Prošnja Ljubljanske mestne srenje

Prošnja Ljubljanske mestne srenje
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 33 (15.8.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prošnja Ljubljanske mestne srenje poslana na Njih Veličastvo, presvitl. Cesarja 9. dan tega mesca.

Kakor smo v „Novičarji“ poslednjiga lista oznanili, je poslala zares v četertek mestna srenja prošno pismo do presvitliga Cesarja: 1) de naj §. 1. dane vstave 4. sušca spolniti blagovolijo, po kterim je zedinjenje Krajnske, Koroške, Istrijanske in Goriške dežele v eno kronovíno „Ilirijo“ izgovorjeno, 2) de naj na podlagi enakopravnosti (Gleichberechtigung) enako drugim deželam tudi krajnska dežela svojo apelacíjo in vikši prokuracíjo v Ljubljano dobí.

Žal nam je, de nam prostor ne pripusti, celo pismo poslovenjeno v „Novícah“ natisniti, kér je za naš list preobširno. Pràv lepo je sostavljeno od predsednika mestne srenje, gosp. Guttmana, kakor se za srenjo spodobi, ki je vedno zvesta svojimu Cesarju, zraven pa tudi skerbna za prid svoje domovíne. Odkritoserčno razodene to pismo pervič veselje, ki ga je cela dežela občutila, ko je v cesarskim vstavnim pismu od 4. sušca brala, de Krajnska, Koroška, Goriška in Istrijanska dežela s Terstam vred imajo v eno mogočno kronovíno ilirsko zedinjene biti, ‒ pa to veselje ni dolgo terpélo, kér je kmalo po dani vstavi vidila koroško deželo se ločiti od te zveze. Pa ni dolgo terpélo in še druga žalost ji je bila odločena, ko se je slišalo, de tudi Istrijanska in Goriška dežela boste iz te zveze stopile in Krajnski deželi nima nič druziga ostati, kakor prazno imé slabe kronovínce, ki po tem takim še svojiga deželniga zbora nima imeti, in namesto praviga kronovínskiga glavárja le kresijskiga predsednika. Pa méra žalosti in tuge še ni bila polna s tem: še hujši je krajnsko deželo zabolélo, ko je v novi napravi sodniških gosposk brala, de tudi apelacíja in vikši prokuracíja ste Ljubljani vzete, in Celjovcu priklopljene. Krajnska dežela, ktera se je skozi in skozi v vsih prekucíjah takó zvesta Cesarju skazovala, de je nobena druga dežela v celim cesarstvu v tem ne prekosí, nikakor ne zasluži, de bi zaničevana bila in nazaj postavljena drugim deželam. Krajnska dežela zató tudi ni presvitl. Cesarja in njegovih ministrov nadleževala s prošnjami, kér je v gotovim zaupanji živela, de se ji bo dalo, kar ji po enakopravnosti gré. Zdej pa, ko s žalostjo vidi, de se je motíla v svojim zaupanji, zdej se ne more srenja poglavitniga krajnskiga mesta zderžati, odkritoserčno svoje težave milimu Cesarju razodeti, in ga prositi, de naj blagovoljno dodelijo zvesti krajnski deželi, ki je sercé ilirskiga kraljestva po legi ín zgodovíni, kar imajo tudi druge dežele. Če tega ne dobí, bo velika škoda krajnsko deželo zadéla, in Ljubljana bo, kader bo tudi železnica pred njenimi očmí v Terst ferčala, na strani ležeče, zapušeno mestice ostalo, po kterim tergih in ulicah bo trava rasla. Krajnj in Novomesto bosta v primeri boljši stan doségla, kakor poglavno mesto dežele. Kakor se je od našiga deželniga poglavarja, gosp. grofa Welsersheimba poklicani odbor iz cele dežele gorko potegnil za zedinjenje istrijanske in goriške dežele s krajnsko, z enakimi podporami je tudi v tem pismu mestne srenje podperta prošnja, de naj pravični Cesar obderžijo veljavnost §. 1. dane vstave. ‒ To je kratek osnutek prošniga pisma, ktero je v četertek na Dunaj šlo, in kteriga spolnjenje z velikim zaupanjem pričakujemo, nadjajoči se, de Cesar in ministri bojo pravične prošnje svojih ljudstev vslišali. Ali bi ne bilo v ti zadevi še boljši, če bi bila deputacíja to pismo presvitlimu Cesarju v roke izročila? Mislimo de ‒ vunder upamo.de tudi brez deputacíje se bo pravíca zgodila. Berž ko bomo odgovor miiiga Cesarja zvedili, ga bomo oznanili v Novícah.

Zdej pa še nekaj. Ljubljančanje in tudi deželani hudo očitajo premalo skerb deželnih stanov in mestne srenje za občinski blagor naše dežele v primeri druzih deželá. Mi se ne smemo za zagovornika teh mož obnašati, kér smo samí en kos teh odborov in kér tudi nas ta graja zadéne ‒ ali, častiti domorodci v Ljubljani in po deželi! če vidite, de je kaj potrebniga storiti, de se je treba v eni ali drugi reči zdramiti: zakaj se ne oglasite tudi vi po pismu z več podpisi k enimu teh dvéh odborov, de naj eno ali drugo reč storí, ki je za deželo potrebna? Cela dežela mora v občinskih rečéh v prijazni, za domovíno vneti zvezi ravnati. Oznaníte svoje želje tudi po Ljubljanskih časopisih. Nikar ne bodite boječi. Saj ni treba, de bi svoje misli s zabavljivimi besedami oznanovali; povejte z rahlo pa možko in odkritoserčno besedo, kar meniti, de bi bilo treba že zdej storiti, de ne bo prepôzno. Zdej ni čas, de pravi domorodci križama roke deré, kakor tisti „Gutgesinnte“, kterih „gute Gesinnung“ samo v tem obstojí, de natihama za svojo mavho skerbé. Vterjenje močne Avstrije in blagor lastne domovíne potrebuje zedinjeniga prizadevanja ‒ vires unitas!