Prvi dnevi drugega triumvirata

Prvi dnevi drugega triumvirata. Maks Pleteršnik

Izdano:	Zvon 1880 (6/1–11)
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V severnem delu starega Rima na Viminalskem griči je stala krasna hiša Kaja Septimija, imenitnega Rimljana patricijskega rodu, moža, ki je bil senator in augur in prijatelj njih, ki so starodavne republikanske ustanove zagovarjali in branili proti samovladnim nameram. Na terasi nad peristylijem stala je na nizkem stebru iz černega marmorja podoba boginje Flore iz belega marmorja, okolo nje pa so se ovijale nežne vejice beršljinove. Ko bi bila mogla kaj čutiti ta kamenita boginja, imela bi bila veselje s černolasim mladeničem, ki je v belo, do kolen segajočo, kratkorokavnato tuniko oblečen gledal v jasno novembersko jutro. Bil je Septimijev triindvajsetletni sin Manius, srečni ženin lepe, blage in serčne Attilije, hčerke senatorja C. Attilija Gaviana, s katero se je imel še ta dan združiti. Ozerl se je proti vzhodu, kjer je ravno solnce priplavalo izza gor, ki se od Algida proti severu vlečejo, in mu z mladimi žarki posijalo v nekoliko začernelo lice. Gledal je megle, ki so se leno vlačile po zelenih travnatih dolinah. Uperl je svoje oči v verh Algidov, na katerem stoji svetlo, rujavelo, od solnca obsijano zidovje mesta Tusculum, in o tem pogledu je oblak nejevolje in žalosti zatemnil mladeničev obraz. Ubogi Cicero, mislil si je Manius, nekdaj tako slavljen mož, moraš zdaj skoro kakor prognanec, tam v svojem tuskulanskem letovišči skrivati se pred svetom. Kakor neka slutnja o težavah življenja mu je za trenotje prešinila serce. Ali zopet se mu razvedri obraz, ki ga oberne na jugozapadno stran, kodar se je med griči in po gričih razprostirala svetovladna Roma. Sicer so bile nje ulice po večem nepravilne in ozke, zagrajene zelo obširnimi, za mnogo rodovin pripravljenimi, ali pa z majhnimi, neznatnimi hišami; ali med temi so se svetila v mramorni diki mnogoštevilna svetišča, javna poslopja, javni tergi okrašeni z raznimi kipi in pa posamezne palače rimskih imetnikov; zlasti na Palatinskem griči so se prav živo v pervih solnčnih žarkih lesketala mnoga stebrovnata predvežja krasnih hiš novejšega plemstva. Nad mestom pa je kraljevalo Kapitolinsko trojno, Jupitru, Junoni in Minervi posvečeno svetišče s četverovprego solnčnega boga na verhu pročelja.

V tem ko je Manius veselega obraza gledal v to „serce sveta“, prišel je za njim zvesti starikavi suženj Lydon, ter je za zamišljenim mladeničem nekoliko postal. Kar zleti z desne strani velik sokol iznad hiš proti višini in začne svoj derzni let nad nizkim svetom. Mladeniču in sužnju planeje oči za tico, toda različne misli se jima zbude. Praznovernemu Lydonu bila je tica priletevša z desne nesrečno znamenje; Manius pa, ki je dve leti v Atenah prebiral in poslušal nauke gerških modrijanov, ki je bral tudi svojega učitelja in zavetnika Cicerona knjigo „o vedeževanji“, bil je že davno otresel vse praznoverje, kateremu so bili njegovi rojaki sploh zelo udani. Zato je tica v njem čisto druge misli zbudila. Primerjal je sam sebe z njo: zdelo se mu je, da tudi on ima danes začeti svoj let skozi resno življenje, želel si je, da bi bil tako derzen in legak kakor sokolov let; moči je čutil dosti v sebi. „Naj mi bode le sreča mila“! rekel je poluglasno in obernil se proti sužnju, ki mu je izročil pisemce. Manius takoj spozna na voščenem pečatu znamenje enega svojih prijateljev, nepoterpežljivo razterga nit, s katero ste bili leseni tablici prevezani in prebere v povoščeno ploščico včertane besede: „Salvius pozdravlja Manija. Cicero je v mestu. Pa ne pripoveduj tega po nepotrebnem. Glej, da se pri njem vidiva. Zdravo“!

„Hitro po togo“! ukaže Manius Lydonu, ki po stermih stopnicah zdirja, kolikor mu je priletnost dopuščala hitrosti, on pa se napoti za njim na dvorišče obdano od treh strani sè stebrovnatim hodiščem. Tu so bili nasadi in z ruševino obdane gredice, po katerih je med cipresovimi germiči še tu in tam kaka zapoznela cvetica medlela. Tu sem mu pazno prinese Lydon na raztegnenih rokah belo volneno togo. Ko je bil en konec dolgega zavoja že spustil mlademu gospodu čez levo ramo in je srednji del skerbno izza herbta pod pazuho v gube deval ter ravno hotel zadnji konec mu čez levo ramo nazaj vreči, poterka ga Manius po rami in reče: Lydon, ali bi hotel meni služiti“? Sužnja široki obraz se še bolj raztegne, oči se mu zasvetijo in čez nekoliko trenotij odgovori z vidnim veseljem: „Prav rad, prav rad, gospod“! Vedel je, da bi pri mladem, blagoserčnem gospodu veliko prijetnejše življenje imel, nego pri ostrem dasi pravičnem senatorji. Od same radosti je plašča skerbno nabrane gube na persih in pod pazuho zopet zmedel, da je Manius sam mu pomagati moral.

„Govoril bom z očetom; upam, da mi tebe tudi še prepusti“, reče mladenič, z veliko zadovoljnostjo opazujoč Lydonovo veselje. „Reci Manesu, naj se pripravi, da me bode spremil“, ukaže sužnju, ki hitro steče in zdaj v enega, zdaj v drugega tovariša zadene, ki so imeli opraviti sè snaženjem, olepšanjem in opletanjem vež, stebrov in dvoran. Manius se pa počasi napoti skozi ozki prehod v sprednji del hiše, v atrium, dvorano, ki je dobivala svojo svetlobo skozi veliko, četverovoglato odpertino v sredi stropa. Tu je našel nekaj znancev, klientov svojega očeta, ki so se po običaji na vse jutro že prišli poklanjat svojemu zavetniku in so na svoj „Ave domine“! sprejemali od njega objem in poljub. Manius izpregovori nekoliko besedic z njimi, sprejme njih čestitanje k ženitvi, potem gre sè sužnjem skozi velika vrata, kjer je na predvežji čakalo kerdelo drugih klientov, da bi na nje versta prišla. Veselega serca stopa po ozkih ulicah, ki derže navzdol proti Suburi; za njim gredočega Manesa pa tare skerb, ali si ne bode morda mladi gospod černih, nizkih čevljičkov preveč poblatil, predno pride v namenjeno hišo, zlasti po Suburskem razpotji, kjer so bili ljudje že blato razgazili; kajti tu je bilo že na vse zgodaj obilo gibanja in življenja. Tu so ubožni prebivalci iz onkraj Tibera prodajali žveplene šibice, drugi so imeli na prodaj medene kolače in druge jestvine, tam so še zadnji kmetje gonili mule, otovorjene s koši, polnimi poljskega pridelka; glasno so vozniki kričali nad živino, vpreženo pred težke vozove, naložene s kamenjem za zidanje. Tudi dečki v svojih škerlatno obšitih togah spremljani od sužnjev, ki so nosili za njimi knjižice, tablice in drugo šolsko pripravo v okroglih škatljah, bili so že začeli svoje romanje v preproste, rokodelskim delalnicam enake učilnice, po katerih so rimski učitelji (ludorum magistri) mladino strahovali. V majhnih gostilnicah se je že dim dvigal v znamenje, da so kuharji že začeli med drugimi rečmi pripravljati klobasice, to priljubljeno jed Rimljanov. Ob oglu pa se je zbiralo kerdelo okolo raznih naznanil z velikimi rudečimi čerkami pisanih, ali pa je poslušalo oklicarja, ki se je s trombo oglasil in zdaj na znanje dajal kako dražbo ali da se je izgubila kaka reč. Ne preširoke ulice so še bolj zoževale vanje postavljene kuharnice, brivnice in enake lope. Ob stebrih pa so se videle mize s čašicami previdoma na verižice priklenenimi, poleg njih pa so stali kmetje z mehovi polnimi novega vina.

Manius je na veliko skerb sužnjevo po najbolj blatni sredi ulice stopal in veselega obraza odzdravljal prijazni „Ave“ in „Salve“ znancev, katere je srečaval. Nekateri, zlasti mlajši, ki so vedeli, da se ženi, podajali so mu roko in ga poljubljali srečo mu voščeč o nameravani izpremembi stanu ali pa mu šaljivo očitajoč, da se odpoveduje svobodnejšemu samskemu stanu.

Mimo svetišča bogovom Penatom posvečenega prideta na „Sveto cesto“; z nje kreneta na Palatinski grič, na katerem je Ciceronov dom ponosno nad forum se dvigal. Ko se je Manius tej hiši bližal, jela ga je dobra volja zapuščati; kajti domislil se je žalostnih političnih razmer, katere so Cicerona prisilile, mesto zapustiti in le skrivaje prihajati v Rim, v katerem je, ni bilo še dolgo tega, kakor kak vladar sè svojo zgovornostjo in svojim svetom gospodoval. Republikanska stranka je bila zdaj v Italiji uplašena, razgnana. Mladi Octavianus, na katerega je Cicero toliko upanje stavil, zvezal se je z največim nasprotnikom Cicerona in republike, z Antonijem, in le bogovi so vedeli, kaj so ravno tiste dni nasnovali tam v Bononiji, kjer so se bili sešli konsul Octavianus, Antonius in pontifex maximus Lepidus sè svojimi legijami. Še ves zamišljen je Manius odperl velika vrata ne poterkavši z visečim kladivcem, kakor da bi bil izmed domačih, in nekako boječe pogleda vratar iz svoje sobice v vežo; pa ko vidi nekdanjega spremljevalca svojega gospodarja, gre ga hitro napovedavat. Cicero sam mu pride v atrium naproti, objame in poljubi „upanje boljše prihodnosti“, kakor je rad imenoval Manija, in ga popelje v tablinum, svojo bralnico in pisalnico. Tu je na stolu z visokim naslanjačem že sedel drug gost, ljudski tribun Salvius, ki je bil prišel vabit Cicerona na obed, katerega je hotel pripraviti v slovo svojim najboljšim prijateljem pred svojim odhodom v Macedonijo k Brutovi republikanski vojski.

Ko je Manius omenil, da je tudi on prišel vabit na svojo svatovščino in da bi ga zelo veselilo svojega slavnega učitelja in pa svojega dobrega prijatelja imeti v družbi, planil je Salvius kvišku rekoč: „Kaj, v takih časih se ti greš ženit“? In prav zgovorno mu je začel popisavati, kako reči stoje, in da vsak pošten Rimljan, ki ljubezni do svobode še ni zamenil z uklanjanjem pred licemerstvom razuzdanostjo in vetrenjaštvom — piknil je s temi tremi lastnostmi triumvire — da mora, pravil je, vsak pošten Rimljan za orožje prijeti in napotiti se ali v Sicilijo k Sextu Pompeju ali pa v Macedonijo k Brutu.

Manius je bil dve leti v Atenah in je tam kakor je bila navada rimskim bogatim in imenitnim mladeničem, v vednostih se izobraževal ter se tam kakor vsi rimski tovariši navdušil za uzore svobodne republike. In njegovo občevanje s Ciceronom je to navdušenje le še bolj uterdilo. Tako je bil republikanski stranki udan z dušo in telesom. Zato ga je po Salvijevih besedah rudečica oblila. Ni vedel, kaj bi odgovoril nanje; že si je začel na tihem očitati, da je tako malo mislil na politične razmere svoje domovine. V tej zadregi mu je Cicero sè svojo navadno ljubeznjivostjo na pomoč prišel. „Nič se ne boj, Salvius“, rekel je, „za našega Manija; jaz ga predobro poznam. Kedor ima svojo rodbino, privezan je le še s tesnejšimi vezmi na domovino. Privošči mu kratko uživanje zakonske sreče o občnej bojazni, o občnej negotovosti, da bode tem bolj znal ceniti republikansko svobodo, katera dela, da nam je mogoče dobrote življenja uživati v najlepšem miru“. Te dobroserčne besede so oserčile Manija. Kar je dolgo le bolj kot sanjarija po njegovem duhu medlelo, vzplamenelo je zdaj kot terden sklep. Mnogokrat je mislil, kako bi lepo bilo navduševati vojake z živo besedo in potem sam z njimi hiteti v boj za domovino. Cicero in Salvius, kakor je bilo posneti iz njiju besed, nikdar nista dvomila, da bode tudi Manius v obrambo republike za orožje prijel. To je po eni strani dobro dejalo njegovemu ponosu, po drugi strani pa se je v serci sramoval, da ni že zdavnaj za terdno sklenil udeležiti se republikanske vojske. Ko je izrekel, da ženitve sicer ne more odložiti, da pa bode kmalu po ženitvi šel v Macedonijo, in ko je z vso žarnostjo mladeniškega navdušenja, ki ga še ne kali nobena senca sebičnosti, zagotavljal, da se ne bode nikdar ločil od braniteljev svobode, imela sta domoljuba vidno veselje nad njim, posebno pa si Cicero ni mogel kaj, da ne bi bil izrazil svojega zadovoljstva sè sadom, ki ga je rodilo njegovo občevanje z Manijem. „V tebi se ne bom motil ne, pri vseh bogovih ne“! vsklikne stari mož. „O, da me je mogel ta licemerski Octavianus tako prekaniti! Ta dvajsetletni mladič v zavetji podedovanega imena Caesarjevega trapi in muči našo občno mater, našo republiko — in se s tem divjim strastnim pijancem Antonijem in pa z vetrastim Lepidom druži! Ne, ne, to mora drugače biti“! In bolj tiho govore je nadaljeval. „Vse, vse, kar mara za republiko, mora tija v Macedonijo, tam je rešitev domovine. Tudi jaz pojdem tija. Vsi, kar nas je še Rimljanov, pojdemo tija“. In začel je razlagati, kako se je vsega hudega bati, celo ponovitve proskripcij, kakoršne so bile za diktatorja Sulle. „Da, resni so časi“, končal je svojo razlago, „iztergati se bodeš moral svoji mladi ženi iz naročja, Manius“. „„Ni je sreče v neprosti deržavi““, bil je ponosni odgovor mladeničev, „„tudi z Attilijo ne““. Toliko da je bil to ime izgovoril, bilo je ponovljeno s čisto drugim naglasom iz ust Ciceronovih in Salvijevih, katera sta se osupneno pogledala; vsled tega je tudi Manius nategnil svoj obraz v stermenje; vendar je krepko rekel: „Da, Attilia, hči C. Attilija Gaviana. Z njo sem že dalje časa zaročen“. „„Gavianus, ta skrivni Caesarjanec““, vsklikne Salvius, „„ta večni nasprotnik našega Cicerona““? „Caesarjanec“? ponovi ves osupnen Manius, „saj ni mogoče! saj je zmerom tako pogostoma obiskaval mojega očeta, o katerem menda vendar nikdo ne dvomi, da je prijatelj republike“. Salvius se zlobno nasmehne ter reče: „Verjamem, pri vseh bogovih! Ali nisi morda opazil, da je njegovo obiskavanje prav za prav nekomu drugemu veljalo? Tvoji lepi mačehi Vitelliji, kaj“? To je bilo Maniju preveč; žarečega lica je poskočil in zavpil: „To ni mogoče“! Salvius pa zgane z ramami ter mirno reče: „Tako govore ljudje“. Cicero pa zopet sè svojo prijazno besedo poseže vmes: „Da bi se naš Manius navzel mišljenja svojega prihodnjega tasta, zastran tega smo lahko brez skerbi. Sicer pa, zakaj se ne bi včasi rodilo blago od neblagega? Jaz vsaj bi po tem, da je Attilia prijateljica Octaviji, sodil, da bode izverstna žena. O, Octavia je vsa druga nego njen licemerski brat Octavianus. Redke so dan današnji dobre žene“. Cicero ki je pri zadnjih besedah vzdihnil, spomnil se je menda svojih žen Terencije in Publilije, od katerih obeh se je bil dal ločiti; perva mu je bila prekrepkovoljna, druga pa preneznatna ženska. Salvius je pristavil: „Da, Octavia je med ženstvom kakor roža med ternjem“.

