zlate pšenice. Ko so se temeljito pokrepčali, so se odpravili počivat
Mačka, ki ljubi gorkoto, je zlezla v peč; pes v hišo pod klop, osel, ki je bil že od mladosti navajen gnoja, se je zleknil na gnojišče, petelin je pa kot čuvar počepnil na okno.
Ko so se razbojniki po begu iz gradu, globoko v gozdu, nekoliko oddahnili in zopet vsi srečno sešli, je predlagal njihovi glavar, da bi bilo vendarle dobro, ako bi šel kdo izmed njih nazaj v grad pogledat, kakšne so pravzaprav one pošasti, ki so tako strahovito tulile. Obenem naj bi se pa tudi prepričal, ali je razbojnikom sploh še kdaj misliti na vrnitev ali ne.
Dolgo si ni upal nihče na ta nevarni posel. Slednjič se pa vendarle eden opogumi ter gre z velikim strahom oprezno proti gradu.
Ko pride v grad, so naši godci že vsi sladko spali.
Razbojnik bi rad napravil luč. Gre v kuhinjo, odmakne pokrov od pečice in zagleda v njej dva žareča oglja. Brž pritisne zraven žveplenko, da bi jo užgal.
Ali — joj — to nista bila žareča oglja, ampak mačkine oči so bile, ki so se v temi svetile.
Mačka je zaradi zbodljaja v oči vsa zbesnela. Skočila je na razbojnika ter ga neusmiljeno opraskala.
Razbojnik je od bolečin kar tulil ter bežal v sobo, a tu ga je kuže prav pošteno pograbil za bedro. Zdajci razbojnik še bolj zarjovc ter hiti vun. Ko na dvorišču išče izhoda, potegne veter ter mu odnese klobuk na gnojiščc. Razbojnik leti po klobuk, a v tem, ko hlasta po klobuku, zagrabi tudi za dlako na oslovski nogi. Osel, ves nevoljen, da ga nekdo drami iz sladkega spanja, brcne z vso močjo razbojnika, ki se zvrne kakor je dolg in širok po tleh.
Dolgo je trebalo, da se je razbojnik pobral ter taval spet proti gozdu. Ko je bil že na cesti, mu je zletel na glavo petelin ter mu v zasmehljivo slovo glasno zakikirikal. Razbojnik je bolj mrtev kakor živ prilezel do svojih tovarišev.
»Ljubi moji,« je huknil z votlim glasom, »ako mi daste tristo gradov, se ne vrnem več v naše dosedanje bivališče in le čudež je, da me še živega vidite. Le poslušajte! Ko sem stopil v kuhinjo, me je gospodinja prav po mačje opraskala. Bežal sem v sobo, a tam me je nekdo z železnimi kleščami tako vščipnil za bedro. da mi je gotovo odtrgal celo pest mesa. Seveda sem potem hitel, četudi z največjo težavo, iz sobe, a glej spaka. veter mi je odnesel klobuk na gnojišče. Ko sem šel pobirat klobuk, me je neke čudne vrste velikan z debelim kolom tako telebnil, da sem padel in izgubil zavest. Ko sem se zopet zavedel, sem vstal ter odkrevljal ves polomljen od zakletega kraja. Tedaj mi je nekdo skozi okno vrgel tako težak kamen na glavo, da je zaradi silne teže kar zapel. O, prijatelji moji, nikdar več, nikoli več nazaj!«
Razbojniki so od silnega strahu kar zijali in takoj sklenili poiskati si drugo skrivališče.
Osel, maček, pes in petelin so pa v bivšem razbojniškem skrivališču v vsej obilnosti srečno preživeli svoje stare dni.