Prvič v lovišču
| Prvič v lovišču Peter Dobrila |
| |||||||||||||
Večkrat mi uhajajo misli v ono zlato dobo, ko sem še nosil tiste praktične hlačice, ki so bile prikrojene tako, da je iz njihovega zadnjega dela vedno uhajal kos platna, v ono dobo, ko sem še komaj za silo razločeval puško od palice, in vendar sem že takrat nemalokrat točil debele solze, ker me očka ni povabil s seboj, ko je šel s puško od doma. Ob takih prilikah me je vedno tolažil: "Sedaj še ne moreš z menoj, ker si premajhen, čim pa dorasteš meni vsaj do pasu, te vzamem s seboj."
Odmerjeno višino je očka zaznamoval z malo zarezo na okviru kuhinjskih vrat. Dan na dan sem se potem spenjal na prste in se meril. Ker je imel moj oče zelo visoko postavo, je tudi zareza v okviru tičala precej visoko in se je jaz nisem mogel dotakniti še leto dni potem, niti če sem se vzpel na prste. Pri teh primerjavah se mi je vedno zdelo, da se nesrečna zareza pomika čedalje više. Odločil sem se za prevaro. Ko domačih ni bilo doma, sem urno poiskal kuhinjski nož ter z njim napravil niže ono zarezo. Seveda sem bil prepričan, da mi ne bodo prišli na sled. Poklical sem očeta in še druge priče ter jim v eni sapi dokazoval, da sem že dorastel celo više od zareze, ker se je dotikam že z nosom. Ali, joj! Oče mi ni čestital, da sem se tako požuril v rasti, ter me ni povabil na lov, ampak me je nagradil z leskovim oljem, ker je bila zareza "majčkeno" pregloboka in je močno kvarila okvir vrat. Nasvetoval pa mi je, naj rajši brez izbere in veliko jem, če hočem hitro rasti.
Uvidel sem, da se rast na ta način ne da pospešiti, zato sem od tistega časa jedel in jedel, tako da so se domači močno čudili izpremembi mojega jedilnega lista. Seveda je včasih kanila v jed grenka solzica, ampak vztrajal sem in tudi uspel. Ko sem dopolnil šesto leto, sem se z noskom že resnično dotaknil one zasovražene zareze, ne da bi se mi bilo treba vzpenjati na prste. Tedaj sem pa tudi dvignil tako vpitje, da so se domači kar prestrašili, če se mi ni morda kaj pripetilo. Pri tej priči sem tudi prijel očeta, naj izpolni svojo obljubo. Ker je bil oče možak, ki se je držal danih besed, je obljubo tudi izpolnil.
Nepopisno je bilo moje veselje. V poznejšem življenju sem se le redko počutil še tako srečnega kakor mojega šestega rojstnega dne, ko me je oče iznenadil s tem, da me je preoblekel v nove in prave hlače nadkolenke s pokončnimi žepi, me oprtal z majhnim nahrbtnikom, nabasanim z raznimi dobrotami, in za višek veselja mi je na desno ramo obesil morilno orožje, prvo puško na vzmet, z edinim nabojem iz plutovine, pritrjenim z vrvico ob puškino kopito. In da bo veselje še večje, me je še tistega dne vzel s seboj v lovišče.
To je bilo v drugi polovici meseca junija, ko sem ob očetovi levici na moč ponosno korakal skozi vas oborožen s svojo enocevko, očka pa s svojo staro polurisanico. Za vaško mladež — za moje tedanje sovrstnike — je bil to pravi dogodek. Drveli so za menoj in me tako izzivali, da me je moral vzeti v varstvo oče, sicer bi jo izkupili morda jaz ali pa izzivači, kajti tisti dan nisem poznal nobene šale in pripravljen sem bil braniti se, če bi bilo treba tudi z orožjem. Na srečo je posegel vmes oče, razpodil junake, da so se z glasnim ugovarjanjem razkropili po vasi na vse strani.