V tem je Manius zamišljen sedel; na spomin mu je hodilo nekoliko prigodkov, kateri so se mu prej nedolžni zdeli, zdaj pa so se mu hipoma razjasnili z neljubo svetlobo. Kako rada je obiskovala mačeha njegovo nevesto; kolikokrat je Gavijana in Vitellijo našel sama bodi si v očetovi hiši, bodi si na nevestinem domu, in mnogokrat ravno takrat, ko očeta ali neveste ni bilo doma; in ti čudni obrazi, ki so jih delale njene sužnje o takih prilikah! In ako je Caesarjanec, bi li bil dal svojo hčer nedvomnemu republikancu, ko ne bi bil imel skrivnega namena, o tej priliki lažje zadostovati svojemu strastnemu nagnenju? Tako se je popraševal sam pri sebi Manius. Ves serd njegov pa se je obernil proti mačehi. „Tako izverstnega moža tako varati“! vskliknil je bolestno, kajti svojega očeta je nad vse spoštoval in ljubil. Salvius, ki je bil v tem oziru mož manj strogih načel in neoženjen, pa je omenil, da to v teh časih ni nič tacega. Cicero je napeljal govor zopet na politične razmere rekoč: „Kaj so neugodne razmere ene rodbine proti nesreči vse deržave, proti nasilju, ki z enako nesrečo vsaki rodbini preti in jemlje pribežališče tem, ki iščejo ali pomoči ali maščevanja za krivico. Znal je stari govornik v tisto struno pobrenkniti, katera je krepko odmevala v mladeničevih persih, in Salvius je pošteno pomagal, le da se je bolj robato izrazoval. Sklenili so, da pojdejo vsi trije v Macedonijo nabravši po Italiji kolikor mogoče ljudi na skrivnem. V Siciliji, katera je bila kakor sploh vse morje v oblasti Sexta Pompeja, dobili bi ladij za prevoz. „Videli se bomo na potu v Macedonijo“! Tako so se poslovili ti trije možje.

Molče sta Salvius in Manius, spremljana od svojih sužnjev, korakala s Palatinskega hriba. Česar jima je bilo serce polno, o tem se nista hotela na ulicah meniti. Poslovivši se od Salvija, krenil je Manius po „Sveti cesti“. Niti šum in živahni razgovor Quiritov, ki so se na glavnem tergu že okolo praetorjevega tribunala in okolo menjalnic zbirali, niti Suburski hrup ni mogel zbuditi Manijeve pozornosti. Pervikrat je čutil strašno resnost življenja, kajti obljubo je storil važno, za reč, ki mu je bila sveta, možu, katerega je zelo spoštoval, dasiravno je poznal tudi njegove slabosti. Ali Attilia? Prijetnosti življenja, uživanje dobrot, ki mu jih je obetal zakon z ljubljeno ženo? — Vse to se mu je v meglo negotovosti zavijalo; toda mladi Rimljan niti za trenotje ni omahoval v svojem sklepu.

V tem je prišel Gavianus obiskat Septimija. Njiju razgovor ni dolgo trajal; obsegal je le to, kar je bilo neizogibno potrebno. Ponosni in resnobni Septimius ni mogel biti prav prijatelj temu maloserčnemu lahkoživcu. Da je šel njegovo Attilijo snubit, storil je le zavoljo Manija, katerega je zelo rad imel. Gavianus pa je tudi nekako nedoločno čutil, da je Septimijevo dejanje in nehanje bilo bolj dostojno in možato od njegovega. Zato je občevanje med tema različnima značajema kazalo neko hladno uljudnost. Ko je k Septimiju prišel hišni oskerbnik pogovorit se za razne priprave tistega dne, poslovil se je Gavianus in skozi ozki prehod in stebrovnato hodišče šel v Vitellijino sobo. „Tako bo tedaj vse v redu in današnji večer bode združil srečen par“! tako je končal svoj razgovor, ki se je tikal priprav za ženitev.„Ah, ta zakonska sreča“! odgovorila je z roko mahnivši, češ, da iz lastne izkušnje govori. Nato je Gavianus zlobno popraševal: „Ni li sreče v zakonu? Nisi li ti srečna? Nimaš li čestitega, modrega, postavnega moža“? „To je ravno“, zavpila je vsa serdita nekoliko glasneje, potem pa tiheje nadaljevala: „njegova čestitost, modrost in postavnost me bodo še umorile. Vedno ta načela spodobnosti, vedno to podučevanje, vedno ta nedosežna dostojnost v vsem. Človek je kakor v sponah! In jaz slaba ženska jih ne morem streti“. „Milujem te, Vitellia“! sočutno reče Gavianus. „Pa ko bi vsaj mogla svojo jezo enkrat nad njega spustiti; pa njegovo očitovanje, ukazovanje in prepovedanje se verši s tako uljudnostjo in dostojnostjo, da mu ne morem nikdar nič nasproti reči. In tako zapiram ves svoj serd v svoje serce, ki mi hoče počiti, dokler mi ni moči potožiti svojo žalost prijatelju, edinemu prijatelju“. Po teh besedah za roko prime blizo nje sedečega Gaviana; potem nadaljuje: „Kaj mi je bogastvo, kaj mi je življenje, če pa moram živeti v ječi, okrašeni in nališpani, pa vendar le ječi. Ti, dragi Kajus, ti si mož, kakoršni morajo biti možje, ti ljubiš življenje, prostost, ti bi svoji ženi gotovo tudi nekoliko prostosti privoščil. O, da te nisem prej poznala“! — Gavianus je z velikim zadovoljstvom gledal strastno, po svetnem veselji tako živo hrepenečo, lepo ženo. Zdaj se mu je res smililo to bitje in rodila se mu je v glavi misel, ali ne bi bilo vredno rešiti jo iz rok tega „tirana“ kakor koli, seveda brez nevarnosti zanj. „Poterpi“! tolažil jo je, „kar more prijatelj za te storiti, bodem storil. Zdaj ko bode moja hči v vaši hiši, utegnejo se razmere premeniti“. „Da, da, ne zapusti me, prijatelj“! odgovorila je s prosečim, milim glasom in mu zopet z desnico v desnico segla. Nato se je govor zasuknil na dnevne novosti. Gavianus je omenil, kaj se po mestu govori, da kedo ve, če ne bodo proskripcije se ponovile, kakoršne so bile za Sullovih časov. V tem trenotji je zlobna misel šinila obema v glavo. „In kedo, misliš, bode smerti zapadel“? vpraša Vitellia. „Vsi odločni republikanci“, odgovoril je Gavianus z glasom, kakor da bi se to samo po sebi razumelo. „Cicero in morilci Caesarjevi in njih prijatelji“. „To bi bilo pač strašno“! rekla je Vitellia, obhajalo pa jo je z grozo mešano veselje, ko je pomislila, da je tudi Septimius odločen republikanec. Za koga da se je samo bala, pokazalo je njeno nadalnje vprašanje: „Kaj ne? ti nisi republikanec“? Gavianus je bil v nekaki zadregi, ker pervič prav odločnega prepričanja nikdar imel ni, bil je zmerom za tisto stranko, katera mu je dajala več prilike življenje uživati in strastem ugajati; drugič pa ko bi je tudi imel, ne bi bil imel vselej dosti serca, očitno in možato je izreči. Zato je nekako izogibaje se rekel, da republiko mora vsak Rimljan ljubiti, da pa z morilci družiti se ni pošteno. Morda ni hotel sè žensko o tako kočljivem predmetu se dalje razgovarjati; zato je vstal in se poslovil. Ko sta si roke podala, bil je njen pogled posebno žareč, strasten. Menda je Gavianus bral v teh očeh skrivne želje, ki jih je bilo moči tam brati.

Skozi atrium gredoč sreča Gavianus Manija. Kakor je bil mož sladak in uljuden, objame in poljubi svojega bodočega zeta, kateremu je o tej ponarejeni prijaznosti kri vzkipela, da mu je že bila ostra beseda na jeziku; ali „najserčnejše pozdrave od Attilije“ — te besedice so hipoma potolažile njegov serd. „Drugi pot“, si je mislil Manius in po kratkem hladnem razgovoru se razideta.

* * *

Priprave za svatbo so bile doveršene. Ko je minila blizu sedma ura dneva, prikaže se Manius v novi obleki in ovenčan v atriji. Kmalu potem pride oče, izgovori, sina za desnico prijemši, nekoliko besed v srečen uspeh nameravanega zakona in potem se napotita, spremljana od Vitellije, nekoliko sorodnikov in praznično oblečenih sužnjev, iz hiše. Radovedno jih gleda množica, iz katere se slišijo srečevoščilni pozdravi znancev pa tudi šaljive in zbadljive besede neznancev. Mnogo ljudstva se napoti za svati. Toda kmalu se pozornost množice razdeli, kajti opazila je četo vojakov od velike združene vojske triumvirov. Ponosno so korakali proti hiši konzula Pedija. Kar je bilo odrasle množice, zdaj povečem za njimi odhiti, mladina pa ostane pri svatih. Gavianova hiša je bila vsa v zelenji, med zelenjem pa so bili pisani dragoceni perti razgerneni. Ko ženin čez prag stopi, zadoni veseli klic spremljajočih na ulici in odgovori mu glasni pozdrav v atriji zbranih sorodnikov, prijateljev in klientov Attilija Gaviana. Zraven Oktavije, ki je bila svoji mladi prijateljici „pronuba“ (teta), stala je Attilia. Lasje so ji bili v šestere kite spleteni in venčani z vencem, kateremu je morala sama rož in mirtovih vejčic natergati v cvetličnjaku. Pa vsega tega je bilo prav malo videti izpod rudečerumenega zagrinjala, ki je glavo pokrivalo in doli do kolen segajoč obdajalo njeno vitko telo oblečeno v snežnobelo tuniko, izpod katere so se le malo videli rumeni čevljički. Od bele tunike se je kakor ogenj odlikoval zavozlani, rudečerumeni pas, okoli vratu pa se je svetila zlata verižica z majhnimi zvončki. Attilia ni sramežljivo pobesila svoiih černih oči, kakor je nevestam navada, ampak povzdignila jih je k vstopivšemu ženinu in mu zaupno podala roko. Ko je bil pristopil hišni gospodar z vedeževalcem in izrekel, da so znamenja v drobu že v jutro zaklanega jagnjeta kazala naklonjenost bogov k tej ženitvi — kako bi pa tudi mogli sovražni biti taki dvojici! — in ko je bila ženitovanjska pogodba sklenena, prijela je Oktavia ženina in nevesto za desnici in ju združivši položila je lahno svoji roki jima na rame in govorila navadne blagoslavljajoče besede ter naposled solznih oči na pol tiho pristavila: „Bodita srečna“! Predno je bilo vse to končano, je Vitellia dobro opazila, kako je eden sužnjev Gavianu nekaj na uho rekel izročivši mu pisemce, kako je Gavianus stopil v bližnjo sobico in potem ves zbegan nazaj prišel, da je bil pri naslednji daritvi, katero je moral kot hišni oče opraviti, ves razmišljen. Vitellia je težko pričakala trenotek, da so po končani daritvi navzočni novozdruženima svoj „feliciter“ (na dobro srečo!) zaklicali. Kakor hitro se je družba podala v zadnji del hiše, našla je priliko stopiti za Gavianom v sobico in ga zaradi pisemca poprašati. Bila je šala ali nekega prijatelja ali pa kakega gospodiča, ki Maniju ni privoščil lepe Attilije, da mu je brezimno pismo poslal, v katerem mu vse gorje obeta, da se v tem času z republikanci združuje. Vitellia je precej spoznala, da je kaj takega; toda Gavianus je bil nejevoljen in večkrat se je po čelu udaril in rekel: „To bi bil moral prej premisliti“. Kajti bal se je, da bode vsled te ženitve izgubil prijateljstvo triumvirske stranke.

Ko se je družba nahodila po stebrovnatih hodiščih in nagledala imenitnosti Gavianove hiše, podala se je v veliko dvorano na zadnjem konci hiše. Ta je bila vsa opletena in okrašena in dasi je bil zunaj še dan, z mnogimi na kandelabrih visečimi ali stoječimi svetilnicami razsvetljena; kajti dvorana ni imela oken; vso svetlobo je dobivala skozi široka vrata, za katerimi je zdaj odgernena visela težka zavesa. Sredi dvorane ste stali dve cedrovi mizi vsaka posebej. Vsako so obdajala od treh strani nizka ležišča z blazinami rudeče pregernenimi, vsako ležišče za tri osebe. Ob stenah pa ste stali dve manjši marmorni mizici z dragoceno posodo. Na stene, ki so bile po ploščnatih stebrih razdeljene, bili so z živimi barvami naslikani prizori iz mythologije, tlak iz vloženih kamenčkov pa je bil podoben pisanemu pertu, v katerega so razne cvetice in živali vvezene.

Ko je po obilnem in izbranem ukusnem obedu prišlo napivanje na versto, praznil je Gavianus pridno čaše, hoteč nevoljo svojo in skerb utopiti v ognjeni kapljici Falernski. Ko je bil obed končan, bil je zunaj že Rim v mrak zagernen. Zdaj se je bilo nevesti treba ločiti od očetove hiše. Še enkrat je šla tja v kapelico, kjer je pred hišnimi bogovi Lari viselo nekaj punčic, ki jih je dolgo že nerabljene hranila in prej ta dan po šegi darovala Larom. S tožnomilim pogledom je vzela slovo od teh znamenj srečne mladosti. Ko se je družba že za odhod uredila, zahtevala je šega, da je nevesta izbežala materi v naročje in se le šiloma dala ženinu odtergati od nje; ali ni je bilo, davno je že dobra mati počivala zunaj mesta ob Appijevi cesti pod krasnim spomenikom. Perve solze so se ji danes v tem trenotji polile po belem lici. Oktavia jo je pogledala, razumela te solze in jo pritisnila na svoje ljubeče serce. Iz njenega naročja jo je ženin rahlo odpeljal v versto svatov. Ko se vrata odpro, zadoni živahen pozdrav tukaj zbrane, čakajoče množice, ki radovoljno prostor napravi svatom. Naprej gredo baklonosci s prižganimi baklami, za njimi pa nekoliko godcev na piščali piskajočih. Pred nevesto koraka zal mladenič z globoko baklo, njo pa vodita za roko dva druga zala mladeniča; dva mlada sužnja nosita za njo povesmo in vretence, znamenji ženske delavnosti, za njima pa gre ženin med vpijočo in okoli verste gnjetečo se mladino orehe in droben denar metaje. Za ženinom se verste ostali svatje ter od piskačev spremljano ženitveno pesem glasno pojejo, da nje refrain: Talassio! talassio! veselo odmeva po ozkih ulicah. Večji del spremljajoče množice še opazil ni vojaškega kerdela, ki je skoro mimo svatov slopalo proti Sveti cesti. Ko svatje pred vrata Septimijeve hiše pridejo, poda ena izmed sužnjic v lični posodici olja nevesti, katera z njim podboje lahno namaže in je ovije z volnjenimi trakovi. Nato jo dve spremljevalki primete in jo vzdignete čez prag, da ji ne bi katera nožica pri pervem koraku čezenj v zlo znamenje se vanj zadela. V novi domačiji jo „pronuba“, s čisto studenčnico pokropi. Nevesta potem izmoli molitev hišnim bogovom in z glogovo baklo zaneti ogenj na hišnem ognjišči. V atriji za nekoliko trenotij popolna tihota obvlada. V tem tudi šum pred vrati zbrane množice kar nagloma preneha. Sliši se le moški glas, ki nekaj razvneto pripoveduje, potem se zasliši šum in ropot raztekajoče se množice. V atrium pa pridere vratar ves bled in sveto tišino preterga sè strašnimi besedami: „Vojaki po mestu deržavljane morijo! Proskripcije so se začele“! Molk, obledevanje, medsebojno pogledavanje; tu in tam ženski vsklik. Vitellia je sem in tja letala in se zmerom bližala Gavianu, kakor da bi mu imela kaj povedati. Ta pa je bil najbolj miren in je zastonj si prizadeval skriti izraz veselja, ki mu je na obraz uhajal, ker mu je moč popitega vina jemala zmožnost zatajevali se.

