Prisojnik (2559 m)
| Prisojnik (2559 m) Henrik Tuma |
| |||||||||||||
št.10 uredi
Bobek je bil še truden od ture na Škrlatico [1] Zaraditega je malo bolj pozno zakuhal kavo v planinski Vossovi koči. Bila je že peta ura, ko je prišel sramežljivo trkat na vrata, naj vstanem. Spal sem bil celo noč slabo — ne vem zakaj — in čakal sem komaj že, da se Bobek oglasi. Zdelo se mi je tudi že precej pozno. No, bil sem poln zaupanja v točnost svojega vodnika in zato sem mirno vztrajal na ležišču. Brž sem se opravil in bilo je 5'20, ko sva odrinila iz Vossove koče skozi gozd in čez pašnik kakih sto metrov nizdoli v »Suho Pišnico«, iz katere se dviga globoko doli pod Prisojnikom krnica, ki jo tvorita gorenja vršiča Velike glave s Prisojnikom. Suha Pišnica je prav zavita pod Prisojnik in pod gozdom okoli Vršca, tako da je skoraj ves dan v senci. Našla sva torej še 29. avgusta komaj vzcvel sleč in »dryas«, znak, da se je zemlja tu v Suhi Pišnici šele nedavno odtalila. Solnce je že brezelo nad vrhovi Škrlatice in Velike glave, ko sva stopila na snežišče. Bil sem nejevoljen na Bobka, da sva se tako zakasnela. Ker me je pa tolažil, da prideva do »okna« v treh urah in do vrha Prisojnika v dveh, sem se pomiril.
Že v Suhi Pišnici sva si nadela dereze in lahko hodila po položnem, dobrem snegu naprej. Ob pristopu na snežišče je Bobek prorokoval, da ne prideva daleč po njem, ker se je napravil zadnji teden velik poč. Res je bilo vse snežišče po sredi preparano z zijajočim počem, ki ga ni bilo mogoče preskočiti. Globoko doli je neprodirno zijal in se izgubljal v tmino, znamenje, da je pod snežiščem votlo in izpodjedeno od vode, ki zviškoma pada pod snežiščem v voglu krnice čez rob. Ker je bilo letošnje poletje nenavadno soparno in so bile plati razgrete, je voda izdolbla velik obok pod snežiščem. O tem sva se z Bobkom še bolj prepričala, ko je ne daleč pod nama grozovito zabobnelo kakor ob potresu ali ob padajočem plazu. Malo više nad nama se je namreč odtrgala od notranjega snežnega oboka velika gruda snega ter telebnila v nevidno globočino, tako da se je streslo skoraj celo snežišče — opomin, da morava biti skrajno oprezna in se požuriti, da dospeva kar najhitreje raz snežišče na prvo desno skalnato polico. Seveda je Bobek godrnjal, da ne prideva tako do prave poti, ki vede skoraj konec snežišča malo pred slapom na desno kvišku v rob in nad vodopad. Morala sva torej odbijati ostri zledeneli rob snežišča pred počem, da sva si napravila ugodnejše stopišče za skok v steno. Žabice so pri skoku dobro držale, brez izpoddrsljajev in naglo sva se dvigala po ozkih melastih, semintja rušastih policah nad snežiščem proti desni strani. No, zašla sva z Bobkom prenizko. Police je hipoma zmanjkalo in morala sva nazaj do rušja, ki se v klinasti podobi drži spodnje stene od spodaj gori. Po novih policah sedaj na desno, sedaj na levo sva dospela tako visoko, da se nama je odprl pogled na precej široko rušasto plat na desno od vodopada, iz katerega moli macesen. Bobek je veselo zaklical: »Sedaj sva na pravi polici!« Nekoliko dalje je žleb potoka, ki teče v slap. Sliši se bobnenje padajoče vode, pod steno nad vodopadom pa vede strm, gladek skalnat žleb nekoliko bolj položno, potem pa v skoku zopet strmeje, da tvori kakih pet metrov visok slap. Na levo stran tik ob potočini se dviga precej strma, kakih osem metrov visoka stena, katero je bilo treba prekoračiti. Previdni Bobek je ukazal obuti plezalke ter odložiti nahrbtnika in cepina in jih povleči po vrvi gori. Ko je on pripravljal potrebno vrv, sem spravil jaz nahrbtnika in cepina skoraj do polovice stene ter sem se na tihem smejal Bobku, obenem pa pogledal doli čez skok, kam bi človek zletel, če bi se mu izpoddrsnilo. Ker sem trdno stal in sem bil dobre