Prva ljubezen ne zarjavi

Prva ljubezen ne zarjavi Ivan Albreht

Izdano:	Domovina, 1927
Viri:	13, 14, 15, 16, 17, 18
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Ko sta se vzela s prvim možem, je bila ona brhka in mlada, on pa nadležen, nadušljiv in star.

»I, kaj pa misliš, Franca, da si se oprijela tako starega?« so se čudili Lebanova mati, kjer je Franca služila za deklo. »Ocepek vendar ni zate! Saj že z nosom sili v zemljo!«

Franca se je malo namrdnila, rekla pa ni dosti več kot nič. O, ona je že vedela, kaj dela! Njen oče, ki ni premogel nič, je bil revež vse svoje žive dni, mati pa ž njim vred. Dokler sta mogla oba delati, je že še bilo! Res je bilo otrok ko lesnik, pa je le še šlo. Kar je moglo migati, je moralo delati! No, še tedaj so komaj spravili skupaj za golo življenje in pa toliko za cunje, da so za silo nagoto pokrili. Oče in mati sta delala ko živina, otroci pa tudi vsak po svoje: Kdor še ni bil sposoben za pastirja ali pastirico, je nabiral jagode, razne koreninice, arniko in druge zeli, da je na ta način privabil kaj okroglega od ljudi. – No, potlej je mati ležala in obležala, dokler je niso v krsti odnesli, očeta pa je trpljenje in pomanjkanje tako potrlo, da se je zgubančil ko posušena goba. Za rabo ni bil več, ker ni mogel delati. Pa je bilo treba vzeti v roko palico in iti vbogajme od hiše do hiše. In otroci niso imeli ne doma ne strehe ne nobene pomoči, pod milim Bogom nobene! Kaj mati Lebanka ve, kaj je revež!

Res, Franca je vse vedela dobro, ker je morala skusiti sama na sebi. Štiri leta – pa je že bila brez matere, a s šestimi leti je že služila. Kjer je bila, povsod in vsem je bila odveč! Kaj bi z otrokom!? Vsakdo se ga brani: sne mnogo, naredi pa malo! ... In kakor za milost so jo imeli pri hiši, kjer je služila. – Ej, to so bila dolga, trda in trpka leta, njena bore otroška leta! Ko so se drugi otroci igrali, je morala Franca že opravljati vsa domača dela. Pa je lopnila po njej zdaj dekla, zdaj hlapec, drugič volar ali kdor ji je ravno prišel blizu. Kar je bilo kje narobe, vsega je bila Franca kriva.

»Ta otrok je za samo škodo pri hiši!« je zarentačil včasih gospodar. »Naj jo vzame in redi, kdor hoče! Jaz imam že dosti!«

Hajdi! je morala Franca drugam. Drobna culica je bila njena popotnica in solze njen edini blagoslov. In žive duše ni bilo pod solncem, ki bi ji smela in mogla kaj potožiti, da bi se vsaj malo potolažila ... Kaj ve mati Lebanka, ki je z grunta prišla na grunt?! Res mora delati, ali to vendar ni nič hudega! Kaj pa naj bi ljudje počeli brez dela?! Delati mora vsak človek! Samo dvakrat gorje tistemu, ki ne ve, za kaj dela ... Blagor njemu, ki ve: zdaj delam, trpim, ko pa obnemorem, bom užival svojega dela sad. Jaz ga bom užival in moji otroci. – Blagor njemu, res ...

Franca to razume in čuti, čisto jasno čuti tako, kakor jo je naučilo življenje! Zato tudi ve, da ona ne bi nikdar uživala svojega dela sadov, ako ostane dekla. Leta minevajo, moč začne pešati, pa je naenkrat človek pri hiši odveč. Treba je vzeti v roko palico, pa začeti tisto žalostno pot od hiše do hiše ...

Joj, tega ne, samo tega ne, pa naj velja, kar hoče! To je Franca sklenila še kot otrok. Skušala je z varčevanjem, toda s prihranki ni bilo nič. Enkrat je bil potreben pomoči brat, drugič oče, tretjič sestra, pa spet oče, da nazadnje Franci ni ostalo sami nič. Kadar je bil v Gričih semenj, dostikrat niti toliko ni imela, da bi si kupila belo rutico za nedeljo ... In je vendar delala leto in dan, da je imela roke čisto ustrojene. Dostikrat je stoje spala, tako je bila izmučena, zaleglo pa le ni nič.

Zato je Franca dobro vse premislila in se ni niti začudila, ko jo je Ocepek kmalu po smrti svoje prve žene povprašal, če bi hotela biti njegova.

»Če bi mi zaženili bajto, zakaj ne?«

On je bil takoj voljan. Samo to ji je še povedal, naj ga ne vika, ko vendar ni še tako star. Dasi malo s težavo, mu je potem le kmalu rekla: »Ti.«

»No prav, Groga,« je dejala, »če imaš res tak namen, sva lahko kar zmenjena.«

Samo to mu je rekla, pa je bilo. In sta se vzela brez ozira na čvrste jezike, ki nikakor niso mogli mirovati. Groga je imel takrat šestdeset let, Franca pa še ni čisto dopolnila dvajsetega.

Jeziki so imeli res mnogo posla, Franca pa tudi, kajti sedaj ni bila več dekla! Imela je streho in dom, svoj lasten dom! ...

II.

Tisto leto se je bil Groga vidno pomladil. Izza mlada je bil prav za prav vedno star; niti vedel ni nikoli, kaj je mladost. Huda otroška bolezen je pustila Grogi naduho za spomin.

Bajta je bila majhna in sveta malo pri njej. Po eno kravo so redili Metlakovi, kakor se je reklo po domače pri Ocepku, pa še za to je na pomlad primanjkovalo krme. K sreči ni bilo dosti otrok, vsaj živih ne. Živelo je vsako dete po eno leto ali dve, pa je odjokalo na drug svet. Edini Groga je ostal, odrasel in brez hudih težav prevzel bajto. Oče in mati sta se mu kmalu umaknila pod rušo, mesto njiju pa je prišla Svedrovčeva Špela k hiši in prinesla s seboj tudi nekaj denarja. Otrok iz tega zakona ni bilo. Špela je bila namreč malo pohabljena. Imela je kriv hrbet in tudi drugače ni bila posebno trdnega zdravja, delala je pa le pridno. Kljub bolehnosti se ni nikoli lenila, tako da sta z Grogo živela prav zadovoljno. Malo pred njeno smrtjo sta še celo dokupila nekaj gmajne in dolgo leho, za tri mernike posetve. Tako je bilo vse lepo in prav, samo nekaj je manjkalo pri hiši. Groga tega niti ne bi bil znal povedati, zlasti v mlajših letih ne. Začutil je šele, ko mu je šlo že na petdeset. Življenja ni bilo v bajti, tako se je zdelo Grogi. S Špelo sta prihajala in odhajala, delala in se trudila dan na dan, večeri pa so bili dolgi ko večnost. Zlasti v jeseni, ko so dnevi kratki in se vlačijo megle po poljih, je bilo Grogi pusto in skoraj neznosno. Kadar je videl družino, kjer je starosti sijala za njo rastoča mladost, ga je kar presunilo. Celo tako mu je včasih prišlo zadnja leta, da je zagodrnjal, kadar je Špela le preveč gnala z delom:

»Kaj se bom pa tako pehal, ko ne vem, za koga! Za naju je že dosti do smrti –«

Kadar je to izrekel je Špela takoj utihnila in odšla kam iz hiše, da je bila čisto sama. V samoti se je potem razjokala in bridko tožila Bogu, zakaj ni dal rodovitnosti njenemu telesu. Potem je po cele tedne molčala ko senca. Ne sicer, da bi bila jezna, le bolelo jo je, hudo bolelo. Zato je jela lesti na kup in se sušiti.

Izprva Groga niti ni opazil, da je Špele dan na dan manj. Onega leta je šele opazil. Ko sta ob košnji malicala in mu je ponudila žena kozarec vina, se je prestrašil njene tenke, drobne rokice, vse prepletene z žilami, ki so se ko modrikaste vrvice razpletale pod zarjavelo kožo.

»Ali si bolna, mati?«

Rekla sta si »oče« in »mati«, dasi nista imela nikoli nikogar, ki bi ga smela klicati za sina ali za hčer.

Žena ga je pogledala s trudnimi očmi.

»Zakaj misliš?«

»Kar tako se mi zdi,« je menil nekam v zadregi. Potem sta molčala.

Prva se je po malici dvignila Špela. Vzdihnila je in spet otožno pogledala moža.

»Mislim, da k letu osorej ne bova več skupaj malicala.«

Njega je streslo. Kakor izpod težkega bremena je zasukal glavo proti njej. V prsih mu je zacvililo in močan kašelj ga je napadel, da je komaj lovil sapo.

Špela je s sočutnimi pogledi spremljala in motrila njegovo kretnjo. Tiho, skoraj šepetaje ga je mirila in mu prigovarjala, naj se preveč ne sili pri delu. Obljubljala mu je celo vrsto zdravilnih čajev in raznih lekov, ki bodo gotovo olajšali nadlogo.

Groga je hropel, kašljal, pihal, prhal in sopel, dokler ni napad naposled pojenjal in ostavil za spomin samo medlo utrujenost.

»Ej, no, sam Bog večni ve, kaj naju še vse čaka,« je dejal.

Špela ga je ogledovala z všečnimi očmi. Bil je namreč Groga izmed tistih ljudi, ki jih narava v mladosti ne obdaruje z lepoto ne s prikupljivostjo. Ko pa se začne med lase mešati beli nadih starosti, se razlije včasih po takem obrazu doslej neslutena milina. Oči, ki so bile za mladostno lice morda preostre, naenkrat izmed gub zasijejo v čisto drugi luči. Poteze, ki so bile dotlej trde, morda celo odurne, se ogladijo in ublaže v gubah in brazdah, ki jih je zarezal v obraz bežeči čas. Kakor da se hoče narava takim ljudem opravičiti za skopost in krivico, ki jim jo je povzročala v mladih dneh, tako jih ljubeznivo boža in goji na starost. In kdor je gledal Grogo, ko se je bližal šestdesetim letim, se je čudil:

»Ti pa, ti! Dan za dnem si mlajši!«

Groga je tudi sam čutil, da je res tako. Tisto hrepenenje, tista čudna želja po potomcu je bila od dne do dne jačja ...

