Pripovedka o jablani.

← Zakaj ima hrastovo listje tako globoke zareze.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Odkdaj rodi leska okusen sad. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekdaj je živela v jutrovih krajih siromašna vdova s tremi nadoraslimi otroki. Imeli so samo na pol podrto kočo, v katero je ob deževju lilo kakor skozi rešeto. Bolehava mati ni mogla potrebnega živeža služiti ne sebi, ne otročičem; malokdaj pa se je pokazal usmiljen človek, ki je gladno družinici prinesel košček kruha.

Pred samotno hišico pa je rasla košata jablana. Beda uboge vdove jo je močno genila. Na pomlad se je vsa preoblekla v belo cvetje. Tako nakičena je povabila mnogo drobnih ptičic pevk, ki so otroke vsaj nekoliko kratkočasile in tolažile. V vročem poletju je dobra jablana razgrnila pred hišico hladilno senco, v kateri se je družinica tudi nekoliko okrepčala. Jablana je razprostla veje tako lepo, da niti solnčnih žarkov ni posijal skozi nje. Na jesen pa je bilo na nji vse polno lepo rdečih jabolk. Jablana je upognila veje skoro so tal, da so otroci z ročicami lože sezali po zrelih jabolkih.

To je bilo vsevidečemu Bogu zelo po volji. Kot prelep angelj je stopil k jablani, rekoč: »Celo tebi, leseni stvari, se smilijo uboge sirote, zato ne bodeš odslej več imela kakor smrt bledega, nedišečega cvetja in sadja, nego cvet ti bodi belo-rdeč in drhteč, a sad rumenordeč, močno dehteč in dolgo stanoviten.«

J. Volkov v »Vrtcu« 1887.