Problem interpretacije in recepcije Prešernove pesmi Pevcu
| Problem interpretacije in recepcije Prešernove pesmi Pevcu Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||||
Pesem Pevcu je eden od vrhov Prešernove umetniške besede, pri čemer so imeli številni razlagalci težave s skrajnim pesimizmom te pesmi. V skladu s prepričanjem, da je treba v prvem nacionalnem pesniku prepoznavati predvsem »bistrovidniga orla«, so interpreti ta pesimizem skušali prevrednotiti s kultom pesniškega poslanstva. Empirični preizkus recepcije je pokazal, da struktura pesmi dejansko omogoča različno, tudi povsem nelogično razumevanje retoričnih vprašanj, po vsej verjetnosti zaradi psihološkega vpliva zanikanja.
1 Pevcu – obujena interpretativna pozornost
Prešernovo pesem Pevcu pozna skoraj vsak slovenski srednješolec, saj je zvezda stalnica v izboru Prešernovih pesmi na štiriletnih srednjih šolah. Celo več, po raziskavi Silva Faturja o recepciji Prešernovih pesmi je pri najuspešnejših maturantih Pevcu na prvem mestu tako po številu izbir kot po priljubljenosti (Prešeren 2000, Božič 2010: 374). To ni naključje, saj po vsebini in obliki znamenita pesem »predstavlja ključni tekst, iz katerega se odpro razgledi nazaj in naprej, preko vseh bistvenih postaj v razvojnem loku Prešernove zavesti pa tudi izrazne zmogljivosti« (Paternu 1960: 227).
Zato je nekoliko nenavadno, da se v novem tisočletju še vedno ohranja raziskovalno zanimanje za Krst pri Savici (npr. Marinčič 2011; Božič 2012, 2013 in 2014) ali ponovno obuja znanstvena radovednost ob kakšnem recepcijsko zahtevnem Prešernovem sonetu (npr. Bjelčevič 2013), Pevcu pa v samostojni državi postaja manj vznemirljiva Prešernova stvaritev. Res je posebnost Krsta to, da gre za odprto besedilo, glede katerega so si razlage prešernoslovcev pogosto močno nasprotovale, pa tudi razlagalci sami so večkrat radikalno spreminjali svoja stališča (Kos 2001: 81–90), ampak natanko isto velja tudi za pesem Pevcu. To tezo bom v nadaljevanju skušal ponazoriti in utemeljiti, s tem pa se vračam k lastnemu raziskovalnemu izhodišču, ki sem ga pred več desetletji zastavil v svoji B-diplomski nalogi z naslovom Motnje pri razumevanju literarnih del (Božič 1975).
2 Zgodovina interpretativnih pristopov
Da je s pesmijo Pevcu imel težave sam avtor, dokazuje dejstvo, da je prvič izšla pod naslovom Osrčenje, v eni od rokopisnih različic pa je zabeležen tudi temu nasproten Pevca tožba (Prešeren 1965: 243). Za objavo v Poezijah je Prešeren izbral nevtralen naslov, vendar opustitev prvotnega najbrž pomeni, da je pesnik sam začutil, da naslov ni čisto v skladu s celotno vsebinsko zasnovo pesmi. Pomensko nasprotje med opogumljanjem in tožbo dokazuje, da je sporočilna protislovnost (zavestno sprejemanje tudi samega in nenehnega trpljenja) vgrajena v samo strukturo pesmi, in v skladu s tem je potekala tudi zgodovina interpretativnih pristopov.