Sam ni vedel, kako se je potem zgodilo, ali kar naenkrat se je jel ogibati samote s Špelo. Videl je njeno hiranje, rekel pa ni nič. Niti tolažil je ni in ne ponujal pomoči.

»Če bi –« je včasih pomislil, pa ga je takoj zazeblo. Ne, smrti ji ne želi. Naj živi, dokler je božja volja. – Ali vendar bi – Tudi on bi živel rad.

In čim bolj je Špela hirala, tem bolj razbeljene so bile Grogove misli ... Nikoli ji ni prizadejal nič žalega. Ako pa želi živeti, ko nje ne bo več –

Nak, misli nikakor ni mogel spraviti v pravi tir. Kakor je premišljeval, je vedno nekaj kljuvalo v srcu: »Ali ti ni bila dobra, zvesta in poštena žena? Ali ti ni dala vsega, kar je bila in kar je imela?«

Res, to je moral Groga priznati. Špela je žena, kakršnih je malo pod solncem. Če mu je ob nedeljah zagrenila tisti kozarec vina, ki si ga je bil privoščil, ali je to kaj tako hudega?! Saj so gruntarske, ki regljajo nad možmi po ves teden samo zaradi tiste ljube kratke nedelje! ... Če se je pregoreče bala za izveličanje njegove duše, moj Bog, saj tudi to ni tako odveč! Včasih sta si zaradi tega res prišla malo navzkriž, ali kje pa je tako, da bi bilo vedno vse gladko med zakonskimi?!

Hudo je zato imelo Grogo, ko ni mogel najti pravega opravičila svojim mislim in željam. No, nazadnje mu je le uspelo. Vse je priznal. Res je Špela dobra in poštena žena, ali za koga je pa delala vse svoje žive dni? Ali mar za tisto Kvedruljo, ki ji je nekoliko v rodu, pa že leto za letom komaj čaka, kdaj se bo smela najesti Metlakinih žuljev? ... Saj je vendar tudi Špela vse življenje čakala, da dobi dete. In če njej ni bila dana ta sreča, je Grogova dolžnost, da vsaj po njeni smrti skuša uresničiti njeno željo ...

Ko se je Groga oklenil te tolažilne misli, se je zagledal v Franco, ki je služila pri Lebanu.

»Ta ne premore nič,« je premišljal. »Vse svoje žive dni je ljudem v napotje, zdrava je pa in mlada. Ta bi lahko bila mati otroku, ki ga je Špela zaman pričakovala.«

Tako je sklenil Groga še tisto jesen pred ženino smrtjo. Ko je potem precej po novem letu Špela za vedno zatisnila oči, se je Groga brez posebnega premišljevanja odločil.

In še tisti predpust je začela Franca gospodinjiti v Metlakovi bajti.

III.

Leto in dan je minilo, ko je mlada Metlakova povila dete, zalo dekletce, ki je pri krstu dobilo ime Matilda. Groga je kar mezdel od veselja in mladi materi se je revež skoraj smilil. Ona, ki je bila tako odveč na svetu, si nikakor ni mogla misliti, kako more biti kdo otroka tako vesel. In bolj še ko dotlej je sedaj čutila, kaj pomeni človeku lasten dom. O, njena Matildica ne bo nikomur v napotje, ker se ji ne bo treba klatiti okrog tujih ljudi. Njena Matildica bo srečna! ... Joj, Franca bo delala noč in dan, da se še kaj dokupi k bajti. Potem bi lahko kmalu redili dve govedi.

Ko je tako premišljevala, ji je bil Groga dan na dan ljubši. Nekšno toplo čuvstvo zanj se je predramilo v njej, nekšna mehka hvaležnost, ki jo je Franca smatrala za ljubezen.

Kdor je tedaj govoril ž njo in morda skušal celo podvomiti o njeni sreči ali jo kar naravnost tolažiti, češ: »Pametno si naredila! Groga ne bo dolgo več, bajta bo pa le tvoja!« ta je moral občutiti vso resničnost Francine jeze. Povedala mu je v brk, da ona ni vzela moža zato, ker bi ga želela kmalu pokopati, ampak zaradi tega, ker ga ima rada. Ako jo je pa kak sitnež le preveč razkuril, mu je zabrusila kar v obraz, da njen Groga velja še vedno za devet mladih.

Gričarji so se smejali.

»Ta je pa vščeneča!«

»E, lepo pa le ravna ž njim, pa naj bo potem že kakorkoli.«

»In še dobro jima gre. Pravijo, da spet kupujeta zemljo.«

»I, no, po pravici rečeno: saj Franca ni napačna! Pridnih rok je in tudi taka, da ji delo zaleže!«

Mladim v Gričih so seve rojile drugačne po glavi.

»Misli Groga, da je malo njegovo?! Ali je človek neumen na stara leta!«

»Kaj, ali res misliš –?«

»Eh, kako pak! Stavim, da ima svoje zasluženje zraven tudi Cokljač, ki je lazil še tedaj za Franco, ko je bila pri Lebanu! Seve –«

»E, beži, beži, saj bi ga bila lahko vzela, če bi ga bila marala. Saj Cokljač ne more izbirati, ko nič nima!«

»Zato pa, ker nič nima, zato ga tudi ni marala.«

»I, no, tesač je pa dober. Kar je res, je res!«

»Ne rečem, da ne! Franca si je čisto pametno umislila. Najprej dom, potem pa, no –«

»Če je tako, je pa res prebrisana. Stari ne bo dolgo; če potem ona vzame Cokljača, si bosta lahko še prav pošteno opomogla. Saj mora precej zaslužiti –«

»In za zarod se preskrbita pa že kar naprej –«

Tako so jezikali ljudje, Franca pa je pridno gospodinjila na novem domu, stregla možu in odrejala hčerkico, ki je s svojimi nedolžnimi očmi in s svojim srebrnim glaskom ožarjala Grogovega življenja večer.

IV.

Cokljač je bil tesač, par let starejši od France, vojak po telesu, sicer pa ko vosek mehak. Bil je doma iz četrt ure od Gričev oddaljenega Trstenika, samotne naselbine v gozdu. Starši njegovi so sicer imeli dokaj velik grunt, ali imetje je bilo zadolženo, otrok pa ko jagod na roženvencu. Tako so komaj rili dalje. Čim se je otrok malo odrepel, je moral delati, kakor hitro pa se je zavedel, si je vsak sam izbral svoj poklic.

Janez, najmlajši, je postal tesač. Leto in dan združen z gozdom je bil svoje vrste človek. Vse ptice je poznal po perju in ločil po glasu, vsaki živali je vedel pravo ime, poleg tega pa je poznal nebroj lečnih korenov in zelišč, tako da se je starim zdel za svoja mlada leta nekoliko preresen in malo preveč moder.

Za druščino Janez Cokljač ni bil vnet. Med vrstniki mu je bilo dolgčas, kadar je po naključju zašel med nje. Bili so zanj vsi preživahni, medtem ko je bil on počasen v besedi in neokreten, ko da vedno preklada hlode in trame ali enakomerno vihti plankačo.

Njegov edini prijatelj je bil Smrekarjev Tine v Gričih, čevljar in veseljak, kakor jih je malo. Sicer res Cokljačev Janez sovražnikov ni imel, vendar tudi ni poznal napram drugim prijateljstva, ker se ni mogel nikomur razkriti in ne na nikogar navezati. Edino Tinetu je popolnoma zaupal. Tine je namreč znal govoriti tako gladko in prijazno, da se je človek kar upijanil ob njegovi besedi. Poleg tega je vse čutil in razumel. Samo da je človek spravil iz sebe besedo ali dve, pa je Tine že vedel, kaj misli in kaj hoče. In to je bilo za Janeza kakor nalašč. Ostal je lahko v svojem miru, pa se je le razodel, kolikor je bilo potrebno, da se je čutil olajšanega, kadar ga je kaj težilo.

Tako je tedaj Janez iz svoje samote zagledal Franco takrat, ko je služila pri Lebanu. V cerkvi jo je zagledal, praznično oblečeno, ko je stala med dekleti, med cvetjem cvet. In zgodilo se je, da je jel po maši postajati pred cerkvijo kakor drugi fantje. Tudi viržinko si je včasih nažgal in srebrno verižico si je kupil, tako na pet stremenc s srčki in s tolarji. Kadar je prišla iz cerkve Franca, ga je zaščegetalo v grlu, da je moral zakašljati. Ko pa je šla mimo, je bil rdeč v lica.

Rekel dolgo ni nič. Ko pa je bil v gozdu sam, se je večkrat naslonil na plankačo in kakor izgubljen strmel med drevje. Izmed zelenega vejevja so se mu včasih nasmehnile Francine prijazne oči. Spustil je plankačo, stopil korak naprej in hotel reči besedo v pozdrav, pa ni bilo France nikjer. Na veji kje se je pozibala veverica, ptica se je splašila in odfrlela izmed grmičevja, sicer pa je bil Janez sam, čisto sam ... Še hujše nego dnevi so bile noči. Premetaval se je po postelji, nastlani z mahom, toda spanja ni bilo. Šele proti jutru, ko se je že dramila zarja, je včasih zatisnil oči. Komaj pa je zaspal, so ga že mučile neprijetne sanje. Včasih ga je Franca zasmehovala v snu, ko ji je z nerodno besedo razodeval svojo ljubezen, včasih ga je varala z drugim, včasih pa jo je videl bolno in pohabljeno, da se je razjokal spričo njene reve.

Ko se je predramil iz takšnih sanj, je bil vselej izmučen in potrt. Le s trudom in težavo je potem opravljal svoje delo. To ga je polagoma izmučilo tako, da ni imel nikjer več obstanka. Odločil se je tedaj in stopil k Tinetu. Bilo je med tednom in Smrekarjev je debelo gledal, ko je stopil Janez v hišo.

»Kaj pa je tebe prineslo?«

»Tako – opravki«, se je otresel Janez.

