Pripovedka o Soncu in Nasti.
| Pripovedka o Soncu in Nasti Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||||
Nekoč je bila tako lepa deklica, kakršne še ni bilo na celem svetu, imenovala se je Nasta. Samo Sonce, ko jo je videlo, se je tako zaljubilo vanjo, da je poldrugi dan obstalo na mestu, odkoder je gledalo.
Ko je Sonce prišlo domov, ga je mati vprašala:
— Drago moje dete, kje si bilo tako dolgo? Sonce je povedalo, kako je videlo lepo deklico in da se
je vanjo zagledalo. Mati ga je okregala, kako se more zagledati v zemeljsko dekle, saj je to velik greh. Sonce pa ji je spet reklo, da brez te deklice ne more živeti. Ko je mati videla, kaj Sonce namerava, mu je rekla:
— Veš kaj, moje drago dete, kako boš najlaže dobilo to deklico. Spusti v njeno vas zlato gugalnico. Ko bo sedla vanjo in se pričela zibati, samo povleci gugalnico navzgor.
Sonce je naredilo, kot mu je rekla mati, in spustilo v dekličino vas zlato gugalnico. Ko so jo ljudje v vasi opazili, so se poskušali zibati v njej. Deklica pa je prišla šele proti večeru s svojimi tovarišicami in pričele so se gugati. Ko je deklica sedla, je Sonce povleklo gugalnico, in tako je imelo deklico. Deklica je to opazila in se razjezila na Sonce, ker jo je tako ukanilo. Zato se je naredila, da je nema in da nikakor ne zna govoriti. Slednjič pa je delala, karkoli so ji ukazali. Včasih se ji je Sonce zasmililo, toda nikakor ni hotela spregovoriti. Zato se je Sonce nanjo razjezilo in je reklo materi, naj jo pošlje k teti Mori, da jo bo ubila.
Mati je ubogala in je rekla zemeljski deklici: — Pojdi, drago dete, pojdi k teti Mori in prinesi mi od nje sito, ki ga potrebujem.
Deklica je šla in zaprosila teto, naj ji da sito. Teta Mora je odšla v neko kamro, da bi si nabrusila zobe in jo uničila, deklica pa tega ni vedela in je čakala.
No, prišla je majhna miška in ji povedala, da naj takoj zbeži, kajti teta Mora si je šla zobe brusit. Prej pa naj vzame njen glavnik in ogrinjalo. Ko bo bežala in teta Mora za njo, naj najprej vrže pred njo glavnik, in zrasel bo gozd. Ko bo pribežala skozi gozd, naj vrže pred njo ogrinjalo, in pred Moro se bo naredila voda.
Deklica se je miški lepo zahvalila in zbežala. Ko se je obrnila, je videla, da teta Mora beži za njo, zato je vrgla prednjo njen glavnik in zrasel je gozd. Toda teta bi jo skoraj ulovila. Deklica je vrgla prednjo njeno ogrinjalo in čarovnica ni mogla za njo. Ko je deklica pritekla domov k Soncu, je zagledala v Sončevem dvoru že drugo deklico, ki je prepevala.
Rekla ji je:
— Oh, ti deklica si pa prezgodaj pričela prepevati! Ko je Sonce zaslišalo, da je deklica spregovorila, se je
razveselilo in se ji pričelo laskati. Ona pa je pobegnila in se skrila v kot. Tedaj se je Sonce razjezilo, zaklelo jo je in reklo:
— Od sedaj naprej nisi več Nasta, temveč Lasta. In deklica je postala lastovica.
V dolnještajerskem narečju zapisal Matija Valjavec, priredila Kristina Brenkova