2.1 Sprejemanje pesnikovega trpljenja
Čeprav se je kanonizacija Prešerna začela že za časa njegovega življenja (Božič 2010: 247) in je že prvi poglobljeni raziskovalec njegovih pesmi Josip Stritar zapisal, da mu je vse »lepo na njem, vse ljubo, še celo njegove napake; rad se diči in ponaša ž njim, in gorje tujcu, kteri bi se lotil njegovega ljubljenca – greh se mu zdi vsaka beseda, ktera bi ga kolikaj grajala; greh se mu zdi še premrzla hvala« (Stritar 1866: 13), isti avtor priznava, da je v pesmi Pevcu poudarek na pesnikovem trpljenju: »Tak pesnik je pravi mučenik človeškega rodu, ker vzame nase vse naše gorje, prepevaje ga v sladkih pesnih, ktere nam tope otrpla srca – on trpi, da se mi veselimo. Tak Pesnik je Preširen!« (nav. d.: 23). Podobno nekoliko kasneje v svoji zagrebški monografiji razmišlja tudi Fran Celestin, ki trdi, da se Pevcu »odlikuje savršenim oblikom i svojim sadržajem, koji nam jasno predočuje nesretno pjesnikovo srdece« (Celestin 1882: 38).
2.2 Ranjeni labod postaja bistrovidni orel
Prava mitizacija Prešerna se je začela že z objavo pesnikovega albuma ob stoti obletnici rojstva. Takrat komaj dvaindvajsetletni Oton Župančič se je s Pesmijo mladine hotel pokloniti pesnikovemu spominu, obenem pa je s tem uspešno promoviral sebe in svoj pesniški dar. Udarna pesem, ki je polna svetlobe in s tem upanja, se končuje z verzoma: »In v nove zarje ji hlepe oči – / tako mladina pesnika slavi!« (Aškerc 1900: 737). Čeprav ni nujno, da je Župančič poznal primerjavo iz Bleiweisovih Novic, po kateri je Prešeren enak »labudu, kteri preganjan in ranjen od nemilih viharjev osode po samotnim jézeru življenja plava«, njegov pesniški tekmec Jovan Vesel – Koseski pa »bistrovidnimu orlu, kteremu je osoda krepke perute podarila, de se v jasne višave vzdigne« (Malavašič 1847), je lahko povsem intuitivno začutil potrebo po tem, da iz tožečega, črnogledega Prešerna naredi udarnega, vedrega Koseskega, s katerim se bo lahko tudi mladina poistovetila. Zato se druga kitica pesmi glasi:
Na nebu je dan, nad gorami je dan,
a zarjo zakriva nam jata vran;
ona rada bi orle prevarila,
za solnce jih osleparila –
zaman:
sokoli in orli vedo, da je dan!
Dokončno je postal Prešeren nacionalni mit s postavitvijo spomenika na Marijinem trgu v Ljubljani leta 1905. Celo katoliška kritika, ki je v prejšnjem stoletju pesniku očitala nemoralno življenje in s tem pohujšljive pesmi (Mahnič 1887 in Jurić 1891), je sprejela pesnika za svojega in npr. v Krstu pri Savici začela odkrivati apologijo krščanstva (Terseglav 1905). Ker pa za utrjevanje narodne samozavesti Prešeren kot ranjeni in preganjani labod ni bil najbolj primeren, so razlagalci Pevca v pesniku začeli spoznavati ostrovidnega orla s krepkimi perutmi. Ivan Prijatelj v svoji znameniti razpravi Drama Prešernovega duševnega življenja o pesmi Pevcu, ki je po njegovem »alfa in omega« Prešernovega ustvarjanja, zapiše: »Ta kratka in krepka pesem nam predstavlja Prešerna v njegovi zopet zadobljeni moški sili.« (Prijatelj 1905: 343).
Avgust Žigon gre v knjigi France Prešeren – poet in umetnik še dlje in ugotavlja, da gre v zadnjih dveh kiticah pesmi za prestop iz skrajne stiske »na trdno skalo pozitivnosti«. O pesmi, ki se začenja z verzoma Kdo zna / noč temno razjasnit', ki tare duha! in ki se končuje z zapovedjo …trpi brez miru!, celo zapiše: »Prestop je to osebno poetov – v »objektivni mir«: tisti mir, – ne sicer srca, ampak – mir duha!« (Žigon 1914: 121).
