Profesor Maslovina in drugi

Profesor Maslovina in drugi Ivan Cankar

Izdano:	Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje:	Zbrani spisi, XIX, 109–116
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Rano zjutraj sem se napotil iz mesta. Spomladansko sonce je že oblivalo visoke strehe in gorelo na pozlačenih jabolkih zvonikov. Pod tem svetlim soncem pa se mi je zdelo mesto mrtvo in pusto; kdor se je prikazal na ulici, je šel hitro mimo, z mrkim obrazom, razritim od grdih sanj.

V drevoredih so že poganjali kostanji, v zraku je žvrgolela, vriskala in pela pomlajena ljubezen, na travnikih se je lesketala rosa, vsaka drobna bilka je trepetala od življenja, na porobku kraj gozdiča so tkali podleski in trobentice novo preprogo sebi in soncu. Vse to sem videl že tolikokrat poprej, zdaj pa me je presunilo s čisto drugo, nepoznano slastjo, ki je bila polna bolečine.

Že takrat, ko je še nisem spoznal, ko sem jo komaj šele slutil, sem ljubil domovino z neoskrunjenim ognjem svoje mladosti. Nikomur nisem pravil o tej ljubezni, še sebi ne; ker človek skriva s plahim sramom, kar nosi najlepšega in najdražjega v sebi. Tudi nisem nikoli vprašal, odkod ta ljubezen in zakaj; dovolj je bilo, da je resnično gorela v srcu, z mirnim plamenom, ki je ob urah gorjá in samote vzplapolal visoko in ki je zmerom dobrotno ogreval vsako moje delo in vse moje misli. Najgloblje sem občutil to svojo ljubezen, kadar je bila ranjena; ah, in kolikokrat je bila!

Vendar pa se mi zdi, kakor da sem šele zdaj prav in do dna spoznal to ljubezen, v teh časih bridkosti, ponižanja in tišine. Oči so se odprle nastežaj, pa so bile koj razskelele in motne od solza. Vsaka bilka na svetlih travnikih, vsak popek na kostanjih, vsak sončni žarek v pojočem zraku, še vsako peščeno zrno na beli poti, vse skupaj in vsako zase mi je bilo domovina, vse enako in vse še posebej vredno prisrčne ljubezni. Hkrati pa je ležal globoko v moji duši črn strah, ki mu sam nisem vedel imena: kakor da je ta sijajna pomlad brez usmiljenja obsojena na zgodnjo smrt, z njo domovina, moja ljubezen, vse. Ob takem strahu me je prešinilo, da bi ljubeznivo pobožal, prijateljski ogovoril vsako bilko, vsako trobentico, vsak popek posebej, da bi popil, dihnil váse vsak sončni žarek posebej. V srcu me je žgalo in dušilo trdo spoznanje, da z vso svojo ljubeznijo ne odrešim niti ene bilke, niti ene trobentice, niti enega popka, če jim je zares sojena prezgodnja smrt; da bi stal ob materini smrtni postelji čisto brez moči, gledal bolečino, prošnjo, očitanje v njenih svetih očeh, pa ne mogel z vso krvjó svojega srca iztrgati večnosti niti ene ure, niti enega ubogega trenotka ...

Pod hribom stoji prijazna krčma, kamor zahajajo zjutraj stari gospodje iz mesta, da pijejo kavo in pokramljajo med seboj. Kadarkoli sem jih ugledal v teh časih, se mi je zazdelo, da so se še mnogo bolj in sila hitro postarali — da tonejo takorekoč nekam v daljavo in globočino, odkoder slišim samo še nerazumljivo mrmranje, kakor da govoré in šepečejo iz krajev, ki jih ni več, snujejo misli, prekladajo skrbi, kličejo spomine, ki jih ni več. In tudi se mi je zdelo, da to spomladansko sonce ne sije nanje, temveč da gredó svetli žarki mimo njih, kakor zdrkne kaplja ob gladkem, mrzlem kamnu nizdol in se ga ne dotakne.

Sedel sem pod kostanjem, od božjega jutra oči omamljene, od neveselih misli srce bolno. Po poti je šel profesor Maslovina in je pomežikaval v sonce, z vsem obrazom je pomežikaval; s povešenimi, redkimi brki in okroglimi lici je bil nekoliko podoben morskemu psu, le da ni imel tako jasnih in razumnih oči; in nosil je zlate naočnike. Pozibaval se je na tenkih bedrih, sopihal vzdihovaje, otiral si z belim robcem potno čelo; nato si je pokril rosno plešo ter otiral z robcem te zlate naočnike, ki jih je spoštoval; na okroglem, zavaljenem životu je nosil pisan telovnik in po telovniku se je vila svetla verižica od vrata do pasú. Predno je izpregovoril profesor Maslovina, je gledal nekaj časa v tla, ali kam v stran, zato da je bila beseda premišljena in tehtna. In nato je vprašal vselej: »Ali ste brali?«

»Ali ste brali?« je vprašal.

Moje začudene oči so rekle, da nisem bral.

