Prvi poljub (Josip Vošnjak)

Prvi poljub: Izvirno-slovenska novela Josip Vošnjak

J. Skalec

Izdano:	Slovenski narod 19. marec 1873 (6/65), 1–2; 21. marec 1873 (6/66), 1–2; 23. marec 1873 (6/68), 1–2; 25. marec 1873 (6/69), 1–2; 28. marec 1873 (6/71), 1–2; 29. marec 1873 (6/72), 1–2; 1. april 1873 (6/74), 1–3.
Viri:	dLib 65, 66, 68, 69, 71, 72, 74
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

N. je malo mestice na Slovenskem. Na glavnem trgu, ki ga čedne, po eno nadstropje visoke hiše obdajejo, ima dvocevni vodnjak in staro zakajeno mestno hišo. Na mestni hiši je ura v stolpu, katera pa nikoli nij prav pri zdravi pameti. Sicer v mestici ne najdeš ničesar imenitnega, razen dveh cerkvá in desetkrat toliko krčem, večjidel slabih.

Skozi to mesto šumlja dolgočasno pod kamenitim mostom plitev potočič; za mestom pa se vzdigujejo okrogli griči, — na podnožji zasajeni s košatim sadnim drevjem, na strminah kinčani z zelenimi prijaznimi vinogradi.

V tem neslavnem, od zgodovine precej pozabljenem mestici, katero so osrečili tudi c. kr. uradniki sodnije in davkarije, en odvetnik in en notar, bival je pred nekoliko leti že šest mesecev mlad doktor, imenujemo ga Ljuboslav, da se pripravlja na odvetniški izpit in vrši svojo juridično prakso v pisarni tamošnjega odvetnika.

Ljuboslav je bil bolj tih in miren človek. Najrajši je sam za se živel, malo menil se za hrupne družbe. Minola ga je že prva mladost, v kateri je prebil več grenkosti, nego užival radosti. Vendar si je ohranil nekako mladeniško čutje, nekako poetiške mišljenje, ki mu ga vsi suhoparni paragrafi nijso mogli zadušiti. Živel je v N. prav enolično; vestno in redno opravljal, kar je našel dela v uradu svojega šefa, v prostih urah pa si je v glavo ubijal postave, da se dobro podkuje za odvetniški izpit in čez leto in dan že sam za pisalno mizo, vsaj kot svoj šef sedi.

Samo eno veselje je imel naš Ljuboslav. To so bile njegove citre. Kadar so mu presedale vse učene knjige, kadar je bil sit kazenskega zakonika in civilnega postopnika, vzel je citre iz kartona in že po prvih akordih mu je izginila nevolja, in bralo se mu je na srečnem obrazu, da se je njegov duh utopil v lepšo deželo mlade fantazije.

A znal je res mojstersko strune ubirati. Nehoté so se ozirali mimogredoči na njegovo okno. Marsikatera ljubezni potrebna gospodičina je pol zamaknena poslušala sladke glasove in kadar je »Mila lunica« ali »Luna sije« žalujoče se razlegala, morda je na tihem zdihnila ta in ona lepa soseda: oh, da bi meni veljala! Samo njegov hišni gospodar, mladi usnjar Pestač, preklinjal je citre ie vse to brenkanje, posebno kadar ga je včasi še pozno po noči motilo v spanji.

Ljuboslav vsega tega, niti zdihovanja krasotic, niti preklinjenja Pestača še slutil nij in živel je mirno dalje med knjigami in citrami do nekega osodepolnega dne. —

II.

Minolo je poletje s svojo vročino po dolgih dnevih, svojim soparom po kratkih nočeh, prijetna jesenska sapica je ohlajala zrak, ko nekega dne Ljuboslav po svoji navadi proti večeru v sobi sedi, pravoslovne knjige pred soboj. Naenkrat pridrdra kočija skozi mesto in se vstavi pred najodličnejšo hišo mestica, katera je v zlatih črkah na črni tabli nosila napis: J. K. Grabec.

Stari gospod Grabeč je bil trgovec in si vedel pritržiti lepo premoženje. Pred letom pa je svojemu sinu izročil hišo in trgovino; pridržal si je samo nekatere pravice v hiši in vinograd, ter zdaj prav brezskrbno živel ob prihranjenih kapitalih.

