Priročnik za klatenje/Tovariš pesnik

Priročnik za klatenje
Tovariš pesnik
Slavko Pregl

Spisano:	Ida Štimec
Izdano:	Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Zjutraj se je Miha prebudil in v prsih ga je tiščalo na poseben način. Ne vem, če ga je tiščalo, ampak prav tako je bilo, kot bi ga tiščalo. Kamor je pogledal, se mu je zdelo, da sije sonce in da cvetijo cvetice. V ušesih mu je igrala posebna glasba.

Natančno ni vedel, kaj se dogaja.

Mislil je, če bi šel nekaj pojest, pa ni mogel.

Hotel je pisat matematično, a ni šlo.

Namenil se je popravljat elektromotorček, a je vse samo še bolj pokvaril.

Potem so ga noge same zanesle k omari, vzel je list papirja in kuli in začel pisati.

Kar pisal je in pisal in ko je odložil, je bila na papirju pesem.

»Oho, « je rekel Miha. »Jaz sem pesnik.«

Šel je dol. Kot pesnik je moral hoditi bolj počasi in bolj pomembno.

»Nič te ni videti,« je na dvorišču rekla Anka.

»Pesmi pišem,« je rekel Miha. »Tako je to.«

»Glejte ga,« je vzkliknil Dušan, »to je France Miheren, pesnik.«

»No, no,« je rekel Pipi, »da nisi morda Mihon Mihorčič?«

»Preberi nam kakšno pesem,« je rekel Andrej. »Mogoče si pa Franc Šaleški Miha?«

»Butci,« je rekel Miha, »vi nič ne razumete.«

Obrnil se je na peti in šel gor. Vzel je nov list

papirja. Ko ga je začelo ravno prav spet tiščati v prsih, je pri vratih pozvonilo.

»Mislili smo igrat nogomet,« je rekel Andrej.

»Ali bi lahko preložil rojstvo sonetnega venca na jutri in prišel dol?«

»Izgini,« je med zobmi vrgel Miha.

Čvrsteje je stisnil kuli in ko se mu je zazdelo, da

sije sonce in cvetijo cvetice, je pri vratih pozvonilo.

»Janez vabi na torte,« je rekel Pipi. »Če si že končal Krst pri Savici, bi šel morda z nami?«

»Pojdi proč in se nažri tort do bruhanja,« je rekel Miha in zaloputnil z vrati.

Zamislil se je in ko mu je v ušesih zaigrala posebna glasba in je hotel seči po papirju, ga je zmotil zvonec.

»V kinu so risanke,« je povedala Anka, »greš?«

Joj, saj res, ti najbrž ne moreš, ker pišeš pesmi, ne?«

Miha ni rekel nič. Samo vrata je zaprl in odtaval nazaj za mizo. Nič čudnega, da so vsi pesniki nesrečni, je pomislil. Sicer pa, zdaj ne odprem nikomur več.

Ravno je sprejel ta sklep, ko je znova pozvonilo. Miha se ni premaknil. Pozvonilo je še dvakrat, dolgo, odločno. Miha je mirno sedel in čakal. Znova je pozvonilo.

Miha je poskočil in zdrvel do vrat.

»Bedaki, osli, dojenčki, dajte mi mir, jaz delam, pa konec,« je zakričal.

»Lahko da delaš,« se je oglasilo izza vrat, »ampak jaz bi vseeno rad pokasiral za elektriko.«

Miha je odprl in zagledal pred sabo inkasanta.

»Služba je služba,« je rekel mož, vstopil, odčital številke na števcu in povedal, koliko bi rad. Miha je plačal, sedel za mizo in se zamislil.

Čez čas se je pojavil na dvorišču.

»Tovariš pesnik, oprostite, ali bi hoteli... « je začel Pipi.

»Pesnik si ti in tebi podobna druščina,« je rekel Miha. »Ali ni nekdo nekaj govoril o nogometu?«