Prvič v vrtec
| ← Pravijo, da sem debela | Prvič v vrtec Zbirka Svet svetlobe Saša Vrandečič |
| |||||||||||||
Prvič v vrtec
urediDragi otroci. Ker ste še otroci, vam lahko zaupam skrivnost. Čeprav vam odrasli govorijo, da škratje in gozdne vile obstajajo le v pravljicah, to ni res. Gozdne vile in škratje obstajajo! Gozdne vile živijo v krošnjah dreves in med drevesnimi koreninami ima zagotovo dom kaka škratja družinica. Odrasli so le preveliki in jih ne vidijo in gozdne vile in škratje se jih bojijo. Strah jih je, da bi jih odnesli k sebi domov in imeli namesto mačke ali psa, zato raje postanejo nevidni in se pokažejo le otrokom. Najraje so v naravi, v gozdu, med drevesi ... in vidite jih lahko le vi. Včasih z odprtimi očmi, včasih pa le z zaprtimi. In z njimi se lahko pogovarjate. Včasih naglas, včasih potiho, včasih pa brez besed, kar tako, v mislih.Gozdne vile in škratje so vaši prijatelji in vedno se lahko obrnete na njih. Včasih le na pogovor ali igro, včasih pa po pomoč, ko ste v težavah, Iz katerih ne znate sami. Pa poglejmo, kaj se danes dogaja v njihovem svetu.
Bil je večer. Vilinček Jakob je že povečerjal, si umil zobe in ravnokar se je preoblačil v svojo sončno rumeno pižamo. Nenadoma je nekaj zaslišal. Ustavil se je in prisluhnil. Nekaj smrkanju podobnega je prihajalo iz otroške sobe malega Nejca. Vilinček Jakob ni mogel premagati svoje radovednosti. Čisto potiho se je splazil v Nejčevo sobico in skočil na nočno omarico. Opazoval je Nejca, kako posmrkava in si kar z rokavom pižame briše svečko, ki je silila iz noska. »Fuj, fej in fuj!« si je mislil vilinček. »Kakšna pa bo tale uboga pižamica?! Jaz moji rumenki že ne bi mogel storiti kaj takega. Jaz imam vendar svojo sončno rumeno pižamico najrajši!« Nejčevo smrkanje pa kar ni ponehalo in vilincu se je že malo smilil, čeprav mu še vedno ni bilo všeč, da si je smrklje brisal v rokav. Skočil je na vrh Nejčeve blazine in se spustil do njegovega nosu, kot da bi se vozil po toboganu. Nejca je to požgečkalo po nosu in kihnil je, da je vilinca Jakoba odneslo preko nočne svetilke, čez Nejčevega medvedka in tovornjak in na koncu je čmoknil na tla, kolikor je bil dolg in širok. »Veš kaj, ti smrkljasti smrkavec!« se je razjezil Jakob. »Mar ne veš, da za brisanje nosu obstajajo robci?! Poglej me, kakšen sem sedaj! Tvoj smrkelj se mi je prilepil na mojo čudovito sončno rumeno pižamo, ki jo imam najraje! In moja rit me boli kot strela, tako me je odneslo na tla!« »Kdo pa je? Kdo govori?« je spraševal mali Nejc in se oziral okrog sebe. Seveda ni videl ničesar, saj so vilinci tako zelo majceni, da jih vidimo le, če oni to želijo. Vilinčku Jakobu je bilo kar malo žal, da je Nejca tako nahrulil, zato je ponovno splezal na njegovo posteljo in se usedel na vrh nočne svetilke, da ga je Nejc lahko videl. »Pozdravljen! Vilinec Jakob sem in živim med koreninami vaše največje lončnice v dnevni sobi. Prišel sem pogledat v tvojo sobo, kdo joče in zakaj. Zdaj imaš priložnost, da mi poveš.« »O, kako majhen ampak zelo hitre jeze, vidim,« je odvrnil Nejc. »Jaz sem jokal. Ker jutri prvič odhajam v vrtec.« »Kaaaj? Zato jočeš, ker greš v vrtec?! Vrtec je vendar najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi pri tvojih letih!« je bil presenečen vilinček. »Kaj pa če mi bo dolgčas in bom pogrešal mamico?« še vedno ni verjel Nejc. »Če boš pogrešal mamico, se mirno lahko stisneš v naročje vzgojiteljice sicer res ni enako maminemu, vendar je tudi tam prijetno toplo, prijazno in ljubeče. In dolgčas... Ta beseda v vrtcu sploh ne obstaja. V vrtcu se vedno kaj dogaja. Veliko se boste igrali, naučil se boš novih pesmic, plesali boste, poslušali pravljice, hodili na sprehode, izdelovali razne okraske in risbice, včasih si boste ogledali lutke in igrice in ko se bo bližalo novo leto, vas bo obiskal celo dedek Mraz! V vrtcu je res vedno zanimivo!« »No ja, mogoče imaš pa prav. Morda je res zanimivo. Ampak, kaj pa če me očka in mamica pozabita v vrtcu in ostanem tam za vedno?« je zgroženo pomislil Nejc. »Kaj? Ti pa si buča!« se je na vsa usta zasmejal vilinček. Tvoja mamica in očka te nikoli in nikjer ne bi kar pustila ali pozabila!« »Kako pa ti vse to veš? Si morda kakšen pametnjakovič?« je bil malce užaljen Nejc. »To ne. Toda vedno sedim na rami tvoje mame, ko zaliva rože, da nadziram, če res čisto vse zalije in če jim da dovolj vode. In ko takole sedim na njenem ramenu, velikokrat poslušam njene misli. Ona te ima najrajši na svetu in brez tebe bi prav težko živela. vendar njen sonček! Pa saj to veš! To ti pove vsak večer, ko ti pride prebrat pravljico in te poljubi za lahko noč,« je pojasnil vilinec Jakob. »Kako pa veš, da me poljubi za lahko noč in mi prebere pravljico?« je postal radoveden Nejc. Tudi takrat sem vedno, na njeni rami. Pravljice tvoje mame so najlepše na svetu in tudi jaz velikokrat zaspim, še preden konča s pripovedovanjem. Toda zdaj moraš tudi ti hitro zapreti oči. Jutri moraš zgodaj vstati in čaka te nora dogodivščina v vrtcu. Ti kar malo zavidam, ker sem že prestar za vrtec. Toda vedi, da jutri zvečer spet pridem k tebi in komaj čakam, da mi poveš, kaj vse se ti je zgodilo. Lahko noč, Nejc. Lepo spi. Vedi pa, da če ti bo še kdaj težko, potrkaj na lonec moje rože, pa bom pokukal izpod korenin in se z veseljem s tabo pogovoril in ti pomagal, če bo le v mojih močeh.« Mali vilinček je še poljubil Nejca na čelo in odhitel v svojo posteljo, deček pa je pomirjen zaspal. Verjel je vilincu, da bo naslednji dan v vrtcu res lepo in tako je tudi bilo. Nejcu je bilo v vrtcu čisto zares všeč in zvečer je komaj čakal obisk vilinčka, da mu je lahko povedal, da je resnično preživel čudovit prvi dan v vrtcu.
In dragi otroci, tudi vi greste vedno lahko na travnik, v gozd ali pa le na domač vrt pod drevo, zatisnete oči in pokličete gozdne vile in škrate, da vam pomagajo in svetujejo.