Problemi
Problemi. France Bevk |
|
Solnce je šlo po visoki višnjevi poti natančon tako, da so padale sence krivenčastih in redkovejnatih dreves na pot. Jaz in moj prijatelj, ki je bil za ped manjši in po mnenju obeh modrejši od mene, sva stopala čez razsejane svetle špranje, ki so jih delali presledki nenagoščenih kron, in sva modrovala.
»To so problemi,« je poudaril moj prijatelj, ne toliko z besedo, kot palcem in sredincem, s katerima je tlesknil, da je priletel sredinec na dlan, To je ponovil parkrat.
Ne vem, kaj sva govorila. Čudno je, da iz vseh govorov, segajočih nad zvezde, pogosto niti senca ne ostane. Pogovor je bil zelo važen. To sodim po obrazu mojega prijatelja, ki mi je ostal v spominu in po poudarku, ki so ga venomer ponavljali njegovi prsti. Gotovo pa je, da nisva govorila ne o sebi, ne o domači hiši niti o rojakih za morjem ne.
Morda se je glasila najina zadnja beseda:,Gospodarske razmere na Kitajskem ...'
»Da ... da ... problemi.«
V tem hipu sva obstala. Drevje je prenehalo naenkrat, polje pa se je raztezalo še naprej. Na eni strani pa je bil živ plot in za živim plotom v njivi je bilo jedva razločiti nekaj rdečega. Od tam se je slišal smeh; trije drobni otroški smehi so bili, tako zvočni, da sva obstala.
»Mama!«
»Kaj?«
»Ali njiva ni naša?«
»Ni.«
»Pa kako naj jo mož vzame? Hihihi!«
Pogledala sva skozi. Deklica v rdečem krilcu je sedela na rjavi prsti poleg sestric in se smejala s pogledom v mater, ki je z gosposkimi rokami okopavala.
»Pa zakaj bi je ne vzel?«
»Saj sedimo na nji ...«
Otroci so se zopet smejali.
»Otroci ne smejte se. Njiva je moževa. Če nam jo vzame, bomo sirote. Kje dobimo jesti?«
Otroci so zazijali.
»Mama!«
»A?«
»Ali imamo njivo vedno?«
»Ne, ni naša.«
»Ali prej nismo jedli krompirja?«
»Kupili smo ga v prodajalni.«
»V prodajalni ... hi hi hi ...«
»Otroci, ne žalite me. Kaj pa je čudnega? Ko je bil papan živ, smo vse kupili v prodajalni, nismo delali ...«
»Tudi moko?«
»Tudi.«
»Hihihi ...« Otroci so zopet zagnali smeh.
»Pa nismo imeli njive?«
»Ne.«
»Tudi koze ne?«
»Tudi ne.«
»Zakaj ne?«
»Ker ni bilo vojske.«
»Lepše je, ker je vojska ... Pikica, na, na; mekeke, kam si šla v grmovje? Hihihi ...«
»Tiho, otroci!«
Otroci so res utihnili, ker so pobegnili.
Koza jim je bila ušla. Čez par trenutkov so jo privlekli iz bližnjega grmovja, ki se je vleklo kot lisa ob plotu in polju do gošče, vsi upehani in ji odkazali prostor.
»Pikica, pridna bodi! Tu se pasi ... Ne skoči mi na nogo. Mama, Pikica mi je skoraj skočila na nogo ...«
Ko so sedeli na tleh, so molčali za hip: starejšo deklico je zopet posilil smeh.
»Ali nam morejo vzeti tudi kozo?«
»Ne, kozo smo kupili.«
»Kupimo še njivo.«
»Tiho. Nimamo dovolj denarja.«
Otroci so molčali.
»Ali ni oče pustil nič denarja!«
»Tiho.« Otroci so molčali.
»Mama, koliko denarja bi ...«
»Mnogo.«
»Za en klobuk tolarjev?«
»Da.«
Otroci so molčali. Slednjič se je dvignila najmlajša, ki je nosila punčko na način, da ji je glavica visela navzdol in jo je tiščal® le za eno nogo.
»Mama, ko bom velika, Vam bom kupila njivo.«
»Jaz pa štacuno,« je dejala srednja.
Mati je dvignila upehan obraz in se smejala. Črna obleka je sijala v solncu. Tudi otroci so prasnili v smeh, videč, da se smeje mati, dasi solznih oči. Vrgli so se na zemljo in jo v veselem smehu tiščali, kot da je ne sme odvesti nihče, ne more odnesti nihče, ki je njih srčna lastnina in edini pogoj življenja in zadovoljnosti.
Šla sva dalje. Molk naju je tlačil dolgo, nato je tlesknil prijatelj s prsti in dejal z nasmehom: »Problemi«. Njegove misli so bile čisto blizu in so se dotikale bogastva domače grude.
Le solnce je šlo mirno svojo visoko višnjevo pot. To lepo solnce ...