Pred hišo trgovca Grabca tedaj, ravno nasproti stanovanja Ljuboslavovega, ustavila se je kočija in ker je drdranje kočij bilo nekaj nenavadnega v tem tihem mestici, stopil je tudi Ljuboslav radoveden k oknu. Ko so se kočijske vratice odprle, prikazala se je čedna, drobna nožica na stopalu in iz kočije skoči mlada góspica, katera je naglo v hišo zginila. Samo za trenotek obrne med vrati ljubó z mornarskim klobučkom pokrito glavico, in v tem hipu zagleda Ljuboslav mičen krasen obraz, obsenčen s kodri kostanjevih las.

Ljuboslav stoji še več časa pri oknu, a krasotice nij več videti. Obrne se h knjigam, pa nad vsemi paragrafi nekako plešejo matrozni klobučki. Nejevoljno bacne od sebe knjigo, sname citre in brez volje mu izvabijo prstje iz sladko-donečih strun sentimentalno: »Milo lunico«. —

A kakor Ljuboslav, tako je tudi njegov hišni gospodar, mladi Pestač, bil skočil k oknom, ko je pridrdrala kočija. Ko vidi, da se je postavila pred Grabcem, naglo hiti na hišni prag, ter se prijazno nasmehljava in kar kot znanko preko ceste pozdravlja z voza stopajočo gospodičino. A ona ga menda nij zagledala, ker je hitela v hišo, ne da bi mu ozdravila.

Milica je bila edina hčer starega Grabca in se je denes domu pripeljala iz glavnega mesta, kamor jo je bil oče pred tremi leti poslal, da se izobrazi v nekem dobroglasnem inštitutu. Kakor se je očetu tožilo po edini hčerki, vendar je prenašal ločitev, ker je vedel, da je v njen prid. Tem bolj vesel je starec bil, ko se je Milica vrnila na njegov in svoj dom. A tudi Milici se je svetilo veselje z obraza, z oči, ko je zopet stopila v prostore, kjer je srečno preživela otročja leta.

Nič manj se nij veselil — Pestač, v mislih, da se mu bliža srečni trenotek, ko bode v svojo osamljeno spalnico pripeljal lepo Milico, svojo mlado ženico. Saj sta kot otroka že bila zaročena od svojih staršev in že zdavnaj je imel moško besedo od gospoda Grabca samega.

Ljuboslav pak nij bil niti vesel, niti žalosten. Nekako čudno mu je pri srci, a sam ne ve kaj, niti zakaj. Prsti samo še mehanično po strunah igrajo, končno obmolknejo i ti glasovi, in Ljuboslav zapusti hišo.

Mračilo se je že. Na pragu stoji Pestač. Navadno se o tem času srečavata, ter málo pogovárjata. Denes je mladi Pestač še posebno pripravljen zgovoren biti.

— Dober večer, gospod Ljuboslav! Kam tako naglo?

— V gostilnico, odgovori Ljuboslav; se-li morebiti tam vidiva?

— Mogoče pozneje. Zdaj moram h gospodu Grabcu. Saj ste menda slišali kočijo; pripeljala se je njegova hči, gospodičina Milica in spodobi se, da jo pozdravim, reče Pestač, na pol zatisne levo oko in se nekako zvito-šegavo nasmehne.

Ljuboslav je dovolj slišal; poslovi se s kratkim pozdravom od Pestača, kateremu se je poznalo, da bi govor rad nadaljeval, ter gre svoj pot.

III.

Drugo jutro je bil Ljuboslav po nekoliko nemirnem in kratkem spanji rano na nogah. Odpre okno in glej, tudi nasproti se okno odpira in prikaže velika glava gospoda Grabca, kateri po svoji vsakdanji navadi gleda po cesti gori in doli, gleda na nebó, kakšno vreme kaže in končno na barometer, ki je visel ob oknu. Ko Grabec vzdigne glavo in sebi nasproti zagleda Ljuboslava, skoro začudi se, kajti o tej rani uri ga še nikoli nij videl pri oknu. Pa nij imel časa niti nij bil vajen premišljevati. Tudi ga v tem trenutku dve beli ročici objameti in prijazen glas Milice mu kliče veselo dobro jutro.

V beli jutranji obleki je stala za očetom in zdela se je Ljuboslavu kakor vzvišeno bitje. Ves zamaknen strini v divni prizor, dokler ga ne premoti debeli glas Pestačev, ki med hišnimi vrati stoječ zakliče: dobro jutro gospod Grabec; dobro jutro gospodična.

Grabec prijazno miga z roko skozi okno, tudi Milica stopi naprej, da bi odzdravljala Pestaču; a zdaj zagleda Ljuboslava in zarudé pred neznanim mladeničem, hitro se odmakne in zgine.

Ljuboslavu so bili ta dan paragrafi še menj po godu. Zastonj je izkušal v pisarni zbirati svoje misli, nobeno pisanje mu nij šlo veselo od roke; težko je pričakoval večera.

