Priročnik za klatenje/Požeruh se joče

← Priročnik za klatenje/Če bi šli v kino

Priročnik za klatenje
Požeruh se joče
Slavko Pregl

Spisano:	Ida Štimec
Izdano:	Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Sobote popoldne so super dnevi. Prideš iz šole, pokosiš, malo popraskaš po zvezku z nalogami in že si prost. V rezervi pa čaka še cela nedelja.

Andrej, Miha in Pipi so se v soboto popoldne znašli na dvorišču in se dolgočasili. Dolgčas je takrat, ko hodiš gor in dol in rečeš, joj, kakšen dolgčas, zraven pa veš, da čas strašno hitro drvi proti ponedeljku zjutraj, ko je spet šola tukaj.

»Kaj pa kino?« je rekel Andrej in vrtal po nosu.

»Kaj pa cekin?« je vprašal Miha in brskal po žepih.

»Kakor hočeta,« je rekel Pipi. »Jaz grem.«

Kadar Pipi kaj sklene, potem v najkrajšem času isto skleneta tudi Miha in Andrej. Karte so dobili brez težav, ker je Miha poznal mulca, ki je stal v vrsti zelo spredaj.

V kinodvorano so prišli med prvimi in posedli. Kmalu so opazili, da jih nekaj zelo moti. Počasi so se zavedli, kaj je to. Pred njimi je sedel debelinko in se krmil s sendviči, napolitankami, bananami in bonboni. Papirje je mečkal in jih metal po tleh okrog sebe.

»Glej no,« se je oglasil Andrej, »potujoči smetnjak.«

»Glej no,« se je oglasil Pipi, »prašič si postilja svinjak.«

»Glej no,« se je oglasil Miha, »reklama za cisterne.«

Požeruh se je obrnil nazaj, pomilovalno pogledal in rekel:

»Fantki, zaprite gobčke, drugače vam jih bo stric, samo malo bo bolelo.«

Obrnil se je spet naprej in segel v žep po nov sendvič. Ko ga je vlekel ven, mu je iz žepa padla tudi vstopnica za kino, a tega ni opazil. Je pa opazil Miha in karto jadrno pobral. Čez čas je vprašal:

»Fanta, a je prav, da stric vamp sedi na mojem stolu?«

»Mislim, da ni,« je rekel Andrej.

»Ni,« je rekel Pipi. »Razen, če te milo prosi in reče: Gospod Miha, jaz sem baraba, vi pa ste zlat človek. Lepo pohlevno vas prosim, če lahko tu sedim. Obljubim, da bom priden.«

Požeruhu se je grižljaj ustavil v grlu in začel je kašljati.

»Dojenčki, zdaj imam dovolj. Kar po ritkah bo padlo.«

Vstal je in segel proti Mihi.

»Na pomoč,« je zakričal Miha, »ta goljuf me bo ubil.«

Tudi Andrej in Pipi sta planila pokonci. Mahoma se je poleg pojavil biljeter in zarchnel:

»Kaj je to tukaj? Vse vas naženem ven!«

»Tovariš gospod,« je čivknil Miha, »ta lump pred mano nima karte in me hoče pretepsti. In še na mojem sedežu sedi.«

Biljeter je ostro zahteval, naj vsi pokažejo karte. Miha, Pipi in Andrej so pokazali karte. Debelinko je brskal in brskal po žepih, a karte od nikoder.

»Ukradli so mi jo,« je končno zastokal.

»Ho, ho, ho,« se je zasmejal Pipi, »ukradli so mu karto.«

»Brez šale, mule,« se je razhudil biljeter, »pokaži karto, ali pa greš ven.«

»Če me milo prosi, mu eno podarim,« je rekel Miha in milo pogledal. »Samo prav mora prositi.«

»Konec zabave,« je rekel biljeter in začel vleči debelinka ven.

»Gospod Miha, jaz sem baraba, vi pa... naprej več ne vem,« je stokal požeruh.

»Za danes naj ti bo, prihodnjič bo pa druga pela,« je rekel Miha in mu pomolil karto, biljeterju pa pokazal še svojo.

»Mularija!« je zakričal biljeter, v tistem pa so ugasnili luči.

»Hej, a misliš, da si prozoren,« je iz ozadja nekdo zaklical biljeterju in mož je začel riniti ven iz vrste, samo žugal je še.

»Kdor se lepo vede, sem mu pripravljen pomagati,« je Miha še šepnil debelinku, ki je samo nekaj polglasno zarentačil in z nogo začel grabiti papir pod stolom.

Potem pa je bilo treba počasi začeti biti tiho, kajti začel se je film, ki je bil seveda bolj napet, kot pa je napeto vzgajanje nevzgojenih požeruhov.