Pripovedka od kovača
| Pripovedka od kovača Janez Trdina |
| |||||||||||||
Ko sta še Gospod in pa sveti Peter po svetu hodila, prideta enkrat do hiše kovača. Gospodarja ni bilo doma. Prosita, tedaj njo ju prenočiti. Ona se brani, ker ni prostora. Medtem pride kovač domov. Tudi njega prosita. Nazadnje se ju usmili in jima prepusti edini hram. Ona se zahvalita in uležeta. Drugi dan kovača prosita ju do sem in sem spremiti. On reče da, in vsi trije odidejo. Po poti se Gospod razodene in moža vpraša, kaj če za plačo, ker ju je prenočil. Kovač je bil pol šal in muh in ni za bogastvo porajtal, ki mu ga Gospod ponudi. Ker se brani mu reče: »Dam ti tedaj, kar je največ, dam ti nebesa po smrti.« Menite, da je stric kovač pri tem veselja poskočil? Kaj še! Smeje odgovori: »Nebesa mi takoj ne odidejo. To ni nikakršno plačilo. Če mi ustreči želiš, dovoli mi tri prošnje, zame velike,pa zate, ki si vsemogočen, majhne, zelo majhne.« »Govori!« pravi Gospod.
»Želel bi«, reče kovač, »v svoji kovačnici stol, s katerega, če se kdo nanj usede, prej ne more dol, da jaz rečem.«
»Smešna želja,« pravi Gospod, »Pa naj se ti izpolni.«
»Druga in tretja prošnja«, govori kovač, »sta prvi podobni. Daj tudi češnji zraven kovačnice lastnost, da, kdor je na nji, prej dol ne gre, ko jaz rečem. Tudi iz meha, ki v moji kovačnici leži, naj nihče ven ne more, preden jaz zaukažem.«
»Naj se zgodi,« reče Bog ter se s Petrom od kovača poslovi.
Drugi dan dela in kuje Lukec v kovačnici, da isk in blisk iz železa šviga.
Naenkrat stane ropot in šum pred kovačnico. Strašna peklenska pošast se sred dima pokaže in čez prag stopi. »Zdaj pa z mano, Lukac!« zavpije škrat, ko kovača ugleda. »Ti nisi hotel nebes. Rekel si, da te nazadnje čakajo, pa ukanil si se. Hiti, da naglo odideva!«
Stricu Lukcu je bilo čudno pri srcu, precej ko je črnjaka videl. Po hrbtu ga je od vrha do tal, od prvega gredlja, do dvanajstega tako neprijetno zaščegetalo, da je menil, da ga mora konec biti. Pa človek se vsega navadi. Stric Luka se kmalu predrami in srčno v škrata oči upre. Celo rogov njegovih se več ne boji.
»Veste kaj, gospod dolgorog!« mu reče, »vsaka reč ima svoj konec in začetek. Zakaj bi ga moje delo ne imelo. Vem, da ste lačni, ker ste tako daleč hodili. Torej počakajte nemalo na ti polni češnji, da svoj opravek dokončam.«
Dolgorogov želodec je bil prazen. Ponudba Lukaca mu je kaj zelo všeč. On plane in drkne na češnjo, zoblje in trga in ni mu mar, ne kje je ne čemu je na zemljo prikoračil. Lukec pa vzame bič z devetimi jermeni, na vsakem svinčena kroga na koncu privezana, in se češnji bliža. Dolgorog ga vidi, skoči in buti s češnje, da uteče. Pa ujel se je na roge in nanj se vije, kakor hoče, nič ne pomaga; obvisel je na drevesu in tako med nebom in zemljo bingljajočega kovač briše in biča, da se tri dni hoda strašno vpitje dolgoroga razlega.
Lukcu se nazadnje črnjak smili. Pa moral mu je škrat tako sveto priseči, da mu ne bo nič storil, kot je kdaj kak škrat prisegel. Potem šele mu reče s češnje iti, dvanajst tisoč milj je potreboval poprej dolgorog, da je na zemljo prišel, zdaj je pa tako hitro pobegnil, da do pekla ni več kot 11.999 milj, eno uro 59 minut in 50 sekund potreboval.
