Bilò je dekletce še rosne mladosti:
Prebílo je jesen le komaj trikrát,
Je šibko bilò po telesni kreposti,
A zalo, prelepo kot jasna spomlád.
Nje stariši bili po rojstvu so ubožni,
Po rodu preprosti, preprost bil njih stan;
A stariši ubožni so bili pobožni,
Od zlih je njih rod bil záničevan.
Je bila njih skrb največja, edina,
Da prav bi vzgojili si dékle krasnó,
Saj hčerke jim druge ni bilo, ne sina:
Njih bil je otrók ta hčerka samó.
A šíbkost otroka v zadrege jih spravi,
– Roditelje skrbne – za hčerkin razcvit;
In misel morilna rodi se jim v glavi,
Da Parka pretrga življenja ji nit.
V zadregi le-ti se prijatelj oglasi:
Skrbeti i on če za hčerkin obstoj,
In cvetka se jame krepiti počasi
In bil zagotovljen je njeni razvoj.
In vzrasla je hčerka – se vrla vzkrepíla
V veselje roditeljev in rodnikov vseh;
Je let že nad dvajset in pet dovršila
In rasla in cvêla še v poznih bo dneh. –
Preslavna gospôda in društvo čestito!
Iz žitja posneta podoba je to.
Kaj nekda pomenja, to ni Vam prekrito,
Prekrito bi bilo Vam danes kakó? –
Je óno dekletce – zdaj krepka mladenka –
Čitalnica naša goriška le tá,
Roditelji njeni pa Majka Slovenka,
Hčerà, ki zdaj še drugih ima.
In óni dobrotnik, ki skrbel veselo
Za njeni obstoj je in njeni razvoj,
Ki zá-njo premnogo posvétil je delo,
Ta skrbni dobrotnik je tukaj nocoj!
Zatorej tu danes njegova rejenka
Dolžnostno priznava zasluge možá
V zahvale za njè mu odrasla mladenka
Večèr priredila je slávnosten ta.
Saj vreden čestí je, je vreden zahvale.
Za národ, ki delal stoletja četrt:
Po odrih neštevne predstave kazale
So dela njegovega polje in vrt:
Dramatičnih iger kot prvi vršitelj
Po celem Goriškem ta mož je poznan,
Sotrudnikov svojih najboljši učitelj,
Bi boljšega iskal drugodi zamán.
In kóliko uka, vedrila, zabave
Sprejelo občinstvo iz njega je ust,
In kóliko smeha in šale je zdrave,
Naj bil je slušatelj – ne vem kakó pust!
Kedòr ni dejansko onim hvaležen,
Ki tóli storíli za ubožni naš rod,
Ta vreden nikakor ni, biti deležen
Slovenskega roda najmanjših dobrot! –
Navadno le slávimo trudnike mrtve,
Ko ni jih v življenju med nami tu več;
Za bivša njih dela in narodne žrtve
Čestímo, jih slavimo – se veseleč,
A naše veselje ni vselej veselje
Slovéncev pokojnih, ki dragi so nam,
In našim so čisto nasprotne njih želje,
Katere gojijo zdaj v večnosti tam.
Če živemu pa se podaje zahvala,
Zahvale te z nami se sam veseli!
Pogum ta hvaležnost mu bode dajála
Za narod da dela nadaljne še dni.
Zatorej pa Tálije, Muze sinovi
In hčere čestimo zasluge moža,
Goriška Čitalnica k slavi njegovi
Zahvalo mu daje iz globja srcá.
Pristavlja k izrazu zaslužene slave
Slovencem v korist le prošnjo še to:
Močí naj ohrani Bog vedno nam zdrave,
Za narod da delal bi dalej tako!
Ga krépi, vtrjuj nam ga Bog dobrotljivi,
Njegovo rejenko nebó naj krepi;
Nam Ernesta Bog prav dolgo še žívi,
Naj Ernestu Klavžerju slava doni!