Prišel je večerni čas, in Ljuboslav sedi za svojimi citrami. Še nikoli nij tako hrepenel, vse svoje neznane čute razliti v melodije; pa tudi morda nikoli še nijso glasovi njegovih citer tako milo in ginljivo razlegali se, ko ta večer. Okno je še zmirom bilo odprto; Ljuboslav nij zapazil, da je ves čas na oknu nasproti slonela Milica ter poslušala njegove glasbene umeteljnosti.

Iz mraka je nastala noč, ko se Ljuboslav zbudi iz svojih fantazij. Ne more biti dalje v sobi. Ide na prosto. Ko pride na cesto, vidi v mesečnem svitu na klopi pred Grabčevo hišo starega gospoda Grabca in Pestača, Milica pak je ravnokar stopila iz hiše in se vsedla poleg očeta. —

Odslej je Ljuboslav še redkejše, kakor dozdaj, v družbe zahajal. Polastil se ga je neki nemir, kateri ga je tiral v samoto in se nij dal odgnati, če se je Ljuboslav še tako silno zakopaval v učene knjige in še tako marljivo spisoval dolgočasne tožbe in rekurze. Podoba ljubeznjive Milice mu je vedno prihajala pred oči, čeravno se je upiral sanjarstvom, od katerih nij mislil, da se kedaj uresničijo, kajti vedel je iz ust Pestačevih in iz vsega, kar je sam videl, da je Milica oddana. Edino tolažilo iskal in našel je vsaki večer le v svojih citrah, katerih ubrani glasovi so mu umirili vso notranjo razburjenost.

Minolo je teden dni. Bližal se je čas trgatve; čričeki v bližnjih vinogradih so že davno glasno in glasneje cričali, grozdje je od dneva do dneva bolj rumenelo in obetalo žlahno, sladko kaplico, ko nekega jutra gosp. Grabec, ki je imel pol ure od mesta lepo vinsko gorico, stopi v odvetniško pisarno. Gospod odvetnik ga prijazno pozdravlja ter mu ponuja sedež.

— Lepa hvala, gospod odvetnik, začne Grabec, denes ne pridem zavoljo nobene tožbe; saj veste da nijsem prijatelj pravdanja. Prišel sem, vas povabit, da me počastite v trgatvi. Letos dobro obeta, pa če bi tudi ne, še imam v kleti kapljico starega za dobre prijatelje.

— Vem, gospod Grabec; hvala bogu, ne bode prvikrat, da ga poskušam, odgovarja odvetnik in po svoji navadi z jezikom glasno luskne, kakor da bi vince že med zobmi čutil. Ne bom zamudil priti.

— In prosim, da tudi svoje gospode soboj povabite, reče Grabec in z glavo migne proti Ljuboslavu.

— Da, da, vsi pridemo. Naš Ljuboslav sicer, kolikor vem, nič posebno ne ljubi sladke kapljice naših goric, a menim, da ne bode odrekel, če tudi se mi v poslednjem času nekoliko zamišljen zdi.

Ljuboslav zarudi in mrmrá, da ga skrbe izpiti, da pa hvaležno sprejme vabilo gospoda Grabca.

— Dobro, zunašam se, da ste mož beseda, reče Grabec in odide.

Prihodnjo nedeljo popoldne pride odvetnik po Ljuboslava, in oba odkoračita iz mestica proti vinskim goricam, odkoder se jim že od daleč nasproti sveti belo poslopje, Grabčev vinski hram. Bil je jasen jesenski dan in solnce je še toplo pripekalo na rumene grozdiče, katerih redko perje nij več pokrivalo.

Ko se odvetnik in Ljuboslav bližata vinskemu hramu, pozdravlja ju streljanje in iz hiše jima nasproti pride gospod Grabec. Že je bilo zbrano pri njem društvo njegovih sorodnikov in nekoliko starejših meščanov prijateljev. Na pragu se prikaže Milica, pa naglo zopet zgine v hišo. Zdaj pride Pestač z velikim vrčem v roki iz hiše in hiti v klet po vino. Dela se, kakor domač, ter mimogredé pozdravlja odvetnika in Ljuboslava. Oba vstopita. Grabec ju predstavlja hčeri in sili k mizi, primakne stole, Milica pa donaša kupice. Ljuboslav — sicer ne boječ — se komaj upa oči vzdigniti. Tudi Milica je nekako zmedena, tako, da nekoliko kapelj vina razlije, ko Ljuboslavu nataka kupico:

— Krst bode, krst, pravi nekdo brezobzirno in smeje se vse društvo. Nesrečna Milica pa bi najraje ubegnila od srama, da se je skazala tako okorno.