Menda je uganil Manius vzrok tega veselega obraza, ker ga je serpo pogledal in nabral usta, kakor da bi hotel z besedo nad njega planiti. Ali v tem trenotji je Septimius se slovesnim glasom rekel, da naj bodejo mirni, Lari da bodo njegovo nedolžno hišo obvarovali zlega. Zdaj je začel vratar pripovedovati, kaj da je pred vrati slišal: da so vojaki prišli v tribuna Salvija hišo, ravno ko je ovenčan v družbi ovenčanih prijateljev napival boljši prihodnjosti rimske deržave; da so mu glavo odsekali in jo odnesli, obledele in od strahu odrevenele prijatelje okolo kervavega trupla pustivši. Manija je tako razbojniško postopanje triumvirov tako razserdilo, da je brez posebne težave sklenil v tem trenotji zapustiti ženo in iti svojim prijateljem na pomoč. „Hitro po potno obleko, Lydon“, ukaže se serditim glasom, in k Oktaviji obernen reče: „Dokler se ne vernem, izročim tebi, Oktavija, svojo ženo. Varuj mi jo“! In objemši in poljubivši Attilijo in skupno pozdravivši vse druge, plane v sobo preoblačit se. „Jaz pojdem s teboj“! vsklikne Attilia, toda odgovor iz sobe je bil: „Nikakor ne, Attilia“! Tudi jo je Oktavia zaderžavala: „Pusti ga, naj posluša svoj blagi serčni nagib“. Še enkrat je pozdravil Manius vse skupaj in izginil skozi vežo z Lydonom. Attilia ni vedela, kaj bi storila. „O bogovi“! vsklikne in se zgrudi Oktaviji na persi. Ta jo stisne k sebi in reče: „Bodi mirna in ponosna, da imaš za soproga moža, ki je pripravljen za blage in velike namere podati se v nevarnost“. Gotovo je bilo v glasu in vsebini teh besed veliko tolažbe za Attilijo, kajti vzravnala se je in bila odzdaj očividno mirnejša. Zdaj se Gavianus oglasi proti hčeri svoji: „Ker te je soprog zapustil, pojdeš pa zopet z očetom“. Ali Oktavia je odločno rekla, da bode ona vedela varovati, kar je njej bilo zaupano. Gavianus pa je le vedno z glasom, da se mu je pijanost nekoliko poznala, ponavljal, da Attilia pojde z njim, in se sklicaval na svojo očetovsko oblast. Ko se je pa Oktavia čversto oklenila svoje lepe varovanke in ponosno pogledavši Gaviana rekla: „Naj mi jo kedo poskusi vzeti“, imel je Gavianus svoje možgane še toliko v svojej oblasti, da se je domislil, da ima opraviti sè sestro konzula in triumvira Oktaviana. Odšel je nekaj mermraje, Oktavia pa je ostala to noč v Septimijevi hiši, in vsem se je zdelo, da imajo mogočnega varujočega genija pri sebi.

Po mestu je bilo vse v neznanem strahu razen druhali, ki se vsakega meteža veseli. Slišal se je povsod krik in hrum. Ljudje so plašno sem in tja letali; drugi so se skrivali. Nobeden ni vedel, kaj se prav za prav godi, kaj se namerava, kedo je varen, kedo ne. Če se je kje kako kerdelo vojakov prikazalo, bežali so deržavljani rimski boljših verst plašno v hiše, druhal pa se jim je smijala. V tej negotovosti so nekateri vsakoršne nepremišljenosti doveršiti nameravali: hoteli so sebe umoriti, sebe in svoje s hišami vred zažgati; drugi so z ognjem pretili javnim poslopjem. Konzul Pedius je imel to noč težaven stan v taki zmešnjavi. Sè svojimi liktorji, katerih so nekateri mu z baklami svetili, letal je po ulicah in miril vzburjeno ljudstvo: naj poterpe do jutra, tedaj se jim bode vse razjasnilo; le najhujši kalilci domačega miru da morajo biti kaznovani, potem da bode mir v deržavi; vsem drugim pa da se ni ničesar bati. Da je popolnoma umiril mesto, razglasil je imena sedemnajsterih, ki so po volji triumvirov smerti zapadli, — med njimi je bil Cicero — in na svojo odgovornost zagotavljal Rimljanom, da drug nihče več ne bode sè smertjo kaznjen.

Manius je bil krenil z Lydonom na Palatinski grič proti Ciceronovi hiši. Menil je, da je Cicero še v mestu. Ko je bil blizu hiše, slišal je govor in šum stopajočih ljudi.

V temini se lahko Manius in Lydon skrijeta za stebroma predvežja bližnje palače. Mimo so prišli po večem pijani vojaki. „Pri bogu Martu“, zagrozi se eden izmed njih, „ne bo nam ušel, ne. Jutri rano, predno se bode daniti začelo, bodemo napoti v Tusculum“. Iz teh besed je izprevidel Manius, da je Cicero še o pravem času odšel iz mesta, da mu pa v Tusculanskem letovišči največa nevarnost preti. Hitro je sklenil naravnost iti k njemu. Šla sta k Esquilinskim mestnim vratom, pred katerimi je bilo na razcestji vedno veliko najemnih voz na razpolaganje. Toda takrat so bili že vsi izginili, le en pokrit, dvokolesen, „carpentum“, pred katerim ste bili dve muli v jarem vpreženi, stal je še pod veliko platano; a voznika ni bilo. V bližnji kerčmi ga najdeta vsega pijanega.

Kmalu potem je derdral voz po cesti proti mestu Tusculum; ravnal je muli Lydon, voznik pa je zraven njega herčal. Manius je mislil misli vsakojake. Z žalostjo ga je navdajalo, da se je videl tako osamljenega v svetem boji za obrambo republike, za pravico vseh proti preoblasti nekaterih. Ni mogel razumeti, kako je v Rimu že tako daleč prišlo, da se morajo branitelji starodavnih ustanov kakor zarotniki potikati po skrivnih kotih. Te misli pa je na zadnje prevladalo mladostno živo upanje, da bode republika to poslednjo izkušnjo prestala in da bodo potem Rimljani srečni uživali svobodo. K temu je hotel po svoji moči pripomagati in take slave vabeči svit se mu je zdel kakor zvezda vodnica v temni noči težav in nevarnosti.

Pozno v noč se je pripeljal pred Ciceronov Tusculanum. Drugo jutro so se vsi nagloma odpravili. Cicero in brat Quintus sè sinom sta se dala nositi v nosilnicah po odljudnih potih proti Asturi k morju. Manius pa se je napotil v bližnjo okolico, kjer je oče imel svoje posestvo in mnogo klientov in prijateljev. Tu je hotel zagotoviti si nekoliko ljudi, ki bi šli z njim k Brutovi vojski. Ko je naslednje jutro tudi on prišel v Asturo, našel je vse pripravljeno za Ciceronov odhod. Iz Rima so tam zvedeli, da je konzul Pedius zagotovil Rimljanom, da ne bode več nego onih sedemnajstero smerti zapadlo in da je Pedius vsled silnega ponočnega truda in napora drugo jutro umerl. Na morji se je lesketalo belo jadro ladije, ki je imela Cicerona odvesti k Brutu. Vse je bilo pripravljeno, le Cicero ni bil pripravljen. Brat Quintus se je odločil sè sinom verniti se v Rim, ker za odhod na tako daljnjo pot nista imela potrebnih reči. Za Cicerona pa je menil brat, da je nevarnost velika; zato mu je prigovarjal, naj se brez odlašanja poda na ladijo. Ali Ciceronu ni moglo nikakor v glavo, da bi mož, ki ima toliko zaslug za domovino, ki je bil „oče domovine“ imenovan, moral bežati iz te domovine pred meči in bodalci morilcev. Tudi Manius mu je prigovarjal rekoč: „Domovina naša je zdaj tam kjer je Brutus sè svojimi kerdeli in bode še bolj, če bode Cicero poleg njega. Kje more biti Rimljanu domovina nego tam, kjer je Cicero? Ne obotavljaj se! Idi k Brutu! Pokaži vsem dobromislečim, kje imajo rimski tabor iskati“! Te besede, ki so bile odkritoserčno govorjene, dobro so dejale starcu, v katerem nesreča ni mogla zatreti močnega samoljubja. Zbral je zopet svojo serdito kljubovalnost, ki se je v tem značaji včasi čudno verstila z malodušnostjo. Manijeve besede so mu zopet razpihale iskrico upanja. Objel in poljubil je brata in bratiča, potem Manija in zopet brata in zopet Manija. Rad bi bil temu prigovarjal, naj ide z njim. Samemu se voziti po morji! — to je bilo hudo za starega Cicerona. Ali Manius je imel še svojo nalogo v Italiji zveršiti in Ciceronov dušni stan je bil tak, da je samopridno željo premagal. „Pri Brutu se bodemo videli vsi, ako nam bodo bogovi milostljivi“! Tako se je poslovil in z dvema sužnjema podal na ladijo.

Kam dervi svobodno rimsko ljudstvo? Kaj neki vre vse v dolino med Viminalskim in Quirinalskim gričem? Naveličalo se je svobode in hiti pozdravljat svojega gospoda. Mladi konzul in triumvir Oktavianus jezdi v mesto na čelu ene legije na belem konjiči, ogernen s škerlatnim vojnim plaščem, izpod katerega se sveti bronasti, srebrom okovani oklep. Pred njim gredo liktorji z dolgimi butaricami, v katerih tiče sekire; njega obdaja vojvodska kohorta izbranih vojakov, za njim pa iz Collinskih vrat vre mnoštvo vojakov kakor mogočna reka iz velikega vrela. Isti Rimljani, ki nekdaj oboroženih čet niso terpeli v mestu, pozdravljali so zdaj kriče vojake divjih obrazov, svetečih še od veselja, da bode zdaj jim prišel žetve čas, saj se jim je bilo toliko lepega obljubilo; cela lepa mesta z obširnimi posestvi bodo dobili v naselitev. Na forum prišedši razidejo se vojaki v posameznih četah. Ena izmed njih se napoti na Kapitolski grič ter zasede grad in svetišče. Oktavianus pa se spremljen od svojega kerdela poda na svoj dom. Med zadnjimi gledalci, ki so se s Palatinskega griča vračali, bil je K. Attilius Gavianus. Kričal je, kar je mogel, svoj „Ave Caesar“! (kedor se je hotel Oktavianu prikupiti, ga je le s tem podedovanim imenom imenoval), silil se je naprej in bil tako srečen, da je ulovil prijazen smehljaj z imperatorskega obraza. Nazaj gredočega sreča mladi vojaški tribun Sergius, v vojaški opravi precej blatni. „Za Marta, vse lelo se nisva videla“, tako ga je po serčnem pozdravu ogovoril; „upam da se bova odsehdob večkrat. Pridem le precej obiskat, samo da se preoblečem. Imava o imenitnih rečeh pogovoriti se, imam ti važnih novic povedati, povem li, važnih“. S pomembnim obrazom perst vzdigujoč odide in Gaviana pusti ugibajočega, kaj mu neki ima povedati. Krenivšega na levo proti Velabru zbudi iz premišljevanja enako korakanje velikonogih sužnjev. Ko se tja ozre, pozdravi ga izza zavese krasne nosilnice dvoje žarečih oči in obrazek na zapeljiv smehljaj nabran. Od daleč se oglasi Gavianus: „Pozdravljena, gospa! Kam“? „„V Caesarjeve verte““, bil je odgovor, nepotreben kakor je bilo nepotrebno vprašanje. Saj sta bila zmenjena. Vendar je menda zarad ljudi in sužnjev Gavianus še nadaljeval pogovor: „Saj nismo v letu, da bi sence tam iskala“. „„Sence ne, pa samote““. „Samote? Dobro! morda tudi jaz pridem samote iskat“. Ko sužnji z nosilnico v Caesarjeve verte do klopice pod visokimi platanami prikorakajo, spravi se Vitellia iz nosilnice in sede, sužnji pa se primerno oddalijo. Gavianus je kmalu prišel za gospo potem ko je spremljajočega sužnja domu poslal. Toliko da je poleg nje sedel, začela je izlivati svojo žalost v sočutno serce prijateljevo: „Kajns, ti me moraš rešiti! Jaz tako dalje živeti ne morem, nečem. Pomisli, še Caesarja Oktaviana mi ni dovolil gledat iti. Prijaznega, mladega Caesarja! Kako je bil lep na belem konjiči! Vidiš, tako nedolžnega veselja mi ne privošči: Ta tiran! Pa sem mu vendar ušla! Prijatelj, ti me moraš rešiti, ti me moraš rešiti“! Med tem ko so ji te strastne besede iz rožnatih ust vrele, se je Gavianus nekako čudno smehljal in ko je nehala, je vprašal: „Ali kako te naj jaz rešim“? Sodeč po njegovem smehljanji bi bil človek menil, da ni v taki zadregi, kako rešiti to ženo moža. V teh časih! Vedel je, da preteči prevrat se ne bode veršil brez republikanske kervi; in kaj je laže nego o taki priliki se iznebiti človeka, ki je komu na poti — ako je republikanske stranke. To so bile Gavianove misli, toda izreči si jih ni upal. Tudi Vitellia je imela enake misli, pa je tudi menila, da bi bilo za njo kot žensko nespodobno je izreči. Tako je le vzkliknila: „Za vseh večnih bogov! ali ste to možje! prašate kako in kaj? Mar vas bodemo me ženske učile? Ti imaš mogočnih prijateljev — ki so prijatelji Caesarja — Antonija. Naj bi ga kam poslali“. „„Njega? Republikanca““? vpraša Gavianus nasmehnivši se politični naivnosti Vitellijini. „Da poslali bi ga kam, od kodar ga ne bi bilo več nazaj“. — „„Svobodno! naj ga zaterejo zatiralca moje mladosti““! je vsa razvnela in jeze se solzeča rekla živahno pa z zaderžavanim glasom. V tem trenotji pridere Sergius nekako ves razvnet; očividno je bilo, da je hotel Gavianu nekaj očitati. Ko pa zagleda poleg njega lepo gospo, se nekoliko premaga in prijazno pozdravi. Vendar ni mogel molčati, le nekoliko prijaznejše je privrelo iz njegovih ust kar mu je v sercu razgrajalo. „Tedaj lepo Attilijo si med tem časom oženil“! „„Ah, da, to revče““! je odgovorila Vitellia mesto Gaviana. Te milovalne besede so Sergija oserčile, da je živahneje nadaljeval: „Pa s takim človekom, z enim izmed tiste svojati, ki neče miru v deržavi, ki si je moritev vzela za geslo. Tu imaš zdaj! Zapustil jo je. Mara on za ženico! Veselilo ga je le za nos zvoditi enega izmed nasprotne stranke“. — „„Kaj že vse veš““? se začudi Gavianus. „O, vse vem, vse sem zvedel od tvojega sužnja, ki mi je tudi povedal, kje da tebe zdaj najdem. Kaj si neki mislil, da si se šel družit sè sovražniki prezerši svoje prijatelje. Ne zameri, Vitellia, da vpričo tebe tako govorim, ali jaz se ne morem zatajevati“. „„Le govori, le govori odkritoserčno, govoriš vpričo prijateljice. Moj prijatelj je, kedor je sovražnik Septimijeve hiše — moje ječe““. Poslednje besede je izgovorila Vitellia z besedami na jok cikajočimi. „In zdaj je pri Oktaviji na Marcellovem domu. Vse poštenje Oktaviji, sestri našega Caesarja. Ali njen soprog kakor vsi Marcelli so bili zmerom republikanci in ona je take narave, da je vedno prijateljica slabejšim in premaganim, ne vprašaje kedo ima prav, kedo ne. Kakih načel se bode navzela tvoja hči v teh krogih. In vendar ti nič ne brani rabiti svojo očetovsko oblast in hčer k sebi vzeti! — In pomisli kaj bode Caesar rekel, kaj Antonius“? Poslednje besede so bolj kakor vse druge pretresle bojazljivca Gaviana. Da, kaj poreko mogotci? Naenkrat je bil prepričan, da je zelo veliko neumnost storil in da jo mora popraviti. Misleč na proskripcije, o katerih nadaljevanji se je šepetalo po Rimu, poprašal je Sergija: „Ali kaj mi svetuješ storiti“? „„Pokaži Caesarju da si le po okolnostih prisiljen se udal v to zvezo, da si pa vsak čas pripravljen jo razrušiti, da si pripravljen, če bi treba bilo, mu tudi pri uničenji njegovih sovražnikov na pomoč biti““. Te besede je tako strastno izgovoril, da je Gaviana groza spreletala. Skrivnostno je potem nadaljeval: „Bližajo se strašni časi. Gorje morilcem velikega Caesarja in njih prijateljem. Ona noč, ki je konzula Pedija stala življenje, je bila le predigra. Kervava tragedija se še le bode začela“. Gavianus in Vitellia sta se pogledala in enaki iz groze in radosti mešani občutki so obhajali to dvoje popačenih serc. „Govorimo zdaj resno in odkrito“, je nadaljeval Sergius, „jaz sem si že dolgo želel krasne Attilije za ženo; ne le lepota ampak tudi druge čednosti so me vlekle k njej. Žal mi je zdaj, da ti nisem tega prej razodel. Ali kakor me poznaš, jaz nisem, da bi se tako z lahka odpovedal nameri, ki se je toliko časa skrivaj v moji duši bivajoč že možno v njej ukoreninila. Ti, Gavianus, potrebuješ prijateljstva triumvirov, ti, Vitellia, kakor se mi dozdeva, nisi zadovoljna sè soprogom, ki je ob enem nasprotnik triumvirov, jaz pa si želim Attilije, katera se ženo imenuje onega, ki zdaj po Italiji ljudi proti nam nabira — o, zvedeli smo že vse! — Mi trije imamo tedaj eno, skupno pot, ako si hočemo priboriti srečno prihodjnost“. To je bil uvod zaroti teh treh oseb zoper oba Septimija. Ker se je bojazljivi Gavianus branil, prevzel je Sergius nalogo, pri triumvirih na vse pomagaje delati v ta namen, da prideta oba Septimija na proskripcijski imenik.

