Zedinjena Slovenija

Zedinjena Slovenija

Zedínjena Slovénija je bila glavna zahteva političnih programov Slovencev iz leta 1848, ko so namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorsko in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo, v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti, ter jasno nasprotovali načrtovani vključitvi takratne Habsburške monarhije v združeno Nemčijo.

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Slovenski zbor v Beču (na Dunaju).

Vsako serce iskreno bije za blagor dežele, v kteri je človek rojen, v kteri starši, bratji in mile sestrice prebivajo; v ljubezni domovine se vse zjedini. Tako obstoji tudi na Dunaju ,,slovenski zbor``, kteriga udji imajo vsi dolžnost, z besedo in djanjem pripomoči zbora namen doseči. Kdo bi z veseljem za blagor domovine mile vsiga ne daroval? -- Namen tega zbora je speljati:

1. Da se politiško razkropljeni narod Slovencov na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenom ,,Slovenja`` zedini, in da ima za-se svoj deželni zbor.

Časi so minuli, v kterih so vladarji in njih malopridni svetovavci mislili, da ljudstvo ni zavoljo drugiga na svetu, kakor k temu služiti, de vladarji in njih prilizovavci s potam in kervijo podložnih njih strastim služijo. Hvala Bogu! ti časi so minuli, resnice večna luč je žalostne dni dolge in britke služnosti končala. Zdaj nam je pripušeno, vse državne naprave večni pravici, ktero je Bog v serce vsakiga človeka zapisal, primeriti, da se bodo zvile naprave serca in uma tlačile in tamnile, ampak da se um prost dvigne k večni resnici, in da čutno serce vse dobro z gorečnostjo objame. Nas vboge Slovence je, kakor zgodba kaže, meča sila ločila in razkropila, sila pa ni pravica. Ako ravno krivica in hudo skozi stoletja obstoji, za to ne bode nikdar pravica in dobro. Zakaj bi nam tedaj ne bilo pripušeno, našiga milostljiviga Cesarja prositi, da nam pripusti se zjediniti. Zloga moč rodi; mi bi zamogli toljko bolj krepko Cesarja braniti, toljko bolj močni steber njegovega prestola biti. Bog ve, ako mu se bode pred ko mislimo, naše pomoči potreba. Kar korist Slovencov zadene, kteri jih po tem zjedinjenji čaka, vsako sam lahko presodi.

2. Da ima slovenski jezik v Sloveniji popolnama tiste pravice, ktere ima nemški jezik v nemških deželah, da bode tedaj naši volji pripušeno, kdaj in kako hočemo slovenski jezik v šole in pisarnice (kanclije) upeljati.

Večna pravica nam kaže, da imajo vsi narodi enake pravice. Komu od nas bi na misel padlo, govoriti, da so imeli Evropejci pravico, vboge zamorce v Afriki kakor živino loviti in v daljno služnost peljati. Človek, božja podoba, nima nikdar služen drugiga človeka biti. Toliko bolj gerdo ravna, božjo podobo in božjo voljo z nogami tare tisti narod, kteri druge narode, zapopadek toljko oseb, zatira in v jekleni jarm britke sužnosti vprega. Dolgo je našo narodnost nemško zatiranje terlo, alj časi krivic so minuli, zato tirjamo za nas večne pravice.

Kar potrebo našiga jezika zadene, je brez dvombe gotovo, da ga ne moremo dalje pogrešovati; da smo brez njega kakor nesrečnež, kteriga oči žalostna tema obdaje, da ne vidi sonca in lepe narave.

3. Da bode naša Slovenija obstojni del Austrijanskiga ne nemškiga cesarstva. Mi nočemo, da bi bila naša dežela pri nemškimu zboru namestvana, le tiste postave nas bodo vezale, ktere nam bode Cesar z našimi poročniki dal.

Naš Cesar nam je vstavo dovolil. Nič se ne more brez dovoljenja naših poročnikov in Cesarja storiti. Nemci nas hočejo, brez da bi nas bili vprašali, v svojo oblast vpestiti.

Zakaj pa Nemci našiga cesarstva tako silijo, se z drugimi Nemci tako zjediniti, da bi imeli enega poglavarja, en zbor? --

Nemci tako le pravijo: Veliki del prebivavcov Austrijanskiga cesarstva je slavjanski. Ako zdaj ne storimo, da se ne samo mi, ampak tudi ti Slavjani nemškimu zboru podveržemo, bode Austrijansko cesarstvo kmalo Slavjansko: ako se pa vsi nemškimu zboru podveržemo, nas bode Nemcov zedinjenih, veliko več kakor Slavjanov, in zopet jih bodemo zatirali.

