Pristan
← Jadro | Pristan Pesmi Srečko Kosovel |
Tragedija na oceanu → |
|
Na ladji niha nihalo
od jutra v polnoč, od večera v dan;
kakor mrlič ležim na ladji,
od jutra v polnoč, od večera v dan
se zibljem ubit in čakam zaman ...
Med mladimi rožami ležim
od jutra v polnoč, od večera v dan;
nad mano se zibljejo zvezde, svetovi,
in med dneva, noči bregovi
se zibljem mrlič ubit, pijan ...
Spomnim se: joj, kako bi veslal,
da bi dosegel bele bregove,
a v mojem čolnu vesel ni.
Joj, ko da v njem mrlič leži
— mlad mrlič med rožami —
doline valové in hribi valové. —
Jaz čutim, kako se ziblje ves svet,
ziblje se: palače, gradovi, stolpovi,
visoke tvornice, in se ne zruši;
kod da se ziblje in venomer smeje,
kot da niha hitreje, hitreje —
in da se smeje ti, reži v dušo,
ki hoče v pristan. —
Vstani človek — ne morem vstati,
umrí — joj, saj ne morem ležati,
kríči — saj ne morem kričati,
vse bi bilo zaman.