Prva služba

Prva služba Josip Premk

Izdano:	Slovenski narod, 44/47–51, 53, 55–58; 1911
Viri:	dLib 47, 48, 49, 50, 51, 53, 55, 56, 57, 58
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

»Gaberje«, je zaklical sprevodnik hripavo in zateglo. Nekateri, ki so se vozili še dalje, so pogledali malomarno skozi okno, a Angela Žurajeva je stala že pri vratih – v desnici rjavkast kovčeg, v levici precej velik zavoj in komaj je vlak obstal, je izstopila naglo in se radovedno ozrla naokrog.

Par železniških uslužbencev je tekalo gorindol, rdečeličen postajenačelnik je stal na pragu svoje pisarne in gledal zaspano in leno za vijugastimi oblački, ki jih je puhal iz viržinke in še poslopje samo je bilo tako nekam sivo in dolgočasno, da je na ­ pravilo na Angelo Žurajevo skoro žalosten vtisk.

Ozirala se je okrog, kot da išče koga, ki bi ji vedel nasvetovati kako se ji je ravnati, da pride kamor se je napotila, pa ni bilo nikogar; samo par kmetov je izstopilo tam iz zadnjega kupeja, pa so govorili med seboj kot da se prepirajo, eden je bil celo očividno vinjen – mahal je s klobukom in tolkel s palico ob tla kot da se prepira z vsem svetom.

Tako se je napotila Angela sama proti izhodu.

Nasproti postaje je čepela na drugi strani blatne ceste dolga nizka hiša; zelena vejica nad vratmi je pričala, da je gostilna.

Angela je premišljevala ali bi vstopila ali ne, pa ji končno ni preostalo drugega, da je privzdignila višnjevo krilo – zakaj cesta je bila blatna in treba je bilo paziti, da ne onesnaži svojih svetlih čevljev. Pijani glasovi so se slišali skozi priprto okno, nekdo je skušal celo peti, pa se mu je vsak poizkus kar čisto pokazil in Angela je obstala na pragu in se ni upala naprej. Duh po slabem žganju in slabem mesu ji je napolnil prsi in pod obokanim stropom se je vlačil po vsej veži sivkast oblak smrdečega dima, ki se je valil iz kuhinje. Angela je stala na pragu in se je ozirala zdaj nazaj čez cesto proti postaji, zdaj po veži in naposled je glasno pozdravila, pa pivci v gostilniški sobi so bili glasnejši in nikdo je ni slišal.

Takrat je prišla iz stranske sobe rdečelična deklina in jo je pogledala začudeno.

Angela je pristopila bliže in ji je povedala kako in kaj ...

»Torej učiteljica ste –«, je ponovila deklina in se ji je nasmehnila topo in brezizrazno. »V Zabrezju boste učili?«

Angela ji je prikimala in je položila kovčeg na bližnjo klop, da si je popravila pramen svetlih las, ki ji je zdrknil izpod klobuka na visoko belo čelo.

»Pa stopite v izbo,« ji je namignila deklina in pokazala vrata na levi. »Povprašam očeta, če je hlapec doma.«

Nato se je obrnila in izginila v gostilnisko sobo. Angela pa je stopila v izbo, kamor ji je pokazala deklina in nekako plaho položila kovčeg in zavoj na stol poleg vrat.

Tri pogrnjene mize so pričale, da je to soba za boljše ljudi, a Angeli se je zdela pusta in dolgočasna: gole so bile vse štiri stene, samo tam v kotu je viselo zakajeno ogledalo in koledar pod njim je kazal še vedno Veliko noč, dasi je bila v deželi že jesen.

Stopila je k oknu, ki je gledalo po travnikih in njivah gubečih se tja v nejasno, megleno daljo in vse se ji je zdelo tako pusto ... pusto ... da bi najraje odšla nazaj v mesto ...

Svinčenosivo nebo je bilo sklonjeno tako nizko na zemljo, kot da se vsak čas spoji ž njo in solnce je spalo tam nekje za gorami in se ni prikazalo izza obzorja. Drevje ob plotu je bilo že skoro popolnoma golo in ob vsakem vetriču je vztrepetalo še tisto revno ostalo listje in zaplesalo v kolobarju okrog ogla.

Angela je gledala v to dolgočasno jesensko popoldne in v srcu je začutila nenadoma veliko praznoto. Vse drugačno je živelo v njeni duši to polje in popolnoma drugačno vse, kar je srečala na poti v prvo službo ... Tu ni bilo tistih prijaznih kmetskih hišic, ki čepe ponižno pod zelenimi gorami, ni bilo poti vijoče se med brdi in senožeti in ni bilo starih gradov po bližnjih hribih, ki bi vzbujali spomine in sanje na davne dni, kakor si je slikala v svoji mladi domišljiji ... Vse drugačna je ta krajina in popolnoma tuja oni, ki si jo je ona ustvarila v svoji duši ...

Takrat je vstopil oštir, visok, koščen možakar z velikimi zalitimi očmi in je obstal pri vratih, ne da bi kaj spregovoril. Angela se je obrnila proti njemu in ga je pozdravila z lahnim nasmehom, a nekako boječe, kakor je bila boječa vsa, na to mu je razložila, kakor poprej deklini.

Oštir jo je gledal in si gladil z lopatasto desnico gube na čelu, na to si je odkašljal in zamomljal s tako nizkim glasom, da se je zdelo Angeli kot da prihaja globoko nekje iz trebuha.

»Dve uri je od tod do Zabrezja, seveda, ko bi znali po bližnici tja čez Podrepkarjevo šumo in doli pod kačjim plotom, pa na Kobilovo in od tam čez Piskačev hrib, o seveda bi se prišlo v eni uri, kako bi se ne, tako pa, ko ne znate poti je nerodno. Seveda, križ je in bo že najbolje če se peljete. Sem že slišal nekaj, da dobe nokaj, da dobe novo učiteljico, seveda, prejšnja se je nekaj, hm, no, kako bi dejal – nekaj izonegavila ... saj veste – pa še omožena ni, pa je prišlo tako. No, seveda, kaj bi – torej vi boste učili v Zabrezju? Pa ste še mladi, hm!«

Angela je čutila, kako ji polje kri v lice in naenkrat je bila v zadregi pred oštirjem, ki pa se ni zmenil za njeno rdečico in je zgovorno nadaljeval:

»No, voz vam že lahko dam, saj je pri hiši koleselj, hapec pa je tudi doma. Sedaj je štiri, ob polu šestih ste pa v Zabrezju. Veste, je slaba cesta, tupatam nadebelo posuta, potem pa zopet vsa razrita, da je težko naglo voziti. In tudi nič kaj varno ni, zaradi klancev, mislim!«

Nato se je obrnil in je hotel oditi, a pri vratih se je ozrl nazaj in je postal.

»Če bi hoteli kako prteno klobaso ali pa prašičji repek je tudi kuhan, vam lahko postrežem in kozarec rdečega, če bi vam bilo belo prekislo, da se malo ogrejete.«

Angela je prikimala, ne da bi kaj premislila, ker vse drugod so bile njene misli in na to je odložila vrhno jopico in je sedla za najbližjo mizo.

Kmalu so se zopet odprla vrata in starikava ženica, ki po svoji zunanjosti ni kar nič kazala, da je krčmarica, je prinesla v desnici z največjo pozornostjo naročeno jed, v levici pa četrtinko vina tako nerodno, da je pri vsakem koraku pljusknilo čez rob. Suhljato, skoro bledo je bilo njeno lice, a oči so gledale izpod redkih obrvi prijazno in dobrodušno. Ko je postregla Angeli, je obstala pri mizi in si obrisala ob predpasnik z vinom polito roko.

»Torej vi boste sedaj učili v Zabrezju?« je dejala in gledala Angelo dopadljivo. »Pa še niste bili nikoli v teh krajih?«

»Nikoli,« je odvrnila Angela – »a dejali so mi, da je lepo.«

Krčmarica je nagnila glavo na desno in je skimala. »Kakor komu ugaja. Jaz nisem iz teh krajev in se mi nič kaj ne dopade. Lepše se mi zdi na Dolenjskem. No, tam v Zabrezju družbe ravno ne boste pogrešali, saj je velika vas, a tu je samo postaja in razen o sejmskih dneh skoro ne vidim drugega človeka, kot teh paruslužbencev tu na postaji.«

»To mora biti resnično dolgočasno,« je dostavila Angela in srknila rdečo vino, a takoj zopet postavila kozarec na mizo.

Krčmarica jo je pogledala malce začudeno in povzdignila obrvi visoko.

