Prolog (Simon Gregorčič)
Prolog Simon Gregorčič |
|
Saj vendar spet si tù pomlád,
Čas rádosti, čas sladkih nád,
Budiš nam spev, rodiš nam cvet,
Oživljaš srca nam in svet!
Tvoj jasni žar, tvoj glasni spev
Povsod budi odsev, odmev!
A ni pomlád le cvetja čàs,
Pomlad je prizadetja čas:
Na cvet brenčé čebelice
Iskat medú si v celice,
In kot iz panjev roj čebel
Ljudjé se vsipljejo iz sél.
Na polje pridno spè ratár,
Na vrte umni spè vrtnár,
Tam trudita se polna nad,
Da znoj rodil bo cvet in sad.
Nebó ti dàj svoj blagodár,
Ratár ti skrbni in vrtnar! —
Nam tudi bliža se pomlád,
Na rádost vabi nas in — rád.
A rad poprej, radóst poznéj,
Ta red naj svét nam bo vseléj!
Le rádostno zdaj rádimo,
In vrtec nov si zgradimo
Oj vrtec, ki zavetje bo,
Ki branil nežno cvetje to,
Da slana ne popári ga,
Da dih kužljiv ne skvári ga.
Vrt polen naših bo cvetic
Nedolžnih dečkov in deklic.
Na vrtu, skerbno striženi,
V detinski dobi blaženi
Naj srečo čisto vživajo,
Si duh, te!ó razvivajo
Da ko vzrastó, da ko vzcvetó,
Njih cvet nam rádost sladka bo! —
Tak vrt mi zdaj ogradimo
Vanj cvetke naše vsádimo,
A vsákdo nas naj bo vrtnár,
Da srečno vspeje sveta stvar!