volje, je bila to seveda le prazna fantazija, ko sem si mislil, da bi človek frčal naravnost po žlebu doli in izginil z vodopadom vred globoko pod snežiščem. Med tem pa je Bobek vendarle razmotal svojo vrv, da sem mu odpravil prtljago, nato sem izlahka sledil. Iznad skoka vede trda pot po razmetanih in razpokanih skalah do druge krnice. Pred tem drugim snežiščem je bilo treba zamenjati zopet plezalke z derezami. Po izprva precej položnem snežišču sva spela gori proti oblasti, črni skalnati glavi. Nad skalo se odpira široka, melasta in rušasta, dovolj položna polica. Z vrha police sva zagledala dve divji kozi na drugi višji in jaro kožico, ki so z lahkimi skoki bežale pred nama gori po polici ob Prisojniku proti Vršcu. Pod nama so zeleneli globoko okoli Suha Pišnica in lepi gozdovi pod Vršcem in okoli Vossove koče. Imenovana široka polica vede skoraj preko polovice severne strani Prisojnika pod zarjavelimi navpičnimi stenami, ki so iz Vossove koče prav dobro vidne. Nad črno skalnato glavo in prvim delom police se dviga strm stožec, »Hudi turen«, za katerim se razteza precej obsežna krnica. Odtod bi bil pristop na severno steno Prisojnika po omenjeni krnici ali pa s snežišča nad vodopadom po policah na levo in potem po plateh naravnost do vrha. Na rušasti polici, kjer sva bila zasledila divje koze, je po Bobku običajen počitek. Zatrjeval je, da je v tretje na tej poti in da je še vsakokrat počival na tem mestu. Poznam vprav železno navado planincev, da sedajo vedno na istem prostoru, kjer so že enkrat počivali, pa tudi, ako bi ne bili trudni, vsaj za 10 minut, da zaužijejo če ne drugega vsaj grižljaj kruha ali požirek žganja. In moj Bobek je trd planinec! Zaradi tega ga nisem nikdar motil, kedar si je izbiral in določal take oficijalne odpočitke.
Konec police se dviga nekoliko bolj strmo manjše snežišče, ki vede pod strmo steno in v precej širok, z melino pokrit kamin. Ubereš lahko dve poti: ali po bolj suhih, trdih policah, ali pa po meli v kaminu. Bobek si navadno izbira kamine. Zato sva se odločila za pot skozi kamin. Treba pa je bilo zopet odložiti dereze in natekniti plezalke; kajti pristop v kamin je zapirala kake 4 m visoka opolzla stena, preko katere je curljala voda. Iti moraš vprav skozi močo. Prijemki z roko in nogo dajejo komaj par centimetrov opore in treba se je prav široko razkoračiti, da z životom ob mokri steni dobiš kolikor toliko več zaslombe. Bil sem naglo čez steno. Nekoliko bolj počasi je splezal za menoj Bobek.
Po strmini gori preide mel v sneg, ki je bil dober, dasi precej trd. Zadoščale so mi sicer žabice in le semintja bolj ob robu snežišča je bilo treba sekati kako stopinjo. Bolje pa mi bi bile služile domače dereze, kakršne je imel Bobek, ali pa moj osmerokonični »allgavski model«, ki sem ga pustil po nasvetu Bobkovem v Kranjski gori. Stopala sva zato nekoliko bolj previdno. Proti koncu je bilo snežišče ledeno in pokrito z opolzlim blatom, zato je bil komaj varen korak. Vsled tega sva zavila bolj proti sredi snežišča, kjer je ležala mel, iz katere so molele manjše skale, dokaz, da sva na trdih tleh. Plezala sva po meli gori in stala kmalu pred oknom. Široko in visoko zija odprtina turistu nasproti in zadaj blešči luknja z južne strani, od tega mesta navidezno kakor navadna hišna vrata velika. Debele kaplje padajo z oboka po meli doli in čuti se veter, ki vedno brije skozi okno. Imela sva po izreku Bobkovem pred seboj še najtežje: dve strmi in gladki plati. Molče in brez odlastka sva plezala tik leve skale ob oboku gori in prešla potem na desno pod prvo, kakih 10 m dolgo in navidezno docela gladko plat, ki se dotika skalnatega oboka, tako da tvori kamin, ki daje oporo hrbtu in kolenu. Zopet sva morala sneti dereze ter obuti plezalke.
