Prodani otrok
| Prodani otrok Narodne pravljice in legende Manica Koman |
| |||||||||
Bil je nekoč kmetič, ki so ga silno trle vse mogoče nadloge. Cesar se je polotil, vse mu je spodletelo. Ni bilo skoraj dneva, da bi ga ne bila obiskala večja ali manjša nesreča.
Končno je popolnoma obupal ter je šel nekega dne v gozd, da se obesi.
Ko je taval po gozdu, iskaje primernega drevesa, kamor bi pripel hlačni jermen, mu pride nasproti lepo oblečen gospod s cilindrom na glavi in svilenimi roka vicami na rokah.
Kmetič se ga je prestrašil in je hotel zbežati. Gospod ga je zadržal s prijaznim vprašanjem: »Dobri mož, kaj pa vendar blodite tu po gozdu? Kaj nameravate?«
Kmetič je postal ves zmeden. Ni vedel, bi li povedal gospodu resnico ali ne. Toda ker je bil tuji gospod tako prijazen, se je kmetic ojunačil ter mu je kar odkritosrčno povedal, da se misli obesiti zaradi prevelikih nadlog, ki ga neprestano tarejo.
»Bodite pametni, kmetič moj ljubi,« mu reče gospod, »škoda bi bilo vašega življenja. Saj morda ni tako hudo. kakor si domišljate. Vsaki nadlogi se da opomoči, samo znati je treba.«
»Ej, dobri gospod,« začne tarnati kmetič, »vi lahko tako govorite, ko niti ne veste, kaj je uboštvo in drugo gorje. Gotovo ste bili rojeni in vzgojeni v bogastvu, kajneda?«
»Pustiva to,« reče gospod. »Jaz vam hočem pomagati in to je za vas dovolj.«
To rekši, vzame tuji gospod iz žepa polno mošnjo cekinov in pomolivši jo kmetu prav pod nos, pravi: »Glejte, kmetič, tu notri je ogromno bogastvo. Ker sem jaz dober človek, vi pa velik siromak, darujem vse to bogastvo vam s pogojem, da tudi vi meni darujete nekaj malega. A ta stvar je tako neznatna, da še celo vi sami ne veste zanjo. Ali ste zadovoljni?«
Kmetiču so pri pogledu na toliko bogastvo od veselja zažarele oči. Že je iztegnil roko po mošnji, toda gospod mu jo je odmaknil, rekoč: »Le počasi, prijatelj! Mošnja je vaša, a le pod pogojem, ki sem vam ga stavil. Tudi vi mi morate namreč darovati eno stvarco, ki pa je tako mala, da niti vi sami ne veste, da jo imate. Ali velja torej?«
»Velja, velja!« je radostno klical kmetic, ki se mu je zdel gospodov predlog silno smešen. Saj je vendar od suhe kravice v hlevu pa do malega piščeta na dvo¬rišču vse natančno vedel, kaj ima in koliko ima. Ona stvar pa, ki zanjo sploh ne ve, pa mora biti potem res tako malenkostna, da jo sme z največjo hvaležnostjo zamenjati za mošnjo cekinov.
»Dobro torej. Tu imate mošnjo. Toda ne pozabite na najino pogodbo!«
Sedaj tuji gospod izroči srečnemu kmetiču polno mošnjo, nato pa hitro izgine v temnem gozdu.
Kmetič teče, veselja pijan, z bogatim darilom proti domu, popolnoma pozabivši. da se je prišel v gozd obesit.
Sredi pota ga sreča sosed in ga začne zmerjati: »Za Boga, prijatelj, kod pa vendar hodiš? Iskali smo te že vse križem, a nikjer te nismo mogli najti. Pojdi brž domov, doma te čaka nekaj novega!«
»Naj me čaka, kar me hoče. Mene sedaj presneto malo briga vse, kar je doma,« odgovori kmetic veselo.
»Ali to te bo vendar brigalo,« pravi sosed. »Ali veš, da se ti je rodil sinček? Pojdi brž domov, da ga stisneš na svoje očetovsko srcel«
»Kaj, kaj praviš — sinček se mi je rodil?« vzklikne kmetic ves iznenaden. Toda hipoma se mu. kakor bi ga pičila strupena kača, obraz čudno spači, iz prsi se mu izvije divji krik: kakor besen zbeži domov.
Sosed je prestrašeno gledal za bežečim. Bil jc trdno prepričan, da je zblaznel.
Ali kmetic ni bil blazen, ampak divjal je iz obupa, ker je spoznal, da je prav njegov novorojeni sinček tista stvar, za katero še ni vedel, da jo ima. Za mošnjo denarja je prodal lastnega otroka tujemu gospodu, ki ni bil nihče drugi kakor sam — hudobec.