»Kaj vam ne ugaja? Ah, saj res,« se je naenkrat domislila – »gosposka dekleta ne pijejo mnogo, to sem že opazila v mestu. E, tu na deželi je drugače. Vina se ne brani nikdo, tudi dekleta ne, a mnogokrat jim je dobro tudi žganje. Kaj me gledate, ali ne verjamete? No, saj boste imeli priliko spoznati. Včasih, oh kako dobro se še spominjam, ko sem bila jaz vaših let, se mi je zdelo, da je velik praznik, če smo pili kavo, a danes je to že zavržena jed. Tako je, pa saj boste videli na lastne oči, kaj bi vam pravila!«

Angela je poslušala z zanimanjem in njene velike modre oči iz katerih je sijala vsa njena plaha duša, so se razprle zdaj v začudenju, zdaj v pomilovanju ...

Naposled je prišel oštir in naznanil moško razkoračen, da je voz pripravljen.

Angela je poravnala račun in je stopila v spremstvu prijazne krčmarice v vežo, kjer je čokat hlapec že nemirno pritnkaval ob podnice z debelim bičem, a zagledavši gosposkega dekleta je našobil spodnjo ustnico smrknil dvakrat, kot da mu Angela ni ni kaj pogodi.

II.

Ko je obstal koleselj pred župniščem je bila že popolna noč. Iz vaških oken so mežikale luči, od gor je vel mrzel veter in vse nebo je bilo čisto in posejano z drobnimi zvezdami.

Ko je Angela pritisnila na veliko kljuko, so vrata rezko zaškripala, tačaji so morali biti zarjaveli, a komaj je vstopila v temno vežo, so se odprla vrata na levi in rumena luč se je razlila o polnem toku po kamenitih tleh.

Ker je bil obraz ženske, ki se je prikazala na kuhinjskem pragu v temi, ni mogla razločiti – je li stara ali mlada, njen glas pa je bil v svoji osornosti in zavedajoči se oblasti tako popolnoma enak zadirajoči govorici vseh farovških kuharic, da Angela ni vedela – stori li prav ali ne, če ji pove, čemu in zakaj je prišla v župnišče.

Iz kuhinje je zadišalo po žgani masti in vseh tistih prijetnih vonjih, ki ne carujejo nad štedilnikom siromašnih zemljanov in Angeli je leglo to tako prijetno na pljuča, da je nehote potegnila vase sapo hitreje in globje.

»Kaj bi radi, no?« jo je povprašala kuharica zopet in še glasneje in še osorneje.

Takrat je Angela pristopila bliže in je povedala česa želi.

Kuharica je prikimala in ji namignila v kuhinjo, kjer jo je premerila od vrha do tal in napravila naposled tako nezadovoljen obraz, kot da je pravkar popila kozarec pelina.

In Angeli je postalo težko: čutila je, da je nepotrebna, da ni zanjo prijaznega pogleda in da je takorekoč vsiljiva, dasi so jo poklicali – bog ve zakaj ...

»Tjale sedite,« ji je dejala naposled obilna kuharica in pokazala na stol, ki je bil prašen in moker – »gospoda župnika še ni!«

Angela je pobrisala stol s svojim belim robcem in je položila kovčeg poleg sebe; in ko je sedela tako vsa skromna in tiha, vsa plaha in polna boječega pričakovanja, je bila živa slika slovenske učiteljice – sužnje, pa se tega ni zavedala, ker je komaj nastopila svoj križev pot.

Takrat so se v veži vrata trdo zaprla, – štirje odločni krepki koraki čez kameniti vežni tlak in na kuhinskem pragu se je pojavil duhovnik, ki se je zdel Angeli za župnika vendar premlad.

Dvignila se je spoštljivo in je nagnila v pozdrav svojo kodrasto glavico, a osuplost, ki je zasijala prvi hip v duhovnikovih očeh je izginila in prijazen nasmeh je obžaril njegov obraz do visokega čela.

»Dovolite, jaz sem Lovro Dežman, tukajšnji kaplan.«

In ko mu je Angela povedala svoje ime, se ji je nasmehnil zopet, na to pa se s temnim obrazom obrnil proti kuharici.

»Bojim se, da pustite čakati prihodnjič gospodično učiteljico na milost gospoda župnika v hlevu! Izvolite v sobo gospodična, župnik mora priti vsak čas.«

Nato ji je odprl vrata in naglo posegel po njenem kovčegu.

Ko je stopila Angela v razsvetljeno kaplanovo sobo, si je nekako oddahnila, ker tako se ji je zdelo, kot da je stopila v sobo davnega prijatelja.

Na mizi je stala luč s širokim zelenim senčnikom, da je padala popolna svetloba komaj do polovice po sobni opravi, ki je bila skromna, da se je čutil človek v sobi nekako prostega in domačega ...

Kaplan Lovro je sedel na usnjat stol in ponudil Angeli prostor v nizkem naslonjaču.

»Torej vas je zadela usoda, da boste bistrili glavice našim paglavcem,« je pričel kaplan smehljaje in gledal v razpelo, ki je viselo v kotu nad klečalnikom. »In prva vaša služba, pravite, da je to?«

»Da, prva,« je prikimala Angela – »in bojim se, da ji ne bom kos –«

»Zakaj?« jo je prekinil kaplan. »Ako ste se odločili za ta poklic, imate gotovo veselje – sicer pa,« je nenadoma zasukal pogovor na drugo stran – »bodite uverjeni, da bi bil jaz rad na vašem mestu.«

»Angela je skomizgnila z rameni, ker ni vedela kaj bi odgovorila.

»Kako to mislite?« je povprašala vendar naposled in zaupno uprla svoje velike lepe oči v kaplana Lovreta.

»Mislim, in tudi trdno sem prepričan, da ima marsikak učitelj in marsikaka učiteljica o svojem poklicu popolnoma napačne pojme. Žalostno je to, ampak resnično. Naši judje so vse preveč navajeni jarma, volje jim sicer ne manjka, a moči in odločnosti! O, kolikrat mislim na to in žal mi je vseh, ki imajo dolžnost povzdigniti svoj glas, a molče. Seveda, če premišljuje človek stvar natančneje, pride – dejal bi – do visoke stene, katero je težko preskočiti, a če bi se skušalo, bi morda šlo. Samo pravica in dolžnost naj bi jim bila prapor, pa bi se ljudem kmalu odprle oči.«

»Ne razumem vas, gospod kaplan,« mu je odkritosrčno priznala Angela, ko je umolknil – in dasi ga ni razumela, bi ga bila rada poslušala še dalje, ker tako odločne in težke so bile njegove besede, kot da udarja nekdo z železno pestjo ... Skušala je slediti njegovim mislim, a je spoznala, da je še vsa neokretna in počasna, da ji je to življenje še popolnoma neznano, med tem ko posega on s smelo roko v najtemnejše kote njene bodočnosti, v njej popolnoma tuje spletke in dogodke, ki jih je spoznal in doživel on po bogve kakšnem naključju. In dasi ni vedela o čem in zakaj govori, je bila vendar trdno uverjena, da je vsaka beseda sveta resnica in da bi bila neizmerno srečna, če bi posedala in pojmovala bogastvo njegove duše. Ali vendar se je v njenih mračnih mislih zasvetlikalo nekaj kakor prva trepetajoča luč v zgodnjem jutru, ki je vrgla svojo bledo svetlobo na vse druge poljane, po kakršnih je upala hoditi ona ... A vse je bilo še nejasno, negotovo in nedoločeno ... in da ni videla pred seboj zagonetnega ognja njegovih oči, bi ne verjela, da se je zgodil tisti hip v njeni duši majhen prevrat ...

In da je kaplan tisti trenotek umolknil, bi ne vedela ne kod, ne kam ... pa njegov pogled je zopet obvisel nad razpelom in glas, ki je zvenel prijetno in nizko kot marmor ob jeklu, je predramil tišino, ki je zavladala med njima.

»Le žalibog, da človek spozna vso strašno mizerijo svojega poklica, ko se ga ne more skoro več otresti in je že prepozno. Prej sanja in upa in ko doseže, kar je želel, spozna, da ni dosegel ničesar in je popolnoma izgrešil svojo pot. Jaz za svojo osebo sem želel vedno, da bi kdaj čim več koristil svojemu narodu, a sedaj, ko je setve čas, hodim po njivi brez semena in se zdim sam sebi pijavka, ki je in pije na stroške drugih. Pridejo sicer trenotki, ko sem močan in hočem pretrgati vse vezi, ki me vežejo, da ne morem delati po svoji vesti in volji, kakor sem želel nekdaj, a kaj, ko vidim, da sem osamljen, ali pa vsaj z majhnim številcem proti močni množici, ki bo dala tudi vam kmalu okusiti svoj kruti bič, ako ne boste hoteli držati križem rok in pustiti ljudstva na tisti stopinji, kjer mora ostati ako nočemo, da ne nastopi čas, ko bo tudi učiteljstvo odvrglo svoj jarem in hodilo v luči resnice in svoje svete dolžnosti ... Kdaj pride čas te pravične tirjatve in davnega obračuna, ne vem, a zdi se mi, da nekoč gotovo in morda celo kmalu, ker na mesto starih omahljivcev vro na delo mladi in čili, ki ljubijo blagostanje in srečno bodočnost svojega naroda bolj goreče. In če ste med njimi tudi vi, bodite prisrčno pozdravljeni!«

Kaplan Lovro je iztegnil desnico in Angela je segla po njej brez vsake prave misli, a vendar udano in v očeh ji je postalo toplo ... Čutila je, da ji je lahno stisnil roko in jo takoj nato zopet izpustil, a če bi jo obdržal v svoji mehki dlani tudi še dalje, bi mu je ne odtegnila, ker po vseh žilah ji je zažuborela kri, kakor mladeniču, ki stopa prvič v boj ...