»Že spet so razpisali službo, spet so iztesali korito, spet bomo lenuha redili! Kam jadramo? Treba je metle, gospod, metle!«

Profesor Maslovina je govoril te besede vsako jutro, ker nikoli ni rekel »Dober dan!« ali »Pozdravljeni!«

»Tožijo, da se nam huda godí, da nas drugi tlačijo, da nismo sami svoji. Bog, preveč smo! Če bi imeli čisto zase le eno samo kamrico, bi nikdar ne bila popolnoma v redu. Vse na svetu gre po svoji pravi poti: sami svoji nismo, ker nismo tega vredni. Mi smo paglavci, ki se ne znajo ravnati, če ne vidijo šibe!«

»Zaradi te nove službe, gospod profesor, kolikor je nepotrebna, bi bilo neusmiljeno, če bi obsodili na križ ves nedolžni narod!«

»Kdo ga je obsodil? Sam si je pisal sodbo in si jo piše vsaki dan posebej, če se le gane, če le zine! Čemu pa živi ta narod? No, to mi povejte!«

Molčal sem osramočen in potrt pod tem pogledom, ki je moten strmel name izpod naočnikov.

»Edinole zato živi, da redí nekaj lenuhov in postopačev. Rajni Aškerc je bil pesnik, zato so mu dali službo na magistratu. No, če je bil pesnik, naj bi delal pesmi, ne? ... V kakšni silni dobi stojimo, kaj smo doživeli nezaslišanega, ogromnega! Kje je v tej ogromnosti naš narod? Vsi govoré po svoje, kolikor morejo naglas, on pa je nem in gluh, je skrit pod krtino. Če bi izginil brez sledu zdajle to uro, bi svet še ne vedel ne za ta dogodek!«

Besedo „dogodek“ je izbrusil pljunkoma ter globoko skrivil mokre ustnice. Nato je potegnil iz suknje „Interessantes Blatt“ in pokazal z debelim prstom na prvo stran.

»Te zeppeline poglejte, ki mogočno krožijo nad zemljo! En sam takle zeppelin je po mojih mislih večjega pomena za človeštvo in njegov napredek, nego ves naš narod, kolikor ga je in z vsem, kar ima!«

Tako je rekel profesor Maslovina; in še nadalje bo govoril jutri in pojutrišnjem in vsako jutro; stopical bo s tenkimi bedri, otiral si bo z robcem zlate naočnike in nazadnje bo potegnil iz suknje „Interessantes Blatt“ s zeppelini. Žarki spomladanskega sonca bodo v šumečih potokih lili z neba, njega pa ne bo omočila nobena kaplja. Svetlo preprogo bodo tkali podleski in zvončki, trobentice, marjetice in vijolice, tkali jo bodo zase, ne zanj. Senice, čižki, ščinkovci in škrjanci bodo čivkali, vriskali in prepevali svojo pesem, on pa bo srebal kavo in jim bo očital: »Spet so iztesali korito ... metle je treba, treba je metle!« ...

II

Ko sem se vračal v mesto, mi je bilo srce bridkosti polno do roba. Le še skozi pegast pajčolan sem videl pomlad, njena rosna jutranja luč je ugasnila, njena pesem je bila zamolkla. Na vso lepoto, ki je bila živa in resnična pred menoj in tudi na tisto, ki so jo sproti ustvarile moje oči, je legla mrka senca, žala misel.

»Kaj mi je storil profesor Maslovina?« sem si očital. »Saj ga poznam že dolgo, iz zgodovine in sporočila že vrhanih tisoč let! Smehljal sem se mu doslej, celó rad sem poslušal njegove basni. Potreben se mi je zdel, kakor je potrebna vsaka stvar, dokler živi: nekjé in nekoč se že izkaže, čemu da je bila na svet postavljena. Kdo vé, kakšno življenje kljuje pod tistim pisanim telovnikom; morda je daljnotuje nemarnim besedam, ki so padle ponevedoma v pesek, kakor se odtrga od suknje slabo našit gumb in se suknja ne zmeni zanj. Če je moja ljubezen tako maloverna, da jo užali že dih iz nedišečih ust — kdo je grešnik, ta usta, ali jaz?«

Ali ah, tolažba je bila samo na jeziku, segla je komaj do grla. Srce ni bilo nič bolj veselo, nič bolj čiste niso bile oči, ko sem dognal, da je profesor Maslovina potreben človek, tak, kakršen je. Na tihem je govoril v meni glas moje bolesti: »Saj tiste besede niso bile samo na jeziku, saj niso ponevedoma padle v pesek, iz globočine so se bile vzdignile! In profesor Maslovina ni bil sam in záse, le od naključja izbran besednik je bil!«