Dva dni pozneje imela je slavna Roma čuden obraz. Na glavnem tergu so stala kerdela vojakov; na Kapitolinskem griči vse polno vojakov, pri svetiščih, na manjših tergih vojaki, povsod vojaki, povsod strah in tesnobno pričakovanje, kaj da bode. Caesar Oktavianus je prišel predvčeranjem z eno legijo v mesto, včeraj Antonius z drugo, danes Lepidus s tretjo; in pred mestom in v okolici vse polno vojakov. Kaj to pomeni? — Ljudski tribun Titus je sklical zbor deržavljanov, ki je brez upora triumvirom samooblastno prisvojene pravice poterdil. Tam na rostri, na govornici, s katere je tolikrat svobodna beseda donela, sedeli so trije oblastniki Rimske deržave — sveta, in ljudstvo jim je strahoma ugibalo z obrazov njih namere.

Senator Septimius je v tem napotil se na Quirinalski grič, tam je stopil v svetišče Quirinovo, morda je kako obljubo storil med bogove sprejetemu ustanovniku mesta, da bi odvernil Rimu pretečo sramoto in nesrečo. Ko bi bil imel več enako mislečih tovarišev, bil bi šel na forum slovesno protestovat zoper nasilstvo. Ali bil je osamljen, kar senatorjev ni iz mesta pobegnilo, bili so ali strahljivci ali nasladniki ali, prej skrivni, zdaj odkriti prijatelji triumvirov. Ko se je ljudstvo s fora razhajalo obedovat, šlo jih je mnogo mimo neke knjigarne, ravno ko je četvero, v rudeče tunike oblečenih sužnjev z nosilnico pred njo postalo. Ko je iz nosilnice stopil senator Septimius, pošepetal je marsikdo nekaj tovarišu z obrazom, na katerem je bilo brati: Hvala Jupitru, da nisem senator republikanske stranke! Množica je po pravici slutila, da ljudem te verste se ne bode dobro godilo. Septimius pa je izbral v prodajalnici, v kateri je bilo tudi pisno orodje na prodaj, največega izmed železnih čertnikov, — Rimljani so z njimi na povoščene tablice pisali, pa so jih tudi kot bodalca rabili — in potem se podal domov. V tem je prišel Gavianus v Septimijevo hišo, vprašal najprej za Septimija, dasi je vedel, da ga ni doma; potem je prašal za Manija, ali je že prišel nazaj. Tudi za tega je vedel, da ga še ni nazaj. Poslednjič se je dal Vitelliji napovedati. Ko sta bila sama v sobi, začel je Gavianus skrivnostno praviti, kaj je vse zvedel, da se bodo to noč proskripcije začele in da so mnogi republikanci zlasti vsi Ciceronovi politični prijatelji smerti zapadli, da je Septimius med njimi, za Manija pa, da ne ve, ali bode med njimi. Tedaj ko so triumviri imenik sestavljali, niso še o mladeniči nič vedeli tacega kar bi jih bilo napotilo tudi njega ime pripisati. Rekel je tudi, da se bo strogo ravnalo s tistimi, ki bi skrivali nesrečnike. Žena se je začela tresti; veselja ali strahu? Menda iz obeh izrokov. Začela mu je praviti, da ga bode sicer gotovo morala skriti tamle in pritisnivši na nek iz stene moleč žebljiček, odperla je vratca, ki so bila na videz stene kos. „Tu v tem tesnem kotička ga ne bi mogel nikdo najti, pa saj lahko pozveš, katero kerdelo bode namenjeno v našo hišo“. Gavianus je razumel in se skoro ustrašil njene prekanjenosti. Izdajstvo je bilo skleneno in Gavianus je kmalu odšel.

* * *

Skozi mestna vrata „porta Capena“ imenovana stopali so molče trije kmetje in en suženj. Mogli so oni trije biti oče, sin in sinov tovariš. Molče so stopali pod starinskim obzidnim oblokom, s katerega so tu in tam kaplje padale od vodotoka Appijevega, ki je bil tod čez napeljan. Vratnim stražnikom so se pač malo čudni zdeli ti razumni, malo kmetski obrazi treh potnikov, vendar jih niso nadlegovali. Ti niso še sto korakov storili po mestu, kar vojaki mestna vrata zaloputnejo in zaprejo. „Kaj pa to pomeni“? reče obstavši Manius Quintu. Ta pa ni nič odgovoril, ampak pospešil korake po Sveti cesti. Pod Palatinskim gričem se Manius z Lydonom loči od svojih sopotnikov in se poda naravnost na očetov dom. Skerb, kaj se utegne z očetom zgoditi, pripodila ga je v tem nevarnem trenotku. Pred hišo sreča odhajajočega Gaviana, ki se strašno razveseljenega dela po njegovem prihodu. Manijevo pervo vprašanje je bilo: „Kje je Attilia“? — „„Še vedno pri ženi, do katere več zaupanja imaš nego do svojega tasta““, odgovori Gavianus z glasom, kakor da bi ga to nezasluženo nezaupanje žalilo. Opazivši kmetsko Manijevo obleko ga vpraša: „Pa, Manius, v kmetski obleki“? — „„Kedo je kriv, da kmetska robata tunika bolj varuje nego meščanska toga““? jezno odgovori Manius. „„Vem li, kaj se godi tu v svetovladnem mestu Rimljanov? Čemu toliko vojakov, zakaj mestna vrata zaperta““? — „Že zaperta“? naglo posegne vmes Gavianus, ki je slišal, da bode to znamenje začetka proskripcije, in nemir se ga polasti. „„Ali veš, kaj bode? Govori““! Zapovedniška ta beseda ga je vsega v zadrego spravila. Mermral je, da nič gotovega ne ve, pa če mestna vrata zapirajo, da nameravajo gotovo kaj hudega. „Bogovi naj obvarujejo nas vse v hudem času“! Te besede izrekši poslovi se naglo. Maniju se je zelo jasno dozdevalo, da ga je zapustil licemer, ki bi utegnil tudi kako izdajstvo doveršiti. Ni dvomil tudi več, da se bodo proskripcije začele. Šel je naravnost v sobo mačehino. Vsa sladka, vsa prijazna mu je nasproti prihitela. Pravila mu je, kako je Gavianus vedno že po njem popraševal, kako je Oktavija vsak dan pozvedovala, če je že nazaj prišel in kako žalostna je Attilia. Ko je nehala, pomigne ji Manius resnega obraza, naj sužnjo iz sobe pošlje. Ko je bojazljivo izpolnila mu željo, prime jo on za roko in jo ostro pogleda. Zdelo se mu je, kakor da bi za kačo prijel, tako gladka in tako merzla je bila roka. „Vem, da ne ljubiš očeta“, reče ji odločno mladenič, „vem, da ljubiš druzega, nam sovražnega človeka“. „„Ali Manius““! preplašena vmes poseže Vitellia. Manius jo hitro zaverne: „Jaz ti zdaj ničesar ne očitam; samo opominjam te, da danes ne pozabiš, kaj je tvoja dolžnost. Razumeješ? Ne pozabi kaj je tvoja dolžnost. Ti moraš pripomoči, da očeta rešimo, ko pride v nevarnost, — tam v onem skrivnem kotičku ga le to noč skrijemo. Tam ga nihče ne najde. Sužnjev nobeden ne sme nič opaziti. Ako vojaki v tvojo sobo pridero...“ „„Vojaki v mojo sobo““! zavpije Vitellia, „...bom jaz pri tebi, in gorje tebi, če z enim pogledom, z enim migljajem kaj ovadiš, kako znamenje daš“. „„Ali tako slabo misliš o meni, Manius““? reče; bila pa je vsa vznemirjena; vedela ni, kaj bi počela in prav vesela je bila, ko ji je Manius še enkrat zabičil izpolnitev dolžnosti ter šel iz sobe. Gredoč ukaže sužnju z line v nadstropji stražiti, kedaj bi se bližali vojaki.

Ko pride v stebrovnato hodišče peristylija, zapazi očeta in mu prihiti naproti. Molče se objameta in poljubita. „Zdi se mi, kakor da ne bi vedel, kaka nevarnost nam preti, tako miren si“, reče Manius. „„Starcu““, odgovori Septimius, „„se spodobi mirnemu biti, ko gre smerti naproti, tem bolj, če se z njim tudi svet podira, v katerem je bil vajen živeti. Otrni si ti mlado življenje za novo dobo in v novem svetu izkušaj po svoji moči čast delati rimskemu imenu““. „Ne, oče“, tolaži ga Manius, „ne obupajmo! Še je mnogo takih, ki so navdušeni za stare republikanske ustanove. Vse ni izgubljeno. Le to noč, rotim te pri vseh bogovih, to edino noč se skrij tam za Vitellijino sobo v skrivnem kotu. Nikedo te tam ne najde in jutri rano ubežimo preoblečeni“! Proti tej dobrohotni nameri Manijevi se pa upre v starcu ves rimljanski ponos: „Jaz da bi se skrival za ženske, jaz, da bi se preoblačil? — Nikdar“! Manius je umolknil, prigovarjati očetu se ni več upal, tako odločno je bil izgovoril besedo „Nikdar“! Sužnji prinesejo kosilo in oba se podasta v obednico, kamor tudi kmalu Vitellia vsa vznemirjena pride. Molče, zamišljeni so ležali okolo obložene nizke mizice. Kak obed je bil to!

V tem so kakor na drugih javnih mestih tudi na glavnem Rimskem tergu deržavni sužnji nenavadno veliko tablo rudeče napisano na steber pribili. Kmalu je bilo radovednega ljudstva okolo nje zbranega. Tudi Gavianus in Sergius po naključji prideta tod. Približata in prerineta se skozi množico, ki si o nastopajočem mraku z branjem oči napenja. Obema planejo oči na dolgo versto imen na koncu razglasa. Bila so imena po volji triumvirov smerti zapadlih imenitnih Rimljanov. Gavianus je iskal ime Septimijevo in ga je našel, Sergius ime Manijevo, a tega ni bilo na tabli. Še enkrat je pregledal Sergius versto imen, in potem pogledal Gaviana, kakor bi bil hotel reči: Kako je to, da ga ni med njimi! Potem sta poveršno brala razglas in poslušala, kako je zdaj eden zdaj drugi iz množice kakemu stavku svoj komentar dodal. „Umorili so sredi svetišča svetovalnice vpričo bogov sramotno s 23 zbodi Kaja Caesarja“. — „„Naj bogovi zatero morilce! Blag spomin Caesarju““! — „Najbolje je vse hipoma s pota spraviti“. „„Tako je prav! vse naenkrat, da bo potem mir““! Tretji veselo zavriska obernivši se proti množici: „Pri Jupitru! to je veliko! 100.000 sestercijev dobi, kedor proskribiranca glavo prinese“. „„Ako je svoboden mož, ako pa suženj, zadobi prostost in 50.000 sestercijev““. Te besede je pristavil možak debeloglavec, kateremu se je na obrazu in na izgovarjanji poznalo, da mu zibelj ni tekla ob Tiberu. „In nobeden, kedor prejme kako plačilo, ne bode zapisan v javne knjige“. — „„To je dobro! Kedor jih nekaj pobije, bo še lahko v senatu sedel““. Nekedo se začudi temu, da sta Lepidov brat in Antonijev stric med proskribiranci, in drugi pristavi ponosno: „To so pravični ljudje, kakor je bil nekdaj Brutus; tudi ne gledajo na sorodstvo če gre za korist deržave“.

Ko sta Gavianus in Sergius odhajala, rekel je poslednji nevoljno: „Kaj za Herkula misli Antonius, da ne dene tudi Manijevega imena na table“? „„Ne boj se, prijatelj““, potolaži ga Gavianus, „„Manius ne uide svoji osodi““. Potem se napotita oba v Antonijevo hišo, Sergius priganjat, naj se tudi Manius proskribira, Gavianus pa pozvedovat, katero kerdelo ima nalogo usmertiti K. Septimija.