IV.

Ta mala nezgoda — to se ve da — nij motila društva v veselji, katero je zmirom živahnejše in glasnejše postajalo, čem pridnejše je Pestač vina donašal. Grabec zdaj vzame iz omare staro slovensko majoliko, spredaj kinčano s črnim orlom, jo napolni do vrha z vinom, postavi jo na krožec, položi nad njo zarjaveli kletni ključ in migne Milici. Šepeče jej nekaj na uho, ona pa poprime krožec ter se vstavi pred Ljuboslava. Grabec potolče z nožem ob svojo kupico, in vse društvo omolkne ter gleda dobrohotno smehljaje na Ljuboslava, kateri (ne doma v vinskih krajih) nij vedel, kaj vse to pomeni. Grabec se vzdigne in govori s slovesno besedo: »Denes imam prvikrat čast, vas v svoji hiši pozdravljati. Dobro ste mi došli. Z najžlahnejšo kapljico, kar je hranim v svoji kleti, napolnil sem majoliko ter vas povabim, da izpraznite to »dobrodošlico« in si tako pridobite vse pravice v hiši in kleti. Bog vas živi!«

Ljuboslav se malo ustraši velike posode, polne vina; tudi ga zmede krasna podoba Milice, katera z zarudelim obrazom šaljivo se smehljajoča stoji pred njim. Ko odvetnik vidi, da se Ljuboslav hoče obotavljati, mu tiho šepetne: Le ne obotavljajte se, to bi bilo žaljenje hiše. Ljuboslav tedaj vzame majoliko, in čeravno se mora precej siliti, vendar jo sprazne do dna; potem pa se dostojno zahvali. Društvo veselo ploska, Pestač svojemu sosedu zašepeče: ta mladi doktor ga bode denes pod kapo dobil, če je le božji. Hitro so tekale ure, solnce se je že davno skrilo za goro, užigale so se sveče, društvo pa je vedno bolj hrumelo in šumelo. Ljuboslavu se pretesno dozdeva v sobi. Vino, katerega skoro še nikoli v svojem življenji nij toliko užil, govorjenje in petje, vso to mu greje glavo, da se mu skoro začenja vrteti. Zato smukne iz hiše, ko ga nikdo ne opazuje.

Ravnokar je priplavala svitla luna izza daljnih gora in razlivala svoje žarke na planjavo, po katerej se je kadila tanka bela meglica. Tiha noč, leskeče zvezde, bledi mesečni svit, komu nijso še vzbujali v prsih sladko, nepopisljivo hrepenenje po bitji, enako mislečem, enako čutečem? Komu ne vsplamteli sveto ljubezen.

Nasproti hiši je širil star kostanj svojo gosto vejevje; Ljuboslavu se dozdeva, kakor da bi se pod njim na klopi nékaj belega gibalo. Stopi bliže in spozna — Milico. Sedela je sama na klopi in se zdaj naglo vzklonila, oplašena po nepričakovanem prihodu Ljuboslavovem. Hoče mimo njega teči v hišo. Ljuboslav, sicer tako boječ da si nij upal ni besede s krasno devojko izpregovoriti, vstavi se pred njo in jo prime za belo ročico, sam sebi se začudivši, od kod ta pogum.

— Nikar mi ne zamerite, gospodičina, nagovori jo, da sem se drznil Vas motiti na tem tihem mestu. Prosim, srčno Vas prosim, ostanite, sedite in če Vas nadleguje moja nazočnost, takoj odidem jaz.

Milica, nekoliko zmešana ne ve, kaj bi odgovorila; zarudi, povesi oči v tla, hoče odtegniti roko Ljuboslavu, kateri jo rahlo stisne in, čudno, še toliko nema moči, da bi to storila. Ljuboslav ves vnet jo sili nazaj na klop in se sam vsede tik nje. A zdaj je bila tudi vsa njegova zgovornost pri kraji, kri mu kipi do srca; toliko, toliko bi prav za prav imel povedati, a niti ene borne besedice ne najde. Tiho sedita malko časa drug tik druzega, dokler Milica hoče zopet vstajati, češ da jo gotovo že pogrešujejo v hiši. Zdaj se razveže govor Ljuboslavu, zopet jo prime za ročico in začne pripovedovati od istega blaženega trenotja, ko jo je prvikrat zagledal, ko so se mu prvikrat zasvetile rajske njene oči.