Druga svetovna vojna tovrstnih pogledov na pesem Pevcu ni mogla spremeniti, saj je Prešeren ostajal prvi nacionalni pesnik, celo več, leta 1944 so datum njegove smrti razglasili za slovenski kulturni praznik. Besede Otona Župančiča, ki je v svojem slavilnem predavanju odločno povedal, da je zanj Trubar prvi, Prešeren pa edini, zelo jasno razkrivajo, da je za nacionalno rabo primeren samo »optimistični Prešeren«. Ob razlagi Pevca predavatelj pojasnjuje: To Prešernovo srce, najgenialnejše slovensko srce, je bilo zdravo, krepko srce brez sleherne dekadentske bolehavosti, srce, rojeno za ljubezen, srečo in radost, a zgodaj globoko, neozdravljivo ranjeno. /…/ Njemu je bila poverjena skrb za napredek slovenstva, za našo svobodo, za široko pojmovanje narodnosti, ki je vodilo do bratstva vseh narodov sveta in veselega dela za vseobčnost. In tako in zato je ta pevec ljubezni in bolečine tudi pevec življenjske radosti. (Župančič 1946: 7)
2.3 Interpretativni preobrati Antona Slodnjaka in Borisa Paternuja
Posebno zgodbo predstavljajo razlage dveh vodilnih prešernoslovcev 20. stoletja, Antona Slodnjaka in Borisa Paternuja. Čeprav je Paternu četrt stoletja mlajši in se je temu ustrezno kot prešenoslovec pojavil dve desetletji kasneje, oba nadaljujeta pristop, kot so ga uveljavili Župančič, Prijatelj in Žigon. Po Slodnjakovi razlagi v Pregledu slovenskega slovstva je Prešeren v Pevcu »premagal osebno bol«, njegovo »srce je zdaj v sredini med nebom in zemljo« in »skozi njega dere vsa bolečina človeka in zemlje in vanj lije božja milost« (Slodnjak 1934: 82), v članku France Prešeren: ob stopetdesetletnici rojstva pa se še bolj približa Žigonu z ugotovitvijo, da je s pesmijo Pevcu »pesnik zaključil svojo »ljubezensko periodo« in pričel dobo objektivne lirike v posebnem pomenu besede« in da »njegova pesniška naloga ni več, da išče osebne sreče, marveč da sprejema, kar mu življenje daje, a da budi s pesmijo preko vsega enkratnega vero v človeka in oznanja ljubezen do njega« (Slodnjak 1950: 619). Zelo podobno zapiše Paternu v razpravi Petrarca pri Slovencih, da je pesnik sprejel »nase prometejstvo umetniškega poslanstva, sprejel strahotno, toda hkrati odrešujoče spoznanje: odpovedati se in trpeti, iz trpljenja pa ustvarjati lepoto, resnico, dobroto« (Paternu 1955: 248).
Optimistično prevrednotenje pesmi Pevcu je doseglo vrh v Paternujevi razpravi Problem katarze v Prešernovem Pevcu, ki jo je s posvetilom umorjeni partizanki Janini objavil v zborniku 900 let Kranja. Paternu sicer ugotavlja, da »bo vsak dojemljivejši bralec priznal, da je čustvena atmosfera, ki spremlja Prešernovo izpoved, bolj temačna kot svetla«, vendar istočasno trdi, da je »najvidnejša tezna plast pesmi sama po sebi, ne glede na notranja nasprotja, pozitivna, res globoko osrčujoča« (Paternu 1960: 241) in da pesnikova zavest »iz kaosa in paradoksa ustvarja red in smisel, iz porazov zmage« (246). Malavašičevega bistrovidnega orla s krepkimi perutmi lahko prepoznamo v besedah, da Prešeren »v poeziji spozna orfejsko moč, ki človeka ohranja, ga osvobaja iz duhovno praznega vegetiranja ter ga dviga v svet duhovnega bogastva, lepote in prostosti« (238).
Ravno zato, ker Paternu v pesmi vnaprej vidi »osrčenje« in ne »pevca tožbo«, takole razloži retorična vprašanja, ki si jih zastavlja pesnik v prvih treh kiticah: Temeljna idejna struktura vsake izmed teh treh kitic je v bistvu enaka. Vsakokrat gre za sorodno, čeprav variirano tezo, ki bi se v preprosti parafrazi glasile nekako takole:
a) pesnik je tisti, ki zmore premagati duhovno bedo resničnosti;
b) pesnik je tisti, ki zmore pomiriti čustveno depresijo vsakdanjosti;
c) pesnik je tisti, ki zmore odgnati mračno preteklost, prazno sedanjost, brezupno prihodnost.
