Prisežni možje in prisežne sodbe

Prisežni možjé in prisežne sodbe
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 13 (28.3.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kér zdej ni več dvomiti, de se bodo pri kaznovavni sodbi v Estrajhu prisežni možjé vpeljali, bomo svojim dragim bravcam gotovo vstregli, če od te naprave nekaj povémo. Prisežna sodba je takó rekoč ljudska sodba; zakaj že obsojilo, ali je kdo kake pregrehe deležen ali ne, izhaja od prisežnih mož, kteri so v srenji zató izvoljeni. Prisežna sodba obstojí tedej iz mož, kteri so iz nar umniših in poštenih sosedov izvoljeni, pri kterih se ne tirja, de bi bili izprašani sodniki, pravniki ali pravdosredniki. Priseči morajo, de se ne bodo dali podkupiti, in de ne bodo zavoljo sovraštva ali kake boječosti, zavolj kakošniga dobička ali škode drugač, ko po svojim pravim prepričanji in po pravici sodili, in de ne bodo nikoli v svoji sodbi ne preojstri ne premehki. Služba prisežnih mož bo le za nekaj časa, po tem se bodo pa drugi za enaki namen volili. Celo prigodbo prisežne sodbe vam hočem razložiti, le poslušajte me. Če bo kdo zavoljo hudodelstva, s kterim je svojiga bližnjiga oškodoval od tajistiga, ali zavoljo očitniga prestopa postave od cesarskiga pravdosrednika pri kaznovavni sodbi zatožen, mora to tožbo uvodni sodnik (Instructionsrichter) dobro pregledati, to je, vse natanjko sprašati, kar bo k ti pravdi potrebniga. Če je vse to preiskanje dokončano, je potrebno, de se pravda sklene, in de čez to prisežni možjé razsodijo. Hudodelnik dobí svojiga zagovornika (pravdosrednika), kteri se mora za-nj poganjati in ga zagovarjati.

Po tem se seja prisežne sodbe prične, in sicer očitno, to se pravi, de zamore vsak k nji iti, ‒ le v potrebnih permirlejih so v tacih rečéh skrivne sodbe. ‒ Pri ti seji so pričijoči: poterjeni sodniki kaznovavne sodbe, prisežni možjé, tožnik ali deržavni pravdosrednik v iménu deržave in zatoženec s svojim zagovarjevcam.

Kader se je seja pričela, bere vodni sodnik celo povést doprinešeniga hudodelstva pričijočim sodnikam, po tem ponoví tožnik še enkrat svojo tožbo in po tem stopi pravdosrednik naprej, de jame zatoženca izgovarjati, to se pravi, on mora vse resnične okolišine povédati, ktere njegovo nedolžnost spričujejo ali pa njegovo pregreho zmanjšujejo. Tudi zatožencu (hudodelniku) je dopušeno vse odkritoserčno oznaniti, kar je v brambo njegove pravice potrebniga. Če so priče pričale, de je ta reč takó ali takó, se morajo še enkrat pred prisežno sodbo poklicati, de bojo ponovile, kar so poprej pričale. Kader je že vse natanjko razjasnjeno, ponavlja vodni sodnik ob kratkim tožbo, spričbe in nasprotne spričbe ter nagovorí prisežne možé, de naj čez zatoženca sodijo, ali je hudodelstva kriv ali ne. Po tém odstopijo prisežni možjé v izbo, kjer se posvetovajo, in vsak po svoji misli in vésti pové, kar od hudodelnika misli in po večíni glasov je obsodba sklenjena. Postavim: ako bi bilo 12 prisežnih mož, od kterih bi jih 7 terdilo, de je kriv, 5 pa de ni kriv, bo hudodelnik tudi obsojen, de je hudodelstva kriv. Ta sklep se po tem očitno razglasi in zatoženec bo po svoji dopernešeni hudobíi ali kaznovan ali pa precej spušen.

Take sodbe so kej koristne, tode pri njih so potrebne: 1) Nepremakljiva poštenost prisežnih mož. 2) Pravična obsodba. ‒ Z njimi so vzdignjene nar težji spričbe kaznovavnih postav, ki so pri obsodbi velikokrat pomanjkljive. De me boste pa še bolj zastopili, vam ta le izgled povém, namreč: V neki hiši je bilo pokradeno, in zavoljo te tatvine je bil nek mož zatožen, zoper kteriga ste dve priči govorile. Ena pravi, de ga je vidila okoli tistiga časa, ko je bila tatvina dopernešena, v hišo iti; druga pa, de ga je vidila tudi v ravno tisti dobi s culo pod pasiho iz hiše priti. Ako ne obstojí obdolženec tatvine, nemore po naših kaznovavnih postavah, akoravno je bil zavoljo tatvine že večkrat kaznovan, zdej obsojen biti; zató kér ga ni nobena priča krasti vidila. Prisežna sodba se pa ne bo dolgo premišljevala, če je po svoji vesti in pameti prepričana, de tatvine ni mogel drugi, kakor zatoženec dopernesti, ga bo tudi te tatvine kriviga spoznala. Naše postavne bukve terjajo prehudo spričevanje, takó, de bodo naši hudodelniki, ki se vdati nečejo, dostikrat nekaznovani izpušeni s tém pristavkam: zavoljo pomanjkanja spričevanja, kar se pa pri prisežni sodbi ne bo pripetilo, pri kteri ste le dve rečí mogoče: to je, kriv ali nekriv. Pri prisežnih sodbah si vsak priseženec svojo spričbo po notranjim prepričanji, ktero se na njegovo vést opera, sam osnuje. Iz tega vidite, de se mora za prisešenca zastopen in pravičen mož izvoliti, kteri ve, kaj je pregréha, de ne obsodi kakiga nedolžniga, de pa tudi hudodelnika brez kazni ne spustí. Njegova sodba ni kakošna majhna reč, on mora tudi toliko od postav vediti, de zamore presoditi, ktero delo je pregreha in ktere znamnja so k vsakimu hudodelstvu potrebne. Pozneje vam bomo od te sodbe še kaj več naznanili.