Smrekarjev je pomežiknil:

»Ej, Janez, meni se čisto zdi, da te nadlegujejo skušnjave.«

»Oh, no –«

»Reci mi, v katero si se zagledal?«

»Ali že veš?« se je zavzel Cokljač. »Ti si pa –«

»O, veš, Smrekarjevemu Tinetu ni mogoče prikriti nič. Pa menda ni Franca, tista.«

»No, saj –« je izustil Janez.

»Tak sem pravo povedal? Tisto, ki služi pri Lebanovih! – O, pridna je, pa še brhka tudi. Kako, ali si ji že kaj omenil?«

Janez je odkimal, potem pa prav počasi:

»Sem mislil, če bi se ti zdelo –«

»Da bi ti nasnubil?« je hitro povzel Tine. »Zakaj ne, saj beseda ni konj. Jaz čisto rad. Kako pa misliš? Ali naj ji rečem kar sam – ali bi šla skupaj?«

»Kakor misliš. Ti bi boljše –«

»Bom pa, no,« je obljubil Tine.

Janez se je zahvalil in potolažen odšel. Ko je tisti dan spet vzel plankačo v roko in začel tesati, je šlo kar samo, tako je bil dobre volje. Komaj je čakal nedelje, tiste nedelje, ki naj odloči njegovo srečo. V Tineta je zaupal. Bil je trdno prepričan, da mu uspe vse, česar se loti.

Ko se je zasvitala prva zora usodnega dne, je bil Janez že na poti v Griče. Oblekel se je posebno praznično in sploh poskrbel, da je bil kar najbolj prijeten in prijazen. Zavil je kar k Tinetu in še celo za pijačo je dal.

»Zdaj, kako –«

Tine je iz teh dveh besedi izvedel, da hoče biti Cokljač kar brž na jasnem. Zato se je še pred mašo odpravil k Lebanovim in poiskal Franco.

»Ženina imam zate«, ji je dejal, ko ji je že povedal vse, kar gre za tako priliko o vremenu, letini in drugih sličnih važnostih.

»Zame?«

Franca je nekoliko pomislila, pa ni mogla slutiti, kdo naj bi se potegoval zanjo.

»Čeden fant, zastaven, priden, varčen«, je našteval Tine kakor v litanijah.

»Ali si se na pamet naučil?«

»Kar je res, je res! Sama boš rekla, da je res.«

»Kako, saj ga ne poznam?«

»Kaj ga ne boš poznala? Iz Trstenika –«

»Čigav?«

»Ali še zdaj ne veš?« se je izognil Tine.

»Pa ne Cokljačev?«

»No, vidiš, saj sem vedel, da nisi res tako slepa kakor se delaš –«

»Kateri pa?«

Smrekarjev je bil zadovoljen, ko je spoznal, da je v dekletu obudil radovednost. »To je že pol zmage«, je pomislil in bodril:

»Ugani!«

»Oh, kaj! Saj tako ni nič!«

»Kaj, Cokljačev Janez da ni nič?« je skoraj užaljeno oporekal Tine.

»A, Janez –«

»No – in?«

»Nič ne rečem?«

»Ali ni pošten fant –«

»Saj nisem rekla, da ni –«

»In priden?«

»Kako si čuden! Ali sem rekla, da je len?«

»Potlej si zadovoljna, ali ne?«

»Kaj pomaga zadovoljnost?!«

»Kako misliš –«

Tinetu je jelo kar nekam zapirati besedo, tako čudno se je vedla Franca. Kar v tla je gledala, kakor da kaj išče. Včasih se je nasmehnila, včasih spet nekam čudno zresnila, prave in jasne besede pa le ni bilo mogoče izvabiti iz nje.

»Ali imaš že izbranega?« je zaskrbelo Tineta.

Franca ga je nagajivo pogledala:

»O, saj veš, kako! Devet jih čaka name za vsakim vogalom.«

Potem resno:

»Nikar se ne norčuj iz mene, ko ti nič nočem!«

Tine se je začudil očitku, vendar ni maral več govoriti o tem.

Nekaj časa sta molčala oba. Franca je premišljevala. Res, Cokljačev Janez ni napačen fant. Večkrat ga je že opazila, ko je šla iz cerkve. Bil ji je vedno všeč. Nekaj posebnega je na njem. Tako nekako miren je, tako pameten in ponosen, čisto drugačen, nego so navadno fantje. Biti Cokljačeva žena? ... Marsikatera bi ji zavidala takega moža! Ko hrast je orjaški in krepak. Lahko bi živela oba – – –

Tako se je razpletala v njenih mislih bujna slika družinskega življenja, dokler ni nenadoma zaskelelo:

»Kaj pa, če pride nesreča?!«

Da, če pride nesreča ... V gozdu je človeku vedno za petami. Pri podiranju dreves: malo narobe se drevo zavije, kakšna veja ali celo veter ga lahko zanese, da ne pade prav. Pa bi se lahko zgodilo: Zjutraj bi šel Janez zdrav na delo, opoldne bi ji pripeljali mrliča.

Kakor led se je je dotaknila ta misel.

Kaj naj bi potem začela ona sama? In morda bi bilo med tem že celo tudi kaj otrok. Ostali bi brez očeta, brez kruha in celo brez strehe, čisto brez vsega. Sirote, kakršna je bila ona, vsem ljudem v nadlego ... Ali je vredno?

»No, ali ne boš res nič –« jo je predramil Tine iz razmišljanja.

Franca ga je pogledala.

»Svojega nima nič, veš, Tine –«

»Saj ima zdrave roke –«

»Ne rečem. – Pa to je tudi. Jaz sem še mlada in tukaj mi ni nič hudega. Njemu se pa tudi ne mudi. Pozdravi ga in mu reci, da naj še počaka –«

Tine je skušal ubirati druge strune, a ni imel posebne sreče. Franca je bila vedno pri enem, kot vešča, ki ne more od luči.

Malo kislega obraza je šel Tine proti domu, tam si je pa že spet toliko opomogel, da je s spretno besedo zazibal Janeza Cokljača v najslajše sanje. Celo razgrel in razvnel se je tesač. Liter za litrom je moral na mizo. Tudi jezik se mu je nenavadno razvozljal.

»Tako jo imam rad, veš, Tine, da bi kar –«

Zgrabil je napol dogotovljeni čevelj in ga stisnil s tako močjo, da je jela popuščati dreta.

»Nikar no, Janez, mi boš vse pokončal«, se je smejal Tine.

Oba sta bila tako zadovoljna, da sta za mašo opravila kar doma.

Ker je bil Janez po vinu tako glasen, se je ustavila šepasta Novakovka, ko je šla mimo Smrekarjeve hiše proti cerkvi. Ker je čula govorjenje in smeh, je tik pod oknom začutila, da so se ji odvezali trakovi pri čevljih, pa je morala obstati in jih spet zavezati. Kakor je zavila in zapletla, nikakor ni bilo prav. Šment se je to nedeljo tako branil, da je bila Novakovka že res nejevoljna. Medtem je slišala, kaj vse pripoveduje tesač Cokljač in kaj kvasi Smrekarjev čevljar. Med mašo ji je novica ves čas rojila po glavi. Nič prav ni mogla Novakovka moliti, posebno ker je še čisto blizu nje stala tista Franca.

»Ti šmentana deklina,« je premišljevala Novakovka, »takega fanta ima!«

Po maši je šla z Ipavčkovo Reziko.

»Kaj je kaj novega, mati?« je vprašala šivilja Rezika.

Starka se je zasmejala:

»O, danes pa vem novico, danes! To je res novica! Stavim, da je še ne veš!«

Rezika je nestrpno pogledala starko in obstala.

»No, ali si že kaj misliš?«

»Pa ne, da bi Metlakovka umrla?«

»To ne bi bilo nič novega«, se je nasmehnila Novakovka. »Saj smo tako vsi na tem, ona pa že celo, ko je že čisto pri kraju.«

»No, povejte, no –«

»Lebanova dekla bo nevesta –«

Reziki so se razširile oči:

»Kaj –? Franca?«

Rezika je namreč naštela po svojem rojstvu že precej čez trideset let in je bila še vedno samica. Zato ji je šla novica tembolj k srcu.

»Ona, ona«, je nadaljevala Novakovka. »Pa še kakšnega fanta ima! Kaj misliš?«

Šivilja je ugibala in naštevala, vendar ni zadela pravega.

»Iz Trstenika«, ji je pomagala Novakovka.

»Kdo bi pa bil tam tak?« je premišljevala Rezika. »Pa ne celo Cokljač, tisti Janez?«

Novakovka je hitro prikimala.

»Kdo bi si bil mislil –« je zamišljeno odvrnila Rezika. Bil ji je namreč Cokljačev, dasi dokaj mlajši od nje, tako všeč, da se je prav rada ozirala za njim. Zdaj, ko je izvedela to novico, jo je zabolela misel, da ji je zopet splavalo eno upanje po vodi.

Novakovka je opazila spremembo na njenem obrazu. S tistim čudnim mirom, s kakršnim včasih stari ljudje uživajo ob mukah in nadlogah mlajših, je pripomnila:

»Ja, ja, svet je na kolescih, ljuba moja. Midve ne moreva prav nič pomagati.«

Nato se je poslovila in odšvedrala spet proti svoji bajti.

Ipavčkova Rezika je potem poskrbela, da je prišla Franca v sloves Janezove ljubice.

Cokljaču je bilo to celo všeč. Še parkrat je po Tinetu povprašal, kako kaj misli, a Franca ga je vedno odpravila s tolažbo, naj počaka. In Cokljač je res potrpežljivo čakal in pričakal, da mu jo je Metlak, stari Groga Ocepek kmalu po smrti svoje Špele odpeljal v svojo bajto.

Takrat je tesač kakor brez uma pridrvel k Tinetu.

»Kaj –« je dejal in sedel na klop za pečjo. Gledal je srepo in divje, kakor da ni pri pravi pameti.

»Kaj boš,« je skušal Tine, »ne bodi no! Misliš, da je samo ta na svetu?! Deset na vsak prst, pa še kakšnih! Kadar hočeš, jo dobiš, ne bodi no!«

Tesač je gledal, poslušal in odkimaval.