— In od tačas, šepeta ognjeno, mi vedno plava pred očmi Vaša mila podoba. Oh, da bi Vam mogel razodeti v besedah, kar čuti in trpi moje srce; da bi mogel vdihniti iz svojih prsi v Vaše isto nezmerno, neskončno ljubezen, katera navdaje vse moje bitje.

Ljuboslav poljubuje strastno njeni roki.

— Prosim, prosim, šepne globoko vzdihujoča Milica in skuša oditi. Pa Ljuboslav — sam ne ve kako — jo k sebi potegne in predno se more obraniti, objame in poljubi.

— Oho! ta je pa lepa, zagrmi v tem hipu Pestač s svojim debelim glasom, ki je kakor trobenta donel na uho Milici in Ljuboslavu. Milica zakriči in hoče zbežati, pa široki Pestač se vstavi pred njo in reče za-ničljivo: — Nesramnica.

Pri tej besedi obstoji Milica, minol jo je prvi strah, obrne se proti Pestaču in reče ponosno: Kdo Vam daje pravico, tako z menoj govoriti?

Ne čakaje odgovora, odide v hišo.

Pestač tresoč se od jeze kriči nad Ljuboslavom: — Gospodine, sram Vas bodi Vaše obnašanje; Vi, da si upate …

Zdaj se je tudi Ljuboslavu kri vnela:

— Ste-li Vi hišni gospodar, da se tako napihujete?

— Če še nijsem, pa bodem, vpije Pestač; in bodem vedel, take prisiljene pritepence dostojno traktirati. —

Vzdigne svojo debelo pest. K sreči zdaj pride odvetnik, kateri je zgrešil bil Ljuboslava ter ga šel iskat. — Ko sliši glasni prepir, se naglo približa.

— Za boga, gospoda, kaj imata, bodita vendar mirna; kaj bodo porekli ljudje?

Pestač mrmra nekaj med zobmi, še enkrat divje pogleda Ljuboslava ter mogočno stopa proti hiši.

Odvetnik izvedavo izprašuje Ljuboslava, kaj se je pripetilo.

— Jutri Vam hočem vse povedati, reče Ljuboslav potrt; nocoj sem ves zmeden.

— Naj bolje, da greva domú, meni odvetnik.

Oba se na tihem poslovita od gospoda Grabca, kateremu, ker še ničesa ne ve, nij ljubo, da že hočeta društvo zapustiti, in odideta. Milice nij bilo več videti ta večer.

V.

Ljuboslav se drugo jutro kasno probudi. Glava mu je teška, in kakor sanje se mu zdi vse, kar je sinoči doživel. Je-li mogoče, da je bil on toliko drzen ter Milici razkril vse svoje najtajniše čute, katere je sam sebi vedno izkušal zatajiti, in da je celo poljubil preplašeno deklico? Kaj si mora ona misliti o njegovem obnašanji? In vendar kako diven je bil ta trenotek! Ko se ga zopet in zopet domisli, zdi se mu, da čuti še zmirom goreči poljub njenih ustnic.

Kaj mu je zdaj storiti ? Kot poštenjak mora popraviti »razžaljeno« čast Milici. Ako pa je res že zaročena, kaj potem? O vsem tem hoče slišati svèt prijatelja odvetnika, kateri se mu je vselej skazal odkritosrčnega poštenjaka. Odpravi se. A pred odhodom na mizi zagleda list. Pisan je od Pestačeve roke in se kratko glasi: »Odpovedujem Vam s tem stanovanje. Čim prej greste, tem boljše mi je. Pestač.«

Ljuboslav se zaničljivo namuzne, da si mu je žal za prijetno in privajeno stanovanje. Gre k odvetniku, kateremu, premagavši neko sramežljivost, vse precej natanko pové.

Odvetnik, njegov šef, posluša in hodi smehljaje se po sobi.

— Tedaj Vi ljubite to deklico? vpraša Ljuboslava.

Ko Ljuboslav pritrdi, rekoč po navadi vseh zaljubljenih, »da brez Milice bi mu ne bilo živeti,« maje odvetnik z glavo: — Obžalujem Vas; saj veste, da je Pestač z njo zaročen. Stvar je sitna.

Ljuboslav žalostno gleda.

— Pa ne samo to, nadaljuje odvetnik. Da Vam naravnost povem, ne verjamem, da bi Grabec Vam dal svojo hčer tudi, ko bi bila še prosta.

— In zakaj ne? vpraša Ljuboslav. Moj socijalni položaj …

— Vse res, odvrne odvetnik, a Grabeč ima (čemur se nij čuditi) neko antipatijo proti nam, ki s peresom živimo. Njemu je samo kupčija in obrtnija kaj vredna. On je filister. Pa naj si bo, kakor hoče, Vaši želji sem rad pripravljen ustregati in kakor hitro se Grabec vrne v mesto, ga obiščem ter njegovo mnenje o Vas poizvem.