Skratka, pesnik je tisti, ki zmore premagati mizerijo zunanje in notranje življenjske danosti. (232)
Slodnjak, ki je v tem času izgubil mesto predavatelja slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani (Gspan 1969: 195), Paternu pa je ravno začenjal s svojo predavateljsko kariero na ljubljanski slovenistiki, je čez štiri leta objavil svojo monografijo Prešernovo življenje. Kot da bi pozabil, kako je tudi sam prispeval k optimističnim razlagam Pevca, se v opombi na koncu knjige obregne ob dolžino Paternujeve razprave in problematizira njegovo razlago prvih treh kitic pesmi: Najobširnejšo sodobno razpravo pa je posvetil pesmi Pevcu Boris Paternu v razpravi Problem katarze v Prešernovem Pevcu, ki je izšla v zborniku 900 let Kranja, 1960, str. 226–249. Njegova zanimiva, dasi preobsežna – za razlago teksta, ki vsebuje 62 besed, porabi nad 8000 besed – izvajanja, ki so očitno zasnovana kot dialektična kritika Žigonove mistične interpretacije, pa ne prepričujejo, ker je avtor napačno razumel in parafraziral prve tri kitice. Njihovo vsebino je namreč posnel v besede: »pesnik je tisti, ki zmore premagati mizerijo zunanje in notranje življenjske danosti.« Da je ta parafraza nasilna, protiprešernovska, pač ni treba dokazovati, ker nam celota pesnitve kategorično diktira, da dojemamo prve tri kitice kot obupne klice, na katere ni odgovora. Najmanj pa je možen tak odgovor, kakor ga je razbral Paternu. (Slodnjak 1964: 314)
Seveda ima Slodnjak prav, ko trdi, da na »obupne klice« v prvih treh kiticah pesmi Pevcu ni odgovora. V nasprotnem primeru ne bi zadnji dve kitici, ki govorita o sprejemanju trpljenja, imeli nobenega smisla. Na Slodnjakovo ugotovitev ni bilo nobenega javnega odziva, pač pa je čez deset let Paternu v Pogledih na slovensko književnost I objavil svojo študijo o Pevcu nespremenjeno, vendar brez posvetila (Paternu 1974). Dimitrij Rupel je naslednje leto predstavil razmišljanje o Krstu pri Savici, ki ga je naslovil Slovenski kulturni sindrom. V njem Rupel, ki očitno ne pozna Slodnjakove opombe, vztraja pri označitvi Prešerna za bistrovidnega orla: »Pesnik je bog, njegovo delo je sveto, njegov dar je božji dar … /…/ Pesnik ima moč »noč temno razjasnit«, »kregulja odgnati, ki kljuje srce«, »izbrisat 'z spomina nekdanje dni, brezup prihodnjih oduzet' spred oči, praznoti vbežati, ki zdanje mori«. (Rupel 1975: 108).
Istega leta sem sam, ne da bi sploh poznal Slodnjakovo argumentacijo, v že omenjeni diplomski nalogi kot edino možni odgovor na retorična vprašanja v prvih treh kiticah Pevca zagovarjal: nihče! Seveda pri tako vestnem raziskovalcu, kot je Paternu, ni verjeti, da med pripravami na monografijo France Prešeren in njegovo pesniško delo ne bi bral Slodnjakovih opomb ali pregledal diplomske naloge, ki je nasprotovala ugotovitvam iz njegove študije. Zato je toliko bolj presenetljivo, da se v drugem delu te monografije, ko spreminja svojo nekdanjo interpretacijo pesmi Pevcu in se postopoma vrača k Prešernu kot ranjenemu in preganjanemu labodu, ne sklicuje na javno predstavljena spoznanja drugih prešernoslovcev, pač pa jih preprosto ignorira: »Izkušnje v literarnozgodovinskem seminarju so pokazale, da se tudi študijska branja na tem mestu razhajajo: od možnosti »Pesnik je tisti, ki zna noč temno razjasnit'« do čisto nasprotne možnosti: »Nihče ne zna noči temne razjasnit'.« (Paternu 1977: 156).
