Prvič v Ljubljani

Prvič v Ljubljani Jožef Mihelič

Jožef Mihelič, dijak

Viri:	Mlado Jutro 17. 3. 1940
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Dolgo sem že hrepenela,
da bi enkrat z mamo smela;
v Ljubljano se peljati,
kjer stanuje stara mati.

»Jutri«, rekla mi je mati,
»če se boš zbudila sama,
pa se boš peljala z mano
s prvim vlakom v Ljubljano.«

Tisto noč sem slabo spala,
zjutraj sem pa prva vstala.
Joj, kako sem se smejala,
ko sem z vlakom se peljala.

Ko sva prišli v Ljubljano,
meni še povsem neznano,
sem zaklicala: Joj, mama,
tu bi se zgubila sama!

Hiše dolge in visoke,
ceste gladke in široke,
avtoti po njih drvijo
in ljudje navzkriž hitijo ...

Tu so cerkve, tam palače,
a v oknih pa igrače:
takšne, da sem kar strmela,
ah, če bi jih vzeti smela!...

Tukaj vsak dan je nedelja,
vedno dosti je veselja,
tu doma je le bogastvo,
nepoznano siromaštvo ...

Tukaj nihče vam ne dela,
dosti je pijače, jela,
vse tu sveti se, leskeče,
vse je polno same sreče ...