Priročnik za klatenje/Ljubezen in deščice

← Priročnik za klatenje/Pomladna tiščanja

Priročnik za klatenje Ljubezen in deščice Slavko Pregl

Priročnik za klatenje/Če bi šli v kino →

Spisano:	Ida Štimec
Izdano:	Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Določena težava je izbruhnila na dan v trenutku, ko je bilo treba pri tehničnem pouku imeti deščice. Iz njih naj bi rezljali na kile raznih stvari.

Andrej, Pipi in Miha so staknili skupaj glave in v naslednjem hipu je bilo jasno, da bo šel Dušan skozi težko življenjsko preizkušnjo. Bil je sin mizarja in je bil zaljubljen v zlatolaso Ido iz prve klopi. Vedno je dvigala roko in nastopala na vseh proslavah z recitacijami.

»Po šoli se dobimo. Važne stvari,« je v glavnem odmoru rekel Miha Dušanu in ga resno potrepljal po rami.

»Kaj je?« je vprašal Dušan.

»Resno, ti rečem,« je odvrnil Miha in skrivnostno odšel nazaj v klop.

Popoldne so se dobili.

»Takole je,« je začel Miha. »Jaz sem zaljubljen v Ido in prosim, da se drugi v to ne vtikate.«

»Oho, oho,« je poskočil Dušan in zardel. »Ida je moja.«

»Saj se ne bi vmešaval, pa kaj, ko rineta v to,« se je oglasil Andrej. »Jaz hodim z Ido že drugo leto in ne vem, kaj se silita poleg.«

»Glej jih, srčke, kako si lastijo moje dekle,« je hladno rekel Pipi. »To je že od sile.«

V zloveščem molku so se izmenjavali strupeni pogledi.

»Glejte, « je počasi začel Andrej, »moški smo in pogovorimo se. Punce gor ali dol, jaz imam raje dobro prijateljstvo. Idi se odrekam. Ne zanima me več. Samo, da med nami ne bo prepirov.«

Dušan je hvaležno pogledal Andreja, v tistem pa je zakašljal Pipi:

»Miha je moj najboljši prijatelj. Ido imam sicer zelo rad, ampak... hm, jaz za prijatelje naredim vse. Miha, ne bom kalil tvoje sreče... ne pozabi, kaj sem storil zate... ne pozabi na prijateljstvo...«

Ob koncu je kar malo zahlipal.

Miha mu je stisnil roko in ga ves ganjen gledal.

» Ja,« je znova rekel Andrej, »midva s Pipijem sva svoje povedala. Kaj pa vidva?«

Gledal je en čas Miho in en čas Dušana.

»Hm,« je rekel Miha.

Dušan je molče žalostno vrtil oči.

»Ne bodi tak, Dušan, pozabi Ido in daj Mihi besedo, da se ne boš vmešaval.«

»Nikoli, «je zahlipal Dušan, »nikoli!«

»Dajta no,« je vzkliknil Pipi, »da vaju ni sram! Kako je mogoče, da se ne pogovorimo. Kaj pa ti, Miha, pa ti popusti!«

»Si znorel?!« se je razburil Miha.

»Saj, saj,« je rekel Dušan. »Ti se odpovej, Miha, in povej, kaj hočeš v zameno.«

»Kaj, svojo ljubezen naj prodajam?« je zarenta-čil Miha.

»Miha,« se je znova oglasil Pipi, »moj najboljši prijatelj si. Prosim te, odpovej se Idi in naj bo Dušan srečen. Meni bo dal kup deščic in jaz ga ne bom oviral več. Stori še ti tako. Bodi plemenit!«

»Saj res,« je vzkliknil Dušan, »vsem vam dam deščic, kolikor jih potrebujete in še več!«

»Miha, bodi plemenit!« je zdaj zahteval še Andrej.

Miha je bil strašen boj s seboj in s svojimi čustvi. Potem je izdavil:

»Naj živi prijateljstvo! Ida je tvoja, Dušan. Ampak, na deščice ne pozabi.«