Paternujev interpretativni krog se sklene po osamosvojitvi, ko resnično ni več nobene potrebe, da bi iz pesimističnega Prešerna umetno ustvarjali optimističnega Koseskega. Čeprav v omembi raziskovalne zgodovine problematizira lastna znanstvena spoznanja, se njegova razlaga pesmi Pevcu v monografiji France Prešeren 1800–1849 ponovno približa Slodnjakovi: Klicani Kdo!, ki naj bi trpljenje obvladal in odstranil, je grafično osamljen v uvodne stihe treh kitic, je iskani, nenavzoči in neimenovani osebek, je lahko tudi nekdo, ki ga nikjer ni, je lahko tudi Nihče. Nekatere optimistične razlage so temu Kdo-ju podtaknile pesnikovo osebno orfejsko moč, ki da zmore vse. Toda v tem primeru ne bi bilo razloga, da se pesem nadaljuje oz. prelomi v svoj drugi in drugačni sklepni del še dveh kitic, kjer se vsebinski tok obrne v drugo smer. (Paternu 1994: 167)
3 Pesnik mora sprejemati tudi sam in nenehen pekel!
Na tem mestu dopolnjujem svojo nekdanjo razlago pesmi Pevcu z ugotovitvijo, da nihče od številnih razlagalcev, ki govorijo o pesnikovi razpetosti med »pekel« in »nebo« eksistence, ni opazil pomembnega dejstva, da Prešeren natančno zapiše, da mora kot pesnik sprejemati »al pekel, al nebo«, ne pa pekel in nebo. Pevcu se pomembno loči od Goethejeve pesmi Prometej, a ne samo v tem, da »z objestnim prezirom zavrača tolažbo bogov in s titanistično kretnjo sprejema nase trpljenje in radost« (Paternu 1977: 158), ampak zlasti v tem, da pri Prešernu radosti, veselja, užitka, kar vse pomeni metafora »nebo«, sploh nikjer ni. Pevcu zato ne sporoča, da mora Prešeren kot pesnik ob sreči sprejemati tudi trpljenje, ampak da mora kot pesnik sprejemati tudi sam »pekel«, torej zgolj trpljenje brez trenutka sreče. Samo zato lahko zaključi: »… trpi brez miru!«
4 Empirični preizkus recepcije pesmi Pevcu pri srednješolcih, slovenistih in študentih
Ker sem se v svoji dolgoletni pedagoški praksi pogosto ukvarjal z interpretacijo pesmi Pevcu, sem že pred leti začel preverjati, kako razumejo retorična vprašanja srednješolci, in ali so tako različni pogledi literarnih zgodovinarjev povezani z recepcijo pesmi pri množičnem bralcu. Ta spoznanja sem dopolnil še z anketo na spletnem forumu slovlit, kjer so se oglašali kolegi slovenisti, in z raziskavo med študenti slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti.
Že pred leti sem anketiral petinštirideset dijakov ekonomske gimnazije in ugotovil, da na vprašanja Kdo zna noč temno razjasnit, ki tare duha! itd. prevladujejo odgovori ljubezen, jaz/sam, pesnik, prijatelj in Bog, zelo redko pa so se dijaki odločili za možnost nihče. Anketo sem ponovil pri zadnjih dveh generacijah in večina dijakov se je odločila za odgovora pesnik in Bog, samo dva pa za odgovor nihče. Torej so po eni strani pritrjevali Paternujevi razlagi iz leta 1960, po drugi strani pa Ruplovi razlagi iz leta 1975.
V spletni anketi je sodelovalo dvaintrideset kolegov. Kar osemnajst jih je odgovorilo nihče, dvanajst pesnik, eden pa poezija. Očitno gre vsaj pri večini za odgovore pod vplivom literarnozgodovinskih študij (predvsem seveda Slodnjakovega Prešernovega življenja in Paternujeve monografije France Prešeren in njegovo pesniško delo, ki ju poznajo še iz študijskih let), vsaj pri nekaterih, ki poučujejo na srednji šoli, pa se morda pozna tudi vpliv moje predstavitve šolske interpretacije pesmi Pevcu v priročniku Književnost v četrtem letniku srednje šole (Božič 1996: 273).