Kmalu, za tem sva z očetom krenila na stezo, ki naju je vodila po robu male, skalovite kraške dolinice, ki je bila na sončni strani, vsa porasla z nizkim grmičevjem in redkimi borovci, na senčni strani pa so iz zemlje štrlele gole skale. Med potom sva preplašila jato sivobelih ptic, ki so se pasle tik steze in pri odletu povzročile tak ropot, da sem od strahu zavpil. Trepetajoč sem stekel do očeta in se ga tesno oklenil. Oče, ki je videl mojo plahost, mi je dejal: "Sinko, ti ne boš nikdar pravi lovec, če se boš ustrašil vsake ptice." Zagovarjal sem se: ptičkov da se ne bojim, ali se on nič več ne spominja, da sem imel zadnjič živega mladega ptička v rokah in celo kavsnil me je, pa se ga nisem bal. Onih velikih ptic, ki so prej odletele, pa da sem se ustrašil, ker so tako zašumele in ker jih ne poznam. Ko vidi očka, da me ptice zanimajo, mi pravi: "No sinko, da boš tudi ti vedel, ti bom na kratko povedal, kar vem o njih."
Snel je puško in jo prislonil na borovo rogovilo ter se vsedel ob stezi na skalo, poraslo z debelim, zelenim mahom. Ker nisem hotel v ničemer zaostajati za očetom, sem z važnimi kretnjami napravil isto tudi jaz in prislonil poleg očetove tudi svojo puško. Nahrbtnik sem obdržal na sebi, ker ga tudi oče ni odložil.
"Sedaj pa pazljivo poslušaj!" mi je dejal in pričel: "Ptice, ki so te malo prej tako prestrašile, imenujemo skalne jerebice ali kotorne. Ime kotorna smo povzeli po naših sosedih Italijanih. Nemci jih imenujejo Steinhuhnen, na Balanku živeči Slovani pa jih imenujejo kamenarke.
Ta vrsta ptic živi večinoma na skalovitem svetu, ponekod tudi zelo visoko v Alpah, zato jih prirodoslovci uvrščajo med alpske ptice, živijo pa tudi v nižinskih skalovitih krajih. Na goriškem in istrskem Krasu so se zelo razmnožile, kar je dokaz, da jim kraške skale, podnebje, kraška burja in hrana zelo ugajajo. Pri nas na Krasu imamo troje vrst skalnih jerebic, ki se med seboj razlikujejo le po velikosti, in sicer male, srednje in velike. Male tehtajo dvajset do trideset, srednje šestdeset do sedemdeset, velike pa prek sto dekagramov. Zakaj taka ogromna razlika v težini med eno in drugo vrsto, ne vem.
Telo skalne jerebice je nehajte oblike. Perutnice so v razmerju s telesom zelo majhne, ali kljub temu letijo ptice neverjetno dobro. Ker se zaradi težkega telesa in majhnih kril težko dvignejo, povzročajo pri odletu velik ropot. Po hrbtni strani so krite s sivobelim, po trebuhu pa z umazanim, sivorumeno barvanim perjem. Malo višje perje na trebušni strani se vidno deli v levo in desno skupino lepo nanizanih, skoro rumenih, črno obrobljenih peres. Telesu skoro neprimerno majhna glavica sedi na kratkem in močnem vratu. Kljun in nogi sta krvavordeče barve. Od tam, kjer se neha glavica in pričenja kljun, se vleče črna proga, ki je prek ljubkih očesc na obeh straneh vratu do črne ogrlice sklenjena nad prsnim košem in izpopolnjena do podbradka s skoro belim perjem. Kratek repek je sestavljen iz močnih, rjavobarvanih, pahljačastih peres s podrepkom.
Ako kotoma miruje, se med skalami zelo težko ugleda zaradi izredno varovalne barve. Ob brezvetrnih, sončnih in južnih dnevih so skalne jerebice zelo lene in se pred človekom ali psom kaj rade pritisnejo k tlom ter ne odletijo prej, dokler jih skoro ne pohodiš. Neverjetno so pa živahne, ko piha kraška burja. V takih dnevih tečejo tako, da jih dober pes-jerebičar komaj sledi. V dnevih s prav veliko burjo je na odprtem, burji dostopnem ozemlju lov na skalne jerebice skoro popolnoma brezuspešen.