»Tine –«

Smrekarjev je spet začel z lepimi besedami, toda Janez je zastokal:

»Franca je samo ena na svetu!«

To je izrekel neverjetno naglo in odločno, potem pa je spet mirno poslušal Tinetove tolažbe. Čez nekaj časa je nato dejal:

»Jaz grem –«

»Kam?«

Nekaj časa ga je nezaupno gledal, nato pa dejal:

»Po svetu!«

Kakor je izgovoril, je vstal in odšel. Še besede ni rekel v slovo in niti ozrl se ni, ko ga je Tine klical nazaj.

Prva ljubezen ne zarjavi.

To je bilo komaj teden dni po Francini poroki z Metlakom. Odtlej ni živ krst nič slišal o njem. Kakor da se je v zemljo udrl, tako brez sledu je izginil Janez Cokljač ...

V.

Tisto jesen, ko je bila Metlakova Matildka že v sedmem letu in je jela hoditi v šolo, je Groga obolel. Njegova bolezen sicer ni bila huda, nadložna pa le tako, da siromak ni mogel iz postelje. V noge mu je pritegnilo in mu vzelo vso moč.

Franca mu je stregla z veliko potrpežljivostjo. Prigospodarila sta bila v teh kratkih, manj kot osmih letih res toliko, da sta stali dve kravi v hlevu in dve svinji v svinjaku.

Ocepkova bolezen se ni premaknila nikamor. Dan je bil enak dnevu, večeri dolgi, noči tesnobne in neznosne. Vse, kar je kdo svetoval, prav vse je Franca poskusila. Devala je Grogi na noge pregrete lanene in konopne pleve, poparjen seneni drob, pokadila ga je z gadovo srajco, zaobljubila se na Brezje, dala pri sv. Antonu za mašo, vezala živ vozel nad možem, toda bolezen je le bila vedno enaka. Nazadnje je šla na Tolminsko, kjer je živel sloveč zagovornik. Možakar jo je vprašal:

»Koliko je pa star tvoj mož?«

»Dve leti mu manjkata do sedemdesetih.«

»No, seve,« je menil zagovornik, »leta res še niso tako visoka, saj sem jaz že blizu osemdesetih, pa mi še nič ne manjka. Samo tole je, veš, žena: tvoj Groga je preveč pretegnjen od dela. Bo težko kaj!«

Franca je skomignila z rameni.

»Rada bi mu še pomagala –«

»Ali te nič ne nadleguje mladost«, jo je kar naravnost vprašal starec.

Metlakovka se je zdrznila. Kar nekako zagorelo je v njej, ko ji je ta prsteni starec omenil mladost. Skoro sram jo je bilo in ni vedela, kaj bi odgovorila. Samo odkimala je in pogledala v tla. Čudne misli, ki so spale vseh dolgih osem let, so ji ob zagovornikovi opomnji šinile v glavo. Sicer jih je takoj pregnala, se nasmehnila in še enkrat odkimala, češ: »Kjer je dosti dela in trpljenja, ni časa misliti na mladost«, ali nekaj neprijetnega je le obtičalo v srcu. Kakor izpod pepelnate usedline se je jela dvigati podoba Janezova, sicer obledela, vendar še vedno vabljiva.

Z negotovostjo v glasu je vprašala:

»Ali res ni nobene pomoči za Grogo?«

»O,« je mirno odvrnil starec, »Bog vsem pomaga, temu tako, drugemu drugače. Kar lepo voljno naj potrpi in z Bogom naj bo spravljen, ti mu pa še privošči za slovo, kar bo želel. Saj ne bo dolgo.«

Franco so zaskelele solze v očeh.

»Ali naj grem čisto prazna domov?«

»Tak bi za tolažbo rada kaj?«

»Če drugega res ni, vsaj to –«

Starec jo je nekaj časa pustil samo v sobi, ko se je pa vrnil, je prinesel dve steklenici.

»Tole naj uživa, s tem ga pa maži. Eno čisti kri, eno pa meči in tudi lajša bolečine –«

Franca se je zahvalila in s težkim srcem odšla proti domu.

Bilo je že blizu božiča, hladen in zoprn čas. Po ravneh je brila burja, da je človeka pretresalo do kosti, v gorah pa je že ležal sneg.

Ko je šla proti Gričem, se je bilo že znočilo. Zato do zadnjega trenutka ni opazila Novakovke, ki ji je naglo švedrala nasproti.

»Dober večer, Franca,« je pozdravila starka, »komaj smo te pričakali. Grogo je tako prijelo, da so ga morali prevideti. Še zdaj molijo ljudje pri njem.«

Franca se je prestrašila.

»Oh, mati, mogoče bo pa le še odleglo –«

»Ne verjamem. Včasih se revež kar čisto izgubi –«

»Da bi me le še spoznal! Tako sva se lepo razumela –«

»Ti si znala z njim, res, pravijo,« je potrdila Novakovka in takoj pikro pripomnila:

»No, po pravici rečeno: bajto si zaslužila v teh osmih letih. Saj vem, koliko je trpljenja s starim človekom.«

Franca je nalašč preslišala njene besede. Hitela je proti hiši in kmalu pustila starko daleč za seboj.

Soba, kjer je ležal Groga, je bila polna ljudi, ki so molili litanije za umirajoče. Dišalo je še po svečah in po kadilu. Kraj postelje je ihtela Matildka.

Franca se je komaj pregnetla do bolnikove postelje ter mu takoj začela z zagovornikovim mazilom utirati noge. Tega posla se je lotila s tako vnemo, da ji je kmalu curljal pot z obraza.

Bolnik je nekaj časa ječal, za tem pa se je umiril in odprl oči.

»Ali si prišla?« je dahnil in kakor smehljaj se je zasvetilo v medlih očeh.

»Zdravil sem ti prinesla«, ga je pogladila ona po čelu, ki je bilo znojno in hladno.

Ljudje so obmolknili. Tudi Matildka je nehala ihteti, ko je zagledala mater.

Franca je hitro dala Grogi zdravil. Ko je zaužil naročeno količino, je kmalu zadremal. Ženske, ki so opazovale prizor, so se zavzele:

»Joj, kako mu je odleglo.«

Potem so šepetaje ugibale o njegovem življenju in smrti.

Groga je spal mirno, dihal globoko in sploh bil videti tak, kakor da je čisto zdrav.

Polagoma so se jeli ljudje razhajati.

»Čudna ženska, ta Franca«, so ugibali spotoma.

»Tako star, pa mu še tako streže –«

»I, saj bo vse njeno –«

»Naj bo! Koliko jih pa je, ki še za grunt ne bi storile tega, kar Franca za bajto.«

»Že vé, da ji je treba pokore«, je pripomnila Ipavčkova Rezika, ki je še vedno samičevala in nikakor ni mogla odpustiti Franci, da bi jo bil imel tesač Janez kdaj tudi samo v mislih rad.

»E, kaj bo neki delala pokoro! Saj mora tudi dosti trpeti pri tej bajti«, so se potegovale zanjo nekatere ženske.

»Hčer ima pa le«, je s poudarkom pripomnila Novakovka.

»Saj to jo menda tako veže na Grogo«, se je oglasila Lebanka.

»Veže, veže, samo na koga«, je natolcevala šivilja Rezika.

Po kratkem odmoru spet Lebanka:

»E, beži, beži, Reza, pa ne bodi neumna! Kar je Franca služila pri nas, nisem nikoli nič slabega opazila na njej.«

»No, gospodinji se dekla ne hodi kazat, kadar jo zmagujejo slabote«, se je zahihitala brezzoba Novakovka. Ipavčkova pa:

»Kar Matildko poglejte!«

»Čisto cel Groga«, je rekla Lebanka.

»Pa še malo Cokljača povrhu«, je odvrnila šivilja.

Lebanka se je zasmejala:

»Ti tudi gledaš kakor tisti, ki je očala kupoval, pa knjigo narobe držal –«

»Včasih je pa narobe prav«, je rekla Novakovka.

»Pa naj bo«, se je skoro razjezila Lebanka. »Čenče so čenče, Groga se pa lahko srečnega šteje, da je tako ženo dobil.

Odločna beseda je ukrotila vsevedne jezike. Skoro neopaženo in čisto tiho so se ženske razkapljale vsaka na svoj dom.

VI.

Proti vsemu pričakovanju se je Grogi obrnilo na bolje. Ko je Matildka za sveti večer pripravljala jaslice, jo je oče že ogledoval z veseljem in ji pomagal z nasveti.

Franca je bila tisti čas vedno nekako nemirna, kakor sprta sama s seboj. Res je stregla Grogi, vendar se je bala njegovih oči. Nič si ni prav za prav mogla očitati, samo tako nekako se ji je zdelo, kakor da je skritega nekaj mrtvaškega v njegovem pogledu.

Kar so govorili klepetavi jeziki o njej in Janezu, je vse izvedela. Včasih se je smejala tem govoricam, včasih se je jezila zavoljo njih, vedno pa so jo vznemirjale, ker so ji vzbujale v bližini hirajočega Groge misel na mladost. Šele zdaj je nekako začutila, kako je imela Janeza Cokljača rada, najsi prav za prav niti ni nikoli govorila z njim.

O Matildki je pa celo sama opozorila Grogo.

»Ali si že slišal?«

»No?«

»Ipavčkova Reza vé povedati –«

»A, Reza,« je zamahnil Groga, »ta bo pa potlej že bosa!«

»In Novakovka?«

»Tista švedra? Kaj pa takega?«

»Mene in tebe imajo v zobeh.«

»Tebe? Kaj si jim pa napoti?«

»Zaradi Matildke –«

Groga se je nasmehnil:

»A, tako!? Pravijo, kajne, da ni moja?«

Franca je prikimala. Potem iskreno:

»Kaj praviš pa ti?«

Pobožala ga je po osivelih laseh in se naslonila k njemu, da je začutil svežo toplino njenega zdravja. S poslednjimi utrinki se je še zaiskrila v njem moč moža. Kakor v omotici jo je objel okrog pasu in z drhtečo roko božal njena ledja.