»Da, tudi jaz sem med njimi,« je šepnila in mlade prsi so se ji napele in zopet padle, medtem ko so se ji oči zasvetile samozavestno, a hip nato zopet povesile. »Samo ljubezen do svojega naroda me je vodila v ta poklic!«

Kaplan Lovro jo je pogledal s široko razprtimi očmi in nenadoma je postal njegov pogled ves zamišljen ...

Tistikrat so se odprla vrata in obilna kuharica je naznanila z nezadovoljnim obrazom, da je gospod župnik prišel.

III.

»Ave,« se je odzval gospod župnik in Angela je vstopila v sobo, ki je bila na dolgo in široko preprežena z marogastimi preprogami. Pod rdečkasto poslikanim stropom je visela ogromna svetilka, da je bilo v sobi svetlo ko opoldne, gospod župnik pa je sedel za belopogrnjeno mizo tako globoko v mehkem stolu, da se je videla iznad mize samo glava, katere pa gospod župnik ni imel bogve kako v čislih: dolgi lasje so se mu usipali na čelo, na senci in ušesa – kakor dež v pratiki, da je bil v svoji zanemarjeni naturnosti precej podoben misijonarjem v Ameriki.

»Sem že slišal o vas, da ste tukaj,« je nagovoril z visokim skoro cvilečim glasom – »pa bi lahko počakali v kuhinji, saj kaplan ni niti odbornik krajnega šolskega sveta in nima z učiteljstvom prav nič opravka. Sedite! Ali ste se za razmere v moji fari mogoče že prej kaj zanimali?«

»Ne, gospod župnik,« je odvrnila Angela in v grlu ji je postalo tesno kot da jo nekdo tišči s koščeno roko.

»Potem je potreba, da vas nekoliko poučim, ker takoj od začetka ste krenili na napačno pot. Kar se tiče kaplana, bi vam svetoval, želel bi – to se pravi – zahtevam, da se z njim ne pajdašite, ker ima o vsem popolnoma napačne nazore. Zapomnite si to in ne bo vam žal. Gospoda nadučitelja pa vam zelo priporočam, pameten mož je, naj vam bo vzor v šoli in zunaj šole – skratka: ravnajte se po njem in po meni, pa bomo dobro izhajali. Kako pa drugače? Ali imate kako politično prepričanje?«

Pri tem so se uprle oči gospoda župnika v Angelo tako pozorno in ostro kot da ji hoče videti na dno duše.

»Politično prepričanje –« je odvrnila Angela počasi in naenkrat je začutila do župnika vsled njegove vsiljivosti in sirovosti silno mržnjo – »s tem se nisem bavila nikoli natančneje, ker se mi zdi, če dovolite skromno opombo, da je politika našemu narodu več na škodo nego korist.«

Gospod župnik je povzdignil obrvi visoko in razprl ustnice kakor lačen kapel.

»Oho, oho,« se je začudil in skoro je dobil njegov obraz take poteze, kot da ne ve na to pravega odgovora. »Pa vas menda že ni vzel v šolo moj kaplan? No, sicer pa imate morda prav, če ste mnenja, da je politika za učiteljico – bi dejal – neobligaten predmet, zato ga kar opuščajte! No, pa tako brez vsakega cilja, tako brez vsakega prepričanja pa menda vendar niste. Naša mladina se briga za vse in kaj pazno sledi vsakemu gibanju. Da bi bili ravno vi tako originalna izjema, skoro ne verjamem. Kako mnenje imate recimo o našem šolstvu in to posebno na deželi?«

Angeli je silila kri v obraz, a se je premagala in pogledala malomarno v stran.

»Nimam še izkušenj, to je moja prva služba in ne morem izreči gotovega mnenja, a če se opiram na različna dejstva, ki so mi znana, bi skoro dejala, da je en del našega učiteljstva kakor pravi Nemec: »ein Pantoffelheld«, drugi pa, ki se s to čednostjo ne strinja: od kraja do kraja preganjana čreda.«

In ko je izgovorila Angela te besede, se je začudila sama, ker nikakor se ni mogla domisliti, so li sad kake njene tovarišice ali kaplana Lovreta; da niso hčerke njenega prepričanja, to je vedela, dasi je čutila v prsih neko železno voljo kljubovati in nasprotovati vsemu in vsakemu, ki bi ji stavil ovire na poti do bodočnosti, katero je slutila že sama, a ji jo je kaplan Lovro le še natančneje označil. Vse to je že snivalo v njeni duši prirojeno morda ali ustvarjeno v urah premišljevanja in upanja o prihodnosti in zdaj je čutila, da je prišel čas, ko bo morala setev v klasje ... Zato je ostal njen obraz popolnoma miren, dasi se je župnik dvignil vzhičeno in uprl obe pesti ob rob pogrnjene mize. Raztegnil je ustnice, da so se v bledi luči zasvetili tisti trije rumeni, kakor v velo oranžno lupinjo oviti zobje in tudi oči so dobile naenkrat ves drug sijaj ...

»Gospodična, vi pozabljate, da ste pred predsednikom krajnega šolskega sveta, ki vas na merodajnem mestu priporoči kakor je njegova volja,« je siknil, da so mu stopile na ustnice tanke slinaste pene. Zapomnite si, da je vsake učiteljice prva dolžnost: ponižnost, druga pa, ki ni nič manj važna: pokornost. Ako pa menite hoditi po kaki drugi poti,vam povem lahko takoj, da med mojimi farani ne boste sejali svojih naukov.«

Tedaj je vstopila kuharica in naznanila prijazno in sladko, da je večerja pripravljena.

Župnik je prikimal molče in ko je zaprla vrata za seboj, se je obrnil zopet proti Angeli.

»Stanovanje boste imeli v šoli, prostora je dovolj, celo organist stanuje pri učitelju, hrano pa vam bo dajal Zabukovec, v druge krčme bi ne želel, da zahajate. Tako, sedaj pa moram k večerji, dovolj sva se pogovorila, pa še ob priliki kaj več. Večerjali še niste, kaj ne, no, pri Zabukovcu se vedno dobi kaka klobasica!«

Angela je lahno prikimala in odšla zardela do ušes po razsvetljenih stopnicah v vežo, kjer so se ji pred nosom zaprla kuhinjska vrata, da je ostala v temi. Pazno tipaje je prišla do vrat in jih odprla naglo, kot da hoče čimprej odbožati iz hiše, kjer so ji dali piti grenkega žolča.

Zunaj je bila noč visoka in jasna, nad gorami je plaval mesec in sipal na zemljo svojo rumeno luč, da so se svetile vaške strehe kot potrošene z drobnim belim prahom. Sem od juga je vel precej topel veter in mrmral zamolklo med vejami ogromne lipe, ki je stala pred župniščem.

Takrat se je utrnila izza ogla visoka senca in kaplan Lovro ji je prišel nasproti s počasnimi koraki.

»K Zabukovcu bi radi, kaj ne, pa ne veste poti,« jo je nagovoril in njegov obraz je bil v mesečini prijetno bled. »Vedel sem, da se zgodi tako, ker v vaših očeh sem bral in v stisku vaše roke sem začutil, da pred župnikom ne padete na kolena in da je on napram takim osornejši nego proti meni, ki sem mu v največjo nadlogo, to mi je tudi znano. In tako vas je postavil pred vrata brez spremljevalca – dovolite torej, da vas spremim do Zabukovca, kjer se vam je menda odkazala hrana.«

»O, hvala vam,« je šepnila Angela in se mu zahvalila z ljubečim pogledom – »kako ste dobri.«

Nato je povesila pogled in težka zamišljenost je potemnila ves njen obraz.

»Vse drugače sem si slikala ta dan, a tudi tako bo ostal v mojih spominih vedno –« je dejala naposled in obstala kot da premišlja, kar je doživela ta prvi večer.