Na Krasu gnezdijo skalne jerebice v maju. Ko pride čas gnezditve, si poišče skalna jerebica primeren prostor za gnezdišče v gostem šopu trave med skalami, pod brinovim grmom, še rajši pa pod kakšno skalo, ki je odprta proti sončni strani in kjer se morda nahaja peščica suhe zemlje, ki jo s krempeljčki razgrebe v malo kotanjico, v katero nanosi mehke, suhe trave, ki jo razrahlja v obliko gnezda. V gnezdo nanese običajno štirinajst do šestnajst, včasih tudi več ali manj sivozelenkastih in pikčastih jajceč, skoro dvakrat tako velikih kakor so jajčka domačih golobov.
Medtem ko sedi samica na jajcih, stoji njen možiček v njeni bližini na vzvišenem prostoru kakšne skale in prepeva tam v malih presledkih svojo čeketek čeketek — krikrikri — čeketek čeketek čeketek — krikrikri itd. Ta pesem se glasi od jutranjega do večernega mraka. Oznanjevalec veselega dogodka, ki ga pričakujeta, je v svojo pesmico tako zamaknjen, da večkrat niti ne opazi nevarnosti, ki mu preti za hrbtom od četveronožne ali krilate roparice. Nevarnost opazi mnogokrat šele tedaj, ko ga tišči ena ali druga roparica že za vrat. Kakor vidiš, sinko, gnezda skalne jerebice tudi ni težko najti: prisluhneš, kje poje, in pogledaš malo, kje stoji modri možiček na straži, pa izveš, da je v njegovi bližini gnezdo.
Konec majnika ali v početku meseca junija se na Krasu običajno izvalijo mladiči, porasli z gostim, temnorumenim puhom, od glavice do repa prevlečenim s temnorjavimi progami. Komaj nekaj ur potem, ko se oproste lupinastega oklepa, jih mamica in očka že vodita na pašo, hrano si že iščejo sami. Prek noči in ob slabem vremenu se mladiči skrijejo pod toplo, pernato odejo svoje mamice ali očka. Ako svojo mamico na katerikoli način izgube, vodi mladiče njihov očka. Mladiči popolnoma dorastejo že v dveh mesecih in živijo potem skupno v jati. Prek zime se združi več jat v eno, ki šteje včasih tudi do sto skalnih jerebic. Te živijo vedno le pri tleh. Le v zelo redkih ali opasnih primerih sedejo na drevo. V mrzlih zimskih nočeh se vsa jata stisne v kepasto skupino. Zaradi tega so kaj lahek plen roparic. Pomnožena jata skalnih jerebic prebije skupno življenje prek zime v pomlad do časa paritve. Tedaj se razdele v pare in prične se boj za domovinsko ozemlje. Kakor druge, gnezdijo tudi te ptice najrajši prav na tistem mestu, kjer so se same izvalile. To mesto zavzame navadno najmočnejši par šibkejši pari se morajo umakniti močnejšim, zato se selijo iz kraja v kraj.
Meso skalne jerebice je zelo okusno, zato ji streže po življenju vse, 'kar leze ino gre'."
Moj očka je bil v pripovedovanju velik mojster, zato sem ga rad poslušal in hudo mi je bilo, ko je zaključil: "Sinko, za danes o skalnih jerebicah dovolj, pojdiva dalje!"
Urno pograbiva vsak svojo puško ter jo mahneva po skaloviti stezi, ki naju privede na široko Rodiško pot. Ta je bila vsa razorana. Iz razorov je štrlelo vse polno debelega in ostrega kamenja. Ob strani poti so rastli stari in visoki topoli, ki so se morda sto let upirali kraški burji, zaradi česar so se v močnem loku sklanjati prek pota. Kakor je očka pripovedoval, je bila ta pot nekoč zelo prometna, ker je tvorila direktno zvezo Kranjska-Istra. Po njej so pred leti škripala kolesa težko naloženih "furmanskih" voz, ki so prevažali različno blago iz Kranjske v Istro, iz Istre pa nazaj vozili sočno grozdje in sladko vince. Pot se je položno vila ob vznožju nekaj nad šeststo metrov visokega hriba Videž, ki je bil, še preden so se zidale Benetke, ves porasel s temnim hrastovim gozdom. Tedaj so se po njem skrivali še volkovi, medvedi in risi. V onem času pa, ko so postavljali temelj sedanjim Benetkam, je zapela sekira in nastale so puste goličave, iz katerih je burja odnesla zemljo tako, da so se pokazale gole skale, ki jim danes pravijo Boriški in Istrski Kras. Danes je Videž porasel z borovim gozdom, ki ga je pred kakšnimi osemdesetimi leti posadila ukaželjna mladina, ki jo je enkrat tedensko pozval v svoj urad in tamkaj seznanjal z osnovnimi pojmi računske in pismene abecede ter jih učil umnega gospodarstva pokojni župnik Zupan. V tem gozdu se danes morda skriva še kakšna srna, plahi dolgoušec, lisica, kuna-belica ali jazbec in že redka divja mačka.
