Prva ječa
| Prva ječa. Ivan Cankar |
| |||||||||||||||
Peter Kalander je bil vihrav, neroden, pošten in lahkoveren človek. Če se tak človek peča s politiko, je napol doma pod ključem postave in biriči so mu dragi znanci. Romanje od vrat do stene in od stene do vrat mu je prav tako lahko in vsakdanje opravilo, kakor branje časnikov ali prerekanje po shodih. Na eno samo ječo, na svojo prvo, se je spominjal Peter Kalander z grenkim gnusom, z občutkom, da so mu bili storili grdo, zopernaturno krivico.
Mlad študent je bil, hodil je v peti ali šesti letnik latinske šole. Učil se ni veliko, vendar je bil med najboljšimi učenci; rekli so, da mu »z neba rosi«. Bil je veselje in ponos učiteljev, toda imel je nekaj napak, ki so ga močno kazile. Najhujše je bilo, da se teh napak nikakor ni zavedal, ali pa da jih je smatral celo za čednosti. Tako ni bilo misliti na nikakšno spreobrnjenje, kolikor tudi so se neutrudoma potili oče in mati, strici in tete, gospodinja, učitelji in katehet. Ob lepih dneh se je zdelo Petru Kalandru, da bi bil smrten greh, če bi sedel človek v zatohli šolski izbi, namesto da bi z očmi in s srcem užival lepoto, ki jo je bil poslal sam dobrotljivi Bog. Napotil se je zjutraj na polje in v gozd ter je ob kosu kruha vedril pod milim nebom vse do mraka. »Kod si se klatil, nadloga egiptovska!« ga je pozdravila debela gospodinja. »Oj, da bi vedeli! Vse drugačne bukvice so tam zunaj!« je odgovoril Peter Kalander. Pripovedoval bi bil rad o spomladanskih čudežih, ali še poslušali ga niso, nikar razumeli. Tudi se je zgodilo, da mu je bila odveč le posamezna šolska ura in da se je šel na cesto izprehodit, dokler ni minila. Takrat je bilo veliko izpraševanja po njem. »Kje pa je Kalander?« — »Ga ni!« — »Saj je bil!« — »Pa je šel!« — In uro kasneje: »Kalandra že spet ni!« — »Saj sem tukaj!« — »Kjer pa ste bili?« — »Na cesti!« — Nadalje ga je kazila še ta napaka, da ni bil zmerom enakih misli z učiteljem, posebno še ne zaradi pismenih nalog. Držal se je nauka: »Molči, kadar ne veš, kaj da bi povedal!« Ukazali so jim, da naj opišejo razgled z ljubljanskega grada. Peter Kalander je rekel, da je pozimi v snežnem metežu pot na Grad težavna, razgleda pa toliko, kakor nič, posebno na borovniško stran. Zato naloge tudi pisal ni, učitelj pa si resnice ni dal dopovedati. Jeseni so jim naročili, da naj opišejo, kod da so hodili ob počitnicah. Peter Kalander je napisal: »Nikoder!« Povedal je golo resnico, učitelj pa je bil hud. Pripetilo se mu je mnogokdaj, da je čisto pozabil, kje da sedi. Dež je rahlo potrkaval na okna, topla tišina je bila v izbi, komaj da jo je motilo škrtanje peres. Kakor svetli metulji so frfotale pesmi pod stropom. Peter je vstal, zaplesal par korakov, našobil usta ter veselo zabrliznil. Udarilo je v tišino, kakor strel, sošolci so se smejali, učitelj je zmerjal do zasoplosti. »Zaradi ubogega brlizga taka reč!« je užaljen pomislil Peter.
Po dolgem posvetovanju so sklenili učitelji, da ga spreobrnejo siloma, že zaradi pohujšanja, ki ga je dajal. Prisodili so mu zapora šest ur ter mu naznanili, da naj se oglasi v nedeljo koj po maši. Primerilo pa se je, da je bila tista nedelja zelo lep dan. Sonce je sijalo, zgodnja pomlad je prepevala pod čistim nebom. Peter Kalander sam ni vedel, kedaj in kako — bil je visoko na zelenem Golovcu, ležal je v travi ter snoval prijetne verze. Naslednji dan je stopil v šolsko izbo z učiteljem še ravnatelj sam in držal se je mrko.
»Peter Kalander!«
Peter je vstal.
»Kje ste bili včeraj?«
»Na Golovcu!«
»Kaj ste delali tam?«
»Pesmi!«
»Ali ste pozabili, kaj da vam je bilo ukazano?«
»Nisem!«
»Zakaj ste torej šli na Golovec, namesto v šolo?«
»Ne vem!« je odgovoril Peter po pravici.
Prisodili so mu še drugih šest ur. Dvanajst ur samotnega dela in premišljevanja, so rekli, da bo zadosti za spreobrnjenje. Očitno pa je bilo, da spreobrnjenje ni bilo sojeno Petru Kalandru. Če je deževalo curkoma ves božji teden, nedelja je bila sijajno lepa in topla; in zrak je bil tako čist, da je slišal človek pesem škrjancev z ljubljanskega polja.
»Pojdi v šolo, Peter!« je ukazala gospodinja.
»Pojdem!« je odgovoril Peter z vdano vestjo in je šel. Šel, šel ter prišel na Golovec. Ko je bil tam, je zavriskal od radosti ter zahvalil Boga, da mu je bil dal noge pametnejše od pameti.
Peter Kalander je veliko bral. Nekoč, v tistih hudih časih nasilnega spreobračanja ga ogovori učitelj mimogrede na stopnicah.