Ko je kmetic stopil v hišo, se je takoj zaletel k zibelki, vzel dete v naročje, ga poljubljal ter se jokal kakor otrok.
Zena njegova pa, ki si ni znala tolmačiti moževega čudnega vedenja, ga je začela tolažiti, naj nikar ne joka. ker sta ona in dete popolnoma zdrava. Toda mož je jokal in jokal prav do večera in še pozno v noč.
Ker pa tujega gospoda ni bilo od nikoder po otroka, se je slednjič kmetic utolažil, in je začela vsa družina ob pomoči hudobčevih cekinov prav dobro živeti.
Detece se je krepko razvijalo in raslo ter postajalo od dne do dne lepše. Bil je pa tudi jako poslušen otrok, in roditelja sta ga ljubila in čuvala kakor zenico svojega očesa.
Nekega poletnega dne se je deček — bilo mu je tedaj kakih sedem let — izprehajal ob deroči reki in lovil metulje, ki so mu prav posebno ugajali. Ko je tako že precej časa skakal za drobnimi živalcami, je opazil, da je zašel predaleč. e se je hotel vrniti, a v tem trenutku zagleda izredno lepega metuljčka in iz« nova steče čez kamenje in pesek za njim.
Metuljček se je spretno umikal dečkovim rokam ter slednjič izginil v skalno duplino, ki je bila pri vhodu jedva toliko široka, da se je mogel droben človek splaziti vanjo.
Deček je brez pomisleka zlezel v votlino ter se plazil dalje, hoteč vloviti lepega metuljčka. Hipoma se votlina razširi, a deček se zagleda na velikem prostoru. Ker je bila okrog njega trda tema, ni razločeval nobene stvari in tudi vedel ni več, kje in kod je prišel noter.
Ko nekaj časa brezuspešno tiplje po mrzlem skalovju, začne na vse grlo klicati na pomoč.
Zdajci se razlije čez votlino medla, mesečna svetloba, in deček zagleda pred seboj mladeniča upadlih lic in globoko udrtih oči.
»Kdo si in kaj iščeš tod?« vpraša neznani mladenič dečka.
»Lovil sem metuljčke,« odgovori deček jokaje, »in zašel sem tu sem. Šel bi rad zopet od tod. a ne morem najti izhoda. Prijatelj, bodi tako dober in pokaži mi pot, ki drži na svobodo!«
»Nesrečni otrok!« vzklikne bledi mladenič, »gorje tebi! Ali veš. kam si zašel? V kraljestvo samega hudobca! Če boš še kdaj toli srečen, da zagledaš zopet sončno luč, to ve le Bog. Ti si gotovo z menoj vred tudi eden onih nesrečnih bitij, ki so bila brez lastne krivde prodana hudobnemu duhu. Pripravi se, ljubi moj, na grozno trpljenje, ki te čaka! — Vendar pa ne smeš obupati! Ako se boš ravnal strogo po mojem nasvetu, lahko rešiš sebe in še mene. Jaz sem namreč žrtev svojega lahkomiselnega očeta, ki me je zaigral hudobnemu duhu. Na tem prostoru, kjer sedaj stojiva, se je dvigal nekoč ponosen grad — last mojega očeta. Nesrečni oče moj je bil strasten igralec, in to je bilo vzrok njegove in moje nesreče. Igral je s samim hudobcem za velike vsote in ko je izgubil vse svoje imetje, je še mene — lastnega sina — zaigral peklenščku. In zdaj mirujem tu notri noč in dan ter koprnim po rešitvi. Dal Bog, da bi bil prav ti tisti, ki me bo rešil. A težka naloga te čaka, ljubi moj! Toda tvoje trpljenje ne bo dolgo trajalo. Ako prebiješ tri noči, sva rešena oba. — Nocoj ob enajstih se vrne hudobec. Ko te zagleda, te bo silovito zgrabil s svojimi ostrimi kremplji. Ti pa ostani pogumen in pazi da ne zakričiš! Metal te bo potem ob steno, toda ti vse voljno potrpi. Ko bo videl, da znaš trpeti, se ne bo več dolgo mudil pri tebi. To se bo potem ponovilo še dve noči in vedno v hujši meri. Toda, deček, rečem ti, bodi pogumen!«