Pot naju je vodila do tako zvanega sedla Pekel, ki veže Videž z malo nižjim hribom Borštom, ki je bil ves porasel z nizkim hrastičjem, z belo in črno gabrovino, z robidovjem in drenovim grmičjem. Na desni strani od pota se dviga Babna gora, na vzhodni strani porasla z borovino, na zapadni pa je gola in kameni-ta. Takoj izza Babne gore se dvigata nad vasjo R… hriba Loza in Čuk. Med Borštom in Babno goro se razprostira lepa dolina "ograde," ki so nastale na ta način, da je marljiva kmečka roka izruvala iz tal štrleče skale in z njimi obzidala del sveta, zaradi izruvanih skal nastale luknje pa je izravnala z bogve od kod napeljano zemljo, ki jo je kmetič pognojil in obsejal s travnatim semenjem, Tam kjer so nekdaj iz tal štrlele gole skale, so danes lepi travniki v ogradah.
Te travnike v ogradah je plemenita divjad izbrala za svoja krmišča in tja me je očka vodil z namenom, da me seznani z vitko srno, dolgouhim zajcem in zvitorepo lisico.
Med pogovorom sva končno prispela nekako do sredine "ograd," kjer je rastel star in debel hrast. Na deblo tega hrasta je bila prislonjena grobo izdelana lesena lestev. Po njej sva se z očetom povzpela na hrast do tam, kjer je bil na debele veje pritrjen pod in na njem zbita lična mizica, okrog nje pa klopca z naslonjalom. Vse skupaj pa je bilo ograjeno tako, da je bila cela naprava kot majhen balkonček. Manjkalo ni niti klinov, na katere sva z očetom obesila vsak svojo puško in nahrbtnik.
Zelo sem bil radoveden, zakaj je potreben tako visok sedež. Vprašal sem očeta in povedal mi je, da zato, da lovci laže opazujejo divjad. Take sedeže da delajo posebno v takih krajih, kjer ni pravega razgleda, če sediš na tleh. S takega vzvišenega prostora lovec lepo opazuje pasočo se divjad, ne da bi jo pri opazovanju najmanje motil. Večkrat se pripeti, da se pripase srna z mladiči, srnjak ali zajček tik pod drevo, na katerem sedi lovec, ne da bi najmanje slutila nevarnost nad seboj. "Sinko, ako nama bo sreča, mila, bova danes marsikaj doživela. Časa imava še dovolj, zato lahko kar mirno kaj poješ, če si lačen, jaz bom pa ta čas pokadil cigareto in opazoval okolico. Ko pride čas, kadar se srne dvignejo s svojega ležišča v Borštu, kjer se držijo podnevi zaradi večje varnosti, in bodo odrinile na pašo v ograde, te bom opozoril. Takrat boš pa moral mirovati in biti tiho." Mene je mnogo bolj zanimalo, kdaj in od kod bo prišla kaka divjad kot pa dobrote, ki mi jih je mati zbasala v nahrbtnik, zato se jih nisem poslužil.
Dan je bil prekrasen, brez najmanjšega oblačka in vetra, sončni žarki so blagodejno božali zamučeno kraško zemljo. Okrog in okrog naju so drobili svojo pesmico različni krilatci, zbor je izpopolnjevala prelepa pesem, ki je neumorno vrela iz stoterih grlic neumornih pevcev-slavčkov. Tam na goličavi babne gore se je pa od časa oglasil spev pastirja, sicer je po dolini in ogradah vladal mir.