»Čujte, Kalander, kaj niste rekli, da bi radi brali o francoski revoluciji?«
»Rad bi!«
»Pridite ... no ... pridite jutri ob devetih po knjigo!«
Peter je šel po knjigo, pa kljub maši, pridigi in zvonjenju ni pomislil, da je tisti dan nedelja, dan spreobračanja. Učitelj ga je sprejel na temnem hodniku, šel pred njim do knjižnice ter odklenil duri.
»Kar sami si izberite!«
Peter je odprl ogromno stekleno omaro, ki je segala prav do stropa. Tam so stale na policah v dolgih vrstah debele, v usnje vezane knjige. Dišalo je po plesnobi in učenosti. Peter je gledal in izbiral.
»Kdor bi vse to prebral, bi bil hudo učen, ali pesmi težko da bi delal!« je pomislil v svojem srcu.
Takrat je zahreščalo zamolklo; Peter se je ozrl ter je okamenel.
Duri so se bile zaklenile od zunaj. Učitelj je še ukazal s trdim, porogljivim glasom:
»Tam na mizi je zvezek, je pero in črnilo! Šest ur je časa dovolj za delo in premišljevanje!«
Samotno so odmevali koraki po hodniku, umolknili so daleč nekje pod stopnicami.
Peter je planil k durim, stresel je z vso močjo za kljuko.
»Tat! Razbojnik! Judež!« je kričal.
Duri se niso vdale. Izpustil je kljuko, šel počasi proti mizi, s sklonjeno glavo, trepetajoč, ves omamljen od groze in gnusa. Na mizi je ležal čisto nov zvezek; na prvi strani je bilo napisano z lepo učiteljevo pisavo:
»O dolžnostih pridnega dijaka.«
Peter je gledal dolgo na to snažno, gosposko pisanje; vsaka črka, vsaka beseda je bila popolnoma podobna trdemu, porogljivemu glasu učitelja in obrazu njegovemu. Nenadoma je zgrabil zvezek z obema rokama, pretrgal ga podolž in počez, razcefral vsak list posebej ter raztrosil bele kosce križem po tleh.
»Judež! Judež!«
Leglo mu je na srce, zagomazelo mu po telesu, prevzelo ga vsega kakor spolzek stud. Utrujen, do kraja omamljen je hotel sesti na stol, pa si je premisli še o pravem času; kajti stol je bil pač nalašč pripravljen zanj in za njegovo pokoro; če bi sedel nanj, bi bilo toliko, kakor da bi začel pisati »o dolžnostih pridnega dijaka«. Odsunil ga je z nogo, da se je ropotoma prevrnil v kot.
Stal je sredi izbe, upognjen, dlani ob sencih.
»Kaj početi?«
Stopil je k oknu ter ga je odprl nastežaj. Globoko spodaj je bilo pusto, peščeno dvorišče, od rumenega zida nasproti je odsevalo jutranje sonce. Spreletelo ga je za hip, da bi skočil doli, kar z rokami in z glavo naprej, »da bo vsega konec«. Ali komaj se je bila porodila črna misel, že je umrla, še predno jo je mogel zgrabiti za rame ter ji pogledati v oči. Vendar pa mu je dala tolažbe, nekaj prijetnega, milobnega zadoščenja, kakor da je bil resnično že okusil bolečino in slast nezaslužene smrti, prisojene mu od krivičnih sodnikov.
Vzel je s police debelo knjigo, položil jo je na tla ter je legel na trebuh. Ali knjiga je bila pusta in mrtva, čeprav je pripovedovala o silnih vojskah, o krvavih bojih in čeprav je bila vsa polna pisanih podob. Vzel je drugo, poiskal tretjo, nagrmadil jih je po tleh od duri do okna. Vse pa so čudno dišale po plesnobi, z vsake strani je gledal trdi, porogljivi obraz učitelja.
»Še v rokah jo je držal, še sam jo je bral!« ga je presunilo studoma; zaprl je knjigo ter jo pahnil daleč od sebe. Stisnil se je v kot kraj duri in se naslonil ob zid.
»Zadremal bom, pa bo minilo kar tako!« je rekel.
Zadremati pa ni mogel. Pod težkim plaščem žalosti so se prevračale misli grde in lene. Nobena se ni mogla izviti izpod črne odeje, da bi se vzdignila, sfrfotala proti čistemu nebu. Ali kamorkoli so misli krenile, kakorkoli so se zaobrnile, če so se napotile proti daljnemu domu, če so bile v gozdu, ali na polju, ena sama je kljuvala mirno in verno na svojem mestu sredi srca in se ni genila:
»Kako bi mu poplačal? Kako bi mu podstavil nogo, temu Judežu?«
Domislil se je, da je morda že blizu poldne, da sede tovariši za mizo in čakajo nanj. Ali koj je zakljuvalo:
»Kako bi mu povrnil, biriču?«
Noge so mu zaspale, ko je čepel sključen v kotu; zleknil se je na tla. Tedaj se mu je zazdelo, da res že zvoni poldne, samo da je zvonjenje zelo daljno, da se glasi tam odnekod izza Golovca. In prav ob zvonjenju se je veselo nasmehnil:
»Tako mu povrnem ... nasmehnem se mu od strani, kakor zna on sam ... pljunem predenj ... pa drugega nič!«
Ko so ga vzdramili težki, počasni koraki na stopnicah, si je prestrašen pomèl oči, kakor da je bil storil velik greh.
»Saj nisem zaspal!«
Planil je kvišku ter čakal sredi izbe. V ključavnici je zahreščalo, na prag je stopil učitelj; narahlo je zamahnil z roko ter se umaknil. Spogledala sta se le za hip, nato sta obadva povesila oči. Peter ni izpregovoril besede, tudi pljunil ni; hitel je tiho po stopnicah, dušilo ga je v grlu, rad bi bil že zunaj, pod svetlim soncem.
To je bila prva ječa Petra Kalandra.