Pripovedka o oblaku

← Josip Murn

Pripovedka o oblaku Josip Murn Aleksandrov

Vir: Pripovedka o oblaku; avtor Josip Murn Aleksandrov , ilustrirala in opremila Marija Lucija Stupica; Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1984

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Krasno se je lesketala jutranja zarja in zlatila modro nebo, po katerem so plavali majhni oblački, odsevajoč rožne luči zore. Ptički so se prebujali in jeli pozdravljati lepo jutro s svojo pesmico, male cvetke so se pa bleščale v tisočerih barvah. Tudi sonce se je divilo jasnemu jutru ter hitelo na nebo.

Na dnu morja pa je ležal črn oblak in opazoval vse to. Bilo mu je hudo, zelo hudo ... Izmed vseh stvari je zavidal najbolj svojim bratcem, onim lahnim oblačkom. Naposled sklene izpodriniti jih. "Jaz sem močnejši, jaz sem silnejši," je modroval, "lahko jih bom izpodrinil in prepodil."

Tako je mislil oblak in jel se je pripravljati na odhod. Zbiral je dolgo, dolgo vso svojo moč in ves svoj sijaj.

Proti popoldnevu se začne počasi vzdigovati iz morja. Plava vedno više in više, razteza se čim bolj na široko. Že je blizu sonca in čuti gorke njegove žarke.

"To mi zavidajo sedaj vse stvari na svetu," pošepne oblak soncu in se ozre nazaj na morje.

Ali o groza! Morje je bilo črno, mračno in tiho ... Globoko v njem je zrl črno sivkaste kopice - svojo lastno podobo.

"Kaj, vstaja, prevrat v domovini takoj, ko sem odšel, in zato ker sem srečen?"

In razjezil se je oblak, votlo je vzdihnil, da se je zemlja stresla in so mu bliski iz ust švigali. Nato pa je zbral vso svojo moč in kaznoval morje tako hudo, da je od obupanosti šumelo in gnalo silne valove.

To pravo naključje užali oblak, da plava dalje dalje po nébesu. Po dolgem času se ustavi in pogleda zopet na zemljo. Pod njim leži žitno polje, ljubko se priklanja na vse strani in tiho šumlja.

Oblak gleda, pa se vnovič razsrdi.

"To je laskanje, to je prevara! Oj čakaj, čakaj, ti polje, ne boš me ukanilo. Tvoje prijetno šumljanje je le laskanje, ker si čulo o moji jezi ..."

Mraz pretrese oblak nad to zlobnostjo, krikne in izpod plašča se mu vsuje debela, ledena toča.

Medtem je zahajalo sonce. Tam na zapadu se prikaže vnovič zarja, a izgine takoj za soncem.

"Ah, zopet, zopet prevara! Zaman vsa moja pot in ves moj trud ... Kaj sem vendar prišel neklican in nevabljen ...!

Žaloval je oblak in žaloval je tako hudo, da je jel hirati in vidno pojemati. Silna njegova moč je začela pešati, dokler ni popolnoma oslabela ... Temni plašč jel se ga je tesneje oprijemati in se manjšati ... Umiral je oblak in zvezde so mu sijale na zadnjo pot, v logu nekje pa je zapel slavec ljubko in melodično...