Prošnja (Prešernove poezije)

Prošnja.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Po drugih se oziraj,
ne morem ti branit’;
še men’ oči odpiraj,
mi gledat’ daj njih svit!

Obešajo glavice,
ni rožam mar cvetet’;
molčijo v gozdu ptice,
ne ljubi se jim pet’.

Ne letajo čebele,
krog cvetja ne šumé;
c’lo ribice vesele
se klavrno držé.

Žaluje vsaka živa
stvar, draga deklica,
ak dalje solnca skriva
se luč rumenega.

Več rož ne raste v polji,
več nima ptičev hrib,
čebel več kraj najbolji,
več nima voda rib,

ko misli jaz, ki spijo
v ljubezenskih sanjàh,
ki si na dan želijo
zleteti v pesmicah.

Al perutnic razpeti
pred nimajo moči,
da tvojih jim zasveti
nebeška luč oči.

Ak hočeš, da jih sence
pomoril mraz ne bo,
ak hočeš, med Slovence
da tvojo čast neso,

vsaj name se oziraj,
ak nočeš me ljubit’;
oči mi vsaj odpiraj,
mi gledat’ daj njih svit! —