Prvi april
| ← Naša soba | Prvi april Branka Jurca |
Okoli in okoli → |
| |||||||||||
Za vsakogar, za odraslega in za otroka, pride dan, ko se mu izpolnijo najbolj skrite želje.
Tudi Boži so se izpolnile. A ne samo njej — vsem so se izpolnile: očetu in mami in babici in dedku in mucu.
Ljudje pri nas ne vedo, kdaj in kje jih sreča čaka — Boža pa je natanko vedela.
Kdaj?
Prvega aprila.
Kje?
V ulici Prvi april.
Na kateri številki?
Na številki trinajst.
Torej doma!
Prav doma pa so bili vsi zapovrstjo nezadovoljni!
Zadnjega marca je bilo — Boža se je vrnila iz šole domov. A komaj je odložila torbico, že se ji je začel motati muc med nogami, godrnjal je in godrnjal in Boža se je sklonila k njemu in ga vprašala:
»Kaj pa ti je, muc?«
»Nič — samo slabe volje sem!«
»Zakaj pa, muc?«
»Kaj bi ne bil slabe volje — niti ene same zanikrne miške nisem dobil...«
»Beži, beži, muc, nalovi si jih! V klet pojdi!«
A kaj, ko njihov muc ni bil navaden muc, bil je gosposki muc. Posedeval je po blazini, ki mu jo je sešila babica, in s te blazine je šel samo toliko, da se je pretegnil. Nad miškami, ki niso hotele k njemu, pa se je pritoževal.
Tako je bil muc nezadovoljen s svetom in z življenjem.
Prav nezadovoljstvo pa se je v tej hiši širilo kot nalezljiva bolezen. In kar je bilo najbolj čudno — nihče ni vedel, ali je prihajalo od muca na očeta in na mamo in na dedka in na babico in na Bredo, ali od očeta in mame in dedka in babice in Brede na muca.
Božo so poklicali h kosilu. Stekla je, pa je bila že pozna. Vsi razen očeta so bili že zbrani.
»Zakaj pa ne prideš, če te kličemo?« je rekla mama sitno in nataknjeno.
Boža ji ni nič odgovorila — kako bi ji mogla dopovedati, da seje pogovarjala z mucem!
Sedla je na stol k pogrnjeni mizi. Začela je srebati juho. Medtem je pogledovala okoli. Vsi so jedli in molčali. Držali so se na moč resno.
Stregla je babica.
Tako so vsi jedli in molčali, gledali in poslušali pa so samo njo, Božo. Tudi babica, ki je stregla. Če juhe ne sreblje z žlice in če ne cmoka z jezikom, če drži žlico lepo od spodaj, če ima levo roko pravilno in lepo prislonjeno na mizo, če ne binglja z nogami...
A tudi Boža je gledala okoli sebe: videla je, da je dedek slonel z vso levo roko na mizi. Tenko je poslušala in tako je razločno slišala, kako je mama juho srebala z žlice. Srebala je, da je cvililo — Božo je zabavalo, a srnejj ti se ni smela. V tej hiši se ni smel nihče smejati\ Toda bilo je tako smešno, da se je Boža skoraj skoraj zasmejala, a je raje močno stisnila ustnice. In nihče, ne mama ne dedek in ne babica, ni niti slutil, kako bi bil Boži smeh skoroda skočil izza zaprtih ustnic.