V atriji Septimijeve hiše je bilo tiho, zelo tiho. Na visokem stolu, kakor kak vladar na prestolu, sedel je Septimius, obernen proti vhodu, mirno kakor božja podoba v svetišči; ob straneh sta dva visoka kandelabra sè svetilnicami razsvetljevala dvorano. Na strani pa je na zid naslonjen, zamišljen stal Manius. Lydon mu je bil prinesel poročilo, da je očetovo ime na tablah zapisano. Vse veselje do življenja, do vzorov, ki si jih je bil naslikal, otemnelo je pred mislijo, da mu bodo ljubljenega in spoštovanega očeta zaklali divji vojaki, kakor živinče bogovom v dar odločeno. Da je kaj tacega v Rimu mogoče, ta misel ga je navdajala s perva sè skrajnim obupom. S časoma pa se je obup izpremenil v serd in togoto in s togoto je rastla uporna moč in sklep kljubovati osodi. Iz ulice se zasliši šum, ki vedno narašča. Zdaj poklekne Manius pred očeta, povzdigne roke k njemu in ga prosi: „Oče, ohrani sebi in meni in republiki svoje življenje“! Nekoliko trenotkov strašnega molčanja. Potem se starček malo zgane in glasno in krepko reče: „Pusti me, naj jaz umrem, ohrani ti svoje mlado življenje in pomagaj Rimu boljšo prihodnost si priboriti“! Nato vstane Manius na videz miren in udan ter reče: „Oče, ti me učiš svoje življenje malo ceniti; vendar tvoje mi je tako drago, da ga hočem braniti do zadnjega vzdiha. Sužnji so nam zvesti, pomagali mi bodo. Nemaščevanim se nam kot Rimljanom ne spodobi pasti. Pa podajva se v zadnji del hiše, v domače svetišče; tam pred Lari in Penati, ki so dozdaj v sreči in slavi vzderžavali ta dom, tam se naj zruši slava in dom Septimijev“. Manius je upal, da bode v ozki kapelici laže očeta obranil nego v prostornem atriji. Zato mu je bilo veliko do tega, da očeta tja spravi. Ali starček je s trudnim glasom rekel: „Pusti me tukaj“! „„Tedaj kakor svoje prijatelje, kakor velecenjene goste hočeš sprejeti kervnike svoje““? Skoro ironični glas sinov je pretresel Septimija. Vstal je in molče se podal skoz ozki prehod. Ko je Manius za njim stopal, pokaže se mu Lydon iz postranske sobice, celo butaro mečev, kratkih in dolgih, v rokah deržeč. Manius mu pošepeta, da se naj okolo svetišča postavijo in kolikor mogoče poskrijejo. Ko je Septimius tiho prikorakal v stebrovnato hodišče, zaškertal je zapah Vitellijine sobe, kije bila v sprednjem delu peristylija na levo. Negotovost, kako se bode vse izšlo, vznemirjala jo je, da ni vedela, kaj bi počela. Sužnjici, ki ste jo mirili, niste imeli nič uspeha. Ko bi bil hotel se stari mož za njeno sobo skriti, bila bi morda bolj mirna, ker je bil potem uspešni izid kakor gotov. Ali zdaj ni mogla prevideti, kako se pač utegne vse končati. O tem, da se je Septimius prestavil v svetišče, ni nič vedela, ker se je tako tiho vse veršilo, in gledat ni prišel nikedo iz njene sobe.

Ni dolgo terpelo, da se je zaslišalo močno buhanje v hišna vrata. Vratar odpre in v hišo prilomasti pijan centurio sè svojim kerdelom, ki začne zavoljo večje varnosti preiskavati sobe okolo atrija. Vratar si je morda hvaležnost centurionovo ali celo kako plačilce nakloniti hotel, ko je izneverivši se domu, tako radovoljno mu naznanil, da sta Septimija sè sužnji v svetišči, kjer bi ju bili vojaki tudi brez njegove ovadbe našli. „Naj te bogovi zaterejo“! zareži nad njim poveljnik, „rad bi nas zvodil tja doli, da bi potem nam iz gospejine sobe ušel tisti, ki ga iščemo. Prejmi svoje plačilo“. S palico od centuriona udarjen po herbtu zavpije vratar, da se zasliši po vsej hiši, tudi v Vitellijini sobi. Ta si ni nič druzega mislila, nego da je kervavo delo doveršeno. Premagana od burnih občutkov se je zgrudila na stol. Kar priderejo pred njena vrata in silno začnejo vanja buhati in zahtevati naj se odpro. Vitellia ni vedela, kaj to pomeni. Mislila je, da je Septimius že mertev, morda tudi Manius. Kaj zdaj še hočejo od nje? Ali je kot slaba ženska pohotnosti divjih vojakov izročena? Druzega ni moglo nič biti. Strah jo tako prevzame, da za skrit žebljiček pritisne in za steno izgine. Nič ni pomislila v tem trenotji, da vojaki za skrivni kot vedo — saj jim je moral Gavianus povedati. —

Vojaki šiloma vrata odpro; na vseh udih tresočima in v kot stiskajočima se sužnjicama reče centurio naj molčite, mirni bodete, njima da se nič hudega ne bode zgodilo; potem začne iskati po steni in ko se slednjič skrivna vratca odpro, in se v temni luknji nerazločna bela postava pokaže, divje zakriči vojak: „Tu je“! Vitelliji je strah sapo in glas zaperl, še le ko je smertni zbod v telesu začutila, je bolestno zakričala in se zgrudila. Ko začuje vojak ženski glas, plane kakor od gada pičen iz temnega kota, vzame svetilno in posveti na prizorišče svojega nejunaškega čina ter zamolklega glasa reče svoje tovariše pogledavši: „Ženska je“! Sužnjici pritečete in glasno jokaje začnete močiti in v življenje klicati gospodinjo; zastonj, rana je bila smertna.

V tem pride vojak, ki se je razgledaval po peristyliji. povedat, kje da je Septimius in truma se napoti previdno tja. Ko sta oče in sin videla, da centurio naravnost proti sobi gre, kjer bi se bil imel Septimius skriti, sprevidela sta, da je Vitellia izdajalka in njen pomagač — kedo drugi nego Gavianus? To je Septimija, ki o svoji ženi ni toliko vedel kakor sin, tako razvnelo, da je vstal sè sedeža in zavpil: „Izdajalka“! Ta serditost očetova je dala novo upanje Maniju. „Oče“, reče veselo, „bogovi so nam mili; enkrat so te že iz nevarnosti rešili; sprejmimo to v znamenje, da hočejo tvojo rešitev. Odločnost naju otme. To druhal lahko uničimo. Nas je več. Jutri pa ubežimo“. V tem se zasliši ponavljani krič sužnjice: „Umorjena, mertva je gospa“! Septimius pa zamolklo reče: „Dobila je svoje plačilo“.

Združeni stopajo vojaki z nastavljenimi meči do svetišča. Tam se centurio postavi pred vhod in nekako slovesno vsem dragim obeta, da se jim ne bode nič zgodilo, Septimius pa da je po volji triumvirov smerti zapadel; zato ga naj izročijo. Manius pa se ponosno oglasi, da o tem niti misliti ni, da imajo le na izber ali boj z večjim številom borilcev ali pa da puste krivično reč in se njim pridružijo ter se napotijo v Sicilijo, kjer dobodo od Pompeja dvakrat toliko, kolikor so jim triumviri obetali za senatorjevo glavo. Sicer pa da pri triumvirih se tako nimajo prijaznega sprejema več nadejati, ker so umorili ženo, katere ne bi smeli umoriti; imela je mogočnih prijateljev, ki so ob enem prijatelji triumvirov. Ko je končal, molčalo je vse nekoliko trenotij. Centurio se je spomnil, kako mu je Gavianus zabičal, da naj ženi Septimijevi nič žalega ne stori, sicer da naj si ne hodi iskat plačila. Drugi so premišljevali, ali bi bilo verjeti Maniju, da je Pompejus pripravljen dvakrat toliko plačati za ohranitev, kolikor triumviri plačujejo za uničenje vsakega proskribiranca. Le eden je nekoliko pomislil na krivičnost reči, za katero se bojuje. To je bil Decimius, sin posestnika iz Tusculanske okolice, kjer so tudi Septimiji svoja posestva imeli. Žal mu je bilo, da je njega zadelo v četo morilcev Septimijevih priti. Nekdaj sta si bila z Manijem prav dobra. Ali Decimius je šel v vojake in zdaj sta se tako srečala. Prej se ni upal nič reči, zdaj pa je začel serčno prigovarjati vojakom, ko je zapazil, da tudi centurio nekoliko omahuje. Ko začuje Manius njegov glas, spozna ga in njegove besede: „Decimius, ti med morilci“? so mladega človeka, ki je bil nekoliko človečnosti še olel iz divjega vojaštva, popolnoma izpreobernile, da je stopil na Manijevo stran in rekel: „Ne, Manius, jaz vas hočem braniti“. V tem se oglasi terščato, širokoplečno in širokolično vojače: „Kaj čakaš, centurio? ako nočeš ti 100.000 sestercijev, bomo jih mi med sebe razdelili. Kedor je vojak iz legije, naj zdaj pokaže, da je“. In vseh razen Decimija in poveljnika goli meči se povzdignem zablisknejo. Ali v istem trenotji se vzdigne še več rok oboroženih. Kakor da bi bili iz tal zrastli, prikažejo se iz vseh kotov skriti sužnji. Tudi stari Septimius se je spel, tudi on je imel bodalo povzdigneno, ali bilo je oberneno proti njegovemu sercu. „Stojte“! zakriči Decimius; toda ne ta beseda ampak mnoštvo osti nasproti šlerlečih je storilo, da so se vojaki obostavljali smertne udarce deliti. „Da, stojte, pustite“! priterdi popolnoma streznjeni centurio, „pametnejše je, da rešimo Septimija in pojdemo k Pompeju“. Po kratkem premišljevanji in razgovarjanji se vsi odločijo za odhod v Sicilijo. Največ je pripomoglo k tej izpreobernitvi, da jim je od centuriona doveršena umoritev sitnosti obetala in obljubljeno plačilo negotovo storila, in pa da jih je bilo na oni strani več, dasi ne izurjenih vojakov.

Le ono terščato vojače je zakričavši: „Izdajalci“! hotelo oditi. Ali kmalu so ga obsuli tovariši in uklenili. Zmenijo se, da nekateri oddajo svojo vojaško obleko Septimiju, Maniju in nekaterim sužnjem, da se napotijo potem v jutro iz mesta, kakor da bi šli na povelje triumvirov proskribirancev iskat. Drugi pa bi naj za njimi prišli in v nekaki daljavi od mesta bi se naj zopet sešli vsi. Ali centurio je poznal svoje ljudi; vkljub sedanji navidezni udanosti jim ni upal. Zato izpregovori nekoliko besed z Manijem na tiho. Ne dolgo potem so ležali zadaj v veliki dvorani vojaki na krasnih blazinah okolo dveh miz in sužnji so jim nosili jedi in pijače kolikor jim je serce poželelo. Ko so že čutili vinsko moč, je njih blagodušnost tako vzrastla, da je ukleneni tovariš tudi dobil jesti in piti, toda nog mu niso razklenili. Centurio pa je videl, ko jim je vino odkrilo serca in razvezalo jezike, da je previdno bilo, tovarišem ne upati.

V tem so se po hiši delale priprave za odhod. Dve sužnjici pa ste devali Vitellijo na mertvaški oder.

Ko je bila polnoč minila, so upijanjeni vojaki že terdo spali, toda ne v dvorani, ampak v neki hrambi za žito, ki je bila slučajno prazna. Tja so jih bili sužnji znosili, potem ko so jim bili vojaške plašče in oklepe slekli in jim orožje vzeli. Stari Lydon pa je še imel ljudoljubno ali pa le humoristično misel, da je z Manijevim dovoljenjem v kot prislonil amphoro vina in pristavil verč in škodele kakor tudi jerbašček z jestvinami; vse to bi jim naj v jutro, ko se bodo prebudili, bilo v tolažbo o neljubem jetništvu. Poleg Bacchovih in Cererinih darov so smerčali junaki druzega triumvirata, Lydon pa je zapahnil in zaklenil vrata.

Pred svetiščem je sedel Septimius oborožen v vojaški opravi; v to preobleko se je udal, ker ni bilo za nobenega Rimljana sramotno v vojaški opravi biti. Blizu njega je stal Manius tudi za vojaka opravljen, roke deržeč na ščitu, zamišljen. Na koga je mislil? Morda na Attilijo, morda na lepšo, srečno bodočnost, ko bode Rimska deržava zopet svobodna. Stari Septimius sčasoma nagne glavo in zaspi. Manius pa stoji poleg njega kakor na straži.

Dolgo časa je bilo po hiši vse tiho. Le na stojalu ob nasprotni steni peristylija v vodnem časomeru so kapljice padale in oznanjale v tiho noč, da čas beži. Neki suženj je hodil gledat na ta časomer. Ko je bil tretjič tam pogledal, prišel je Maniju tiho naznanjat, da je pretekla tretja ura tretje nočne straže. „Idi jih budit,“, bil je odgovor. Šum, ki se je zbudil po hiši, pregnal je Septimiju lahko spanje. Kmalu je stalo vse kerdelo zbrano v atriji, kjer je Vitellia na mertvaškem odru ležala. Molče je od nje slovo vzel Septimius, molče tudi Manius. Po vojaško oblečeni sužnji pa so izrekali pobožne besede v slovo, ko so poslednjič videli bledi obraz bivše gospodinje. Sužnjicam je bilo naročeno mertvo izročiti skerbi njenih sorodnikov in v jutro ko bode dan, vojake izpustiti iz zapora. Lydon pa je moral nekoliko časa še v hiši ostati in paziti, da sužnjice poslednjega povelja prezgodaj ne izverše.

Ko je kerdelce prišlo do mestnih vrat Capenskih zadostilo je nekoliko besed, ki jih je centurio straži tiho povedal, da so prišli brez sitnosti iz mesta.

Nekoliko dni pozneje bil je stari Septimius pri svojih znancih v Siciliji. Manius pa je ostal v Italiji in nabiral ljudi za Brutovo vojsko.

* * *

Preteklo je bilo v Rimu nekoliko strašnih dni. Najprej je bilo proglašenih 130 senatorjev in 150 republikancev iz drugih stanov, da so smerti zapadli, potem so se pa še od dne do dne imena dodajala. Razen republikanskega mišljenja je mnogim smert provzročilo njih bogastvo, drugim osebno sovraštvo, zopet drugi so bili po pomoti usmerteni in pozneje na table zapisani, da se je na videz njih smert opravičila. Vse spone, katere krote človeško serce, bile so zdrobljene, vse zavese, ki zakrivajo, kar se čudovito snuje v njem, bile so odgernene, in iz njega je izletelo, kar je v njem bilo divjih strasti, in začelo razsajati po tamošnjem človeškem rodu, ki je bil nekdaj vladar sveta, sedaj pa usužnjen od treh mož in njihovih kervnikov. Zavist, sovraštvo, lakomnost, pohotnost in druga gnjusoba je razuzdano širila se po mestu. Vendar tudi starorimske kreposti, požertvovalnost, pogum, zvestoba, niso bile še popolnoma izumerle. Pokazali so se v tej strašni dobi tudi zgledi velikodušnosti in ljubezni bratov, sester, otrok, žen, sužnjev, ki so na vse načine izkušali rešiti nesrečnike.

Pred Septimijevo hišo je bila postavljena cipresa, znamenje, da je merlič v hiši. Nekoliko ljudi pred hišo je čakalo pogreba. Kmalu privrejo iz hiše in se ustopijo v versto. Na čelu sprevoda desetero godcev žalostne gode na trombe in piščali. Z njimi se verste starikave ženske, ki v manj melodičnih glasovih hvalo pojo umerlej in po njej žalujejo. Razpuščenih las, jokaje in roke zvijaje, vendar nikogar ne morejo prepričati, da jim prihaja žalost iz serca. Pa šega je bila take ženske za pogreb najemati. Mertvo nosijo osvobojenci in klienti njene rodovine. Na nosilih, katerih slonokoščene noge se blišče pod škerlatnim pertom, prosto leži Vitellia z malo privzdigneno glavo, v ustih derži séstertius, voznino za brodnika Charona, da jo v podzemeljskem svetu prepelje čez reke v bivališča senc. Za merličem gredo černo oblečeni sorodniki in znanci Vitellijini, med njimi tudi Oktavia in Attilia. Privabila ju je največ želja pri tej priliki kaj pozvedeti o Maniji, ki nič ni dal vedeti o sebi od onega nesrečnega ženitvanjskega večera. Da je bil med tem v mestu in očeta srečno rešil, ste gospe po drugih zvedeli. Zlasti mlajše Rimljanke so z milujočimi očmi pogledavale Attilijo, ki je pred sebe žalostno in zamišljeno gledaje stopala. Ko pride tik mimo stebra, na katerem je bila ena onih rudeče napisanih osodnih tabel, povzdignila je po naključbi oči in groza jo je stresla, ko jo je opazila. Na konci je bilo videti kakor novo ime dodano. Brala je to ime in obupen krik iz njenih ust je serce presunil pogrebcem. Red se je zmedel. Mnogo žen je stalo okolo Oktavije, kateri se je kerčevito pa molče bila za vrat ovila uboga Attilia. Oktavijin plameneči pogled je bil obernem v belo tablo, v tam napisano ime: Manius Septimius. „Pogum, Attilia, pogum“! tolažila je nesrečno prijateljico Oktavia. Hitro pošlje na bližnji terg po eno javnih tam na razpolaganje stoječih nosilnic. Attilia se ni dala domov zanesti. Hotela je kar ven iz mesta iskat iti po Italiji ljubljenega Manija ali vsaj z njim umreti. Zastonj je ugovarjala Oktavia, da bi to bilo brezumno početje, zastonj jo je tolažila, da je Manius gotovo že v Siciliji na varnem. Še le ko je rekla, da pojde naravnost k bratu prosit in rotit ga, naj prekliče Manijevo proskripcijo, umirila se je nekoliko in žarek upanja je zasvetil v njenem serci. Hotela je Oktavia, da bi šla Attilia z njo k Oktavianu, ker je tako upala več uspeha. Ali ponosna Rimljanka se je branila stopiti pred krivičnega nasilnika. Naposled pa je misel, da utegne tako morda vendar Maniju gotoveje življenje oteti, premagala njen ponos in privolila je iti k Oktavianu.