Da je takšna razlaga verjetno ustrezna, potrjuje anketa med študenti na drugi bolonjski stopnji slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Glede na to, da se na ljubljanski slovenistiki sistematično ne predava Prešerna, odgovori študentov niso bili okuženi s strokovno literaturo in so bili zelo podobni odgovorom srednješolcev. Sodelovalo je dvaindvajset študentov: sedemnajst jih je odgovorilo s pesnik/poet/pevec, samo pet pa jih je zapisalo odgovor nihče.
Ugotovimo lahko, da empirična raziskava recepcije pesmi Pevcu potrjuje, da so pri množičnem bralcu tudi možna napačna razumevanja prvih treh kitic, kakor smo jih podrobno predstavili v interpretativnem delu razprave. Ker pa v tem primeru verjetno ne more iti za to, da bi bralci iz nacionalnih potreb hoteli umetno ustvarjati optimističnega Prešerna, je treba poiskati kakšno drugo razlago.
5 Zanikanje kot interpretativna potreba
Domnevamo lahko, da gre pri razumevanju pesmi Pevcu, ki ima dejansko grozljivo, skrajno mazohistično sporočilo, za neke vrste obrambni mehanizem, povezan z nujnostjo preživetja. Gre za psihološko metodo zanikanja oz. po Freudu za »nezaveden zaščitni mehanizem proti zunanjim nevarnostim (npr. informacijam), ki ogrožajo posameznikov jaz« (Salecl 2012). Posameznik lahko zanika lastno bolezen ali težave v ljubezenskem življenju, v sodobnem svetu pa to zelo pogosto počnejo politične elite ali multinacionalke, ki povzročijo kakšno okoljsko katastrofo.
Zanikanje pesimističnega sporočila v pesmi Pevcu lahko razložimo kar z medbesedilno primerjavo, in sicer s Camusovim problematiziranjem odnosa med preiskovalnim sodnikom in Meursaultom v romanu Tujec. Meursault, ki je obtožen umora, je med zaslišanjem povsem ravnodušen in mirno izpove sodniku, da ne verjame v Boga. Preiskovalec povsem izgubi živce in začne kričati in z razpelom v roki groziti obtožencu, in sicer z argumentom, da slednji s svojo brezbožnostjo tudi njemu jemlje smisel življenja. Podobno bi se lahko zgodilo z množičnim bralcem pesmi Pevcu: če pristane na tezo, da je življenje eno samo in nenehno trpljenje, potem tudi sam izgubi vsakršno upanje. 6 Sklep
Sklenemo lahko, da je kombinacija interpretativnega in empiričnega pristopa pri obravnavi klasične poezije produktivna. Ne sicer zato, da bi empirični preizkus recepcije nadomestil samostojno interpretacijo literarnega znanstvenika ali jo celo ovrgel, pač pa predvsem zato, da dodatno osvetlimo in problemsko razširimo svoja raziskovalna spoznanja.
7 Literatura
AŠKERC, Anton (ur.), 1900: Prešernov album (1800–1900). Ljubljana: Ljubljanski zvon.
BJELČEVIČ, Aleksander, 2013: Julija je stopila v »cerkev razsvetljeno«: k Žigonovi razlagi Prešernovega soneta Je od vesel'ga časa teklo leto. Slavistična revija 61/4. 591–604.
BOŽIČ, Zoran, 1975: Motnje pri razumevanju literarnih del. Diplomska naloga. Ljubljana: Oddelek za primerjalno književnost, Filozofska fakulteta.
BOŽIČ, Zoran, 1996: France Prešeren: Pevcu (posnetek učne ure). Vinko Cuderman (ur.): Književnost v četrtem letniku srednje šole. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.
BOŽIČ, Zoran, 1998: Poljub zlata: delovni zvezek za domače branje. Ljubljana: DZS.