»Nič ne govoriva takih neumnosti! Ti si angel, ki mi ga je sam Bog poslal v pomoč. O, kaj si morala vse trpeti pri meni! Toliko dela, toliko truda, zraven pa še moja bolezen po vrhu.«

Franca je zadovoljno odkimala.

»Nič ne trpim, saj rada delam, zato sem pa na svetu. In tudi tvoja bolezen ... Samo da ti morem kaj polajšati, pa sem srečna.«

Njena beseda mu je zvenela ko prijetna godba.

»In otrok –« je dejal Groga, a ona:

»Viž, zaradi Matildke se moraš varovati. Kaj bi začela brez očeta –«

»S tako materjo, kakor si ti, ji ne bo nič hudega –«

»Oh, Groga –«

»Ne veš, kako sem srečen na večer svojega življenja. Saj tisto vem, da ne bom več dolgo na svetu –«

»Groga –«

»I, kaj bi se potajeval. Saj sama veš, kako je. Samo to sem ti še hotel reči: najbolj gorečo željo, kar sem jih kdaj imel, si mi izpolnila, ko si mi dala otroka. Kaj ti naj še rečem?!«

Franca je podrhtevala. Nekakšna čudna naslada, prepojena z občutjem bolesti, je pretresala njeno telo ob moževih besedah. Začela se je nenadoma sunkoma tresti in je morala sesti k njemu na posteljo. Naenkrat je krčevito zaplakala.

Groga se je prestrašil. Mala, ki je bila nekje v kuhinji, je zaslišala materin jok in prestrašena priletela k staršem.

»Matilda, reci materi, naj ne jokajo,« je z otroško mehkobo vzdihnil oče Metlak.

Deklica, ki ni razumela, kaj se godi, je stopila k postelji in začela še sama ihteti. Bilo je lepo dekletce, nekoliko na moč bledo in malo prešibko, a še to je bilo morda zgolj zaradi tega videti tako, ker je imelo silno košate, dolge in kot ogle črne lase. Ko je skrilo obraz v materino naročje, se je razlila tema njegovih las kot živ žalni pajčolan po postelji.

»Mati, mati, ne jokajte, ne jokajte«, je prosila Matildka. Metlaka se je ob njenem glasa tudi kmalu res pomirila.

»Saj ne jokam, noričica –«

»Pa so oče rekli, da –«

»Samo vesela sem tako –«

»Zakaj?«

»Ker se je očetu obrnilo na bolje«, je rekla Franca.

Res, v srcu niti sama ni vedela, zakaj je jokala. Kar nekakšna čudna tesnoba jo je premagala in se ni mogla prav nič braniti. Zdaj se je skušala razvedriti s hčerko.

»Katerega imaš bolj rada? Očeta ali pa mene?«

»Oba«, je rekla mala.

»Ali smejo oče umreti?«

»Ne!«

»Viž, Matildka, kar povej jim! Pravijo, da nama bodo umrli!«

»Oče, ne! Jaz ne pustim!«

Groga se je moral smejati, tako mu je dela dobro ta mlada svežina.

»Če ne, bom pa še jaz jokala!«

»Kaj boš jokala,« jo je zavrnil Groga, »saj ostanejo mati pri tebi?!«

Otrok je premislil, potem pa važno in odločno rekel:

»To je že dobro! Ali kje pa naj potem midve dobiva očeta, kaj?«

Vprašanje je bilo ob tej prisrčni otroški resnosti tako, da so se smejali vsi trije.

Tako so Ocepkovi preživljali tisto zimo. Vsak dan je bilo, kakor da bolj in bolj priraščajo drug na drugega.

Franca je medtem bolj ko kdajkoli začela ljubiti samoto. Imela je toliko opravka sama s seboj, da ji čas zdaj ni bil nikoli predolg. In bolj in bolj je razmišljala o svoji mladosti in o tem, kako si je brhki tesač Janez želel njene ljubezni. – Kam je neki izginil, da ga ni vsa ta dolga leta nič na izpregled? Ali si je daleč kje izbral drugo, ki ne zamečuje brhkega mladeniča, dasi nima svojega doma? ... Ali je morda celo že pod zemljo in je rešen vseh težav in bridkosti? ... Ali pa morda še samotari kje in misli nanjo, ki ga je tolažila s potrpljenjem, dokler se ni zavezala z drugim, ki je bil betežen in star? ...

Svečnica je že prišla, Grogove smrti pa v Gričih le še niso pričakali. V cerkev še ni mogel, doma je pa za silo celo hodil po hiši.

Ko se je Franca z malo vrnila od maše z blagoslovljenimi svečkami, se je spomnila Matildka:

»Oče, veste, kaj sem slišala?«

»Kaj?«

»Danes lahko izvemo, kdo bo najdelj živel –«

»Res? Kako?«

Matildka je povedala, da je treba pripraviti toliko enakih koscev sveče, kolikor ljudi hoče skrivnost izvedeti. Svečke je nato treba hkratu prižgati. Tistemu, ki pogori najprej, je prvemu namenjena smrt.

»Oh, otrok neumni«, je branila Franca, oče Metlak pa:

»No, kar poskusimo!«

Res so pripravili tri kosce svečke in jih hkratu prižgali, svečke pa so gorele tako enakomerno, da je bilo težko reči, čigava je pogorela prva.

»Moja že ni«, se je veselila Matildka, ki ni mogla slutiti, kako mrke igre si je bila zaželela.

»Moja je bila prva, moja,« je dejal oče Groga, »saj je tudi prav tako.«

In proti ženi:

»Kam bi pa mladi šli, ako se stari ne bi odmikali?!«

Franca se je prestrašila zaradi svojih misli.

»Kako pa govoriš danes?« je rekla s plahim glasom.

Groga se je nasmehnil:

»No, no, ali ni res tako? Kar pomisli, koliko jih je po Gričih mojih let, pa boš videla, kam kaže pot!«

Matildka je šla nabirat ledene sveče, ki so visele s strehe, Ocepek pa je sedel za peč.

»Franca –«

»No –?«

»Sedi malo k meni –«

Želja se mu je takoj izpolnila.

»Viž,« je dejal Groga, »marsikaj sva že govorila, o tem pa še nikoli nič –«

»Kaj pa –?«

»Kako boš, ko ostaneš sama.«

Franci je silila gorkota v lica.

»Oh no, kaj ti pa je spet?«

»Nič, zmeniti se je pa le treba. Leta prineso svoje.«

Na steni je tiktakala ura.

»Viž,« je pokazal Metlak, »če je še tako dobra, enkrat se izteče –«

»Bog te potolaži, kam se ti pa tako mudi –« je skušala zaviti Franca na veselo plat.

»Ne, ne tako! Kadar pride tisti dan, ni časa govoriti o tem!«

Potem sta se jela pomenkovati. Ona je vse povedala, kako bi gospodarila s tem, kako z onim, kaj bi še skušala pridobiti in izboljšati.

»Do otrokovih let. Potlej bo pa že Matildka preskrbela gospodarja«, je končala. Glas je bil topel, a vendar nemiren.

»Saj to sem mislil. Do dekletovih let je še daleč – Ne boš mogla zmagovati sama –«

Franca se je izmikala s pogledi.

»Ali že res govori iz groba?« jo je presunilo s tako silo, da se ji je razlil kar mraz po kosteh.

»Jaz mislim –« je dejal spet Groga in takoj obmolknil.

Franca ni vprašala, kaj misli.

V molk se je oglasil zvon.

Groga se je prekrižal:

»Angel Gospodov je oznanil Mariji –«

Franca je komaj slišno drugovala možu v molitvi. Zdelo se ji je, da se godi in pripravlja nekaj strašnega. Nepojmljiv občutek strahu jo je nadlegoval, potem pa spet plamen, ki ga je vžigala kri. Komaj je mož domolil, se ga je razgreta Metlakovka z obema rokama oklenila okrog vratu in jela poljubljati njegove izsušene ustnice, nagubana lica in čelo, ki je bilo vse razorano in nekam maščobno vlažno.

»Ne, ne, ne, Groga«, je jecljala in ga dušila s poljubi.

Onemogli Metlak je bil ves pijan od nje.

»Revica«, je stokal in se skušal odzivati njeni strasti, toda že po prvem poskusu je začutil silno slabost.

Ko se je Franca umirila, jo je prosil, da mu je pomagala v posteljo.

Prijela ga je kakor otroka in ga položila na blazino, ki je odtlej ni več zapustil. Na cvetno soboto so ga spremili na zadnji poti in Franca je bila vdova.

VII.

Na Telovo so veselo pritrkavali in streljali z možnarji. Cesta, koder je šla procesija, je bila vsa v zelenju. Pri »evangelijih« so se čez noč razbohotili celi gaji cvetja in zelenja. Pred oltar in po klečalniku so deklice nasule cvetlic in zelenja. Bil je lep, res prazničen dan.

Metlakovka je pripravljala hčerko za k procesiji in skrivaj jokala. – Komu zvone zvonovi tako veselo, komu pokajo topiči? ...

Divje je plalo po njej. Objela je otroka in ga jela strastno poljubovati.

»Moli, moli, Matildka! Prosi Boga za mir očetove duše – in tudi za mater moli, Matildka, zame – Taki revici sva ostali na svetu –«

Otroka je ganila materina prošnja, vendar je bil dan preveč vesel in preslovesen za žalost.

»Ali me zdaj oče vidijo iz nebes, kako sem lepa?«

Franca se je morala nasmehniti. Dasi ni imela namena iti za procesijo, je zdajci sklenila, da se tudi sama obleče in da pojde.

»Naj pa oče obe vidijo, ali ne, Matildka?«

»Saj res«, je veselo zaploskala mala in poskočila. V črnih laseh ji je cvetel rožno nadahnjeni šipek, bela oblekca pa je bila prepasana s črnim pasom, a izza pasa je rdel temnordeč nageljnov cvet.

Franca se je oblekla preprosto, vzela mašno knjigo in molek in odšla z deklico proti cerkvi.

Med mašo se ji je zdelo, kakor do jo neprenehoma nekdo opazuje. Skoro nevede si je venomer popravljala in naravnavala ruto na glavi, kar sicer nikoli ni bila njena navada.