Zato so bili vsi spet sredi svojih vsakodnevnih skrbi. Babica je začela sredi kosila tarnati zaradi denarja, ki ga je potrošila pri mesarju za meso, pri peku za kruh, v mlekarni za mleko in v zelenjadni trgovini za zelenjavo in jajca. Božina mama pa, ki je bila v šoli vsak dan učiteljica, je tarnanje stežka prenesla. Nekaj časa jo je z muko poslušala, potem pa ji je kar zletelo z jezika:
»Daj no, babica! Kaj le večno tarnaš! Denar si porabila, skuhala si kosilo — prisedi in jej!«
Babica je kot na ukaz umolknila, pogladila je krilo, da bi sedla, takrat pa seje oglasil dedek:
»Od jutra do večera samo toži, naša babica! Babica, čuj — ti bi morala dobiti milijon!«
Babica je na te dedkove besede dedka grdo pogledala, odmaknila seje od mize in rekla:
»Pa še kako bi ga potrebovala — tvoj milijon — a le za¬pomni si, ne zase...«
Boža je videla, kako je bila babica, ki je skrbela za vso družino, užaljena. A dedku, ki je bil dobrega srca in ni hotel babice žaliti, je postalo babice žal, prigovarjal ji je, naj prisede. Za dedkom je prigovarjala babici še mama, naj prisede in naj pokosi, a bilo je vse zaman, babica ni prisedla in ni pokosila. Mama pa, ki je bila že sita otroškega živžava, je vzkliknila:
»Nikar se ne prepirajmo! Lepo vas prosim — o, kako rada bi imela vsaj malo miru!«
Vstala je in z rokami na sencih odšla iz kuhinje.
Tako so ostali samo trije: babica, ki se je jezila na dedka, dedek, ki se je jezil na babico, in Boža, ki je jedla poslastek.
Grizljala je štrukelj in bila čisto tiho. Vedela je, da se bo burja kmalu polegla.
In res, babica je sedla in pojedla kosilo, dedek pa je vzel iz žepa pipo, odprl tobačni mehur, si natlačil tobaka v pipo in prižgal. Potegnil je, pogledal babico in se zazrl skozi okno. Nič več se nista prepirala z babico in rad jo je imel, joj, kako rad!
»Ko bi imela vsaj svojo sobico!« je rekel. »Sama se ne bi nič več prepirala...«
Boža ga je razločno slišala in že se je zbala. Le kako neiz- rečno pusto bi ji bilo, če bi odšla babica in dedek na svoje! A že se je spomnila, da ni bilo v vsej ulici Prvi april nobenega prostega stanovanja in nobene in niti najmanjše proste sobe ne\ Torej bosta le ostala babica in dedek pri njih! V ulici Prvi april! Na številki trinajst!
Babica ni dedku nič odgovorila, pač pa sta začeli z Božo pospravljati umazano in očiščeno posodo.
Takrat je prišel domov oče.
Boža je hotela vedeti, kakšne volje je! Komaj je čakala, da bo prišel v kuhinjo, in ko je prišel, je pogledala samo na nje¬gove brke pod nosom, zakaj očetovi brki so bih za Božo prav toliko vredni kot vremenoslovcu barometer: povedali so ji, kakšne volje je oče ta dan, ta trenutek, zdaj.
A kaj, ko so mu štrleli na vse strani, ko da bi bili med seboj sprti!
Torej je bil tudi oče slabe volje!
Zakaj?
Če drugi niso vedeli — Boža je vedela za veliko očetovo gorje.
Oče je bil dirigent, toda samo kakšen? Takšen dirigent, kakršnega naše mesto nikdar niti videlo ni! Skladal je samo tiste pesmi, ki so mu privrele iz srca. In tudi dirigiral je samo takrat, kadar mu je to narekovalo srce. Ljudje pa, ki so ga sre- čavali, ki so se z njim pomenkovali in peli pod njegovo tak¬tirko, niso vedeli, kakšnega moža imajo. Pevci so peli, kakor so peli pri drugih dirigentih — niso in niso se dovolj potrudili Niso mu peli čisto in natančno ko klavir, kadar je zaigral.
Boža je ta trenutek videla, kako je nesrečen. Hotela ga je razveseliti, skočila mu je v naročje in očetu so se še tisti čas brki polegli, nič več mu niso štrleli vsaksebi. A komaj mu je sedla v naročje, že jo je milo pogledal in jo zaprosil:
»Boža, povej, boš pela?«
»Bom, oče, bom!«
»No zapoj, ampak lepo, čisto: La!«
Boža je vstala iz očetovega naročja, potrudila se je in zapela:
»La!«
Oče jo je pogladil po laseh, bil je zadovoljen.