Kaplan Lovro pa se je zagledal v nebo in prikimal: »Tudi meni se je zgodilo tako, gospodična, ko sem prišel pred dobrim letom tu sem iz semenišča. V jeseni je bilo kakor zdaj, proti večeru ... Ah, skoro žalostni so ti spomini in vendar prihajajo k meni v teh tihih, samotnih urah, kakor dragi zvesti znanci in mi sepečejo o preteklosti, o tistih dneh, ko sem hodil z bogato dušo ... z veselim srcem ... Mlad sem bil takrat ... vse nebo je kipelo v moji duši in toliko upov in ciljev je gorelo v moji bodočnosti, pa se ni izpolnil niti eden in ostal sem v grenkem razočaranju sam ... Mlad sem bil takrat, mlad po izkušnjah in skoro bi bilo bolje, da se nisem postaral tako hitro in spoznal življenja v pravi luči ... Ker grenko je tako spoznanje: mladenič hodi s temnim obrazom kakor starec, beseda je mrzla in še nasmeh je tako pretresljiv in rezek, kot da rodi zemlja samo osat in trnje ... Da, tako se je zgodilo, da sem stisnil pesti in se zagrohotal proti nebu in kakor so bile moje misli, ko čiste bele lilije, sem pljunil nanje in jih poteptal! V eni sami grenki uri, ko sem se sestal s tem župnikom, sem se postaral za dvajset let in za dvajset let trpljenja je kanilo tistikrat v mojo dušo ... In vse to se je zgodilo kot se je moralo zgoditi, ker drugače bi ostalo življenje, kakršno je živelo v mojih sanjah in upih in bi nikoli ne spoznal resnice. Tako pa jo poznam in težko čakam časa, ko bo v meni toliko moči, da odvržem vse okove in stopim odkrito na pot svojega življenja ...«

Kaplan Lovro se je razvnel in morda bi govoril še dalje, da nista dospela do Zabukovčeve hiše iz katere so se slišali cvileči glasovi hroščeče harmonike.

Troje kamnitih stopnjic je vodilo v vežo in Angela se je ozrla v razsvetljena okna nekako plaho in boječe, a ko je zagledala ob sebi njegove ponosne oči, je stopila naprej – brez strahu.

IV.

Deseta ura je odbrnela iz vaškega zvonika, ko je Angela zapahnila vrata svoje prostorne sobe in spustila na oknu zaprašimo zaveso. In ko se je ozrla po sobi, katero je razsvetljevala le drobna voščena sveča, ji je postalo v prsih tako težko in tesno, da bi najraje zajokala naglas ... Gledala je po stenah, ki so bile gole in mračne, samo tam ob postelji je visela zaprašena slika sv. Jurja, ki pa je bil ves zamazan in razpraskan ter vse bolj podoben kakemu razbojniku, kot božjemu svetniku. Žeblji v stenah so sicer pričali, da nekdaj v sobi ni bilo tako pusto in zapuščeno, a sedaj se ni nahajalo v njej drugega, ko v enem kotu nizka postelja z železnim umivalnikom, v drugem pa ogromna, s črnikastim papirjem pokrita miza. Stol, ki je sameval za vratmi, je bil sicer prevlečen z temnim suknom, skozi katero pa je že na mnogih krajih kukala na dan rjavkasta slama. In nad vsem tem se je širil visoko gori obokan strop in pod njim dvoje železnih drogov, da je bila soba bolj podobna belo popleskani kleti, kakor spodobnemu stanovanju.

Zato se Angeline oči kar niso mogle privaditi tej preprostorni ječi in to tembolj, ker si je predstavljala svoje bivališče na deželi vse drugače ...

Majhne ljubke sobice si je želela Angela, z razgledom po širnem polju ali na gore, z rožmarinom in drugimi cvetlicami na oknu in stene vse okrašene s prijaznimi podobami, a tu ni bilo ničesar tega, sama puščoba in dolgčas sta jo pozdravila, kamor se je ozrla.

Naposled je odprla kovčeg, postavila svečo na mizo in pričela izkladati po vrsti vse, kar je prinesla seboj. Marsikaj je hotela pustiti v mestu ali zavreči, a sedaj ji je bil drag vsak listič, vsaka malenkostna stvar, karkoli jo je spominjalo na svoje tovarišice, prijateljice in znanke, ki hodijo sedaj bogvekje in so morda prav tako zapuščene in se žalostne spominjajo srečnejše preteklosti in zro morda s prav tako plašnimi upi v temno bodočnost ...

In Angela je segla po črnilu in papirju ter pričela izlivati v pismo svojo bol ...

Draga prijateljica!

Obljubila sem Ti, da Ti sporočim takoj prve vtiske, ki jih doživim, ko pridem v kraj svojega prvega službovanja; da, vem, zanima Te, ker odideš tudi sama že v par dneh na isto pot, ki sem jo nastopila danes jaz. Ali Dragica, ne veseli se in ne upaj preveč, da ne boš razočarana kakor jaz. Menila sem – in mojega mnenja jih je bilo mnogo – da me čaka po dovršenih študijah brezskrbno ali vsaj zadovoljno življenje, pa se mi zdi, da sem nastopila križev pot. Prvo postajo, menim, da sem danes prebila, a če pridem do konca – vedo bogovi! ...

Ljudje, kolikor sem jih spoznala nocoj, so tukaj obdarjeni z vsem, kar se značajnemu človeku gnjusi in studi, edini, ki je med njimi kakor zdrava ovca med garjavimi, je pač kaplan, ki pa mi je še tudi zagonetka ... Ali tako čutim vendar, da bi edino njemu lahko zaupala vse, župniku pa niti svojih grehov! Kar se tiče nadučitelja, Ti zdaj še ne morem poročati nič gotovega, župnikov najboljši prijatelj je pač in iz tega lahko sklepaš vse ... Ob prvem svidenju je bil z menoj sicer prijaznejši nego župnik, a ta njegova prijaznost se mi zdi nekako sumljiva, če je moja sumnja opravičena, pokaže bodočnost. Vdovec je in kakor priča višnjeva zarja njegovega obilnega nosu, strasten uničevalec alkohola. Poleg njega stanuje v šoli tudi organist, tiho zamišljeno človeče, z dolgimi umazanimi nohti in neobritim obrazom. Ko mi ga je nadučitelj predstavil, je pogledal sramežljivo v tla, potem pa buljil vame ves večer s tako lačnimi očmi, da sem takoj sklenila ogibati se tega človeka kolikor mogoče. Star je okrog trideset let in silno vnet za Marijino družbo, prigovarjal mi je takoj – pomisli! – naj se vpišem v družbo tudi jaz, kar pa sem za enkrat seveda odklonila, saj veš, da nimam talenta za take reči!

Moje stanovanje pa je pravcata katakomba; no, eno noč upam, da me ravno ne bo konec če prespim v tej puščobi, jutri pa si poiščem sobico že kod drugod, saj vas je velika.

To in marsikaj drugega me je srečalo torej takoj prvi večer, kaj se dogodi še nadalje, Ti poročam, želim pa, da bi bila Tvoja pot srečnejša.

Angela.

Ko je napisala te vrstice, jih je še enkrat zamišljeno prebrala, nato pa pismo zapečatila in spravila v miznico. – In v duhu je videla obraz prijateljice, ko počasi in previdno odpira pismo in čita potem z vedno bolj začudenimi očmi. In ko prebere do konca, ji napolni srce neka plaha skrb: se li morda ne dogodi njej ravno tako, ako ne celo huje? ...

In Angela gleda zamišljeno predse in šepeta mrmraje:

»Da, da, tako umirajo mladi upi ...«

Sveča dogoreva do konca, rdečkast plamenček se maje na desno in levo ter vztrepeta in se vzpne včasih visoko, kot da mu primanjkuje zraka. Tiho je v sobi, samo Angelino dihanje postaja od hipa do hipa nemirneje, dokler na zakrije obraza z rokami in ne zaihti pritajeno ... komaj slišno ...