Zakaj drugi Nemci zunaj Austrijanskiga cesarstva tako silijo, vse Austrijanske dežele pod svojo oblast dobiti?

1. Kdor nemške novice bere, mu je znano, da se jih iz Nemškiga vsako leto veliko v Ameriko preseli, ker v nemških deželah je že toljko ljudi, da jih ne morejo več rediti. Zdavnej že so bile nemške vošila, take nemške naseljovavce namesto v Ameriko v dežele preko Donave poslati, da bi
2. njih oblast po takimu naselovanju do černiga morja razširili, in Terst, kteriga imenujejo glavo Nemšine, vgotovili. To vgotovljenje, mislijo, jim ne bode odšlo, če bode vse Austrijanske dežele od nemškiga zbora v Frankfurtu postave dobivale. Nemci bodo našo Slovenjo naselili, in naše mile brate Slovence zaterli. Ker vbraniti bi se našim poročnikom ne bilo mogoče; koga bo tako majhno število, kakor bode njih, proti toljkim, kakor bode Nemcov, zamoglo?
3. Zopet bi nam bilo prepovedano v milih glasih našiga ljubiga jezika peti, --- zopet bi mogli v šolah slovenski mladenči z nemšino čas zgubovati --- dokler bi Slovencov ne končali alj v Nemce ne spreobernili; zopet bi bili slovenski kmetji po neznanih postavah sojeni in kaznovani, zopet bi mogli pisma podkriževati, kterih bi ne razumeli, in si pravde na vrat nakopavati i. t. d.
4. Naš Cesar bi mogel biti nemškimu cesarju, nemškimu zboru podveržen. Kaj bi bilo z njegovo sovrénite, kaj z njegovo močjo? On bi ne imel svoje vojske, on bi ne mogel postav dajati, ampak iz Frankfurta bi mu bile nasiljene. Čimu je tega potreba? Alj ni Austrijansko cesarstvo za-se zadosti močno? Slavjani v temu ne dvomijo; alj Nemci jih hočejo v nemški jarm vpresti. Hočejo zdaj cesarja postaviti nemške edinosti in nemške moči; pa zdaj iz Bastadta Pavarske vojšake preganjajo. Nemci pravijo, da se mora Austrija na njih operati, da bode zamogla obstati, in glejte! naš cesar zdaj vojšake Nemcam k pomoči pošilja. Čujte! Nemci so toljko vpili od nemške edinosti in nemške moči! --- Dani Šlezvig-Holštajnerje v vojski pobivajo, alj Nemca jim ni bilo k pomoči! Kakošno pomoč bi imeli še le mi Slavjani od njih pričakovati, ako svojim nemškim bratam na Šlezvig-Holštajnskima le z upitjem pomagajo; kadar pa čas pride za delati, druge narode k delu kličejo? Na Dunaju se bere v novicah in po ulicah nabito: pojte Ogri, pojte Austrijani! Holštajncam pomagat! O neizreklive neumnost tistih, kteri pravijo, Austrijanski Cesar mora od Nemcov rešitve iskati!!!

Mi pa rečemo: Austrijanski Cesar nej v svojih deželah rešitve iše, in zmiraj jo bode našel, mi nismo obupali. Nemci hočejo že zdaj od nas pomoč, kaj pa ko bi jim Rus alj Francoz na vrat prišel? --- Zgodba kaže, kako so jo Nemci pod Napoleonam vozili, in kdo jih je rešil? Nikdar ne bodo Austrijani takimu ljudstvu podložni: ako pa nemško ljudstvo edinosti hoče, kakor pravi iz ljubezni do svojih rojakov, naj se našimu Cesarju podverže. Ako se Rusov in Francozov Nemci bojijo, naj z nami, kakor z svobodnim narodam, se sklenejo, da bodemo eden drugimu proti vsakemu sovražniku pomagali; alj njim podložni ne bodemo nikdar. Alj Nemci na Laškim pomagajo? Alj Nemci, kteri Slovencov še po imenu ne poznajo, bolj vedo, kaj nam je potrebno in koristno, kakor mi, da bi šli v Frankfurt postav iskat?

Na noge, Slovenci, zdaj je čas našimu narodu cenjeno velavnost zadobiti; podpirajmo eden drugiga; zjedinjena moč bode se vsimu serčno vbranila. Podpirajte nas, vsi in vse za Slovenjo; mi sami v Beču take težke naloge ne moramo izpeljati. Prosimo pomoči!

V Beču (na Dunaju) 20. maliga travna 1848.

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.