— Prosim Vas gospod doktor, da tako dolgo počakate, dokler vem, kaj gospodičina Milica sodi o meni.

Odvetnik se smehlja.

— Kaj še nijsta dogovorjena? Zdelo se mi je, da Vas je gospodičina Milica gledala s prav ljubeznjivimi očmi.

Ljuboslav zarudi in pravi: bojim se, da sem jo sinoči hudo razžalil.

— Menda jo vendar nijste poljubili, šali se odvetnik, kaj tacega deklice res nikoli ne pozabé. Pa le mirni bodite in zanašajte se na svojo srečo; jaz bom storil za Vas, kar se bode dalo.

VI.

Trgatev je bila srečno končana; mestni lastniki vinogradov so se zopet vrnili v mesto. Tudi oče Grabec se je preselil v svoje mestno stanovanje. Ljuboslav je že teško čakal tega dneva.

Spiše listič, a zopet raztrga. Spiše drugo pismo in tretje in na zadnje komaj najde pravih besedij, da izrazi svoje čute. Prosi Milico, naj mu vsaj dá na znanje, da se ji nij zameril.

»Na vsakem oknu, konča Ljuboslav svoje pismo, stoji Vam en šopek cvetlic; kolikokrat sem Vas gledal, ko ste s svojo nežno ročico gojili cvetlice. Če čutite nagnjenja do mene, — če se Vam vreden zdim, da Vam smem zopet stopiti pred oči, prosim Vas, postavite dva šopka na srednje okno. To mi bode znamenje, svetlejše ko solnce, katero bode veselo razsvetilo tmino v mojih prsih.«

Prebere še enkrat listič in ga zapečati. Pa težavno je zopet vprašanje, kako ga v roke spraviti njej? Domisli si odvetniškega sluge. Za istino ta vzame list in drugi dan naznanja Ljuboslavu, da se mu je vse posrečilo in sicer v jutro, ko je Milica po svoji navadi iz cerkve domu šla. Ona ga je začudeno pogledala, vendar listič hitro k sebi vtaknila.

Ves ta dan je Ljuboslav v svoji sobi hodil k oknu gledat na Grabčevo hišo in okna, zdaj pa zdaj pričakovaje zaželenega znamenja. Ali nič se nij genilo. Pač pa je videl proti poldnevu Pestača v nedeljski obleki stopati v Grabčevo hišo, iz katere se je črez pol ure vrnil, kakor je bilo videti, — prav zadovoljnega obraza.

Prešel je popoldan, nastopil je mrak, šopeki pa so mirno stali vsak na svojem oknu, kakor do zdaj. Utrujen od dušne bolesti skuša spati, pa v nemirnih sanjih se mu hudobno smeje debeloglasni Pestač ter mu žuga s pestjo.

Toliko da se je začelo daniti in Ljuboslav že zapusti posteljo, da ga vsaj ne bodo še trle sanje. Stopi k oknu in zagleda, — oh radost — zagleda na srednjem oknu dva šopka rdečih in belih rož.

Največje veselje in najsilnejša žalost je nema, brezbesedna. Tudi Ljuboslav dolgo tih in nem stoji pri oknu ter upira oči neprestano na ona dva šopka. Še celo starega gospoda Grabca ne vidi, ki zopet po svoji navadi odpira okno, debelo glavo ven pomoli, gori in doli po trgu se ozira in naposled na barometer gleda, kakšno vreme kaže da bode ta božji dan.<be>

Navadni uradniški čas še nij došel, ko Ljuboslav že v pisarno hiti in jedva pričakuje odvetnika, da ga naprosi, naj gre h gospodu Grabcu, kadar mu drago, če prej, bolje.

— Dobro, nasmehne se odvetnik, tedaj ste gotovi?

Upam.

VII.

V sobi stopa gori in doli gospod Grabec. Pipo ima v ustih in puha brezskrbno in samozadovoljno. »Notri«! zakliče, ko sliši na dveri trkati in se radovedno ogleda, kdo ga bode obiskal. Odvetnik vstopi. Po prijaznem pozdravu in odzdravu oba sedeta.

— Prišel sem, začne odvetnik, zahvalit se Vam za Vaše gostoljubno povabilo in za srčni prejem pri vinogradu.

— Tega vendar nij treba, gospod odvetnik, vsaj sva že dovolj znana; samo škoda, da ste tako rano odšli.