Zdi se ji, da je na vsem božjem svetu sama, sama v svoji nesreči in nikogar ni, komur bi razkrila bol svoje duše, saj prijateljice in sošolke jo bodo kmalu pozabile. Vse križem se bodo razkropile in se seznanile z drugimi ljudmi, vzljubile bodo druge kraje, ona pa bo ostala sama in samo spomini ji bodo drugovali ... In ti spomini so tako lepi, kakor dragi, zvesti znanci prihajajo v urah bridkosti in vse mlado življenje je z njimi ... vse ure v sreči presanjanih dni, da jim človek odpre udano srce na stežaj ... In tudi Angeline misli so poromale tisti hip nazaj v preteklost in obstale ob vsakem najmanjšem dogodku kakor truden, sivolas popotnik, ko pride po mnogih letih po znani cesti zopet v domači kraj ... Ali ko se je spomnila aleje tam zunaj mesta, ji je zažuborela kri okrog srca hitreje in naenkrat je dvignila glavo in se z začudenimi očmi zagledala v steno. Ali tudi v steni je videla dvoje temnih, prosečih oči, ki so jo pozdravljale takrat – pred petimi leti kot šestnajstletno dekle skoro vsak dan v isti aleji ... Skoro vsak dan je prišel s počasnimi a odločnimi koraki in ko je stopal mimo nje, je videla, da je lahno zardel in povzdignil oči k njej ... In njej je bilo tako nekako čudno: zdelo se ji je, da čuti zanj nekaj več kot za druge, ki so hodili mimo, da bi se morda celo rada razgovarjala z njim, a ko je izginil visoko gori za kostanji, ga je zopet pozabila in ni mislila več na to ... Pač, včasih se je nenadoma spomnila njegovih oči, a ko je premišljevala natančneje, zakaj in kako da misli ravno nanj, se je zazdela sama sebi neumna in otročja. Morda pogleda vakega tako, kaj se ve, morda je to njegova navada in ona celo domišljava – če misli, da se zanima za njo kaj več kot za druge. In tako se je zgodilo, da ga ni pogledala več, ko je prihajal mimo, dasi bi rada povzdignila glavico in je čutila, da iščejo njegove oči njenega obraza, ki je bil obrnjen k tlom ... Ali premagala se je in ko je izginil visoko gori za kostanji, je čutila v sebi nekak ponos, ki pa je izginil, ko njega ni bilo več skozi alejo ... Poprej ni mislila nikoli, da bi ga pogrešala, kako neki, saj sta si bila popolnoma tuja, prijetne obraze pa sreča človek vsepovsod, a ko ga ni videla že par dni, si je očitala, da je storila morda napačno, ker ga je prezirala. Saj ji vendar ni storil nič žalega, njegove oči pa so bile tako lepe – zakaj bi jih ne pozdravila s prijaznim pogledom ... In skoro je začutila v srcu kakor kesanje, pa je bilo prepozno, ker njega ni srečala nikoli več ... Nekaj dni je še mislila nanj, a kmalu je potemnela v njeni duši njegova slika popolnoma in nikoli več se ni zgodilo, da bi mu darovala vsaj neznaten spomin. Zgodilo se je pač ob času, ko se je jela zavedati vsega, kar je otroku neznano in prikrito, a on je trkal prerahlo in preboječe na njeno srce in je odšel prekmalu, da bi ji ostal za vedno v spominu ... Drugi dogodki in drugi upi so križali njeno nadaljnje življenje, alejo in njega je zagrnila siva megla temnega pozabljenja, a sedaj ... sedaj – po petih letih, so zažarele v tem žalosti polnem večeru njegove oči nenadoma zopet pred njo ... In strmela je v steno, njene ustnice pa so se tresle, ker ne samo v spominu, ampak tudi resnično je zopet srečala njega v – kaplanu Lovretu. Sedaj šele je razumela zakaj je imela do njega naenkrat toliko zaupanja, zakaj ji je zvenela njegova beseda tako prijetno na uho in zakaj je bilo v njegovih očeh toliko moči, da je bila ob njegovi strani kakor otrok brez volje ....

In bogve, ali jo je spoznal tudi on? –

Sveča je dogorela do konca, še parkrat je vzplapolal plamenček, nato je počenil čisto k utrinku in je ugasnil.

Počasi se je dvignila Angela, se razpravila v temi in kmalu nato je zašumela nad njo lahna odeja.

In zopet je bilo v sobi tiho in temno, samo okno se je motno svetlikalo, ker zunaj je bila noč vsa polna srebrne mesečine.

V.

Štirinajst dni je že bivala Angela v Zabrezju, a še vedno ji je bilo vse tako tuje in zoprno, kakor prvi dan. Župnika se je ogibala in še ni govorila z njim od onega prvega večera, z učiteljem je občevala hladno, z organistom je izpregovorila tupatam par besedi, kadar ji je slučajno prinesel kakšno pismo, ker je obenem upravljal on v Zabrezju tudi pismonoševo službo, ali če mu je oddala kak listič, ki ga je pisala tej ali oni prijateljici ... drugače pa je slonela zamišljena v svoji dolgočasni sobi in se skušala kratkočasiti s to ali ono knjigo, ako je šolsko delo že ravno opravila.

Dnevi so postajali pusti in mrzli, po cel dan se ni prikazalo solnce iz megle, ki se je vlačila po dolini, da je bilo videti kot da je raztegnjena od zemlje do neba siva, umazana plahta.

Najbolj zadovoljna je bila še v šoli, kadar je hodila med klopmi in gledala kuštrave paglavce, tam vsaj so je otresla vseh neprijetnih misli in se skušala poglobiti v pouk, dasi ji je bilo časih težko in je čutila sama – kako je raztresena ... Zgodilo se je, da je obsedela za katedrom in sama ni vedela, kdaj je umolknila in se zamislila v to ali ono ... šele ko je vrišč po šoli le naraščal, se je predramila iz svoje zamišljenosti in nadaljevala ... Ali često ji je ušel pogled skozi okno vun na pot, ki je vodila mimo šole, in če je le zbežala po šolskem stropu senca kogarkoli, ki je šel mimo šole, se je obrnila proti oknu s hrepenečimi očmi, dasi se ji je čelo hip nato vedno jezno nagubančilo. Skušala se je premagati, pozabiti vse, a je bila preslaba ... Ali čutila je in tako se ji je zdelo časih, da bi se kmalu otresla vseh teh misli, ko bi imela le eno prijateljico, le enega človeka, komur bi lahko potožila vse, tako pa je bil edino on, ki pa se je je ogibal, kakor je spoznala.

Bilo je par dni po njenem prihodu. Od obeda pri Zabukovcu se je napotila, kakor navadno proti domu, a tistikrat se je spomnila, da je četrtek in je zavila po stezi za vasjo. Ob potoku se je vila pot v lahni vzpetosti v brdo, ki se je dvigalo za vasjo, za to je krenila navzgor, da se razgleda nekoliko naokrog ... Na koncu travnika je rastlo grmičevje in potem se je zavila pot v gozd, ki pa je bil precej izsekan, da se je videlo med debli na vrh holama. Tupatam je molela čez stezo krivenčnsta korenina, da je stopala pazno in počasi, časih celo nekoliko postala in se ozrla doli na vas in polje, raztezajoče se tja daleč v daljo, potem pa šla počasi zopet naprej, dokler ni dospela na vrhunec, na majhno planoto, kjer so morale rasti še nedavno bujne smreke, kakor so pričali močni štori. Takrat je zaslišala, da je za njo nekaj zašumelo kot da je stopil kdo na trhlo vejico in ko se je ozrla, je zagledala kaplana Lovreta, ki je hotel baš oditi na drugo stran, a je bilo že prepozno. Kakor v nevolji je stisnil obrvi v ostro črto in privzdignil klobuk, nato pa se je približal s počasnimi koraki. Angela je videla, da se ji je hotel umakniti in je bila v zadregi.

»Morda sem vas premotila, oprostite –«

Pa kaplan Lovro je zamahnil z roko in potisnil klobuk nazaj na tilnik.

»Nikakor ne. Baš sem bil namenjen nekoliko na izprehod – in vi, gospodična?«

»Prav tako. Hotela sem si ogledati nekoliko tukajšnjo okolico.«

»O, potem ste pa krenili na napačno stran.«

»Zakaj?« se je začudila Angela. »Ali ni tukaj lepo? Poglejte –« in pri tem je iztegnila roko v lahnem polnkrogru in pokazala v dolino. – »Glejte, kako lepo se vidi po vasi in tja daleč po polju. Po tisti poti, kajne, ki se vije tam med travniki, sem se pripeljala jaz.«

»Da, po tisti menda,« ji je prikimal kaplan in se zagledal v daljo. »No, in kako se počutite tukaj?« jo je povprašal po kratkem molku, a njegove oči so bile še vedno uprte v dolino.

Angela je za hip pomolčala, nato je povzdignila k njemu oči in trepalnice so ji pričele utripati nekako nemirno ... In kaplan Lovro se je ozrl vanjo, baš tisti hip, pa je legla na njegov obraz neka temna senca in čelo se mu je nabralo v lahne gubice.

»Seveda, križ je v začetku povsod,« si je odgovoril sam in Angela se ni mogla načuditi njegovi izpremembi od onega večera, ko ji je govoril tako prijateljsko in navdušeno. Ali je mar lagal tudi on, ali se je hotel iz nje samo nekoliko pošaliti? In naenkrat si je želela proč od njega, ki jo morda celo sovraži ali pa se hoče zmaščevati zaradi tistih ur – pred petimi leti. Pa ji je kanil v dušo zopet dvom: saj je ni morda niti spoznal in si ona vse le domišljnje, a njegov obraz je bil resnično tako hladen in miren kot da govori s kmetom o živinski bolezni ali dobri letini.

»In kako se razumete z nadučiteljem?« jo je predramil iz njenega premišljevanja.

»Dosedaj še nisva imela nikoli daljšega razgovora,« je odgovorila Angela.

»Kakor čujem, menda ni bogve kako zadovoljen z vami,« ji je dejal skoro hladno, takoj nato pa se je zasmejal, da je zaskelelo Angelo v dno duše.

Zato je molčala in se žalostno zagledala v tla.

»Svojo dolžnost opravljam menda vestno,« je dejala naposled polglasno in pobrskala s koncem svojega čevlja po suhi travi, kakor v zadregi.