Ko tako prisluškujeva omamnim glasovom narave, me oče, ki je ves čas budno opazoval okolico, nenadoma rahlo dregne s komolcem, dvigne kazalec k ustom in šepne: "Pst, ali ga vidiš?" Mene je radovednost premagala, pozabil sem na navodila, ki mi jih je dal oče malo prej, urno sem se divgnil in glasno vprašal: "Koga?!" Ta kretnja je zadostovala, da je srnjak, ki se je tisti trenutek prišel past in ni bil vajen takega sprejema, urno preskočil zidano pregrado in zabavkal "baaav baaav---bav," da je odmevalo po vsem Borštu in Babni gori. Kot na povelje so se začeli z vseh strani oglašati še drugi, tretji, četrti srnjak ali srna in vznemirjena je bila vsa okolica, najbolj pa seveda jaz, ki sem od samega strahu padel ves bled v očetovo naročje in ga trepetajoč prosil, naj greva domov, ker se bojim. "Česa se bojiš?" me je prašal in me stisnil k sebi. "O, ti norček plašljivi, prej si se tako prestrašil kotorn, da si komaj sapo lovil, sedaj pa ubogega srnjačka, da bi ti kmalu dušica ušla." Sram me je bilo in delal sem se junaka ter se zagovarjal, da se srnjakov prav nič ne bojim. Bojim se le onih neznanih zverin, ki se tako grozno derejo. "Veš, sinko," mi je dejal oče, "prav ta žival, ki je tebe tako hudo prestrašila, je bila srnjak. Srnjad zelo dobro vidi, sliši in še bolje voha. Srnjak te je slišal, ko si zavpil. Dvignil je lepo glavo in te opazil, ko si se premaknil. Ustrašil se je tvojih nerodnih kretenj in tvojega glasu, zato je urno odskočil, zbežal in zabavkal. Z bavkanjem pa je vznemiril še drugo srnjad, ki je pričela bavkati iz strahu pred pretečo nevarnostjo ali pa zaradi ugovora zoper predrznost tistega, ki si jih upa motiti v njihovem kraljestvu." "A tako, očka, praviš, da je bil to srnjak in da se me je bal, zato da je zbežal in bavkal. No če je temu tako, se srnjaka res ne bom več bal ter obljubim, da bom miren. Očka, prosim te, počakajva še tu, morda pa pride še nazaj." "Sinko, srnjaček, ki je pravkar zbežal, se danes ne vrne več. Ker pa je do mraka še dosti časa, in čeravno sem mislil, da bi zapustila ta kraj, bova vendar počakala, morda pride kak drug kos. Sedeti pa morava popolnoma mirno in tiho, sicer ne bo uspeha."
Ko tako sediva nekaj časa, nenadoma preskoči ogrado žival, podobna sultanu našega soseda, samo da je vlekla bolj dolg in košat rep, in steče po travniku. "Lisica," me je šepetaje opozoril oče. Lisica je sunkoma dvignila glavo in oprezala. Bal sem se, da je naju že opazila, zato sem bil tako miren, da si še dihati nisem upal. Lisica ni opazila, da ji preti kakšna nevarnost, pa je vseeno počasi in previdno stopala dalje po travi, se od časa do časa ustavila in okrenila glavo v smer, od koder je prišla. Takoj za prvo se je na pregradi pojavila druga, nič manjša lisica, ki je urno skočila s pregrade v travo in stekla po isti poti kot prva. Za drugo lisico se na pregradi pojavijo še štiri manjše lisice, ki za hip posede, nato pa ena za drugo poskakajo v travo in jo uberejo po sledi prvih dveh. Prav na sredini travnika se krdelce lisic ustavi in prične se pravcati cirkus. Ni manjkalo niti cviljenja, grizenja, premetavanja, objemanja, kopanja in lovljenja. Med igro lisic mi pošepeče očka: "Prvi dve sta stari lisici, ostale štiri so pa mladice." V igro mladih poseže tudi ena izmed starejših in se igra z mladiči, ki so jo grizli in vlekli zdaj za uho, zdaj za njen košati rep ter se vzpenjali po njej, odbežali od nje in se ji zopet dobrikajoče približali ter uganjali pravcate vragolije in akrobacije. Nisem se mogel več vzdržati smeha, ki je nenadoma in glasno buhnil iz mene, kar je bilo povod, da so se vse lisice v hipu zresnile, dvignile glave in že zbežale za svojimi starši neznano kam. Jaz sem pa bil že tretjič tisti dan prikrajšan za idiličen prizor, ki mi ostane živo v spominu do smrti.