(Konec prih.)
št.11 uredi
(Konec.)
Hotel sem naprej, a skrbni Bobek si ni dal zabraniti, da leze on prvi z vrvjo. Zagnal se je pa preveč na plat in zato parkrat opešal, končno se je vendarle potisnil nekako s hrbtom in, nekoliko široko ležeč na trebuhu, z rokami po plati gori do police, ki seče prvo dolenjo in drugo gorenjo krajšo plat. Dolgo sem moral čakati Bobka, da je to plat zmagal, ter se na polici odpočil, pripravljaje počasi vrv za cepina in nahrbtnika. Imel sem med tem priliko, natančno proučiti plat, po kateri je bilo i meni splezati. Vtisnil sem si v spomin stope. Kak meter visoko je izdolben v plat plitvo stopalo, na levo precej majhna globel, ki daje opore prstom na levi nogi. Kakih 75 cm še više je zopet enaka gladka globel, ki daje komaj prijemka levi roki, dočim na desni lahko opreš život ob obok kaminov. Iz Bobkovega gibanja sem sklepal, da se je mogoče nekoliko više gori na desno oprijeti z desno roko za kamen, štrleč iz kamina. Zaraditega sem tudi takoj, ko sem odpravil prtljago po vrvi do Bobka, zavzel izračunjeno strategično pozicijo, t. j. z desno nogo sem stopil na omenjeno vtisnjeno stopalo, z levo razkoračen gori v malo globel, ter sem porabil omahljaj prvih dveh stopinj, da sem z levo roko zadel gorenjo globel, se nekoliko s hrbtom ob kamin potisnil dalje, z desno roko objel skalnato zagozdo v kaminu in se vzpel do nje z desno nogo ter bil brez daljne težave na polici pri Bobku. Bobek se je odduškaval od plezanja in kakor po navadi modroval, kako je huda plat, kako ni nič prijemkov in kako bi globoko zdrsnil nizdoli, če se prijemek ponesreči. Zatrjeval je, da je še bolj nevarna zadnja plat, dasi krajša. Ogledal sem si jo. Res, da ima le kakih 6—8 m dolžine, pristop pa je z ozke police nad dolenjo platjo kakih 75 cm visoko na skalnat, za dlan velik rogelj, ki moli z gorenje plati. S tega roglja je korak za levo nogo na meter višjo, 3 cm široko skalnato pločico, ki je precej kompaktno pritisnjena v plat. Poskus z roko je kazal, da more ta ploča dobro držati človeško težo. Nad to poličico desno ob plati moli meter nad levim stopom s plati večji rogelj, ki daje dovolj opore roki in pozneje nogi.
Podvizal sem Bobka, da opraviva brez odlastka to zadnjo pot. Bobek se ni dal pregovoriti, da bi ne izklesal v polici pod platjo dveh sigurnih stopinj v skalo. Mahal je s tako srditostjo, da je odlomil jekleno konico svojega cepina, in pozneje mi je zatrjeval, da ni bil še nikoli tako skrhan. Nato me je poučil, kako naj mu pomagam gori. V globelico v skali, visoko kakor moževa rama, naj vložim konico cepina, lopatico pa čez rame. V pripravljene stope sem se trdno postavil, naslonjen z levo ramo ob plat, zastavil cepin, kakor mi je Bobek ukazal, nato se je zavihtel po navedenem skalnatem roglju na stopinjo, pripravljeno s cepinom, ter odtod dosegel skalnati rogelj na desni strani ter bil hitro čez plat. Prav čutil sem, kako se je globoko oddihaval, ko je končno premagal zadnjo plat in stal na solncu ob južnem oknu. Silno dolgo je motal zopet svojo vrv, in ker je pihal oster veter, me je vsega razgretega skoraj mrazilo in zastonj sem podvizaval Bobka, naj hiti. Končno je vendarle prifrčala vrv doli proti meni, da sva zvlekla prtljago gori, potem sem na lahko sledil po opisanih stopih. Bobek je zopet predlagal oficijalen počitek. No, svetlo solnce ob južnem oknu me je poživilo tako, da nisem čutil nikake potrebe ne po odlastku, ne po hrani. Nataknil sem svoj nahrbtnik, ne da bi se bil preobul. Bilo je ravno poldne. Bobek me je nekoliko plašil, da je še dve uri do vrha. Nisem ga poslušal, ampak sem z lahkim korakom hitel dalje po stenah in robovih Prisojnikovih stolpičev proti vrhu. Ko je videl Bobek, da ne gre drugače, je tudi on pobral svoja šila in kopita in kmalu za menoj prišel na vrh. Rabil sem od okna do vrha ravno 45 minut; bilo je tri četrti na eno.