Mali deček se je ob pripovedovanju neznanega mladeniča stresal od groze. Vendar se je za navodilo toplo zahvalil in videč, da ne gre drugače, trdno sklenil, ravnati se strogo po mladeničevem nasvetu. Kakor je mladenič povedal, tako se je zgodilo. Ko je odbila enajsta ura, se je odvalila iz kota votline ogromna skala in prikazal se je peklenšček v podobi velikega, črnega moža. Imel je zmršene, do pasu segajoče črne lase in istotako dolgo brado. Na rokah jc imel namesto nohtov celo ped dolge kremplje. Komaj je hudobec ugledal ubogega dečka, že ga je z ostrimi kremplji tako neusmiljeno zgrabil, da je deček kar na desetih mestih krvavel. Ali dečko je ostal junak. Niti vzdihnil ni, kaj šele da bi zakričal. Hudobec pa, videč dečkov nenavadni pogum, je postal ves divji. In znova je zgrabil dečka in ga trikrat zaporedoma vrgel ob skalno steno. Toda deček je tudi to muko molče pretrpel. Bil je pa od silnih udarcev tako oslabljen, da se je onesvestil. Ko se je zopet zavedel, ni bilo hudobca nikjer, pač pa je stal pri njem oni bledi mladenič in pridno ličil njegove rane z blagodejnim mazilom. Mladenič, videč, da jc deček zopet pri zavesti, je vzkliknil veselo: »Hvala tebi, dečko! Dobro si se držal, še dve noči bodi tak korenjak, kot si bil nocoj, in res šena sva oba!« Dečku je mladeničeva pohvala dobro dela. Zopet je trdno sklenil, da tudi v bodoče ostane mož junak. Drugo noč se je zopet vse tako vršilo kakor prejšnjo noč. Odvalila se je velika skala in prikazal se je peklenšček, ki je zopet začel dečka neusmiljeno stiskati in praskati. Ker je deček zopet vse voljno in molče prenašal, je bil hudobec tako jezen, da ga je kar šestkrat vrgel ob skalno steno. Seveda se je ubožec zopet onesvestil in dolgo je trebalo, da ga je usmiljeni mladenič z blagodejnim mazilom spravil k zavesti. »Le še eno noč, ljubi deček!« ga je vzpodbujal mladenič. »Zadnja noč bo jako huda, toda zadnja bo. In pomisliti moraš tudi, da gre za rešitev naju obeh!« »Ako sem vztrajal dva večera, bom že še nocoj!« je rekel deček odločno in zopet pogumno čakal večera. Ko se je potem zvečerilo in je odbila enajsta ura, sc je odvalila od stene še enkrat tako velika skala kakor prejšnja dva večera, in hudobec se je z ostudnim grohotom vrgel v dečka ter ga začel neusmiljeno obdelavati s svojimi ostrimi kremplji. A deček je trpel in molčal kakor zid. Ko pa je hudobec uvidel, da ni spraviti besedice iz dečkovih ust, ga je vrgel devetkrat zaporedoma ob trdo steno. Do smrti trpinčeni deček je kakor v sanjah začul strahovito tuljenje hudobca, potem pa je izgubil zavest ... Ko se je zopet zavedel, je trdno mislil, da je v nebesih. Bil je v krasni, prostorni sobani. Od stropa dol so viseli svetilniki iz pristnega zlata, okna pa so bila rezana iz samega diamanta. Opazil je tudi. da je spal na baržunasti postelji in ko si je zaželel, da bi se umil, je zagledal nedaleč od postelje zlat umivalnik, na ka- terem je stala slonokoščena skledica, napolnjena s srebrnočisto vodo. V tem trenutku se odpro vrata in v sobo stopi dečku dobro znani bledi mladenič. A danes ni bil več bled in deček ga je komaj spoznal. V obraz je bil lep in cvetoč kakor roža. in kraljevski plašč, s katerim je bil ogrnjen, se je od suhega zlata in dragih kamnov tako svetil, da je dečku kar vid jemalo. In sedaj je mladenič kralj objel dečka kakor lastnega brata ter vzkliknil poln hvaležnosti: »Stokrat hvala tebi, deček! Rešil si mene in sebe iz rok hudobnega duha, zato te hočem kraljevsko nagraditi. Imenujem te za prvega ministra v svojem kraljestvu.« Deček se je kralju presrčno zahvalil za podarjeno mu visoko odlikovanje, nato pa hitel domov k staršem, da jim čim prej sporoči veselo novico. Njegova roditelja sta bila izgubljenega sina, ki sta ga že davno za mrtvega štela, tako vesela, da sta od veselja jokala. Kmalu potem se je dečkova rodovina preselila v rešeni grad, kjer je pri svojem sinu ministru srečno živela do pozne smrti.