»Boža, pazi, zdaj zapoj, ampak lepo in čisto: La la la la la!«
Boža se je potrudila in odpela mu je lepo in natančno:
»La la la la la!«
Toda očeta ni njeno petje do kraja osrečilo — še vedno je bil žalosten, saj ji je rekel:
»Ti, Boža, zapoješ lepo in čisto in natančno — moji pevci pa ne znajo! Ne znajo pa zato, samo zato, ker nočejo! O, še sanja se jim ne, kakšnega dirigenta imajo!«
A Boža je bila deklica, ki je lahko sama zase lepo in čisto in natanko zapela in zato je še in še pela, samo da bi oče ta dan, ta trenutek, zdaj, pozabil na svoje veliko gorje.
»La la la la la!«
Še in še bi mu bila pela, a morala je narediti domaČo nalogo.
Odšla je v sobo, sedla k mizi in vzela črnilnik, peresnik in zvezek. Odprla je stran in začela pisati. Pisala je in pisala, a kaj, ko se ji je pero vedno znova zatikalo! Na belem papirju so se črnile packel
Začela je prelistavati zvezek, packe so bile na vsaki strani in ko jih je hotela prešteti, se ji je jezik zapletel in ni in ni jih preštela do konca.
Znova je začela pisati, saj še naloga ni bila končana; želela si je, da bi ne delala pack, a bilo je vse zaman! Nesrečno pero se je zatikalo in spet so bile na beli strani drobne in še bolj drobne packe.
Tako je postala nezadovoljna tudi Boža: s seboj, z zvezkom in s peresom.
Ni še minil dan pred prvim aprilom, pa že so bili vsi ne¬zadovoljni: Boža, mama in oče, dedek in babica.
Zato so nestrpno pričakovali prvoaprilsko jutro.
Komaj seje drugo jutro zdanilo, so vstali in si vsi zapovrstjo čestitali k svojemu dnevu. Pričakovali so nekaj... nekaj... nekaj posebnega pač!
In res: najprej jih je presenetil zvonček na vhodnih vratih. Zazvonilo je in vsi radovedni so stekli k vratom. Prva je bila seveda Boža. Odprla je vrata, pred vrati pa so zagledali poštarja s poštno torbo čez ramo in z dopisnico v roki. Poštar je poiskal z očmi babico, ji pomolel dopisnico in rekel:
»Vi, babica, ste pa res srečni! Pa še kako srečni! Zadeli ste milijon!«
Babica, ki je igrala na loterijo že trideset let, je zmedeno in nejeverno pogledala pismonošo, potem pa še vse zapovrstjo. Nasmehnila se je.
»Bežite, bežite — ta je pa bosa!«
Vsi: babica, mama in oče in Boža so bili tako presenečeni, da še do sape niso mogli. Samo dedek se je toliko zbral, da je vzel iz pismonošinih rok dopisnico, jo mrmrajoč prebral, potem pa ves srečen pogledal sivolaso babico in vzkliknil:
»Babica, res, milijon si zadelal Glej, glej, izpolnila se ti je želja — preobuj in preobleči se — greva po milijon!«
Torej niso bile sanje — tesnica je bila — babica je dobila milijon! Naenkrat so se vsi vznemirili.
Boža je morala pomiti posodo od zajtrka, pri tem pa je skrbno gledala in poslušala, kaj se dogaja.
Dedek in babica sta odšla po denar v banko. Vrnila sta se čez čas in s torbo, ki jo je babica rabila za zelenjavo. Postavila jo je na mizo, odgrnila prtiček in vsula iz torbe denar:
Boža je gledala:
Joj, koliko gaje bilo! Kot solate, kot špinače, kot peska — pač milijon!
Babica, dedek in Boža so stali okoli mize, gledali v denar in se čudili — še nikoli ga niso videli toliko skupaj. Kako pa sta se čudila oče in mama, ko sta videla pred seboj tak kup!
»Si zadovoljna, babica?« jo je vprašal oče.
»No, povej, babica, si zdaj zadovoljna?« jo je vprašala mama.