Krasen prizor se mi je razgrinjal: pod menoj Velika Pišnica in za njo široko razpoložena Kranjska gora, zadaj pa čez Karavanke Beljak, na desni pisana skupina Škrlatice, v desno zadaj za njo Triglav in dalje cela razpoložena črta od Triglava čez Kanjavec do Kolka, še dalje Čelo, Lanževica, Krnska skupina; na zahod Zadnja Trenta z Grintavcem, Jelenkom, Pelcem, Velikim in Malim Ozebnikom, Jalovcem, Mangartom, za njim Kaninska skupina, Police do Montaža. Bližnji razgled je bil čist in krasen. Koroške planine so bile zastrte kakor po navadi letos v oblake. Tudi širšega zapadnega, južnega in vzhodnega razgleda ni bilo. Prisojnik pa itak ni gora z velikim obzorjem, ker ima centralno lego med velikani Julskih Alp in sega daljnji razgled le čez Koroško in na Gorenje Štajersko, kjer pa sploh ni bogve kako lepe in markantne panorame.
Po dveh urah odpočitka in kratkega, tečnega spanca na solnčnem vrhu brez vetra sva se odpravila z Bobkom po južni strani doli. Začetkom sva šla po markirani poti Slovenskega planinskega društva, pod stolpiči doli pa kar naravnost po plateh do prve drče, po kateri sva se odpeljala. Tik pred oknom sva prišla spet na markirano pot, odtod po travnatem južnem bregu Prisojnika na Vettrovo pot do Vossove koče. Z vrha sva odšla ob treh popoldne ter dospela v Vossovo kočo ob štirih 45 minutah.
Tura čez severno steno Prisojnika in skozi veliko okno je turistično ena najzanimivejših v naših Alpah. Turist uživa tu mnogo menjave v prizorih in pri planinskem tehničnem delu. Vendar je pot iz Suhe Pišnice do drugega snežišča in potem skozi zadnjo plat na severno stran okna in skozi še bolj gladki plati pri izhodu okna na jug precej težavna in nevarna ter treba zanjo trdnih, prožnih kit ter sigurnega stopa in prijema. Kadar v snežišču v Suhi Pišnici ni počev, prihraniš skoraj celo uro plezanja po policah na desno od vodopada. To plezanje je najdolgočasnejše na vsej turi ter jemlje skoraj dobro voljo. Stena nad vodopadom in slednjič nad drugim snežiščem odobrovolji zopet pravega turista, ki uživa od police do police, od roba do roba in od kamina do plati gori vse polno mogočnih in bodrilnih vtiskov. Naravnost veličasten je razgled iz temnega okna na solnčno stran južnega Prisojnika. Imaš skoraj isti vtisk kakor ob prihodu iz kraških podzemeljskih jam na svetlo, le da se ti pred očmi razgrinja še mnogo krasnejša planinska panorama.
Tura po severni strani skozi okno ni zabeležena v Purtschellerjevem »Hochtouristu«. Kakor mi je Bobek pravil, jo je on napravil poprej dvakrat, a le skozi okno do Vossove koče; z menoj jo je prvič napravil skozi okno do vrha. Po mojem bi se rabilo po ravni poti od Vossove koče skozi Suho Pišnico in po prvi polici od vodopada gori brez odpočitka do konec luknje tri ure. Turo delati pa je ugodnejše meseca julija, dokler je spodnje snežišče brez počev in pokriva gorenje melaste in opolzle kamine kompakten sneg.
- ↑ Glej »Škrlatico« v 9. številki.