Pripovedke o De Wetu

Pripovedke o De Wetu
Izdano: Amerikanski Slovenec 26. april 1901 (10/19), 6
Viri: dLib 19
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Slavni burski general De Wet, ki je s svojo premetenostjo zvodil učene angleške generale že večkrat za nos, je postal tekom te dolgotranje vojne že nekak junak ljudskim pripovedkam in pravljicam, ki krožijo med angleškimi vojaki v juž. Afriki. Sedaj pa je priobčil James Barnes zopet nekaj takih pripovedk, ki pa utegneja biti resnične. Nekaj jih navajamo tu:

»Bilo je početkom maja 1900., ravno takrat ko je začelo med nami po malem sloveti ime Kristijana De Weta. Velika armada lorda Roberta se je pomikala proti severu. Na železniški črti so nam prav malo nasprotovali, na vzhodni strani pa je vedno nadlegoval Homiltonovo divizijo s svojim oddeljkom De Wet. Časih jo je izzival na boj, časih po malem napadal, časih pa tudi samo oviral pomikanje naprej s tem, da je napadal in motil vozove, ki so vozili živež. Ko je nekoč poskušal prodreti proti severu, je zadel med Natalspruit in Standerton na močno angleško četo. Kaj je storil. Mesto, da bi se vrnil, je počakal večera. V mraku pa jo je mahnil naravnost skozi angleški tabor s svojim trenom. Ustavili so ga. To njega ni zmotilo. Vprašal je naglo po drugem angleškem oddeljku, in ko so mu povedali kje stoji, je dejal, da mu je ukazano peljati tja živeža. Pustili so mu in tako je šel z dolgo vrstjo svojih voz skozi angleški tabor ne da bi ga kdo ustavljal. Nekaj oficirjev je sicer protestiralo zoper to, a samo zaradi prahu, ki so ga dvigali vozovi.

***

De Wet je bil tedaj izvršil ravno svoj marš počez skozi državo Oranje pri Rustenburgu je šel skozi naše vrste, 18milj severno od Warmbada je nepričakovano trčil ob močan angleški oddelek. Zvečer je vladalo v angleškem taboru burno veselje vse je bilo prepričano, da so zvitega Bura že ujeli. Posrečilo se ga je bilo res že poprej razdružiti z Botho nazaj tudi ni mogel več, saj je komaj skozi prišel nato stran, preostajalo mu ni drugega, kakor izročiti orožje. Bilo je okrog polnoči. Mi smo se vlegli spat v trdnem prepričanju, da bodemo na vse zgodaj prisilili De Weta do udaje. Kar naenkrat pa so morale vse naše čete v orožje in do jutra smo stali v bojnih vrstah, ne da bi vedeli zakaj, samo čakali smo kaj bo nastalo iz tega. Iz one strani kjer je stal De Wetov tabor je prihajalo vpitje, zapovedajoči glasovi, mukanje živine, pokanje bičev, glasovi poganjajočih zamorcev. Nekaj je moralo biti to ali kaj, je bila vsem zagonetka. Pripovedovalo se nam je, da so Buri zmedeni, da so izgubili pot in da bodo vsak čas prišli v naročje naše predstraže. Prve naše čete so že stale za boj pripravljene, vse je bilo v redu za kak polnočni spopad.

Ko pa je izšlo zjutraj solnce smo našli pred nami kakih štirideset praznih vozov, v katerih je bilo napreženih nekaj sestradanih volov. Vse to so preganjali zamorci po naročilu De Weta pred našim taborom sem in tja in nas tako motili. De Wet pa jo je med tem drugod odkuril z celo četo in vsem trenom. Kam je bil odšel, ni smo bili v stanu niti slutiti, še le čez dva dni smo bili izvedeli za smer njegovega odhoda.

Dve noči pozneje je iznenadil angleškega vojaka, ki je stražil na prehodu Krugersdorp železnice 12 milj zapadno od Johannesburga, konjik v čeladi in uniformi angleških jezdecev. Konjenik je vprašal stražnika, kje je pot na Florida postajo; ta mu je nič hudega sluteč pokazal. Konjenik je potegnil revolver in ga potisnil straži na sence; »Nobenega glasu, če ti je življenje drago;« — Na to je odvzel prestrašenemu vojaku puško. Konjenik je zapiskal trikrat na prste. Takoj je prihitelo nekaj oboroženih mož izza bližnjega skednja, ki so zasedli železniško progo in prijeli stražnika. Kmalu so prihajali večji oddelki Burov na konjih in peš. Tudi kakih 80 voz z živežem in strelivom je šlo mimo. Ko je bilo vse čez, je prijezdil zopet jezdec k stražniku s puško in mu jo dal rekoč: »Na, tu imaš puško in straži naprej. Ne poskušaj pa zapustiti prej tega prostora, da te premene, to bo še le čez eno uro. Če boš prej poskušal javiti naš prehod svoji armadi, te bodo ustrelili moji ljudje, katere sem nalašč za to postavil tukaj. Ne zanašaj se nič .... zgrešili te ne bodo. — Ko dojde tvoj zapovednik čez eno uro sem, pa mu smeš javiti, da je šel tod skozi pred eno uro burski zapovednik Kristijan De Wet z 2000 možmi in 80 timi vozovi.«

Potem je odjezdil v noč ....