BOŽIČ, Zoran, 2010: Slovenska literatura v šoli in Prešeren. Ljubljana: Tangram.
BOŽIČ, Zoran, 2012: Problem kvadrature Krsta: Prešernova pesnitev kot izraz kulturne neenakovrednosti. Serbian studies research 3/1. 169–181.
BOŽIČ, Zoran, 2013: France Prešeren's Poems: from Misunderstanding to Teaching. Interlitteraria 18/1. 90–107.
BOŽIČ, Zoran, 2014: France Prešeren's poems: understanding, evaluation, interpretation: reception-based approach to the poetry of the most important Slovenian romantic poet. Saarbrücken: LAP Lambert Academic Publishing.
CELESTIN, Fran, 1882: France Preširen. Zagreb: samozaložba.
GOETHE, Johann Wolfgang, 1950: Prometej. Novi svet 5/1. 48–49.
GSPAN, Alfonz, 1969: Anton Slodnjak – sedemdesetletnik. Jezik in slovstvo 14/7. 193–195.
JURIĆ, Ivan (J. J.), 1891: Ljubezen v Petrarkovih rimah z ozirom na slovenskega lirika – prvaka. Rimski katolik 3. 269–275, 314–322, 369–379.
KOS, Janko, 2001: Krst pri Savici v luči kritik in interpretacij. France Prešeren: Kerst per Savizi. Celje: Mohorjeva družba. 71–96.
MAHNIČ, Anton, 1887: Dvanajst večerov: pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem. Gorica: samozaložba.
MALAVAŠIČ, Fran, 1847: Slovensko pesništvo: Prešerin in Koseski. Kmetijske in rokodelske Novice 5/8. 32.
MARINČIČ, Marko, 2011: Križ nad slovansko Trojo : latinski palimpsesti v Prešernovem Krstu pri Savici. Ljubljana: Slovenska matica.
PATERNU, Boris, 1955: Petrarca pri Slovencih. Naši razgledi 4/10. 246–248.
PATERNU, Boris, 1960: Problem katarze v Prešernovem Pevcu. Jože Žontar (ur.): 900 let Kranja: spominski zbornik. Kranj: Občinski ljudski odbor. 226–249.
PATERNU, Boris, 1974: Pogledi na slovensko književnost I: študije in razprave. Ljubljana: Partizanska knjiga.
PATERNU, Boris, 1977: France Prešeren in njegovo pesniško delo II. Ljubljana: Mladinska knjiga.
PATERNU, Boris, 1994: France Prešeren 1800–1849. Ljubljana: Dr. Anton Kovač.
PREŠEREN, France, 1965: Zbrano delo I. Janko Kos (ur.). Ljubljana: Državna založba Slovenije.
PREŠEREN, France, 2000: Kam?: izbor Prešernovih pesmi. Silvo Fatur (ur.). Koper: Knjigarna Libris.
PRIJATELJ, Ivan, 1905: Drama Prešernovega duševnega življenja. Naši zapiski 4/10–11. 157–183.
RUPEL, Dimitrij, 1975: Slovenski kulturni sindrom. Sodobnost 23/2. 97–109.
SALECL, Renata, 2012: Zanikanje in nova slepota. Delo (Sobotna priloga), 6. 10. 2012. 32.
SLODNJAK, Anton, 1934: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska založba.
SLODNJAK, Anton, 1950: France Prešeren: ob stopetdesetletnici rojstva. Nova obzorja 3/10. 609–620.
SLODNJAK, Anton, 1964: Prešernovo življenje. Ljubljana: Mladinska knjiga.
STRITAR, Josip, 1866: Preširnovo življenje; Preširnove poezije. Pesmi Franceta Preširna, s pesnikovo podobo, z njegovim životopisom in estetično-kritičnim uvodom. Ljubljana: H. Ničman. 3–46.
TERSEGLAV, Franc, 1905: Problemi v Krstu pri Savici. Slovenec (Prešernova priloga), 9. 9. 1905.
ŽUPANČIČ, Oton, 1946: Prešeren in današnji dan. Novi svet 1/1–4. 3–8.