Oktavianus je sedel v atriji svoje hiše obdan od vojaških častnikov, ki so poročila donašali in ukaze sprejemali. Nekoliko časa se je zgodilo, da je bil sam v dvorani sè Sergijem, katerega je bil še le te dni za legata povišal. To priliko je porabil legat, da je govoril o zadevi, ki mu je bila pri serci. „Jaz sem storil, kar sem mogel, da se uniči ta mladi gad, ki se je spenjal zoper deržavni red. Upam, da je v tem trenotji že odpravljen za zmerom“. „„Dobro, moj Sergius““, odgovori prijazno Oktavianus, „„obvezal me boš zelo s hvaležnostjo, kadar bodo enkrat ti uporniki zaterti, potem se bode začela lepša doba za slavno Romo! potem se vesêli tudi ti, Sergius, plačila zvestobi““. — „O mogočni Caesar“, odgovori ponižno Sergius, „jaz ne prosim ne časti ne bogastva, ali prosim te, vloži svojo veljavno besedo, da bode Manijeva mlada — upam skoraj — vdova moja žena“! Oktavianus se zelo začudi tej prošnji in čudenje njegovo se še pomnoži, ko mu legat začne vse lepe lastnosti Attilijine naštevati. Takih čutov za žensko ni poznalo Oktavianovo serce. Ko je še omenil, da je hči zvestega prijatelja triumvirske stranke, menil je mladi mogotec, da ne bode posebnih ovir izpolnitvi Sergijeve prošnje. Ali Sergius je nekoliko bojazljivo nadaljeval: „Attilia je zdaj nekoliko po mladem sanjači zmedena in ker ni pri očetu ampak pri tvoji velikodušni sestri, bojim se — ne serdi se, da odkrito govorim — bojim se, da se njena naklonjenost k oni stranki zmanjša, kajti blago serce tvoje sestre vidi le nesrečo, ki je Septimijevo hišo zadela, ne pa tudi krivice, ki jo je provzročila“. — „„Da, da““, odgovori nejevoljen Oktavianus, „„taka je vedno bila moja sestra — usmiljena prijateljica kaznjenih hudodelnikov in nasprotnica mogočnim““. In zdaj je prosil Sergius Oktaviana, naj sestro pogovori, da Attilijo na očetov dom pusti, češ, da potem bo lahko dosegel svoj namen.

V tem naznani suženj prihod Oktavije in Attilije. Molče se pogledata Oktavianus in Sergius. Obema je bilo jasno, da pridete gospe zaradi Manija. „Pusti nas same“, rekel je Oktavianus Sergiju smehljaje, češ, da se mu za njegove namene ni ničesar bati. Ta se postavi v kot atrija, toliko da vidi vstopivšo Attilijo, ki kakor kip, mirno v tla gledé, obstoji za Oktavijo. V kakem nasprotji s to mirno postavo je bilo burno kipenje njenih persi. Sergius odide iz dvorane, da ga ni videla. Pri serčnem pozdravu se na obrazu brata in sestre ni poznalo, kaka različnost je v njenih sercih, tako se je znal on zatajevati, tako popolnoma je v njenem serei sestersko zaupanje vse žale misli premagalo. „Pri genijih naše rodovine“, začela je roke proseče iztegnivši proti njemu, „pri bogovih, ki so čuvali preprosto hišo, v kateri sva skupaj zrasla, rotim te: izpolni mi eno, edino, lahko izpolnjivo prošnjo. Zdaj po Italiji pokončujete nekdaj veljavne Rimljane in toliko rodovin spravljate v žalost...„. „„Ljuba sestra““, seže ji Oktavianus v besedo; ali Oktavia mu ne da govoriti in nadaljuje: „O, ne boj se, brat, nisem prišla, očitat ti kaj. Jaz sem le ženska in moja uboga pamet ne more sicer razumeti, katere imenitne deržavne namere (te besede je sè žalostno ironičnim glasom poudarjala) zahtevajo toliko kervi; vendar ne vtikam se v vaše zadeve. Le za enega, edinega te prosim, ki ste ga po krivih poročilih na osodne table zapisali; prekliči ime Manija Septimija, soproga moje mlade prijateljice Attilije. Kaj imate od tega, da komaj začenjajočo se srečo tako nemilo razdirate? Kaj vam je storil Manius“? Prisiljeno se smehljaje odgovori Oktavianus: „Draga sestra, ti ne veš, da prosiš za človeka, ki bi bil ravno tako s tvojim bratom, z nami vsemi ravnal, ako bi bil on sè svojimi prijatelji prišel do kermila“. „„Nikdar““! oglasi se Attilia in njene oči zablisknejo tako živo Oktavianu v obraz, da prisiljeni smehljaj z njega preženo. „„Nikdar! On ni kervoločen človek““. Toliko da je izrekla te besede, pobesila je zopet oči, očitajoč si na tihem, da je razžalila mogotca. Gotovo je slišal neizgovorjeno nadaljevanje njenih besed: „Kakor ste vi triumviri“. Tudi Oktavia se je začela bati za uspeh svoje prošnje. Zato je pokleknila pred brata in roke k njemu kakor k božji podobi iztezaje prosila: „Brat, daj milejšim nagibom v svojem serci prostora, Manius je blagega serca, z velikodušnim ravnanjem si ga pridobiš za prijatelja. (Oktavius je le predobro vedel, da to nikdar ne bode mogoče.) Vedi, da je osoda te moje drage Attilije polovica moje osode“. To izrekši je vstala, Attiliji z levico v levico segla in z desno jo objela čez pas. Kakor mogočna varuhinja Juno je stala zraven svoje manjše varovanke, ki je oserčena po pogumnosti svoje zavetnice zopet svoje svetle oči povzdignila k Oktavianu. „Storil bodem, kar mi bode mogoče“, dejal je, v serci tako hladen kakor je bil prej. „„O, ne govori tako, reci rajši: tvoja prošnja je izpolnjena; — saj moreš, ako le hočeš, saj si konzul, saj si dedič Caesarjeve moči““. Te besede so samoljubnemu sercu mogočnega mladeniča dobro dejale, bolje nego vse, kar je sestra prej govorila, ali namena njeno prošnjo izpolniti ni imel. Vendar je rekel: „Upam, da bode Antonius istih misli. Bodi zaradi svoje varovanke mirna, srečno življenje ji je zagotovljeno“. Te besede so bile od Oktaviana namenoma dvoumno izrečene in tudi Oktaviji so se tako čudne zdele, da ni vedela, kaj bi o njih mislila. Attiliji pa je serce pravilo, da Oktavianus ne bode za Manija nič storil, da je njen mož pogubljen.

V tem trenotji stopi v dvorano neki vojaški tribun in poroči z nekako slovesnim glasom: „Imperator, ravnokar je prinesena glava enega tvojih največjih, dasi najmlajših sovražnikov. Manius Septimius je mertev“! — „„O bogovi““! zakriči Attilia in plane Oktaviji na persi. „Saj ni mogoče“! vpije Oktavia. Oktavianus pa mirno izreče besede: „Prepozno! Osoda je bila hitreja nego milost“. „„Osoda““? zaverne serdita Oktavia, „„vas mogotcev grozovitost, kervoločnost! O da bogovi vse to dopuščajo, da vas vseh ne pogubijo. Pogum, moja duša, življenje moje, pogum! Proč iz te s kervjo omadeževane hiše““! S temi besedami in sè serpim pogledom se je poslovila od mogotca, Attilijo k sebi pritisneno ven peljaje. Ta je bila edina na svetu, da se je smela brez kazni tako posloviti od Oktaviana. On pa ni nič rekel, ampak čutil je, da je uborna včasi vsa človeška moč.

Niste še dolgo doma presedeli gospe, zamišljeni, žalostni in serditi, kar pride Gavianus, ki je od Sergija precej dobil glas o Manijevi smerti. Nevoljno je od njega glavico obernila Attilia, ko ga je zagledala. Na njegove tolažilne besede je le bridko odgovorila: „Saj je bil tudi tvoj nasprotnik“. Nekoliko je zbodlo očeta to očitanje, češ, da njegovo tolaženje ni odkritoserčno. Zato zbere vso svojo možatost, in nekako z dostojnim glasom reče: „Bil je moj nasprotnik, toda bil je tudi mož moje hčere in ta moja hči ga je ljubila“. Čude se ga je pogledala hči; v njegovih besedah in v njegovem glasu je bilo izraženega toliko sočutja, kolikor ga od njega ni pričakovala. Pa saj mu tudi res ni prihajalo iz serca. Le prehitro se je Oktavia tega prepričala. Ko je spremljaje ga skozi vežo sama z njim bila, govoril je o tem, da zdaj, ko Attilia nima več soproga, mora jo Oktavia domov pustiti. Serčno ga je prosila, naj jo le zdaj še pusti pri njej, dokler čas ne ozdravi rane, ki jo je krivična brezserčnost ji vsekala. Ugovarjanje njeno, tudi pretenje, da je ne pusti domov, nič ni pomagalo. Na zadnje je mirno rekel: „Upam, da se boš udala, da me ne boš silila, javno oblast...“ Vsa iznenadena seže mu serdito v besedo: „Kaj? da bi se kedo derznil čez prag moje hiše z javno silo“! „„Bodi zdrava, upam, da si boš premislila““, rekel je Gavianus odhitevši. Oktavia nič ni odgovorila. Molče se je vernila v atrium, kjer Attilije ni več našla, in sedla ter premišljevala nesrečo svoje prijateljice. Iz tega, da jo Gavianus po vsej sili hoče domov imeti, sklepala je, da ima kake samopašne namere z njo. Ko je tako premišljevala, prinese ji suženj pisemce od brata, v katerem jo prosi, naj se ne ustavlja Gavianovi želji, naj mu ne krati očetovskih postavnih pravic in naj pusti domov Attilijo. Ko je to pismo prebrala, razjokala se je pomislivši, kako slaba stvar je, da zoper največe krivice nič ne more. Potem so ji vzletele misli k bogovom, k boginji Junoni, zavetnici terpečih žen. Mislila si je, da je mogočna boginja gotovo razžaljena, ker toliko terpljenja dopušča čez prijateljico, da njenemu prizadevanju nič uspeha ne privošči. In perva skerb ji je bila zdaj boginjo s pobožno daritvijo zopet potolažiti. Ukazala je po jagnje poslati na Aequimelijski terg in prinesli ga v Kapitolinsko svetišče.

Pol ure pozneje čakala je Oktavijina nosilnica pri stopnicah tega svetišča. Eden izmed sužnjev pa je gledal doli v Karine in rekel: „Za Herkula, kam gre Gavianus za svojo nosilnico? Čuden mož, da peš hodi za nosilnico! Mar bi vanjo legel!“

Ko Oktavia domov pride, sprejme jo vratar ves zbegan in bled. Strašna slutnja se ji vrine v misli in pervo njeno vprašanje je: „Kje je Attilia“? Odgovarjali ste namesto preplašenega vratarja dve sužnjici, ki ste jokaje gospodinji naproti prihiteli in začeli ena drugi v besedo segaje pripovedovati, kako je Gavianus z ostrimi besedami in naposled prete, da jo bodo sužnji zgrabili, primoral, da je molče in brez solz, pa vsa bleda in na vsem telesu trepetajoča v nosilnico planila. Vsa poterta sede Oktavia in zdihne: „Oh, me ženske smo pač sirote“!

Ko je bila Attilia domov prinesena, pustil jo je Gavianus samo. Tolažilnega ji ni vedel kaj povedati in menil je, da bode čas tudi pri njegovi, kakor je mislil, terdovratni hčerki svojo moč pokazal. Ukazal pa je zanesljivim sužnjem stražiti jo. Dolgo je slonela na blazini razpletenih las pred sebe sterme; le begaje so oči včasi planile po slikah na stenah, po hišnem orodji. Kako malo časa je bilo še le preteklo, odkar je kot ovenčana nevesta slovo vzela od te sobice, in vendar se ji je zdelo kakor dolga doba življenja. Dolgo časa je potem zerla skozi odperta vrata in stebrovno hodišče v gredice na dvorišči, na katerih je zelena ruša in zeleno germičje o življenji narave pričalo. Čutila je neizrečeno meržnjo do tega brezserčnega, zdivjanega sveta; z velikim ponosom se je zavedala, da stoji visoko nad njim in da prav za prav ne spada več vanj. Čudovito hrepenenje se je polasti po oni deželi, kjer se onkraj reke Styx po elisejskih poljanah srečne sence umerlih sprehajajo, kjer bode našla svojo mater, svojega Manija. Tu se pa zmisli, da truplo Manijevo morda kje tam na samoti leži pozabljeno, nepokopano, in da sence noče stari brodnik Charon prepeljati v zaželene kraje, dokler se pobožno delo pogreba ne izverši. Molila je bogove, naj usmiljenega človeka popeljejo mimo trupla, da vsaj nekaj peščic zemlje — majhen trud! — posuje po njem. Zopet se je zamislila. Kar ji zarude lica, persi začnejo ji hitreje se dvigati, čez malo trenotkov pa zopet obledi. Kaj ji je vzkipelo v ponosnem serci? Videti je bilo, kakor da bi bila kak terden sklep storila. Počasnih korakov odide na gredice, poterga tam kolikor mogoče zelenja, splete iz njega velik venec ter ga zanese na konec stebrovnega hodišča, kjer je stal opersni kip pokojne matere.