»Svojo dolžnost,« se je nasmehnil kaplan in skomizgnil z rameni – »to že mogoče, a to še ni dovolj. Tudi jaz opravljam svojo dolžnost vestno, pa sem vendar župniku trn v peti. Ali me razumete?«

»Ne,« mu je priznala Angela odkritosrčno in ga pogledala naravnost v oči. Takrat se ji je zazdelo, da je postal njegov pogled nenadoma zopet poln tistega skrivnostnega ponosa in obenem tihih prošenj, kakor takrat pred petimi leti v aleji, zato so ji ustnice nemirno vzdrhtele in trepalnice so se ji zaklapljale hitreje ...

»Ste že pozabili, kar sem vam pripovedoval prvi večer najinega svidenja?«

In Angeli se je zazdelo, da se mu je glas lahno stresel.

»Pozabila? Ne! Kako morete misliti kaj takega?«

»No, potem vendar veste, da takim ljudem, kakor sta nadučitelj in župnik, ni lahko ustreči. In še enega sovražnika ste si nakopali, če se ne motim.«

Angela ga je pogledala nemirno in neverjetno, a kaplan Lovro ji je prikimal in njegov pogled je bil že ves prijazen in poln milobe.

»Koga?« je vprašala Angela začudeno – »saj vendar z nikomur ne občujem in vi ste edini, s komur sem govorila tu v Zabrezju kaj več.«

»In vendar nisem jaz, ki vas srdim, temveč gospod organist.«

»Organist?« je ponovila Angela zateglo in neverjetno in skimala z glavo. »Zdi se mi, da nima nikakega povoda.«

»On vam prinaša in odnaša pisma?« je vprašal kaplan in ne da bi pričakoval odgovora, je nadaljeval: »To bi vam svetoval, da opravite sami. Naši organisti so ljudje cukrenega jezika in kačje duše, brez izjeme skoro, bi dejal, če pa je kje kaka izjema, je ta skrita, da ne bom koli očita. Ker zapomnite si; prestopek, ki ga napravite, je kazniv, pa naj bo priča svinjski pastir, ali pa mestni župan, prestopek je in ostane prestopek, organist pa je v fari gotovo merodajnejša oseba, nego vi, ker je že davno znano in dokazano, da hodi vdano in molče za svojim pastirjem, medtem ko ste vi komaj na poizknšnji in napravite še bogve kakšna kujonstva. Pa kaj bi izgubljala čas s takim besedičenjem – življenje je pač komedija in če bi ne bilo ljudi, o katerih sem pravkar govoril, bi bilo enostavno in pusto, brez vsakega prepira in boja, dasi je ta boj časih grenak, ako vzame človek vso stvar preveč k srcu; zato komodneži in lenuhi v življenju ne izhajajo slabo, brezznačajneži seveda najboljše, neumnim in revnim na duhu pa blagor, ker njih je nebeško kraljestvo.«

Nato se je kaplan Lovro zasmejal tako glasno, da se je Angela skoro prestrašila.

»Kako čudni ste danes,« je dejala in ga pogledala očitajoč, a obenem sočutno, ker zdelo se ji je, da hoče zamoriti s svojim smehom neko bol ali jezo, ki mu razjeda srce ... Ker tudi njegove oči so bile tako nemirne: enkrat polne smeha, čez hip zopet čudno temne in zamišljene in Angela bi bila rada povprašala po vzroku njegove vznemirjenosti, a se je bala, ker je vedela, da rana, če jo bolj tiplje, in raziskuje, bolj skeli ...

»Lansko leto v tem času sem bil tudi na tem mestu,« je zasukal pogovor na drugo in se ozrl naokrog kot da išče česa, kar bi ga natančneje spominjalo tistega dne.

»Tako natanko se spominjate,« se je začudila Angela in sama je bila zadovoljna, da je pričel govoriti o stvari, ki mu morda ni vzbujala kakih težkih spominov.

»Kako bi se ne! Tu gor sem zahajal vsako popoldne tako lani kakor letos, še pozimi sem prišel parkrat, a sedaj bo potreba menda vzeti od tega kraja kmalu slovo.«

»Kako to mislite?« je po vprašaja Angela in temna slutnja ji je obdala srce ...

»I, tako ...« je zamrmral kaplan Lovro in njegove obrvi so se stisnile nizko na oči. »Saj morda vi tudi ne boste ostali dolgo, kdo ve? Sicer pa je itak vseeno: življenje posameznika je ladja, ki jo meče usode vihar kot neznatno lupinjo semintja ..., in kaj če se razbije ob bregu – ali zaradi enega človeka trpi človeška družba kako izgubo? To je, kakor bi se utrenila zvezda z neba, nikdo je ne pogreši in nebo je po njeni izgubi prav krasno ... Kdor pa se smili sam sebi, je bedak: ker ne zaradi sebe, ampak zaradi drugih je važno življenje posameznika – ako pa čuti in se zaveda, da je brez moči, na napačni poti in iz njegovo izgubo ničesar izgubljenega. Tako je, gospodična, in tudi vi pridete morda kdaj do tega spoznanja.«

Zadnje besede je govoril že grede po brdu navzdol in Angela je videla samo še, kako je zavil z globoko sklonjeno glavo v gozd in izginil kakor temna senca med debli.

In od tistega popoldne ga ni videla več. Zdelo se ji je, da se ji umika, a zakaj, ji je bilo nejasno. Zato se je vedno naglo obrnila k oknu, če je zbežala po šolskem stropu, kakšna senca, in zato se je tudi zgodilo, da se je včasih nenadoma zamislila, ko sama ni vedela, ne kaj, ne kako ...

VI.

Proti mraku tiste nedelje je vstopil v Angelino sobo cerkovnik Matija, ne da bi potrkal in ne da bi se odkril. Priropotal je s svojimi škornji nerodno čez prag in Angeli se je zdelo, da se širi od njega duh po hlevu in cerkvenem kadilu, iz ust pa mu je močno dišalo po žganju.

»Dejali so gospod župnik, da pridite k njim,« je naznanil počasi in se obrisal z rokavom, pod nosom in takoj nato prav nerodno odštorkljal.

Angela je gledala nekaj časa za njim, skoro jo je posilil smeh, a kmalu je postal njen obraz mračen in temen, neke nejasne skrbi in slutnje so ji omračile lepo čelo.

Ogrnila je dolgo pelerino, zaklenila vrata za seboj in stopila iz šole.

Nad Zabrezjem se je mračilo, tu ­ pa tam je že svetilo razsvetljeno okno in mrzel, čisto zimski veter je bril od severa. Tam nekje daleč za vasjo so peli fantje, visok hripav glas je skušal prevpiti vse, nato je za hip vse umolknilo, a se zopet ponovilo še glasneje in še bolj zateglo.

Od zahoda, kjer je nebo še nekoliko rdelo v žarkih tonečega solnca, so se dvigale in podile čez nebo dolge sive megle, kakor velike razcapane cunje, in hitele naglo proti vztočju, kjer je nebo že popolnoma potemnelo in je trepetala v zamokli modrini že tupatam kaka zvezdica ...

Ko je stopila v župnikovo sobo, je sedel župnik, kakor prvikrat, v tistem mehkem stolu za pogrnjeno mizo, a se dvignil ob njenem prihodu s prijaznim nasmehom in ji ponudil desnico.

Angela se ni mogla načuditi od kod ta nenadna prijaznost in je gledala v njegove majhne, svetlikajoče oči še vedno zelo nezaupno.

»Sedite, gospodična, sedite!« In ponudil ji je stol prav tik sebe, da je čutila Angela na obrazu njegov, po znoju dišeč dih. »Bo že preteklo štirinajst dni, kar ste prišli –« je pričel počasi in si mel roke – »pa vas ni nič na izpregled. Človek bi skoro mislil, da smo se vam zamerili. In tudi gospod nadučitelj pravi, da se ga naravnost ogibljete in organist toži, da se vas boji prositi za cerkveno pevko. Baje imate lep glas, kakor je dejal gospod nadučitelj, no, ne bi bilo napačno, če bi hoteli peti na koru.«

Angela ga je gledala debelo in je odkimala.

»Me ne veseli, gospod župnik. Jaz opravim svojo dolžnost in kaj bi se utikala v stvari, ki ne spadajo v moj delokrog.«

Župnik je pokašljal in si mel roke še hitreje.

»Imate prav, popolnoma prav, ali vendar bi storili dobro delo, saj veste, da pravi pregovor: besede mičejo, zgledi vlečejo. Poleg tega imamo tu Marijino družbo, vaša prednica, hočem reči – prejšnja učiteljica, je bila goreča članica te družbe –«

»Ona?« se je začudila Angela in obenem lahno zardela, a v tistem hipu se je spomnil tudi župnik in jo naglo opravičeval:

»No, no, človek ne ve, kje ga čaka nesreča! Seveda, tisto se je že res zgodilo ž njo ... moj bog, vsi smo obloženi z grehi in smo izpostavljeni skušnjavam, zato je še ne smemo soliti preslabo. Drugače je bila vzoručiteljica: pevka, v Marijini družbi, sploh vneta za vse dobro in lepo. Zato bi želel, da bi jo vi vsaj nekoliko bolj posnemali.«

»In ako tega ne storim?« se je uprla Angela odločno in pogledala župniku naravnost v oči.