Kogarkoli sem srečal, sem mu pazljivo pogledal v obraz, če ni morda napisano tam kaj lepšega, nekaj, kar bi mimogredé spoznalo mojo ljubezen ter ji prijazno odzdravilo. Na vsakem obrazu, tudi na ženskih in otroških, je bila živa podoba profesorja Maslovine, časih nekoliko zabrisana od skrbí, uglajena od lahkomiselnosti, obsončena od mladosti, ali bila je, ni se je dalo utajiti. Če je bila obleka zakrpana, ali nova, bela, ali črna, ugledal sem pisani telovnik in dolgo zlato verižico, ki se je gosposko pozibavala na njem. In zdelo se mi je vselej, da vidim porogljivo zakrivljene, mokre ustnice ter slišim cmokavi glas: »Treba je metle, gospod, metle je treba!« Sprva mi je bil čemerni profesor Maslovina le nadležna muha, ki brenči, brenči brez nehanja in noče stran. Ali kmalu je bila ta nadležna muha moj samovoljni gospodar, priklenila je na svoje tenke noge in na svoje zoprno brenčanje vse moje misli, da so jo ubogale po suženjsko, se podile križem za njo, videle jo v sončnem žarku, slišale jo v pesmi škrjančevi.

Na dvorišču pod mojim stanovanjem se mi je prikazalo nekaj čudnega in grdega. Tam se je igral otrok, oblečen v umazane cunje. Bolehen otrok je bil, najbrž sila izstradan. Glavo je imel debelo, oči velike, život pa je bil po starikavo sključen in zgrbljen. Sam zase, tih in zamišljen se je igral s prahom, ki ga je polagoma spuščal iz dlani v dlan; obrazek je bil resen in zakrknjen, nič mladega ni bilo na njem. Nenadoma je povesil roke v naročje, ozrl se s širokim, prestrašenim pogledom naokoli, nakvišku; tam visoko je sijala luč, mirna in topla, od Boga poslana iz samih nebes. Otrok je vztrepetal, spačil vodeni obraz ter zakričal, da se je razleglo po dvorišču rezko in neznano, kakor da je skrhana britev presekala zrak. Stisnil je drobne pesti, bíl z njima naokrog, po sebi in po kamenju ter kričal brez nehanja; solze pa nobene ni bilo na licih. Morda ga je bilo v životu zabolelo od gladú in v srcu od samote, prav v tistem trenotku, ko je bil pogledal v sonce. Prihitela je po stopnicah njegova mati. Drobna ženska je bila, po beraško oblečena; tudi njena lica so bila prezgodaj splahnela, izsesana so bila od gorjá in od ljubezni. Ko jo je otrok ugledal, je zakričal še hujše; v tem besnem, neotroškem kriku ni bilo več gladu, poželenja po nečem, kar je daleč; bil je brezumen in nerazumen srd, ki nima ne vzroka, ne cilja. Sunkoma je planil otrok, sveženj prašnih cunj, na svoje uboge, krivenčaste noge, zagnal se v mater s pestmi in z obrazom, grizel vanjo in kričal hripavo; ko se je prebledela in obnemela sklonila k njemu, ji je zasadil v lica nohtove obeh rok, da se je koj prikazala kri. Nič človeškega ni bilo več, ne v otroku in v njegovi pobesnelosti, ne v materi in v njenem trpljenju; zazeblo me je in šel sem hitro po stopnicah, noge trudne, kakor od silne poti.

Zvečer sem bil med tovariši; poiskal sem jih bil nalašč, da bi se odrešil; ker bil sem v duše dno bolan. Želel nisem drugega, nego da bi sedel med njimi in da bi mi bilo toplo; da bi videl vesele obraze, nepopačene, in da bi slišal besede, ki so v mojem srcu in le čakajo, da bi jih ljubezniv glas poklical na vasovanje.

Zares so bili vsi tam, kamor sem prišel po volji svoje žalosti; dozdelo se mi je celó, da jih je nekaj več: da je nekaj takih med njimi, ki so že bili, in nekaj takih, ki šele bodo. Govorili so hitro, skokoma, preveč naglas, mudilo se jim je v pogledu, v besedi in v kretnji; vse pa je kazalo, da je njih srce zapahnjeno in zapaženo zaradi bolezni. In kar so govorili tako naglo, zasoplo in razdraženo, so bili pljunki; švigali so nagnusni kar po tleh, po stenah in na strop; in od stropa so kapali črni na mizo. Če bi se bila takrat prikazala med nami domovina sama v vsem svojem trpljenju, bi bila podobna tisti svetnici, ki je v velik robec hranila pljunke svojih sovražnikov nevernikov; ta čudodelni robec kažejo zdaj na Primorskem.

Ko se je pred mojimi napol oslepelimi očmi razmeknila megla tobaka in vina, se mi je namesto dvajseterih prikazal čisto jasno en sam obraz: okrogli obraz profesorja Maslovine, podoben glavi morskega psa. Tudi usta so bila prav tista, porogljivo zakrivljena, ščetinasto brkata in mokra. Ali mahoma se je vse spremenilo, profesorja Maslovine in njegovih dvajseterih podob ni bilo več, le tisti otrok je bil še tam, ki se je v gladu in samoti zagnal z nohtovi in zobmí v svojo mater.

Spotoma, že blizu doma, sem spoznal na svoje začudenje in osramočenje, da hodim s tistimi napol hitrimi, drobnimi, plešočimi koraki, kakor hodi in bo zmerom hodil profesor Maslovina.