Ko je to, kakor je menila, poslednje znamenje otročje ljubezni ovijala okolo kipa, s katerega je prijazni obraz ljubeznjivo stermel v nesrečnico, posili jo jok; spusti se na eno koleno, na drugem podpre izmučeno glavico z levo roko, ob kateri gosti lasje popolnoma zakrijejo obraz, desnica pa, deržeča venec, sloni ji na kipu. V tem stanji jo najde nje najzvestejša sužnjica Thessala, obstoji in posluša tiho ihtenje mlade gospe. Imela ji je nekaj važnega povedati, to je njen nemir kazal; toda ni je hotela motiti v pobožnem žalovanji. Ko se pa gospa le dolgo ne gane, oserči se in bliže stopivši pošepeta: „Gospa“! Naglo se ta ozre in skoro nevoljno povpraša: „Kaj hočeš“? „„Manijev Lydon...““ Ni mogla izgovoriti. Attilia je poskočila in zavpila: „Manijev Lydon? — Oh! Ne več Manijev! Gotovo mi ima kaj poročiti o mertvem Maniji“. „„Pa pravi, da ni mertev Manius““, reče Thessala. — „Ni mertev? Manius da živi? Oh, kaj me mučite s takimi tolažbami“! Te besede je Attilia z bolestnim, trudnim glasom izrekla. „„Pa Lydon je prepričan, da Manius ni mertev““. — „Prepričan, praviš“? živo zopet poprime besedo uboga gospa. „Teci, teci po Lydona, hitro, razumeješ? Kaj se obotavljaš“? Komaj ji je sužnjica mogla dopovedati, da bi Lydon rad neopažen od stražečih sužnjev z njo govoril. „Ali jaz moram z njim govoriti“, reče Attilia vsa vznemirjena. „Tu skozi postranska vratca naj pride. Kedo straži tukaj“? „„Lamia““, odgovori sužnjica. Gospa pa odbiti v sobico in prinese zlat obroček ter ga da sužnjici: „Lamia je dober človek, daj mu to-le; Gaviana ni doma zdaj ; naj si poišče opravka v sprednjem delu hiše“. Sužnjica odhiti in kmalu pripelje starega Lydona. Komaj je mogel odgovarjati na vsa burna vprašanja. „Ali kako je mogoče bilo“, vpraša Attilia „javno razznaniti, da so njegovo glavo tam na velikem tergu izpostavili“? „„Gospa““, odgovori zadovoljno smehljaje se dobri suženj, „„jaz sem tudi gredoč po mestu čul to strašno novico. Pomisli malo, kako me je to prestrašilo. Moj mladi gospod me krepak in zdrav pošlje k tebi, in tukaj bi imel najti njegovo glavo na kol nabodeno! Šel sem gledat na forum in ponižno sem poprašal nekega liktorja, kje je glava tistega mladega pa hudobnega in grozovitega sovražnika triumvirov, Manija Septimija, — ne zameri, gospa, s temi ljudmi se mora tako govoriti. „Išči, stara kost“, odrezal se je prijazno, „saj je zapisano“. Nisem dolgo iskal. Gledam, gledam obraz; mislim si: Tako zelo pa smert vendar ne more izpremeniti človeka! Nekaj malo podobnosti bi človek že našel, ko bi je iskal. Pa pri vseh bogovih, naj zdaj le poginem, če je to glavo kedaj Manijevo truplo nosilo““. Potem ji pismo od Manija izroči. Hlastno segne Attilia po vidnem znamenji Manijevega življenja. Veselje ji razvedri obraz, ko spozna Manijev pečat. S tresočimi se rokami razterga skozi pergamentno pismo prepeljano nit, razvije in bere: „Manius svoji Attiliji najserčnejše pozdravljenje! Jaz sem zdrav in upam v boljšo prihodnjost. Naj bi bogovi naklonili, da bi tudi pri tebi tako bilo. Ko bi ti bila pri meni, mnoge težave bi lažje preterpel; pa ne vabim te k sebi; podala bi se v mnoge nevarnosti. Kličem ti iz daljave: Terpi, uči se iz dogodkov, katere moraš gledati, o katerih moraš slišati, kaj je sramota za Rimsko ime in upaj, da bode kedaj bolje. Odpiši mi po Lydonu“. Zlagaje zopet pismo misli si Attilia: On mene ne vabi k sebi, ali serce moje me goni k njemu. „Kedaj se verneš“? popraša Lydona. „„Jutri““ odgovori ta, „„na vse zgodaj. V Circeji ob morji ali v bližini se znajdeva““. Zdaj se mlada gospa skerbno ogleda, ali sta v resnici sama, in ko se o tem prepriča, pošepeta Lydonu: „Vzemi me sè seboj“! Dobri sluga se kar ustraši; cela versta skerbi in nevarnosti za njo se mu hipoma živo v duhu pokaže. Ali vse njegovo ugovarjanje nič ne pomaga. Ko jo vidi tako serčno, uda se na zadnje. Ker je tudi ženske pomoči potrebovala, pridobila si je še zvesto Thessalo za pot. Ta je tudi dobila nalogo skerbeti za to, da bode stražnik pri postranskih vratih prihodnje jutro zgodaj prav terdo spal, kar je menila, da ne bode tako težko, ako se ji da na porabo ključ do hrambe, v kateri so podolgaste ročke napolnjene z dobro starino v kotu slonele.

* * *

Pred Circejskim mestom na obširni ledini ob cesti, ki je deržala do ladijostaje, bila so zbrana kerdelca upornikov, njih poveljniki Manius, Hirtius, Appuleius in Arruntius pa so se pred velikim šatorom pogovarjali. Manius je bil jako potert. Nikakor ni bil zadovoljen z ljudmi, ki so jih bili njegovi tovariši nabrali. On si je te borilce za svobodo mislil vse drugačne, navdušene za reč, za katero so bili pripravljeni življenje žertvovali. Ali našel je druhal, po večem sužnje, vsake verste potepuhov in rokavnjačev poleg majhnega, zelo majhnega števila poštenih mladeničev in mož. Serce ga je bolelo, če je pomislil, da je obramba rimske svobode sebičnikom in sužnjem izročena. Boljše verste prebivalci so se moči uklanjali in za sanjarije upornikov niso marali. Drugo kar je Manija žalostilo, bilo je vedenje poveljnikov. Vsaj od njih bi bilo pričakovati v teh okolnostih, da bi zedinjeni delovali za en velik namen. Ali videl je, kako je o vsaki priliki se njih needinost pokazala in zavirala vsako podjetje. Edino upanje je bilo v Cicerona oberneno; menil je, da bode ta mož v sedanji nevarnosti več stanovitnosti kakor navadno kazal in sè svojo veljavo obranil edinost med poveljniki upornih čet. Med poveljniki, stoječimi pred šatorom bila je govorica ravno o Ciceronu. „Naj mu bogovi“, reče Manius, „podelijo srečno vožnjo po morji. Morda je že od Sicilije odplavala ladija, ki ga nese v Macedonijo“. — „„Ne govorite mi o Ciceronu““, reče Arruntius, star vojak, „„ni ga večega omahljivca nego je on; a pravite, da on gori za republiko? on ljubi le samega sebe. Jaz v nobenega druzega nimam nič upanja nego v Bruta. Brutus mu je bilo ime, ki nas je kraljev rešil, Brutus nas, bode tudi Caesarja““. Manija je ta nemila obsodba njegovega učitelja in zavetnika v serce zbodla. „Tako ti ni soditi“, odverne mu nevoljno, „o moži, ki je bil ves čas svojega življenja podpora in čast rimski republiki“. „„Brez vse napake pa ni noben človek““, pristavi Hirtius.

V tem trenotji se je vsem pogled obernil na morje, kjer je bila ravno ladija priplavala v luko, in od ladije čolnič do brega. Iz čolniča je stopil suženj odet z usnjato „paenulo“, ki je spredaj in zadaj po životu visela, ob straneh pa izrezana nekoliko prostosti puščala rokam; čez glavo pa je imel „kapuco“ potegneno, ki je bila na paenulo prišita. Na suho stopivši gledal je med zbrane vojake, in ko je tam spoznal Manija, prijel je za sprednjo plat paenule in z njo proti ladiji nekolikokrat mahnil. Potem se ponižno približa Maniju. Njegov „Salve, domin“ bil je spremljan se smehljanjem, kakor da bi hotel reči: Ali me ne poznaš? Manius se v tem trenotji res ni mogel domisliti, s katerim izmed njegovih znancev so mu bogovi naklonili srečo sniti se, in bil je primoran vprašati ga, čegav je. Odgovor „M. Tullija Cicerona, ki je tam na ladiji in bode kmalu na kopno prišel“, je tako osupnil vse, da so nekoliko časa obmolknili in se pogledavali. Pervi se Arruntius zasmehljivo oglasi. „No, ali nisem rekel? Mi si ga mislimo na poti od Sicilije v Macedonijo, pa nam Neptunus tukaj izbljuje to naše upanje“! Manius si ni prav mogel misliti, da bi bil Cicero od svojega sklepa odstopil. „„Ne sodi prehitro““, rekel je Arruntiu, „„gotovo je bilo močnih ovir, da ni že dalje prišel. Morje je v tem času burno in Cicero je star mož““. Suženj poterdi, da so imeli gerdo vožnjo in da so morali na Ciceronovo zahtevanje večkrat h kopnemu pritisniti. V tem je stari mož iz čolna stopivši precej hitro korakal po cesti, pokrit s „petasom“, nizkim širokokrajnim popotnim klobukom. Ko je Manija zagledal, raztegnil je izpod širokega plašča „lacerne“, roke in vpil: „O Manius, Manius, bogovi hočejo pogubiti nas in republiko“! Mladenič mu naproti prihiti in objet in poljubljen od njega, vpraša ga, kaj se je zgodilo. Cicero je popisal križe in težave, ki jih je imel na morji, in ki so nekaj iz neugodnega letnega časa in iz njegove slabotnosti, nekaj pa, kakor je bilo poznati, tudi iz njegove strahljivosti izvirale. „Jaz živ v Macedonijo ne pridem“, rekel je na zadnje. „„Tedaj so uničene vse nade, ki smo jih v tebe stavili“? reče Manius z žalostnim glasom. „Ne, še niso uničene. Jaz hočem k Oktavianu“. „„K Oktavianu““? vsi sè začudenjem vprašajo razen Arruntia, ki se zlobno nasmehne. „Da, k Oktavianu. Saj ni mogoče, da bi se bil jaz o njem tako motil. On se bode dal pregovoriti, preprositi meni. Saj vem, da sovraži Antonija, to pijano, besno zver; proti temu razbojniku se hočemo vsi združiti z Oktavianom; on bode zopet uredil republiko ...“ „„Tedaj dobimo enega tirana mesto treh““! oglasi se Arruntius. „On ne bode tiran, on se bode udajal mojim, našim svetom, on nam bode povernil svobodno republiko. O da bi le enkrat mogel z njim govoriti. Še enkrat bi rešil domovino in potem, Manius, umerl bi rad, ali umerl v oteti domovini. Na morji ali v tujini umreti, o Manius to je strašno njemu, kogar domovina je Italia“. Maniju se je smilil stari mož. Da njegov namen, z Oktavianom proti Antoniju združiti se, nikdar ne bode imel uspeha, je le predobro vedel. Vse upanje sploh, ki ga je vanj stavil, podiralo se mu je. To ni bil več on Cicero, ki je nekdaj v zbranem senatu in na glavnem tergu mogočno gospodoval sè svojo besedo. Izkušali so sicer vsi odverniti ga od brezupne njegove namere: ali on jim je tako zgovorno razlagal, da je Oktavianus le zapeljan, da mu je treba le oči odpreti, da se bo rad postavil na čelo braniteljem republike! Morda je bila ta živa domišljivost Ciceronova le nasledek vsled vožnje razbolelih čutnic. Ko se ni dal pogovoriti, ponudil se mu je Manius, da ga spremi sè svojim kerdelom in ga brani po vsej Italiji iztikajočih morilcev. Pa tudi te ponudbe ni sprejel, češ, da bode več opravil, ako brez obrambe, s polnim zaupanjem pred Oktaviana pride, med potom pa da bode po bližnjicah peš potujoč lahko nespoznan v Rim dospel. „Bodite zdravi, prijatelji! Naj vas bogovi spremljajo. Poskusiti moram še enkrat rešiti domovino“. Tako se poslovi Cicero od poveljnikov; tem pa je bilo pri serci kakor takim, ki se ločijo od človeka zelo bolnega, hitečega smerti v naročje.

Maniju se je stari mož tako smilil, da je hotel se svojim kerdelom v neki daljavi, njemu neviden, za njim hoditi. Ali tovariši so bili odločno proti temu miloserčnemu naklepu, češ, da Cicero je za njihovo reč, kakor za svet sploh izgubljen in da zavoljo bolnega človeka svojega kerdela ne sme v nevarnost voditi. Zlasti Arruntius se je prav ostro ustavljal. Tisti dan popoldne so uporniki šli do Cajete, drugi dan pa so bili namenjeni iti dalje proti jugu, kjer je Vetulinus večjo uporno vojsko nabiral.

Tri in šestdesetletni Cicero je precej krepko korakal po glavni cesti, namenjen o pervi priliki kreniti po bližnjicah. Nekako vročinsko razvnete čutnice so mu telesne moči poviševale. Izperva si je mož tako živo slikal uspeh svojega potovanja, da so ga tem terpkeji občutki obhajali, ko je razvnetost minila in je trudnost in medlost vse njegove domišljije v meglo dvoma in negotovosti zavila. In tedaj je začel posedati po kamenih ob cesti stoječih, zamišljen v misli, nevesele in obupne, kakor je kazal obraz. Tako je prišel do 13. miljarija od Circeja. Ko je ves truden in oslabljen tukaj sedel, začel se je hipoma zavedati velike nevarnosti, v katero se je podal. Veliko ljudi so bili že srečali, ali za nobenega se ni bil zmenil Cicero, zdaj pa je plašno poprašal sužnja, kedo jim tam gori po cesti naproti prihaja. Umirjen je bil še le, ko sta sužnja tega človeka pozdravila kot dobrega znanca. Bil je zvesti listonoša Hirtijev, ki je nesel svojemu gospodu in njegovim tovarišem mnogo listov. Razumeje se, da je Cicero za mnoge reči popraševal, zlasti ali nič ne ve o bratu Quintu in bratiči. Suženj je zdihnil in rekel: „Bogovi so Rim zapustili in prepustili ga grozoviti osodi“. Cicero je po tem uvodu vedel, da se nima nadejati ugodnega poročila. Podperl je svojo brado z levo roko in tako v dve gube zgrudivši se molče poslušal, kako so sužnji Quinta in njegovega sina ovadili, da je sin očeta sicer dobro skril, da je pa oče, ko je začutil, da hote s tvezalnico izsiliti iz sina, naj pove, kje je oče skrit, sam pokazal se morilcem, in kako je potem vsak pervi hotel umreti in kako so na posled ju ločili, da nobenemu ni bilo treba gledati, kako so druzega morili. „Ali so vendar še toliko usmiljenja imeli“? bridko je vskliknil Cicero in solze so se starcu uderle po licih. Pa odsihmal je bil kako izpremenjen. Obraz, ki je bil ravnokar še izraz žalosti in potertosti, obsijala je neka dostojna možatost, kakor da bi hotel zdaj še le prav kljubovati mogočni nasprotnici, sovražni osodi. Ves strah mu je z obraza, morda tudi iz duše izginil. Mirno je rekel svojima sužnjema: „Ne ene stopinje več proti tej razbojniški jami. Tja obernimo korake, od kodar nam žarki zahajajoče svobode sijejo“. Sužnja sta nekoliko časa premišljevala pomen Ciceronovih besed, potem sta se pa z listonošo začela razgovarjati. Cicero je sam molče precej krepko pred tremi sužnji nazaj po cesti proti Circeju korakal. Ko so bili tja prišli, obšla je Cicerona zopet prejšnja pobitost. V prosti kerčmi prenočujoč vso noč ni očesa zatisnil. Njegovi razburjeni možgani so naklepe snovali in zametavali brez konca in kraja. Ena misel pa se mu je pogostoma vračala: iti v Rim, skrivaj zlezti v Oktavianovo hišo, tam pred Lari njegove hiše usmertiti se in tako mlademu tiranu furije nakopati na glavo, naj bi ga preganjale, dokler bi bil pod to streho. Še le proti jutru je nekoliko zadremal in duh njegov je umirivši se pozabil ponočne brezumne naklepe. Ko je vstal, ukazal je enemu svojih sužnjev, naj najme ladjico, da ga popelje do bližnje Cajete, blizo katere je bilo njegovo letovišče Formianum.

Pretekla noč je bila nemirna noč tudi za neko drugo, nežno bitje, ki je nekaj tisoč stopinj od Formiana pod borno kmetsko streho na slami po tleh postlani počitka iskalo pa ga ni našlo. Prej ta dan namreč je prišel stari Lydon sè svojima trudnima sopotnicama v Circeji. Tam so zvedeli, da so uporniške čete že odšle v Cajeto. Attilia ni hotela v Circejih prenočiti; silila je dalje. Toda prevelika trudnost in temna noč jih je primorala ostati v hišici, ki je bila lastnina nekega Ciceronovega klienta in ga je Lydon poznal še iz prejšnjih časov, ko je bil stari Damon še za sužnja pri Ciceronu. Dasiravno je bil Lydon prijazno sprejet od starega znanca, ni mu vendar upal razodeti se, kedo z njim potuje in kam. Rekel je, da je Cicero nekoliko posestva Septimiju prepustil in da imajo tam nekaj opraviti za malo časa. Zelo se je čudil Damon nežnosti ene sužnjice; Lydon pa mu je pravil, da je še le pred kratkim kupljena in da je menda kake imenitne rodovine tam v tistih krajih, odkodar solnce vzhaja. Pa mnogo bolj še je Damona zanimalo zvedeti, kako se kaj v „mestu“ godi. „Ali je res, da tam ljudi more, kakor se muhe pobijajo“? to je bil uvod mnogoteremu popraševanju in pripovedovanju in razgovarjanju, ki je terpelo pozno v noč. Ženski pa ste šli zgodaj počivat.