»Kaj bi ne bila,« je rekla babica in se prizanesljivo nasmehni¬la, »še veste ne, kako denar kopni! Kot sneg poleti, kot megla v soncu!«
Vsi so bili od sile radovedni, kaj bo babica s tolikim denarjem, a prav tega jim babica ni hotela povedati — to je bila njena skrivnost!
Nato sta babica in dedek vzela kar s kupa nekaj denarja in odšla z njim v mesto. Vrnila sta se težko otovorjena, zatem pa sta spet vzela s kupa nekaj denarja in odšla znova v mesto. Tako sta se še in še vračala domov po denar, z mesta pa sta se še in še vračala, vedno bolj otovorjena in s postreščki.
Tistega denarja pa, ki ga je bilo kot solate, kot špinače in kot peska, ni bilo skorajda nikjer več! V resnici je kopnel kot megla v soncu in kot sneg poleti!
Toda njih dom se je prenavljal.
Stare postelje so zamenjale nove. Stare omare so tudi zamenjah z novimi in tako so potem staro pohištvo, vse od kraja, postreščki odpeljali v starinarnico.
Zatem je babica preuredila tudi kuhinjo. Namesto šte¬dilnika, iz katerega seje vedno kadilo, je postavila nov električni štedilnik z električnim pekačem. Najela je delavce in ti so pri- čvrstili nad umivalnikom dve pipi. Ko so ju odprli, je tekla z desne pipe tako vroča voda, da se je kadilo, iz leve pipe pa je tekla mrzla voda. Tako si je uredila babica kuhinjo in bila je vesela: odslej ji bo šlo vse v gospodinjstvu kot po maslu.
Babica pa ni pozabila pri svojem milijonu še na druge gospodinje v hiši. Kupila je pralni stroj, ki so ga postavili v hišno pralnico, pač zato, da se ženske ne bodo več s pranjem toliko trudile — prala in sušila bo elektrika.
Prav tisti čas pa, ko je dedek neusmiljeno preganjal prah s knjig s sesalcem za prah, je znova pozvonilo. Dedek je bil toliko zaverovan v svoje delo, da zvonjenja še slišal ni.
Vsi drugi so slišali zvonec, pritekli so k vratom, odprli so jih, a kako so se začudili, ko jim je ponujala kurirka z občine pismo za dedka! Mama je pismo vzela, ga pretrgala in ga naglas prebrala:
Spoštovani dedek!
Veseli nas, da vam lahko sporočimo: končno se nam je le posrečilo, da smo dobili za vas in za vašo ženo enosobno stano¬vanje v ulici Prvi april in na številki sedem.
Spodaj je bil pečat občine, zraven pečata pa se je nekdo prav nečitljivo podpisal.
Vsi so se ozrli za dedkon in ker ga ni bilo, so ga poklicali:
»Dedek! Dedek! Deeedeeek!«
Tak vrišč in krik so zagnali, da je dedek odložil sesalec za prah in pritekel k vratom. Povedali so mu, kakšno odločbo
je dobil in tudi on je bil neizrečno vesel. Prebral je pisanje in vzkliknil:
»Odslej, babica, bova imela tudi midva svoj kot! Tako sem tudi jaz končno dočakal svoj dan!«
Boža je pogledala dedka in babico, zatem pa skočila k dedku, ga objela in prosila, naj ne gre nikamor. Toda dedek je ostal neizprosen in vse prigovarjanje je bilo zaman.
»Ne pregovoriš me, Boža!« ji je pravil. »Izpolnilo se mi je, kar sem tako željno čakal.«
Boža pa seje oklenila babice, zajokala in rekla:
»Babica, kaj ne, da ti ne pojdeš?«
Babica je Boži posušila solze, jo pobožala po laseh in jo tolažila.
»Nič se ne boj! Ne grem, jaz že ne, to ni po moji volji!«
»In če ti ne greš, babica, kaj ne, da tudi dedek ne bo šel tja?«
Toda dedek je ta čas že hodil po stopnicah, ko da bi ga nosila burja.