— Tudi Ljuboslav Vam po meni izreka svojo hvalo.

— Sta srečno prišla domov? vpraša Grabec.

— Srečna, ali če hočete nesrečna, po tem, kakor bodete Vi razsodili.

— Jaz? začudi se Grabec, — tega ne razumem.

— Prosim, poslušajte! Čemu bi delala ovinkov? Naravnost Vam povem, kaj me je k Vam napotilo. Prav po advokatovsko kratko.

Grabec radovedno gleda odvetnika, kateri nadaljuje:

— Vi poznate mojega koncipijenta; on bo letos dovršil svojo prakso, potem sam na svojo roko advokaturo odpre. Kolikor sem imel priložnosti mladega moža opazovati, vidim, da je delaven, trezen, talentiran, z eno besedo skozi in skozi pošten mož. Advokatura, kakor veste, je še zmirom kravica, ki dobro molze.

Grabec prikima, a še ne sluti, kam vse te besede merijo. — Da prideva do konca. Ljuboslav ljubi Vašo hčer, gospodičino Milico in Vas prosi po meni, da mu privolite, snubiti jo.

Grabec, čeravno po tej nepričakovani izjavi osupnen in kakor se mu je videlo, nemilo dirnen, vendar se premaguje in goste megle dima iz pipe puhaje, po kratkem molčanji mirno reče:

— Obžalujem, gospod odvetnik, da ste se zastonj k meni trudili. Moja hči je že nevesta. Znano Vam bi lehko bilo, da je ta zveza med našo in Pestačevo hišo bila že zdavno dogovorjena; včeraj pa sem svojo besedo dal mlademu Pestaču in če Bog da, praznujemo še ta predpust veselo gostijo. —

Da si je po tem slabo kazalo za Ljuboslava, se vendar odvetnik ne da oplašiti. — Včeraj? In gospodičina Milica? Je-li tudi ona obljubila in je zadovoljna s to zavezo?

Grabcu se čelo nagrbanči.

— Ko bi ne bila tolikoletna znanca, in menim, da tudi prijatelja, moralo bi me razžaliti Vaše vprašanje. Da bi ona ne privolila? ali da bi njej morebiti ne bil všeč ta vrli mladenič? Veste! Jaz spoštujem vašega koncipijenta, pa en sam Pestač s svojo pošteno obrtnijo in kupčijo šteje za tri Ljuboslave z njihovo … odrtijo, hotel je reči, pa besedo požre, da ne bi razžalil odvetnika.

— Mogoče, reče mirno odvetnik, kateri nikakor neče odnehati; vsak stan ima svojo dobro in svojo slabo stran. Pa pri ženitvah vendar ne odločuje stan, ampak nekoliko tudi — le priznajmo — ljubezen. Ko bi se Vi, gospod Grabec, imeli ženiti, more biti da bi si izbrali; Milica pa, ne vem če ima Vaš okus in če rada ima tega moža.

Grabcu se čelo še bolj nagrbanči in rdečica jeze ga oblije po obrazu.

— Gospod advokat, mar mislite, da hočem jaz svojo edino hčer storiti nesrečno? da jo hočem prisiliti, ko bi se sama branila in bi njej ne dopadal ženin, katerega sem ji jaz izbral? Pa saj vem za gotovo, da je zadovoljna in komaj pričakuje poroke. Pametna je dovolj.

— Tako? reče odvetnik sumljivo in maja z ramami.

— Vi dvomite? Dobro, takoj se bodete sami prepričali. Milica! kliče Grabec.

Milica prihiti. Zagledavši odvetnika zarudi. Grabec jo s prijaznim glasom nagovori:

— Obljubil sem včeraj tvojo roko mlademu Pestaču, s katerim se že toliko let rada vidita. Izpolnil sem tako tvojo in svojo željo. Tudi tvojo kaj ne, moje drago dete?

Milica pri teh besedah obledi, strese se po vsem životu in jedva, da se prime za mizo, pred katero je stala. Grabec jo začuden pogleda.

— Kaj pa ti je? Menda jo premaguje nenadno veselje; obrne se do odvetnika.

— Ali pa strah? odgovarja tiho odvetnik in da bi ohrabril oplašeno deklico, namigne jej pomenljivo.

Odvetnik primakne stol, na katerega sede Milica in si obraz z rokami pokrije. Grabec zmirom nemirnejši postaje. — Milica, govori vendár; ti ne veš, koliko let sem se že veselil tega dneva in tudi ti? Saj nijsem tako slep, da ne bi videl, kolikokrat si stala pri oknu, Pestač pa nasproti pri vratih; no zdaj bosta skoro za vselej združena in se lahko dovolj nagledala.