Ko se je bila Lydona družbica drugo jutro rano od gostoljubne hišice poslovila in po gričih na levo z glavne ceste krenila, kodar je bilo bliže v Formianum, obstala je Attilia in se nazaj po glavni cesti ozerla ter opazila kakih tisoč korakov daleč kerdelo vojakov. „To so gotovo triumvirski morilci. Hitimo! hitimo! o bogovi, če prepozno pridemo“! „„Le za mano! Ne pridejo pred nami““. In urno so začeli hoditi po stezi. „Pri Junoni“, zavpije nenadoma Attilia, „ali me oči slepijo ali pa je to res Sergius, ki pred kerdelom hodi“. „„Naj bo, kedor koli; le urno za mano““! reče Lydon ne ozerši se več po kerdeli.

Pri neki koči popraša Lydon kmeta, ali ve, kje je upornik Manius. „Naj ga pogubijo bogovi“! odgovoril je ta. „Tam pri Cajeli jih je več teh postopačev. Kaj vojsko nosijo v naše mirne kraje? A kaj pa vas skerbi ta Manius“? povpraša kmet ostro ogledujoč si trojico. Stari Lydon si v zadregi ni vedel drugače pomoči, kakor da je rekel: „Tudi mi se bojimo vojske. Treba nam bo hiteti“! In mahnili so čez glavno cesto k morju in ob morskem bregu po stezah dalje in hiteli so kar so mogli plašno oziraje se po glavni cesti, na kateri zdaj vojaškega kerdela niso več videli.

V tem se je Cicero na ladjici približal svojemu posestvu. Kolikokrat se je bil prej tu sem podal o vročem poletnem času, da bi se odpočil od hrupnega javnega življenja in si okrepil telo v hladilni sapici, ki mu je pihljala z morja, in si čverstil duh o čitanji gerških pisateljev in spisavanji lastnih del. Kako ga je takrat vselej prijazno pozdravljalo z griča ob morji Apollonovo svetišče! Danes pa je bilo nebo oblačno, valovi so jezno pljuskali ob ladjico in jo vzdigali ter spuščali in zvijali, kakor da jim ne bi bilo po volji, da takrat Cicerona na suho neso. On pa je bil truden na telesu in na duši. Zdelo se mu je, da se vozi tja, kjer se bo počil a ne le za nekoliko časa od javnih opravil, ampak za zmerom od vročega boja življenja. Ko je tja na breg zerl, videl je tam nekaj vojakov. Ko je eden sužnjev opomnil, da so na bregu vojaki, ukazal je Cicero mirno: „Le k bregu“! Mislil je, da so triumvirski vojaki, ali veselje do življenja ga je tako minilo, da si je skoro želel konec tega življenja polnega strahu in negotovosti. Ko so pa bliže priveslali, spoznal je Cicero Manija, ki ga je s tovariši na bregu pričakoval. Hirtijev listonoša je bil še po noči prišel in prinesel novico, da pride Cicero na svoj Formianum. Skoro da je bilo Ciceronu žal najti namesto kervnikov svojih mladeniča, kateremu je bil učitelj, voditelj in prijatelj, v katerem je zbudil toliko lepih nad, ki jih je potem sam podirati pomagal. Z Apollonovega svetišča so derzni krokarji prileteli na jadrenice in začeli kljuvati vervje. Plašni pogledi sužnjev in Manijevih spremljevalcev so oznanjali, kako je njih praznoverna serca to neugodno znamenje sè strahom navdajalo. Tudi Cicero se je ozerl na te proroke nevesele bodočnosti. Morda brez utiska ni ostalo to znamenje tudi v njegovi duši. Le Manius ga ni opazil. Osoda Ciceronova je bila njegovo mišljenje popolnoma prevzela. „Tedaj se zopet vidiva kot ubežnika na Italski zemlji“! izklikne, roke iztezajoč proti njemu. „„Pustite me, naj umrem v domovini, katero sem nekdaj rešil““! bil je obupni odgovor Cicerona, ki je Manija serčno objel in poljubil. „„Jaz sem tako truden, truden do smerti““! In peljali so starega moža v hišo, kjer je legel počivat. „Menim, da bi ga zdaj ne smeli več izpustiti“, reče Manius svojim tovarišem vračaje se v Cajeto. „Po sili ga spravimo v Sicilijo. Tam na republikanskih tleh bode mož zopet dobil serčnosti“. „„Dobro““, priterdi Hirtius, „„brez njega vendar le malo ali nič ne opravimo. Pripeljimo svoja kerdela sem in proglasimo ga vpričo njih za našega svetovalca, našega voditelja in zavetnika““. „Ne bodo hoteli vsi“, omeni Manius, „Arruntius gotovo ne“. „„Tedaj idimo brez Arruntia““, reče Hirtius in ta njegov nasvet je bil sprejet.

Vsi upehani se Lydon, Attilia in sužnjica kmalu potem Ciceronovemu letovišču približajo in v istem trenotji se v bližini vojaški šlemi pokažejo. Brez sape se Attilia na kamenitnih stopnicah pred hišnimi vrati letovišča zgrudi in tam stoječega sužnja popraša: „Ali je Manius Septimius tukaj“? „„Ne, ali bilizu je pri svoji četi““, odgovori prestrašeni služabnik. „Vojaki so tu“! vzklikne Lydon in suženj izbeži v hišo. Ko je Attilia slišala, da Manius ni sam, da je pri svoji četi, oddihnila se je globoko in umirila. Kmalu je zapazila, kako so štirje močni sužnji skozi postranska vratca odšli z nosilnico, od vseh strani zagerneno, in se napotili skozi najgosteje drevje proti morju, za njimi pa je šla vsa četa raznotero oboroženih sužnjev. Ni pa opazila na gerd zasmeh zategnenega obraza nekega človečeta, ki je malo nad hišo med germi skrito gledalo za nosilnico. Z nadstropja pa se zasliši klic: „Vojaki so tu, zaklenite vrata“! in Lydon hitro zvleče Attilijo v hišo in to v gornje nadstropje. Tam je menil, da jo bode laže skril.

Kmalu se začuje buhanje v vrata in zahtevanje v imenu rimskih oblastnikov, naj se odpre. Skozi neko razpoko pogleda Attilia kerdelo; ko vidi, da Sergija ni med njimi, se umiri. Pred Formianom sta se ločila Sergius in Popilius Laenas, vojaški tribun. Pervi je ostal na cesti, drugi je šel Cicerona iskat. Potem sta bila namenjena združena napasti republikance.

Ko so vsled buhanja vrata na tla treščila, priderli so vojaki v hišo in začeli osorno popraševati sužnje po Ciceronu. Ti pa so zaterjevali, da ga ni v hiši, da se je na morje podal. Razjarjeni vojaki bili bi gotovo kaj hudega storili služabnikom, ko ne bi se bilo za njimi prikralo ono mlado človeče in bi ne bilo Popiliju nekaj na ušesa pošepetalo. Ta urno skliče po hiši iztikajoče vojake in vsi izdirjajo ven in se razkrope po logu, kakor psi, kadar jih lovci izpuste zverem na sled. Ta mladenič pa je bil Philologus osvobojenec Quintov, katerega je nekdaj zdaj od njega izdani Cicero podučeval v lepih umetnostih. Attilia je gledala ta prizor in živo ji je pred oči stopila Manijeva osoda, ko bi prišel takim ljudem v oblast. V tem odločilnem trenotji je hotela biti tako blizu njega, kakor mogoče. Vlekla je sè seboj trudnega Lydona in hitela sta okolo loga, na desno pustivši kraj, kodar je druhal sledila Cicerona. Ko se morju približata, slišita nekoliko dalje proč ob morji vojaški krik in žvenket orožja. Manijeva četa, ki je bila na potu v Formianum, bila je zagledana od Sergijevega številnega kerdela in zgrabili so se. Attilia pusti starega Lydona, izdirja proti kraju, kjer je čolnič privezan, odveže ga in z močno roko zgrabi veslo ter vesla proti oni strani, kjer se bijejo. Ko je stari Lydon pritekel k morju, bila je mlada gospa že kakih sto korakov od brega in za njegovo klicanje se nič ni zmenila. Tako jo je spremljal ves v skerbeh ob bregu tekaje in ji vedno svetuje, kako naj vesla.

V tem so sužnji hiteli s Ciceronom, ali vojaki so jih dohiteli. „Tu sem“! kričal je Popilius Laenas in kmalu je k njemu priskočil centurio Herennius in za njim drugi vojaki. Ko Cicero krik in šum zasliši, ukaže sužnjem nosilnico na tla postaviti. Ko se je to zgodilo, se vsi sužnji na boj pripravijo. Cicero odgerne zagrinjalo in pogledavši proti oni strani, odkodar so hiteli vojaki, spozna Popilija. Žale misli so mu v tem trenotji stisnile serce. Nekedaj je tega človeka pred sodnijo z dobrim uspehom zagovarjal, ko je bil obdolžen očetomora. Cicero zdaj reče sužnjem na boj pripravljenim: „Pustite, ne branite me, nič ne bi pomagalo, njih je več; preterpimo mirno, kar nam je odmenila nemila osoda“. Z nastavljenim mečem prihiti Popilius k nosilnici in v obraz pogleda staremu možu, ki je z levo roko brado podpiraje, kakor je bila njegova navada, bistro upiral v vojaškega tribuna svoje oči; iz njih je z vsem žarom, ki ga je mogla moč življenja o poslednjem svojem naporu roditi, sijalo ponosno zaničevanje take podlosti, kakoršna mu je zdaj sè smertjo pretila. Pogled v to velo lice, v ta očesni žar ukrotil je divjo zver v človeški podobi. Upadlo mu je serce, omahnila mu je vzdignena roka in nemirni pogled je iskal v tej zadregi, kam bi se mogel upreti. „Ali ti je zmanjkalo serčnosti“? oglasi se robato centurio, ki je začuden gledal še vedno mirno stoječega kakor začaranega Popilija. Potem centurionu samemu samopridna misel šine v glavo, njegov meč se zabliskne in okolo stoječi sužnji si obraz zakrijejo. — Čez nekaj trenotij je Herennius kakor kak zmagovalec svoje trofeje, nesel glavo največega rimskega govornika in desnico, ki je napisala glasovite filipike proti Antoniju, in spremljan od nekaterih divje kričečih vojakov korakal po cesti na severno stran. Daleč za njimi je sam korakal Popilius Laenas.

Ko so uporniki bili zvedeli, da ste se dve triumvirski četi približali, pokazalo se je, kake verste ljudje so tu zbrani. Nekateri so očitno začeli pretehtavati, ali bi ne bilo bolje z močnejšimi potegniti; drugi so začeli kar bežati, rekoč, da gredo na jug k Vetulinovi vojski. Hirtius in Manius sta bila sè svojima kerdeloma odločena ustaviti se vojakom. Ko je pa Manius z vso zgovornostjo začel prigovarjati Hirtiju, naj hitita na Formianum, da ubranita Ciceronu pretečo nezgodo, ni se upal ta iz mesta, češ, da le v mestu jim bode mogoče ubraniti se triumvirskim izurjenim vojakom, Cicerona pa da veleva žertvovati sedanji položaj. Ali Manius, ki je že vse upanje za republiko izgubil in na zadnje se prepričal, da tedanji rod za svobodo več sposoben ni, hotel je vsaj svojo čast rešiti; kajti da bi mirno stal z oboroženim kerdelom ne daleč od kraja, kjer bi enega najslavnejših Rimljanov, njegovega učitelja in zavetnika, morili, to se mu je zdelo tako sramotno, da je brez pomiselka stopil pred svoje kerdelo in povabil tiste, ki so pripravljeni za pravico in za obrambo krivice umreti, naj gredo z njim na Formianum. — Vsi so šli z njim. Ko so bili Sergijevo četo srečali in se z njo sprijeli, hotel je Sergius kar planiti nad Manija, ali nekoliko vojakov ga je obstopilo in pogumno branilo. Nekoliko trenotij so loputala kopja ob ščite; potem so zgrabili za meče in se drug drugemu približali. Manijevi so se hrabro bili ali Sergijevih je bilo več in bili so v mnogih bojih izurjeni vojaki. Manijevi so se že proti morju pomikali. Zdaj prihiti četa vojakov iz loga pod Ciceronovo hišo, divje kriče: „Cicero je mertev“! Ta glas je donel Maniju kakor: Vse je izgubljeno. Zdaj druzega ni več želel nego častno smert. Spoznal je svet, ki ni maral za njegove ideale, mož ki je bil vedno upov središče, ki so se deržali teh idealov, bil je največ vsled svoje nestanovitnosti mertev; in Attilia? — Kaj bi golo življenje — nič druzega nego golo življenje za njo hranil. V sužnji deržavi se mu je tudi z lepo in blago ženo živeti gnjusilo. Planil je med sovražnike, v tem trenotji zapazi zraven sebe Lydona, v desni meč, v levi nek raztergan ščit sukajočega — oboje je bil pobral mertvemu vojaku. „Gospod, pazi! Glej tja! glej sem! Udri“! Tako je podučeval Manija njegov zvesti stari genij-varuh. Ali Sergijevi so vedno bolj pritiskali. Že ste tik morja stali četi. Lydon se ozre na morje in zagleda blizu brega Attilijo v čolniči. Ko to Maniju pove, ozre se tudi ta in zagleda svojo ženo in sliši njen klic: „Manius, Manius“! V istem hipu pa vidi tudi, kako Sergius brez pomiselka v morje plane ter s ščitom večji del telesa krijoč začne z eno, meč deržečo roko plavati proti čolniču. Zdaj tudi Manius skoči v morje ali v naglici je bil ščit iz rok vergel in le meč v desnici obderžal. Mnogo kopij zleti za obema plavalcema od nasprotnih strani. Sergiju jih je ščit odbijal, Manija pa eno rani v desno stran in rudeča proga se je začela vleči za njim po morji. „Tvoj ščit, tvoj ščit, Manius“! kričal je Lydon za Manijem plavajoč in ščit mu nesoč — prepozno! Manius je vse svoje moči napel, da je priplaval do svojega nasprotnika. Kratek je bil boj. Sergiju je bil zdaj ščit bolj na poti nego na korist. Krepko je prijel Manius za ščit z levo in z desno mu zasadil v levo stran meč, da se je kar potopil. Vse to se je tako hitro zgodilo, da so z obeh strani vojaki že prepozno na pomoč priplavali za vodjama. Manius se je zdaj obernil proti čolniču. Ko je bil že prav blizu njega, je začel pogrezati se; izgubil je bil že preveč kervi. Ko to vidi Attilia, izpusti veslo, iztegne roke kakor njemu na pomoč in brez pomiselka plane v vodo ter objame ljubljenega Manija — in objemala ga je dolgo, dolgo; kajti ko je trudni Lydon bil z veliko težavo priplaval do čolna in se vanj spravil, začel je tam okolo veslati, in veslal je ves dan, in tudi ves drugi dan in še mnogo dni potem.

Še dolgo časa po tem prigodku so si prebivalci mesta Cajete pravili pripovedko o zvestem sužnji, ki je svojo utopljeno gospodo iskal vsak dan od zore do mraka in na suho le prihajal spat in beračit jedi, in da je sè seboj vozil rahle zemlje in jo tam okolo po morji trosil hoteč tako zadostiti pobožni dolžnosti pogreba, ako bi vsaj kaka peščica zemlje padla na ljubeči par, ki je počival kje doli globoko v Neptunovem kraljestvu.