Zaradi moje neprevidnosti me to pot oče ni kregal, pač pa me je previdno prijel in posadil na svo jakolena ter mi šepetal, naj mirujem. Previdno je s prstom na svetlo, rjavo točko, ki je stala nepremično sredi travnika za tretjo pregrado od naju. Ker je s prostim očesom nisem mogel spoznati, mi je očka pristavil pred oči svoj daljnogled. Tedaj sem uzrl prizor, ki je tudi vreden spomina. Kot na dlani je pred menoj stala teličku podobna žival, v katero so se upirali žarki zahajajočega sonca, tako da se je njena barva odražala od trave tako kot barva oranžne. Ko sem vprašujoče pogledal očeta, mi je pošepnil: "Srna. " Srna, srna je zvenelo po mojih ušesih, a srce mi je pričelo nemirno utripati: videl sem prvo srno v prosti naravi. Srna je stala skoro nepremično na istem mestu, le od časa do časa je urno sklonila svojo lepo glavico in z gobčkom hlastnila po šopu trave, nato pa zopet dvignila glavo in stegnila svoj vitki vrat, z gobčkom pa je kot majhna kravica mlela sočno travo. Pri tem poslu je upirala svoje lepe, temne oči zdaj v to, zdaj v drugo smer, z velikimi ušesi pa je strigla in prisluškovala. Od časa do časa je s svojimi ušesi urno otresla morda vsiljivo muho ali pa nadležnega komarja. "Pazi, srna ni sama," mi šepne oče. In res opazim še tisti trenutek, da se poleg srne-mamice podita še dva, po mnenju očeta komaj dva do tri tedne stara mladiča. Tedaj je moje veselje prikipelo do vrhunca. Da me ni oče z očmi pokaral, bi bil iz vse duše zavriskal od radosti.
Sonce se je vedno bolj nagibalo k zatonu, sence so postajale vedno daljše in so se kot pošast raztezale po dolini. Krilati pevci razen slavčkov, ki so drobili svojo pesmico dalje v pozno noč, so potihnili eden za drugim.
Narava je že zapirala svoje oči, da bi zaspala. Z Babne gore se je slišal pastir, ki je gnal živino proti domu. Tedaj nenadoma zabevska pastirjevo ščene, ki je očividno prepodilo neko žival in jo glasno gonilo v smeri proti nama. Glas gonečega psa je vznemiril vso dolino in njene prebivalce. Srnjad, ki se je do sedaj mirno pasla po travnikih, je začela vsa zbegana bežati in je v velikih skokih preskakovala pregrade v smeri proti Borštu. Oče me nemudoma odloži s svojih kolen, seže po svoji puški, ki je do tedaj visela na klinu, ter se pripravi na strel, že po preteku nekaj sekund se komaj za streljaj od naju prikaže srnjak, ki v dolgih skokih beži prek travnika. Glavo je imel okrašeno s krasnimi rogmi. Tik za bežečim srnjakom pa pribevska ves zasopljen velik, črn, dolgodlak pes. Tisti hip odjekne po dolini strel iz očetove puške, na travniku pred nama se pa zruši v travo smrtno zadeto grešno ščene. Srnjak je bil rešen nadaljnjega preganjanja.
Dogodek, ki se je zelo naglo izvršil, me je tako presunil, da sem od presenečenja skoro pozabil dihati. Hvaležno sem pogledal očeta in se naslonil k njemu.
Sonce je popolnoma zašlo, postajalo je vedno bolj mračno. Tiho sva se spustila po lestvi na tla in odšla srečna in vesela proti domu.