Župnik je pomežiknil in je stisnil ustnice kakor v nevolji.

»Težko je z vami,« je dejal naposled – »ne z lepa, ne z grda vas človek ne more pripeljati na pravo pot, zato ni čudno, če se gospod nadučitelj pritožuje.«

Župnik je pogledal v tla in je stisnil pesti in ustnice.

»Napačno je že to, da se ga ogibljete in odtegujete, sploh vsakemu razun kaplana. S tem kažete jasno, da niste našega mnenja in mišljenja. Da nas takorekoč prezirate in sovražite! Za sedaj bom še molčal, ker mislim, da niste vsega krivi vi sami, temveč moj kaplan, a če se stvar tudi po njegovem odhodu ne izboljša, pripišite posledice sami sebi. Da niste bili poučeni, se ne boste mogli izgovarjati, dovolj se trudim z vami, vaša prednica je uganila vse že na migljaj, a vi kljubujete vsem in vsemu, in da vam povem v obraz: zdite se mi naravnost nevarni ...«

»Zakaj?« je povprašala Angela s prezirljivim nasmehom, ker v duhu se je že videla kako odhaja iz Zabrezja.

»No, in še prašate! Ali ne veste, da je sedaj izpraševanje, pripravljanje za spoved – vas ni od nikoder. Obe nedelji sem gledal raz lcco – vas seveda ni bilo v cerkvi! In vi naj potem vzgajate našo mladino?! Pa to bi bila še postranska stvar, a izkušnja me uči, da je človek, ki hodi taka pota, nasproten vsemu, za kar se borimo mi s toliko gorečnostjo. In tudi to ni dovolj, če se človek ne briga za nič in ni nikomur v napotje in nikomur škodljiv, ker mi rabimo ljudi delavnih in požrtvovalnih za našo stvar. Pomislite torej, kar sem vam govoril in izpreobrnite se, pa bomo dobro izhajali.«

Njegov obraz je postal zopet prijazen, a Angela se je že dvignila.

»Skušala bom,« je prikimala, a okrog njenih ustnic je krožil tako poreden nasmeh, da je župnik nagubančil čelo v goste gube.

Nato je prikimala v pozdrav in je odšla.

In tisti večer ni šla niti k Zabukovcu, ampak se je napotila brez večerje naravnost domu.

Oblečena je legla na posteljo in ni prižgala, luči. Včasih se ji je zahotelo, da bi odšla tja nekam daleč iz vasi, da bi pozabila na vse, kar jo obdaja, a čez hip se je zopet nasmehnila in se smejala tako od srca čez ves ta prokleti svet ...

In ko je nekdo potrkal, ni niti slišala, šele ko je potolklo ob vrata drugič, je naglo planila iz postelje in se odzvala. Na pragu se je pojavila temna možka postava in šele po glasu je spoznala Angela organista.

»Česa želite?« ga je vprašala skoro osorno in naglo prižgala svečo, ki je stala na mizi.

Organist pa se je samo nerodno priklonil in pomižal, kot da se mu blešči.

»Oprostite,« je izjecljal naposled in drgnil desno dlan ob stegno – »če mogoče motim. Prihajam zaradi – hm, važne stvari, gospodična učiteljica.«

»Kakšne važne stvari?« je povprašala Angela nestrpno in gledala temno v njegov neobriti obraz.

A vendar je bil organist nekako prazničen, v temni obleki in še lase je imel počesane, kar pri njem ni bilo v navadi. V očeh pa mu je spal nek nemir in strah, da je gledal v tla in po kotih.

»Prišel sem gospodična, da vam povem, kar je potrebno za vas in zame,« je pričel zbirati besede in mencal klobuk zdaj v desnici, zdaj v levici. »Mislim, da me poznate kot poštenega človeka, skratka: mislim, da me ne sovražite in zategadelj, menim, da ne boste hudi, če vam povem, da ste se mi usedli globoko v srce.«

Angela se je zasmejala, da je odmevalo od sten, a ker se je hotela zmaščevati že nad komurkoli te drhali, ki jo je tako srdila, je zbrala siloma obraz v resnejše poteze in mu ni pokazala vrat.

»Ne razumem vas, gospod organist, razložite mi natančneje,« je dejala in mu ponudila stol, sama pa sedla na rob postelje.

Organistove oči so se zasvetile veselja in roka mu je drhtela, da jo je moral držati na kolenu. Angela je opazila vse to in se je smejala na tihem iz dna duše ...

»Rad vas imam, gospodična učiteljica,« je razlagal organist dalje svojo srčno nepotrebnost – »tako rad, da vas vidim vedno pred seboj.«

»Pa ste me silili v Marijino družbo,« je spomnila Angela resno, da se je čudila sama, kako se more tako premagati.

Organist je bil nekoliko v zadregi in je preložil klobuk iz desnice v levico, nato pa izjecljal boječe:

»Eh, seveda! To je bilo zaradi župnika.«

»Kako to?«

»I, no, on je moj gospod, saj veste, in če ste mu pokorni, mi morda primakne kak desetak, kar je seveda važno za naju oba.«

Angelo je bolelo v prsih pritajenega smeha, a se je premagala.

»In vi sami ste zelo vneti za to družbo,« je opomnila.

»Eh, saj veste, zaradi župnika,« je izjecljal organist vdrugič in željno vprl v Angelo svoje kalne oči.

»Torej vse zaradi žunpika,« je dejala Angela in stisnila zobe na spodnjo ustnico. Roka ji je drhtela in prsi so se ji dvigale nemirno, a je vendar vztrajala in se hlinila še dalje. »In kaj bo rekel župnik, če izve, da se midva – ljubiva?«

»Oh, brez skrbi, gospodična učiteljica,« se je opogumil organist in primaknil stol celo nekoliko bliže k postelji. »Tega ne bo tako hitro izvedel, jaz bom molčal in vi gotovo tudi, in če se naposled vendar izve, nič za to, samo da dela človek za njegovo stvar, saj razumete, pa je vse dobro. Kar pa se tiče nadučitelja, vas zagotavljam jaz, da ne zine niti besedice, kakor je nisem zinil jaz zaradi učiteljice, ki je bila tu pred vami, in sta se z nadučiteljem razumela tako dobro, da bo zdaj postala vsak čas mati. Pa smo molčali vsi in tudi župnik, ker smo si dobri prijatelji, saj razumete. Torej nisem prišel zastonj?«

»Ne,« je prikimala Angela, obraz pa ji je bledel in vse mišice v telesu so ji trepetale. Še v večji nagoti je spoznala naenkrat te ljudi in zato ni mogla izreči drugega, kot kratek »ne«, ki pa je organista tako osrečil, da je raztegnil proti njej roke kakor v molitvi.

»Pustite me,« je siknila takrat Angela in stopila pred njega, ki pa je bil že preomamljen, da bi se splašil. Skočil je k njej in jo skušal poljubiti v obraz, a ko je začutila Angela njegov, po žganju smrdeči duh, ga je udarila v obraz s pestjo in kriknila besno:

»Vun, ti pes hinavski!«

Takrat je organist odskočil in se opotekel nazaj. Čudno so se mu izbuljile oči in zobje so mu peli kakor mrzličnemu.

Ali Angela je stala pri postelji ponosna in vsa zasopla ter kazala s prstom na vrata.

»Izgubite se med nje, ki so vam enaki!« 

In organist je povesil glavo kakor kaznovan pes, ter je stopil proti vratom. Tam pa se je zopet obrnil in ji zapretil s pestjo.

»Kesali se boste!«

Nato je zaloputnil vrata in se izgubil v temi, Angela pa je ostala sredi sobe ponosno vzravnana in bleda kakor štatua.

VII.

Tisto popoldne ko je pospravljala Angela svoje stvari zopet lepo v kovčeg, kakor jih je pred mesecem in pol ob svojem prihodu izlagala, se je pojavil na pragu njene sobe nenadoma kaplan Lovro.

Ves vesel je bil njegov obraz in še oči so se mu smejale, kakor ga ni videla Angela še nikoli ...

»Vi odhajate?« je dejal, dasi je vedela že vsa vas, da je učiteljica Angela odpovedala službo – »in jaz sem vesel, tako vesel, da bi od vesolja objel ali pa oklofutal ves svet!«

Angela je pristopila in mu podala roko. Kaplan Lovro je čutil, da se ji lahno trese, a jo je stisnil še krepkeje, nato pa sedel na stol, ki je stal poleg postelje in se zagledal v njen kovčeg.

»Kako se igra življenje z nami, kaj ne?« je povzel in obraz se mu je počasi zresnil. »Komaj poldrugi mesec ste bili tukaj in sedaj že odhajate.«

»In vi?« ga je vprašala Angela in sedla na posteljo.