»Babica, babica, pridi za menoj!« je klical.
Sel je na oglede za njunim kotom. Prišel je pred hišo s številko sedem, vzpel se je po stopnicah in tam, v drugem nad¬stropju so ga že čakali ključi. Odprl je stanovanje in ni se mogel prečuditi. V majhni, svetli in zračni sobi z zračnimi zastori na oknih, sta stala ob stenah dva kavča. Med kavčema je bil na polici radio. Dedek, ki ni mogel verjeti svojim očem, je negotovo pritisnil na tipko in radijsko oko se je zeleno zasvetilo.
»Dragi poslušalci ob radijskih sprejemnikih ...« je slišal.
Sedel je, si prižgal pipo in poslušal. O, ko bi bila zdajle tu babica! Komaj se je premagal, da je ni naglas poklical!
113
Zatem je odšel v kuhinjo in shrambo, shramba je bila od tal do vrha polna raznih jestvin, v kotu pod oknom je bil električni hladilnik s svežim mesom in s surovim maslom. In še sta imela z babico kopalnico, ki je še do zdaj nikdar in nikjer nista imela in kar je bilo najvažnejše: vse brez milijona!
Ta čas sta bila mama v šoli in oče pri svojem zboru.
Mamo so otroci kot vsak dan pričakovali, a danes so bili pridni, gorovili so po vrsti, potem so jo poslušali in spet govo¬rili, a znova po vrsti. Med odmorom niso ne tekali ne skakali po razredu in malico so pojedli pri svojih mizicah, bele kave ni nihče med njimi razlil ne po podu in ne po mizici.
Mama se je čudila, toda že jo je začelo skrbeti, če niso otroci bolni. Zato jih je vprašala:
»Ste mogoče bolni otroci? Ali trese koga mrzlica?«
»Ne!« so zavpili v en glas.
»Ah kuha koga vročica?«
»Ne! Ne! Zdravi smo!« so znova zaklicali.
»No, če je to res, ah boste potem vedno tako pridni?«
»Vedno! Vedno! Vedno!«
Zavoljo tega odgovora je prišla mama domov dobre volje: izpolnila se ji je vroča želja, da so bili otroci v šoli pridni.
Doma pa se je kosilo tako rekoč samo kuhalo in peklo. Babica je samo prižigala in ugašala elektriko, poskušala je jedi in se veselila dobrega kosila.
A tudi očetu je pel ta dan njegov zbor čudovito.
Spodbudno jim je rekel, tako kot vsak drug dan:
»Zapojte v en glas, prosim, res lepo in natančno: ,La!'«
Kot da bi to jutro vsak izmed njih na tešče pojedel sveže jajce, tako čisto in natanko in v en glas so mu odpeli:
»La!«
Oče se je zveselil in jim velel spet spodbudno, a že po- gumneje:
»No, potrudite se še enkrat! Natančno, lepo in v en glas mi zapojte: La la la la la!«
Znova so se potrudili, na prvi migljaj njegove taktirke so mu odpeh v en glas, lepo in natančno:
»La la la la la!«
Oče je bil zadovoljen kakor še nikoli in tudi očetov zbor je bil vesel kakor še nikoli. Bilo je, ko da bi siepci spregledali: naenkrat so vedeli, kakšnega moža imajo in njegova cena je zrastla. Čudili so se, kakšno lepo pesem je uglasbil.
Oče je odšel vesel in pomlajen proti domu in je kar tako mimogrede na poti uglasbil novo pesem. Šel je in šel, mahal z dirigentsko palico in pel predse čudovito novo pesem:
»La la la — le! La la la — le!«
Ljudje iz ulice Prvi april, ki so se mu zaiadi nasršenih brkov pod nosom po navadi umikali, so bili presenečeni. Brki so veselo gledali v svet, oči so se mu dobrodušno smehljale in naenkrat je bila ozka ulica polna njegove prelepe pesmi in mahanja di¬rigentske palice.