Lukec spet dela in kuje v kovačnici, da isk in blisk iz železa šviga. Zopet vstane ropot inšum pred kovačnico, pa stokrat hujši kot prvikrat. Zdaj je prišel sam kralj pekla, njegovo veličanstvo Šantovec, po Lukca. Ko v kovačnico prišanta, zavpije: »Alo, Luka, napravite se! Vas ne čakajo nebesa. Urno! Pa ne bojte se. Bom vas za strežeta izvolil.«
»Veliko zahvalo, vaše črno veličanstvo!« reče Lukec. Pa vem, da ste zelo trudi in shojeni. Usedite se tedaj na stol in odpočijte si! Ko še nekaj majhnega doženem, pa greva.«
Njegovo veličanstvo se na začaran stol usedejo in počivajo. Stric Lukec pa vzame zopet bič in ga na njihov hrbet tako neusmiljeno poklada, da bi bili črno veličanstvo na mestu omedleli, ako bi jim ne bila duša priraščena. Ko že Lukca roka boli, šele odjenja. Pa zdajci je železo razbelil in tako dolgo visoko osebo Šantovca pekel in žgal, dokler od veličanstva najsvetejše obljube ne dobi, da ga ne bodo nikoli več nadlegovali. Potem jih spusti in oni gredo hitreje kot prvi škrat, če jim ravno le ena noga služi, v svoje temno kraljestvo.
Lukec spet dela in kuje v kovačnici, da isk in blisk iz železa šviga.
Naenkrat vstane ropot in šum pred kovačnico, da čudo, da ni razpadla. Neizmerno pošasti – vsa peklenska armada se čez prag vali in v kovača reži: »Z nami, z nami! Zdaj je prišel osvete dan.« Njih vodja mu palist pokaže ter ga s temi besedami na naklo položi: »To je pismo, v katerem si nam na večno pripisan.«
Stricu Lukcu se lasje vzdignejo kakor ježu bodenice. Pa brž si jo zmisli. »Kakšno je to pismo,« pravi on in pri teh besedah list vzame in v začarani meh vrže. Kot blisk skočijo škrati po list. Stric Luka pa meh naglo zadrgne, nabaše in pod oven položi, ki je bil pri bližnjem mlinu. Strašno udarja, grozovito kladivo na ujete. Krog in krog grmi glas vpijočih črnjakov: »Noga!« »Hrbet!« »Glava!« »Noga!« »Hrbet!« »Glava!«
Sedem dni in noči je locen škrate razbijal in bil bi jih še dalje, če bi ne bil meh počil. Zdaj skočijo eden čez drugega ven in naravnost proti peklu. Vsi so se zakleli, zanapraj ne več strica Lukca nadlegovati.
Lukec spet dela v kovačnici, da isk in blisk iz železa šviga.
Pa mir je imel cel čas svojega življenja pred črnjaki.
Ko umrje, gre na ravnost proti nebesom, ki mu po njegovih mislih niso oditi mogla. Pa zastonj trka in trka. Jezen se vrne in koraka proti peklu. Pa škrati soga že od daleč zagledali in ga tako pomnili, da so sklenili, po nobeni ceni ga k sebi vzeti. Zaprli so mu vrata in jih tako trdo tiščali, da jim kremplji na onem kraju ven pridejo. Kovač vzame tedaj kladivo in jih nazaj zaneta, Tako da se črnjaki od vrat več ganiti ne morejo. Potem pa gre zopet nazaj in tako dolgo na nebesa trka, da sveti Peter gledat pride.
Hitro vrže stric Luka svoj jopič noter, plane v nebesa in se nanj usede z besedami: »Nihče mi ne more braniti, ker na svojem sedim.« Sveti Peter se spomni na muhastega kovača, ki ga je z Gospodom prenočil, in ga sedeti pusti.