»Tudi« je pritrdil – »jutri.«

Nato sta nekaj časa molčala oba, dasi se je videlo na njunih obrazih, da si imata povedati mnogo ... mnogo ...

»In če naletite na svojem prihodnjem službovanju zopet na koga, ki bi vas hotel siliti k čemur vas ne more in nima pravice, nastopite prav tako odločno, ker še v poznih letih se boste spominjali z veseljem, da ste bili trdni in značajni. Ko sem slišal kako ste nastopili proti župniku, se mi je veselja topilo srce, ne iz sovraštva do njega, temveč ker sem spoznal, da ste si zapomnili moje besede.«

Angela je gledala v tla in v prsih ji je postajalo težko, dasi sama ni vedela prav – zakaj ...

»In s takim ponosom hodite tudi nadalje v življenju, ker omahljivci in bojazljivci niso ljudje in so človeški družbi le na kvar! Kdor vas pogleda prezirljivo le z enim očesom, ga sovražite vse svojo življenje, in če vas prosi stokrat odpuščanja, ga stokrat zavrnite, ker človek, ki je pil življenje iz vseh čas, ne pozna preziranja in ve, da je največji grešnik često vreden brat obče spoštovanemu! ... Zakrknježem in zavedajočim se svojega hinavstva in laži pa obpljuvajte še njihov grob, pa naj jih čisla svet kakor in kolikor hoče!«

Angela ga je poslušala in le včasih kakor v strahu povzdignila pogled k njegovemu obrazu, ko pa je končal, je sklenila roki v naročju in dejala skoro šepetaje:

»Vi torej ne poznate odpuščanja?«

»Za greh, ki ga ponavlja človek vedoma in iz koristi – ne!«

»Ako pa zagreši nevade in celo sebi v škodo –?«

»Tisti se je kaznoval že sam in mu ni potreba odpuščanja,« ji je odvrnil naglo in jo pogledal pozorno ... »Pa s tem menda ne mislite sebe?«  je dostavil tišje.

»Da, sebe,« je pritrdila Angela, in glas se ji je tresel.

»Povejte mi to, gospodična, molčal bom,« jo je skoro poprosil in si podpre čelo z desnico, da Angela ni mogla videti njegovih oči.

»Vi veste sami,« je vzdihnila tiho in pogledala v stran, ker obraz ji je bledel in zopet rdel, a kaplan Lovro je molčal. A vendar je šlo tisti hip čez ves njegov obraz kakor lahen tresljaj in ustnice so mu obledele.

»Da, vem,« je priznal po dolgem molku – »dasi sem skušal pozabiti in sem se ogibal vsake priložnosti, ki bi nama mogla poklicati še kdaj v življenje tiste dni. Toda zaradi tega imejte mirno vest, kakor jo imam jaz, dasi se je tistikrat odigralo z menoj več kot bi kdo mislil. Ponos je gorel v moji duši že takrat s tako silnim plamenom, da sem se vsakikrat smejal, kadar sem čul pogovor ali bral v kaki knjigi o žalostnem junaku, ki prosi kleče svojo oboževano Dulcinejo milosti in naklonjenosti. Te zmožnosti nisem poznal in je ne bom, zato je bil dovolj že en sam vaš prezirljiv pogled, da sem izginil za vedno. To se pravi, za vedno ne, ker sedaj naju je usoda pripeljala skupaj na tako čuden način, da bi skoro verjel v premeteno Parko.«

»In vi ste mi že odpustili?« je povprašala Angela in ga pogledala vdano in proseče.

»Odpustil,« se je začudil kaplan Lovro – »saj vam nisem imel ničesar odpuščati. Vsak človek ima svobodno voljo in voli dobro po svojem srcu in razumu, kdor pa hoče koga k čemu prisiliti, je tiran in bedak.«

»Jaz sem bila še otrok,« se je opravičevala in v njenem glasu je spoznal, da bi tisti trenotek ne ravnala tako, a je ostal vsaj navidezno hladen in miren.

»Ne, otrok niste bili,« ji je oporekal prijazno in celo lahen nasmeh mu je obkrožil ustnice – »ampak ravnali ste tako, ker vam je že prirojena, kakor sem spoznal, neka odporna sila napram vsakemu, ki ga srečate v življenju prvič in to jo prav!«

»Prav?« je ponovila Angela očitajoče.

»Da,« ji jo potrdil kaplan Lovro – »ker je pametno, da je človek napram vsakemu, ki ga ne pozna – nezaupen. Kajti, kdor zaupa preveč, ga izrabljajo.«

»Ali v tem oziru mogoče vendar ni bilo prav,« je opomnila plaho in se zagledala v konec svojega šolna, ki je ljubko kukal izpod višnjevega krila.

»Kdo ve,« je skimal in jo pogledal zamišljeno. »Ko bi človek videl v svojo prihodnjost, bi ravnal vedno pametno, tako pa stori pač, kakor mu narekuje srce, ki nikoli ne laže!«

In da je pogledala Angela tisti hip v njegove oči, bi spoznala, da je govoril veliko resnico: vse njegove mrzle besede so bile popolnoma tuje globoki žalosti, ki je tisti trenotek zaplakala v njegovih očeh.

Ali Angela je ni videla, zato je bil njen glas še vedno ves plah in boječ ...

»Jaz nisem mislila takrat ničesar, kako, saj niti misliti nisem znala ...«

»In zdaj?« je povprašal kaplan Lovro, ne da bi odtegnil pogleda od nje.

»Zdaj,« je priznala Angela odkritosrčno in mu pogledala v oči – »vem, da je časih neznaten moment velike važnosti za vse življenje.«

»In če bi prišel tak moment sedaj?« je dejal in ji podal roko.

Angela je segla po njej in izpovedala odločno: »Bi ga porabila drugače, kakor takrat ...«

»In morda bi ne bilo prav,« je dejal kaplan Lovro, a njegove oči so govorile drugače in tudi ustnice, ki so se tisti hip približale njenim, so šepnile vse nekaj drugega ...

Takrat je ovila Angela roke okrog njegovega vratu, in v svoji sladki zmedenosti zablodila s svojimi ustnicami celo dvakrat na njegove oči ...

»In kaj sedaj? –« je dejala, naslonjena na njegovo ramo.

»Sedaj –« se ji je nasmehnil on in pritisnil njeno glavico k svojemu obrazu – »je treba dokazati, da ni na svetu ne postave, ne prisege, ne blagoslova, ki bi bil tako močan, da bi oviral na poti do sreče tistega, ki ima pogum, smejati se vsemu svetu v obraz! ... Ali me razumeš?«

»Razumem,« je prikimala Angela in ves njen obraz je žarel v sreči in zadovoljnosti ...

Nato ji je še enkrat stisnil roko in Angela ga je spremila do vrat, kjer sta govorila šepetaje še dolgo, da, dasi je bila učiteljeva soba odprta na stežaj. – –

In čez pol ure potem je obstal pred šolo koleselj. Kocmurjev hlapec, ki je bil že ves grbast in plešast, je sedel na kozlu in cmakal in pljuval na vse strani, kot da drži prvič med zobmi tisto zakajeno pipo.

Ne učitelj, ne organist se ni prikazal na pragu, ko je stopila Angela iz šole s kovčegom v roki, samo hlpec je privzdignil zamazan klobuček in nekaj nerazumljivo zamrmral.

Pusto popoldne je bilo, a Angelin obraz je bil ves pomladanski in tako veselo se je ozirala naokrog, kot da je vse polje polno mladih rož ...

»Hi – hot!« je pognal hlanec in koleselj je zdrdral po razriti poti iz vasi. Še enkrat se je ozrla Angela nazaj na kraj svojega prvega službovanja, nato se je zagledala v daljo pred seboj.

Tam daleč zunaj vasi že, kjer sta rastli ob cesti dve mogočni, tistikrat že goli lipi in se je spuščala cesta nekoliko nizdol v klanec, pa je velela Angela obstati. In ravno je hotel vprašati hlapec, zakaj, pa mu je beseda zastala, ker od tistih dveh lip je korakal naglo proti koleslju kaplan Lovro.

Malce se je začudil voznik, pa se mu je vendar odkril, a kaj in o čem sta govorila z Angelo, tega pobožni mož ni razumel, ker je bilo vse v »gosposkem« jeziku ...

A kar se je zgodilo med njima naposled, ko sta si podala roko, o tem se plešastemu Kocmurjevemu hlapcu ni nikoli niti sanjalo ... Tako je prišel v zadrego, da mu je skoro padel bič iz rok in ko je premišljeval vso stvar natančneje, je dognal po svoji pameti, da je naravnost smrten greh, če s to pregrešno učiteljico izoregovori med potjo še kakšno besedo.

Ali povedal ni tega tisti večer nikomur, pač pa šele drugi dan, ko je odšel iz fare tudi kaplan Lovro; pa mu skoro ni hotel nikdo verjeti, dasi se je priveril in pridušll stoinstokrat pri vseh svetnikih, kolikor jih je v pratiki.