»Kaj mi le neki je danes?« je premišljevala, ne da bi bila mogla uganiti pravi vzrok tega čudnega nemira.

Po povzdigovanju je začula Ipavčkovo, ki je stala tik za njo:

»Ali je res?«

Tista, ki je odgovarjala, se ji je zdelo, da je Novakovka.

»Sinoči sem slišala?«

»Kje?«

»Smrekarjev Tine je pravil.«

Vdova Metlakovka je zardela. Kadar je zadnje čase slišala omeniti Smrekarjevega, je vselej vstala pred njo Janezova podoba. Zato je zdaj tudi pozorneje prisluhnila, vendar ni mogla več prav razumeti, kaj ženski šušljata.

Vso mašo se ni mogla zdaj otresti misli, da se je morda vrnil Janez. Vmes si je zatrjevala:

»Bogvé, kje ga že krije ruša, sicer bi se bil gotovo kaj oglasil svojim ljudem.«

In je pomolila za pokoj njegove duše.

Tedaj so zabučale orgle. Po cerkvi je završalo. Fantje so dvignili bandera in ljudje so se trumoma rili iz cerkve in se uvrščali v sprevod. Veselo potrkavanje je pozdravljalo zbrano srenjo.

Matildka se je čvrsto oprijemala matere za roko. Naenkrat se oglasi:

»Mati, poglejte no, kako naju tisti mož gleda!«

Franca se ozre in zapazi tesača Janeza, ki je stal pred župniščem in neprestano ogledoval vdovo in njeno hčer ...

Skoro bi bila kriknila, tako se ga je prestrašila prvi hip, potem pa je kakor na povelje stopila k njemu in mu prožila roko v pozdrav.

»O, Janez, kmalu bi te ne bila spoznala!«

Cokljač se je zdrznil.

»Franca?«

Metlakova je zardela:

»Seve, saj so že leta vmes –«

»In ta? Ali je tvoja?« je pobožal Janez Matildko, ki se je stiskala k materi.

Franca je prikimala.

»Zdaj je revica brez očeta –«

Janez je stisnil oči.

»Streho pa le imata in svoj dom –«

Potem je bilo treba stopiti v vrste. Franco je skelela Janezova pripomba.

»Roga se mi – In kakšen je postal, kako je zgovoren in gladek«, je premišljevala med procesijo.

Ljudje, ki so takoj opazili, da je Grogova vdova govorila pred župniščem s tesačem Janezom, so imeli brž spet polno posla.

»Ga je že spet ujela«, je povedala Ipavčkova mojškra Novakovki. »Tak –?«

»Res! In kako je bila sladka!«

»Oh, beži, beži, to sta morala biti zmenjena ves čas«, je menila Novakovka.

»Mislite?«

»No?! Kako bi pa moglo sicer biti tako! Groga se še dobro pohladil ni, pa je že ta tukaj –«

»To je pa res –«

Franca je premišljevala:

»Bogvé, ali res Groga v nebesih prosi, da bi se izpolnila njegova želja, da bi Matildka dobila spet drugega očeta in jaz pomoč pri gospodarstvu? ... Kako naj bi sicer bilo to? Kar naenkrat je prišel ... Kod je le neki hodil? ...«

Popoldne je ostala vdova z Matildko doma.

»Ali bi marala ti spet očeta?«

Deklica je vprašujoče pogledata mater.

»Takega, da bi te imel rad ko rajni oče, kaj?«

Mala je prikimala, Franca pa je zamišljeno strmela skozi okno v daljo, kjer je v škrlatu izginjalo solnce. Želela je, da bi zdaj prišel Smrekarjev in ji povedal, da ima ženina zanjo, takega, ki ima pridne in zdrave roke, toda želja se ji ni izpolnila. Ves večer je čakala in pozno v noč. Na vasi so peli fantje, a zanjo ne nobeden.

VIII.

Ko je začela rumeneti jesen, je Franca srečala Janeza v gozdu. Ona je šla v praprot, fant je pa šel spravljat treske v kraj.

Srečala sta se na samem. On se je je hotel ogniti, ona pa ga je nagovorila:

»Ne prideš nikoli nič v Griče?«

»Ne nanese pot tako –«

»Pa si presneto visok!«

»Ko sem pa zmeraj med drevjem –«

»Ali ti ni nikoli dolgčas?«

»Včasih mi je bilo, zdaj ne več. Z leti človeka sreča pamet –«

Franco je jezilo, zakaj ga je ogovorila, vendar se je skušala pritajiti s smehom.

»Tebi je lahko, seve,« je dejal Janez.

»O, meni že. Vdovam je vedno lahko,« je trpko odvrnila Franca.

Janez se je premagoval le s težavo. To bitje, ki ga je nekoč tako hladno pozabilo zaradi borne bajte, ni moglo zdramiti v njem drugega nego zasmeh: samo zasmeh in maščevanje. Sklenil pa je, da hoče prikriti oboje, dokler ne poniža France čisto v prah.

»Oh,« pravi torej prijazno, »kaj bova tarnala! Vsak človek ima svoje križe!«

»To je res. Jaz jih že komaj nosim –«

»Verjamem. Pa še moža ti je pobrala smrt –«

»Veš, imela sem ga rada –«

»Verjamem –«

»Ljudje so ga skušali podpihovati, da sem ga vzela samo zaradi bajte, pa jim ni hotel verjeti –«

»O, Groga je bil pameten človek –«

»Res je bil previden,« pravi Franca, »in tudi dober.«

»Pa tudi zate sem slišal, da si bila res dobra ž njim.«

Franca ga pogleda, podvomi in pravi:

»Kod si pa hodil?«

»Po svetu sem bil. V Nemcih sem tesaril –«

»In se ti ni nikoli stožilo po domu?«

»Po domu ne –«

Ona na to:

»Jaz sem mnogo mislila nate.«

»Tudi jaz –«

»In veš, kaj?«

»No?«

»Tako nekako pred letom je bil Groga posebno slab, pa sem šla na Tolminsko k tistemu staremu možu, ki je tako moder –«

»Ki zagovarja?«

»K tistemu, da. Pa mi brž pove, da Grogi ni več pomoči. In veš, kaj je še dejal?«

»No?«

»Če me nikoli ne muči mladost? Pomisli.«

»Ali res?«

»Prav res! – Takrat je potem kar zažgal v meni. – Saj ti ne morem in ne znam povedati, kako mi je bilo. Rajnega sem imela rada – pa ti si mi bil vedno pred očmi.«

Janez je pomislil:

»Ta pa zna! Naj še kdo reče, da ni vdova za devet deklet. –«

Franci je dejal:

»Tudi jaz sem mislil nate –«

Ona toplo:

»Ali res?«

Potem ji je pripovedoval po pravici:

»Takrat, ko si se omožila, sem mislil, da obnorim, tako me je zadelo. Pa sem šel. Živi duši nisem povedal, kam sem namenjen. Saj prav za prav nisem vedel niti sam.«

Da je vsa ta leta preživel po Štajerskem in po Gorenjskem, kjer je vsaj po enkrat na teden bral v časnikih novice in tudi poročila iz domačega kraja, to ji je preslikal v pripovedovanje o daljnih krajih in tujih zemljah, ki jih je prehodil, tujih ljudeh, med kakršnimi je živel, da bi laglje pozabil krivico, ki mu jo je prizadejala ona, izvoljenka njegovega srca. Tudi tega ji ni povedal, da je v časniku bral o smrti njenega moža in da se je zdaj prav za prav zato vrnil domov, ker že nekaj tednov ni mogel dobiti pravega dela, ampak ji je pravil o čudni sili, ki ga je zoper njegovo voljo po dolgih letih tirala spet nazaj v domači kraj.

Franca je poslušala kakor zamaknjena.

»Potem mora biti prav božja volja tako.«

Janez je stisnil ustne, da ne bi zaklel, Franca pa je pravila, kako ji je rajni Groga na večer svojega življenja priporočal in svetoval, naj si poišče po njegovi smrti pametnega človeka –

»Prav njegova volja je morala biti,« je vzdihnila na koncu.

»Kako to misliš?«

»Tako – Jaz sem tedaj mislila nate. Trdno sem upala, da prideš –«

Janez je pobožnjaško zavil oči in vzdihnil.

»Kaj hočemo! Jaz še vedno nimam nič –«

»Saj imam zdaj jaz –«

»To bo komaj za otroka –«

»Rajni je vse zaženil meni –«

Kar naenkrat je zdaj tesač zakašljal in povedal, da se mu mudi zaradi tresk. Čisto mu je vzelo besedo. Zato Franci ni kazalo drugače nego odjenjati in oditi svojo pot.

»Otroka se boji,« je premišljevala, »pa se bo že privadil. Saj je Matildka prikupljiva in prijazna.«

On je mislil:

»Le čakaj! Ti si mene, jaz bom tebe! Bova videla, kdo se bo zadnji smejal.«

Medtem ko je Franca razpletala najrožnejše sanje, je tesač Cokljač predel svoje misli. Včasih se je nalahno nasmehnil, včasih pa prav krepko zaklel, zaspati pa le dolgo ni mogel tisto noč.

IX.

Proti koncu adventa se je oglasil Cokljač pri Smrekarjevem, ki je bil medtem že zdavnaj zlezel v zakonski jarem.

»Tine,« je dejal, »oženil bi se.«

»Kar daj se, daj, saj je že zadnji čas.«

»Pa nimam nič pravega izbranega.«

»Če si pameten, se primi Metlakovke. Saj včasih si imel Franco malo v mislih. In ti rečem, da postano zelje vedno bolje diši od sveže kuhanega –«

»Tine, Tine, ti si vedno stari nagajivec,« se je nasmehnil Janez.