Znenada bi bih tudi oni radi zapeli; stekli so za njim, za cel grozd jih je bilo, in mu klicali:
»Tudi mi bi radi peli! Poslušajte nas!«
Oče se je obrnil na peti in jim rekel:
»Kar pojte!«
»Že, samo če nam boste vi dirigirali!«
Oče ni mogel verjeti svojim ušesom. Znova se je obrnil na peti in jih pogledal, če ga nimajo za norca — toda ne — dočakal je dan, ko bo z njim pela ulical Popeljal jih je na dvorišče.
»Samo toliko počakajte, da pokosim!« je rekel in odšel domov, kjer so bili ta čas že vsi zbrani.
Vsi so bili zadovoljni, tudi muc. Sedel je pod novim fo¬teljem, sonce je sijalo, diemuckal je, prav takrat pa seje pospre- hodila miš na moč izzivalno in predrzno mimo treh njegovih brkov. Zbudil se je, pogledal, opazil miško, ki je že izginila v luknjici, se zadovoljno namuzal in rekel:
»Pa sem le dočakal, da je prišla miš k meni! Prepričana bodi, da mi drugič ne uidešl«
To opoldne je bila nezadovoljna pri tej hiši še samo Boža in to zaradi pack. Ravno pred kosilom je pisala spet do~ nalogo, pero se ji je znova zatikalo in v zvezku so bile zdaj spet packe, drobne in še bolj drobne — in bile so ji v sramoto. Slabe volje je postavila zvezek na odprto okno in šla.
Kosilo, ki se je kuhalo in peklo na električnem štedilniku, je bilo res imenitno. A še preden so pojedli, je spet nastal hrušč in trušč. Pevci so z dvorišča klicali na vso moč:
»Dirigenta hočemo!«
Babico je klical dedek:
»Pojdi z menoj v novo stanovanje!«
»O dedek, nikamor ne grem! Ne, ne, kaj misliš, da bi lahko živela brez Bože!«
Boža je babico hvaležno pogledala, a dedek je gnal kar naprej svoje:
»Babica, še sanja se ti ne. kakšno stanovanje sva dobila — rečem ti, kot v pravljici !
Tako se je mama zaradi hrušča spomnila, da vendar še ni čisto zadovoljna.
»Pojdiva!« je rekla Boži in jo prijela za roko.
Odšli sta v gozd za hišo. Sonce je sijalo na mlado brstje, svilnati listki so se pregibali v vetru, dišalo je po smoli in po pre¬močeni prsti in mama se je pomirila.
Tiho tiho je bilo, nič nista govorili in mama bi bila najraje ostala v gozdu do samega večera, a kaj ko so Božo skrbele packe!
Odšli sta torej domov, petje pevskega zbora stanovalcev iz ulice Prvi april pa jima je že od daleč prihajalo naproti:
»La la la — la! La la la — le!«
Oče s taktirko v roki in na zaboju je pred svojimi pevci kar sijal od zadovoljstva.
Boža je potiho odprla vrata v sobo in pogledala na odprto okno, ali kako se je začudila — okoli zvezka in na zvezku so bili škorci. Zobali so packo za packo, morda so mislili, da so jagode!
Pihal je veter in odgrinjal in zagrinjal je strani v zvezku. Škorci so hiteli, zobali so, nekaj pack pa le niso uspeli pozobati. Toda čakali so toliko časa, dokler jim ni nagajivi veter odprl zvezka tam, kjer so še bile packe, nato pa so še te poslednje pojedli.
Boža je bila vesela — tudi njej se je spolnila najbolj vroča želja! V zvezku ni bilo nič več pack.
Zvečer, ko so se prižigale zvezde na nebu, je vsa družina legla in zaspala in še v snu so se smehljali, vsi, razen dedka.
Dedka ni bilo, ostal je sam v svojem kotu. Toda samemu ni bilo lepo, zato se je že drugi dan vrnil k babici, Boži, k mami in očetu, na številko trinajst. Vsi so ga bili veseli, prijeli so ga za roke in se z njim zavrteli. Potem so se ustavili in Boža je vzkliknila:
»Kakšna škoda, da je bil samo včeraj prvi april!«