»No, ali sem govoril narobe?«

»Tebi je lahko govoriti!«

»Misliš, da bi te Franca danes ne marala?«

»Bogve –«

»Bodi no pameten! Vdova – pa tak fant –«

»Jaz sem bil veliko po svetu –«

»Tem bolje –«

»Ne vedno –«

»Kaj ga pa spet biješ, Janez? Ali kje kaj čivka za teboj?«

»Skoro bi bilo nekaj podobnega, pa se me je Bog usmilil in črviča k sebi vzel –«

»Potem je pa tako vse v redu.«

»Ni ne, prijatelj. Sem obljubil zakon –«

»Obljubil –! Kaj se to pravi?!«

»Obljuba dolg dela –«

»Ne bodi no nespameten –«

»Tako imam zmenjeno s tisto žensko: Če jo vzamem, je dobro, drugače moram pa šteti –«

»Dosti?«

»Pet tisoč –«

»No, toliko pa Franca še vedno lahko dobi na bajto –«

»Pa bi hotela, misliš?«

»Treba vprašati –«

»Jaz si ne upam,« je vzdihnil Janez.

»Oh, pet tisoč! Če te ima količkaj rada, ne bo prav nič premišljevala. Bom pa jaz stopil k njej.«

»Ali bi res?«

»Zakaj sva pa stara prijatelja?«

»No, prav. Se bom pa v nedeljo oglasil,« je dejal Janez in odšel.

Ko je prišel na samo, se je na vse grlo zasmejal:

»Čakaj, čakaj, Franca, jaz ti spletem mrežo, da boš vedela, koga si zametovala!«

In je zaukal, ko da šteje čvrstih dvajset let.

Tak je bil zdaj tesač Janez! ...

X.

Zadnjo nedeljo pred božičem je zapadel sneg. Kar v plahtah ga je nasulo.

Metlakovka je sedela za pečjo.

»Bog vé, ali bo kaj prišel blizu«, je premišljevala in v mislih že izbirala pripravnega človeka, ki bi ga poslala v Trstenik. Mislila je na Novakovko, pa si ni prav upala. Ta bi ji gotovo ne privoščila Cokljača, ko se babše tako vleče za tisto Ipavčkovo Terezo. Spak je že star, hudobna žilica je pa le še močna.

Nenadoma plane v sobo Matildka, vsa bela od snega.

»Mati, Smrekarjev Tine gre k nam. Me je vprašal, če ste doma.«

»Ali res?«

Vdova je vsa iz sebe. Nestrpno premišljuje, kam bi brž poslala otroka, da bi lahko govorila s Tinetom sama.

»Bog me usliši,« stoka in se obrača k peči, da bi pred malo prikrila svojo razburjenost.

»Matildka,« se domisli, »pojdi no v župnišče, boš plačala mašo za rajnega očeta. Potlej stopi pa še k Lebanovi materi in jih vprašaj, če pojdejo pred božičem še kaj v Ljubljano in če bi nama hoteli prinesti še nekaj malega za jaslice. Le čvrsto stopi, pa mi pridi povedat.«

Mala se vzradosti.

»Ali bova napravili nove jaslice?«

»Nove, če boš pridna! Kar brž stopi!«

Mala odhiti, v hišo pa stopi Tine:

»Bog daj dobro, Metlakovka! Kako se kaj imaš?«

»O, Tine! Tebe pa že dolgo nisem videla.«

»I, seve! Ti v Gričih, jaz v Gričih, kako bi se videla,« se šali čevljar.

Franca mu ponudi kruha in vina.

»Pa si na dobrem, Franca, na dobrem,« pohvali Smrekarjev.

»Tako no, za potrebo. Saj veš, da ženska sama ne more vsemu kaj.«

»Tisto je pa res. Ali ti si pridna. Takih je malo.«

»Boljših pa dosti, ali ne?«

»Ne bi dejal. – No, smo pa dobili zimo, kaj!«

»Saj se je še dolgo prevleklo brez snega.«

»Pa res. Kaj sem hotel reči: Ali si kaj prida pridelala?«

»O, ovsa bom precej imela na prodaj. Tudi krompir je dobro obrodil. Samo s pšenico sem bolj pri pičlem. Kupovati mi pa, mislim, ne bo treba.«

»Si kar cela gruntarica –«

»No, to pa, to –«

»Ali misliš kar dekličevati?«

»Kako? S sivimi lasmi, je-li?«

»Ti – pa sivi lasje«, se smeje Smrekarjev. »Odkod jih pa jemlješ danes?!«

Vdova mu natoči.

»Daj, prigrizni no malo, če ti ni preborno.«

Čevljar si ne da reči dvakrat, hvali na desno in levo ter pravi:

»Hm, ali veš, zakaj sem prišel?«

»Ne morem si misliti –«

»Si že kaj videla Cokljača?«

»Janeza? O, sem slišala že, da je menda spet doma. Ta je dolgo hodil po svetu –«

Zraven misli:

»Hvala Bogu! Zdaj –«

Medtem se Tine parkrat odkašlja.

»Veš, zaradi njega sem prišel.«

»Kako misliš?« z veselo nevednostjo zadržuje vdova svojo nestrpnost.

»E, kaj bova govorila tako okoli stave. Včasih veš, da te je imel rad –«

»Misliš? Jaz nisem tistega nikoli vzela za res.«

»On pa! In zdaj tudi. Rad bi bil tvoj mož –«

»Oh, Tine, kam pa misliš? Saj to ne more biti! Kaj se bo oziral po vdovah, ko je deklet dosti!«

»Beži, beži!«

»Viž, pa otroka imam! Saj veš, kaj je mati. Otroka ne morem zavreči!«

»Kaj ga boš zametavala? Kdo pa kaj takega misli? Saj veš, da Janez ni tak!«

»Slabega res ni bilo nikoli nič slišati o njem, toda vseeno. Zakon je kakor loterija, saj veš.«

»Prvič si zadela dobro?«

»Nič se ne morem pritožiti«, pravi Franca. Potem hitro:

»Saj mi je rajni Groga še celo na smrtni postelji naročal, naj po njegovi smrti ne ostajam sama, toda do danes res še nisem mislila na možitev.«

»Ta je pa trdna«, je premišljeval Tine. »Kdo bi si bil mislil?«

Vdova pa:

»Bogvé, če nisem rekla preveč. Da bi se le ne zbal –«

Nato se je spet oglasil čevljar:

»Viž, Franca, to je tako! Sama ti nikakor ne kaže biti –«

»Težko je res, težko,« se je jela počasi in previdno umikati vdova, »pa vendar –«

»Težave ima pa tudi vsak človek svoje –«

»Mislim res, da ni nobeden brez njih«, je potrdila Franca. »No, pa dokler je človek mlad in nič zavezan –«

»Ni nič drugače«, jo je prekinil Tine. »Saj veš: mladost – norost!«

»Pravijo res, da –«

»Zato sem pa mislil, zaradi Janeza –«

Vdova se je komaj vidno nasmehnila.

»Pošten ko solnčna ura,« je nadaljeval čevljar, »ali mlad je bil pa tudi in pod kožo krvav, saj razumeš –«

Franca se je prestrašila, rekla pa ni nič.

»To je bilo še takrat, ko je odšel –«

Franca še vedno molči, Tine pa:

»Saj veš: jeza, žalost –«

»Tako hudo menda ni bilo?«

»Tebi ne, njemu pa«, zavrne Tine. »Takrat ga je zaneslo, pa se je zamešal z neko žensko –«

»No,« pripomne Franca, »to ni nič hudega, saj je bil fant in prost!«

»Fant že, prost pa ne, ker je vedno mislil le nate. Samo toliko, da ga je enkrat zaneslo, pa ga je spet premagal spomin nate.«

»Oh, ti pa znaš«, se je nasmehnila vdova, »še sveto Genovefo bi premotil, tako znaš biti sladak.«

»Viž, moja stara pa pravi, da sem ko skisana smola«, se smeje Tine v nadi na zmago. »Škoda! Da sem danes še fant, se ne bi poganjal za Janeza!«

Med razgovorom obema odleže. Vsak je prepričan, da dobro igra svojo vlogo in da spretno vodi drugega na svojo pot. Tine je celo prepričan, da lahko pride z odločilno besedo na dan.

»Viž, kakor sem dejal, se je Janez takrat nekaj zmotil tam nekje po svetu. Zapletel se je tako, da je cvililo za njim. Otroka je sicer Bog vzel k sebi, njej mora pa šteti, če hoče biti prost!«

Franci so se zaiskrile oči.

»Zdaj ga pa imam«, je zavriskalo v njej, medtem ko je čisto mirno rekla Tinetu:

»Naj jo pa vzame, ali ne? To je najboljše!«

Besede so jo sicer stale mnogo premagovanja, vendar se je ojunačila, ker je upala, da bo tako zanjo prav.

Tine se je prestrašil.

»Kako naj jo jemlje, ko misli samo nate!«

Vdova je skomignila z rameni.

»Kolike ji pa mora dati?«

»Pet –«

»– tisoč?«

»Pet tisoč, mislim –«

»To je lep denar, Tine –«

»Kaj? Za pet tisoč bi si ti pomišljala –«

»Nič ne rečem, ali danes je hudo. In otroka imam, saj veš. Če bi se kaj menili, tak mu le povej tako, da bajta ostane na moje ime –«

»Se razume«, s kislim obrazom pritrdi Tine. »Ali lahko prideva?«

»V hišo vama ne bom branila«, se vzravna Franca. »Saj smo ljudje, ali ne?«

Ker si ne upa dobiti bolj vabljivega, je Tine zadovoljen tudi s tem odgovorom. S pripombo, da prideta pod noč oba z Janezom, se poslovi in odide, medtem ko vdova Metlakovka sama ne vé, kaj bi počela od radosti.

Ko se vrne Matildka, jo vzame v naročje in jo ljubkuje, da je mala že vsa prestrašena, ker ni vajena pri materi tolikšne nežnosti.

»Ali bova res dobili nove jaslice?«

»Res,« pravi Metlakovka, »in tudi novega očeta, če boš pridna.«

Deklica se zasmeje, mati pa se skrije v čumnato. Njeno telo podrhteva v strasti, vendar jo ne zapusti popolnoma vsa razsodnost.

»Naj le dela Janez pokoro, če hoče kdaj biti Metlak! Zdaj se mi ne izvije kar tako. Samo naj se skusi kaj opletati, pa bodo takoj vse Griče vedele, da mi je bil za pet tisoč na prodaj. O, le čakaj, fant! Rada te imam, da bi te kar pogoltnila, Metlakovka pa sem le, to boš moral priznati!«

Tako se veseli Franca in se vzravna, da se visoko izbočijo njene polne grudi. Ko bi jo Janez videl v tem trenutku, bi njena bujna zrelost gotovo premagala vse maščevalne misli; kajti prav globoko v srcu je le še tlela v Cokljaču resnična ljubezen do lepe France.

XI.

»No, si kaj govoril«, je s potuhnjenim nasmeškom prišel popoldne Janez k Smrekarjevemu čevljarju.

»Sem, pa je trda predla«, mu pove Tine.

Janez sede in posluša, ali dalje posluša, bolj je nemiren in kar barve ga spreletavajo.

»Šment,« pravi, »pa se mi le ne bo obneslo, kakor vidim.«

»Kaj bi se ti ne, samo držati se moraš«, bodri Tine, ki ne sluti, zakaj je Janez tako iznenaden. »Popoldne, sem rekel, da prideva, tako pod noč.«

»Ne vem –«

»Kaj? Ali si že izgubil korajžo?«

»Nak! Samo tako se mi zdi, da se bom brez potrebe dal ljudem v zobe.«

»Misliš, da bo ona komu pravila?«

»Bogvé –«

»Ne bodi neumen!«

Janez začne bobnati s prsti po mizi. Naenkrat se zasmeje na vse grlo. Tine se kar prestraši, tako bučen je tesačev smeh.

»Salamensko sem ga polomil«, pove nazadnje Cokljač sam.

»Zakaj?«

»Ker sem neumen«, pravi Janez in začne pripovedovati, kako je tam v jeseni govoril s Franco in kako je bila tedaj vdova prijazna z njim. Počasi razloži, kako je kuhal jezo, ker ga je pred leti odpravljala s praznimi obljubami. Sklenil da je maščevanje, zato je tudi natvezel tisto o nekakšni ženski, kar vse skupaj ni nič res. Zdaj da mu je žal in da se sramuje.

Tine gleda, posluša in skimava z glavo.

»Zdaj ne vem, ali sem prismuknjen jaz ali ti ali oba. Ali si me imel za norca dopoldne – ali me imaš zdaj.«

Janez se zasmeje:

»Tako je, vidiš, če človek začne noreti, ko že minevajo prava leta. Kar je, to je, samo reci mi, kaj naj storim.«

»Sam si skuhal, sam snej«, zagodrnja Tine in začne nejevoljen gledati skozi okno.

»Ne bodi no hud, ko vidiš, da sem v zagati. Po pravici ti povem, da sem bil tako jezen, tako jezen, ti pravim, da se je kar kuhalo v meni –«

»In se je skuhalo«, se še vedno nejevoljno nasmehne Tine.

»Poslušaj –«

»Kaj?«

»Ali ne bi šla vseeno tja?«

»Hodi sam –«

»Ne, ne tako, Tine! Veš, zdaj, ko vidim, kako je pametna, jo imam spet tako rad, da bi jo kar –«

»Pusti orodje, pusti, da mi vsega ne polomiš«, se razvedri Tine, ko vidi, da Janez strastno stiska, kar doseže.

»Kaj naj storim, svetuj mi!«

Tine premišljuje in se začne nazadnje smejati še sam.

»O, ti salamensko budalo ti! Pa sem toliko brusil jezik za prazen nič! Če se zdaj Franca razjezi, se boš pa spet kisal, kaj?«

»Saj tega se bojim«, meni Janez.

»Drugega ti prav za prav ne bi smel voščiti«, ga draži Tine, vendar spozna tesač iz njegovega glasu, da ne misli tako resno.

Polagoma začneta z združenimi močmi ugibati, kako bi bilo najbolj prav.

»Ne kaže drugače, nego izpeljati do kraja«, meni Tine.

»Nak! Potem bo lahko očitala, čim bi prišla kaj navkriž, da me je morala odkupiti.«

»To je tudi res«, potrdi Tine. »Veš kaj, prepustiva sreči, bo že kako.«

Ker si ne vé drugače pomagati, tudi Janez samo prikima. Ko se zmrači, odideta na pot.

XII.

Metlakovka je trdna, to spozna Tine takoj. Črno ruto ima na glavi in še nasmehne se ne, ko vstopita.

Nekam drveno sedeta. Tine pogleduje Janeza, Janez Tineta, z besedo se pa nobenemu nič kaj prav ne mudi.

»Ja –« pravi Janez.

»Pa res –« vzdihne Tine.

Potem molčita.

Franco sili smeh, a se premaguje.

»Zima, zima,« pravi in obmolkne tudi ona.

Zdaj Tine šele opazi, da Matildke ni doma. To se mu zdi dobro znamenje. Zato se ojunači:

»Saj veš, Franca, da sem bil dopoldne tukaj.«

»Seveda si bil.«

»Zdaj sva prišla pa oba.«

To je vsa modrost, kar je zmore Tine v tem trenutka, Janez pa sploh sedi, kakor primrznjen. Ko skrivaj ogleduje Franco, se mu zazdi tako lepa, mnogo lepša nego pred leti. In pametna, pametna! Kako se to modro drži! O, taka žena – – –

»Hm-hm,« se odkašlja in hoče nekaj reči, pa ne more.

Franca mu hoče pomagati:

»Ali pozimi tudi tešeš?«

Janez odkima.

»Ni nič kaj prida dela,« pravi in venomer premišljuje, kako bi popravil, kar je v jezi zmedel. Včasih obupno pogleda Tineta, toda čevljar je danes miren ko kopito.

Franca se raduje: »Ali sem te, kaj?!« Da bi pregnala molk, pravi:

»Davki so pa že tako visoki –«

»Saj,« pravi Tine, a Janez zakašlja.

Potem spet Tine:

»Veš, Franca, zdaj sva prišla, da bi se zmenili.«

»Kaj se hočemo meniti, ko nimata jezika,« se nasmehne Franca.

»Veš, tisto, no, kot sem dejal dopoldne,« stoka Tine.

Janez pomaga:

»Viž, Franca, saj mi ne boš zamerila, kaj ne, rad te pa le imam. Zmeraj sem te imel rad.«

»Kako je ponižen,« veselo spoznava vdova.

Nekoliko zardela pravi:

»To ni igrača, veš Janez.«

»Saj vem, da ni. Saj mi je žal –«

Vdovine misli so seve obrnjene drugam.

»Saj ni toliko zaradi denarja, dasi je dandanes težko zanj –«

»Vem, vem,« potrdi Tine, Janezu pa pravi:

»Povej no!«

»Daj ti,« priganja Janez.

Vdova vmes:

»Saj je tako vseeno. Poglavitno itak vem.«

Za hip obmolkne, da se pripravi za glavno potezo. Nato odločno:

»Jaz sem tako vse premislila, da je škoda vsake besede! Kjer si se zavezal, Janez, tam ostani! Tako je pošteno. Ne rečem, ako bi bile samo besede – tako pa: saj si imel otroka ž njo, ali ne?«

Janez je ves poten, tako mu je nerodno.

»Franca, poslušaj!«

Glas se mu trese in beseda mu zastaja, da vdova komaj še prikriva svojo usmiljenost in svojo ljubezen.

»Ali mi moreš odpustiti?«

»Odpuščanje je v božjih rokah«, pravi Franca. »Pa meni tudi nisi storil nobene krivice.«

Tine hiti:

»Poslušaj no, Franca, saj ne razumeš. Jezen je bil –«

»To si mi že povedal –«

»Nič ti nisem povedal,« meni Tine, »tisto ni vse skupaj nič! Sam ti bo povedal, no, samo poslušaj ga!«

Zdaj začne Janez pripovedovati, kakor je pojasnil Tinetu.

Franca posluša in naguba čelo:

»Veš kaj –«

Vsa se trese od jeze in od sramu.

Tinetu se zdi, da je v sobi zelo vroče in se izmuzne natihoma v vežo. Tedaj plane Janez k vdovi. Jecljaje:

»Franca, ne bodi no huda! Saj ti ne veš, kakšen je človek, kadar ima koga toliko let brez upa rad. Saj vem, da sem napravil neumnost, ali Franca –«

Ko začuti Metlakovka drhtenje njegovega telesa, se tudi sama ne more več premagati.

»Hudobnež«, zašepeče in ga objame.

»Aha«, se primuza Tine v sobo. »Tak to je zdaj jeza in maščevanje in –«

»Stara ljubezen, ki nikoli ne zarjavi«, veselo dokonča Janez.

Franca zaprosi:

»Bodi no tako prijazen, Tine, pa stopi po Matildko k Lebanovim. »Reci, da ji bomo pokazali novega očeta!«

Tine odide. Franca prinese hitro na mizo pijače in prigrizka, Janez pa hodi za njo, kakor senca.

Ko se vrne čevljar z deklico, pravi Janez:

»Matildka, ali bi me hotela za očeta?«

Otrok ga pogleda in se stisne k materi:

»Joj, to je pa tisti mož, ki je naju na Telovo tako gledal!«

»Tisti, tisti«, potrdi Janez in jo poboža po laseh.

Sedaj se vsem razveže jezik. Matildka se kmalu sprijazni z Janezom. Kliče ga »oče« in mu pripoveduje vse, kar ima na srcu, dokler na njegove prsi naslonjena ne zadremlje. Rahlo jo prenese tesač na posteljo – ko da nosi zaklad, se mu zdi.

Tine je dobre volje. Janez govori, govori in kar z očmi požira Franco, medtem ko ona z nekšno vabljivo mirnostjo uživa obnovljeno srečo.

Pozno v noč, ko se domenijo glede pisma in poroke, se ženin in Tine poslovita.

»Zdaj pa že vidim, da prva ljubezen res nikoli ne zarjavi«, pravi Tine, ko odhajata.

Janez krepko seže Franci v roko in zauka v noč.

Ko je Franca spet sama, stopi k postelji, kjer spi njena hčerka, in jo poljubi.

»Bog ti daj srečo, dete moje. Upam, da ta bori košček moje radosti ne bo nikoli pelin za tvojo radost.«

Potem leže, a zaspati ne more. Šele jutranji hlad jo premaga, da zatisne oči. Pokojno se dvigajo njene grudi in razkošno cveto sanje novemu življenju nasproti.