— Nikdar! reče zdaj Milica in solze se ji uderó iz očij.

— Kaj praviš? Nikdar? Sem jaz prišel ob um ali ti?

— Oče, moj dragi oče! kliče Milica in objemlje svojega očeta, kateri nij vedel, ali bi se jezil ali pomiloval nesrečnega svojega otroka, moj dobri, ljubi očka! zakaj me hočete odgnati od sebe? Pri Vas ostanem, Vas ne bom zapustila, in če me silno odženete. — To je čudno, pristavi Grabec.

— Prav nobenega čudeza, pravi hladno odvetnik; gospodičina pač ne mara za ženina, katerega ste jej Vi namenili.

— Kaj res, da bi se ti ne dopadal Pestač? vpraša srdito Grabec.

— Le pogum, gospodičina, reče odvetnik.

— Odgovori! zapoveduje Grabec.

— Oh, odpustite mi, dragi oče, oglasi se tresoča se deklica; nikar mi ne silite Pestača; raji — umrjem.

— Morebiti Vam nekdo drugi boljše dopada? vpraša smelo odvetnik. A zdaj je tudi bila potrpežljivost Grabčeva dotekla.

— Poberi se mi izpred oči, nehvaležnica! zadere se nad Milico, katera vsa preplašena odide iz sobe. Potem se obrne k odvetniku:

— Kar sem rekel, pri tem ostanem. Silil ne bom dekleta, če neče ubogati mojim očetovskim besedam. Kar pa zadeva Vašega Ljuboslava, naj ne misli, da sem jaz svoje krajcarje z velikim trudom skupaj spravil, da bi jih zdaj vrgel v žrelo vsakemu pisarju! Njemu mojo hčer? Nikoli! —

Udari jezno s pestjo ob mizo. Odvetnik pa se razžaljen kratko poslovi.

— Nikoli! vpije Grabec še enkrat za odhajajočim. Nikoli!

VIII.

Dnevi tekó, tedni minejo. Sneg pokriva zemljo s svojo belo odejo. Pestač ne zahaja več v Grabčevo hišo odkar mu je stari gospod nekega dne s teškim srcem moral povedati, da pač svojeglavna Milica neče od doma ter da vse njegovo govorjenje je nij moglo spreobrniti.

In Grabec je res Milici večkrat na srce polagal, naj ne odbija tega pridnega Pestača. A Milica ga je vselej tako milo in srčno prosila, naj jo ne »odganja od sebe«, da Grabec naposled opusti vse siljenje, veseli se celó, da ima deklica toliko nagnjenja do svojega starega očeta in raje njemu streže, nego da bi ga zapustila in se udala v zakon.

Ljuboslav se je že davno preselil od Pestačevih in našel stanovanje v sosednji hiši, tudi nasproti Grabčevim. Ko mu je odvetnik povedal izid svojega pogovora z Grabcem, ustrašilo ga je sicer pretenje starega gospoda, a zdaj vsaj ve, da Milica neče Pestača in radostno upanje mu širi prsi. Vendar, kaj storiti?

Odvetnik, katerega je nekoliko jezilo obnašanje trmoglavega starca proti njemu, kliče po kratkem premišljevanji: — Imam jo, —in razloži Ljuboslavu vojni načrt, po katerem naj zdaj ravna. — Treba samo se porazumeti z deklico, kajti ona ima glavno nalogo v tem boji. To naj bode Vaša skrb, reče smeje se odvetnik.

In Ljuboslav je res našel pota, — ljubezen je iznajdljiva, — porazumeti se z Milico. Pismica, polna ljubezni vnetih priseg, romala so po zvitem slugi od Ljuboslava do Milice in nazaj.

Led se raztaja in skopni sneg; pomladanski vetrovi zemljo sušé in marljivi vinogradniki hite v svoje gorice, kjer kopači že ropočejo z motikami. Tudi Grabec z Milico se za čas kopi preseli iz mesta k svojemu vinogradu. V prijetni pomladni sapi se čuti samega sebe prerojenega in pomlajenega. Vse ga veseli, najbolj pa Milica, ki se gibčna in urna suče okolo njega, in kar mu le more brati z očij, to je že storjeno predno je željo izrekel. Natlači mu pipo, teče v klet, donaša vrček vina in kupico ter postavi vse na mizo.

— Res, misli Grabec, kateri je z očetovsko radostjo gledal svoje brhko dete, prav srečen sem. Pa — dostavi čez nekoliko časa, ko se je Milica vsela zraven njega, — še srečnejšega bi se čutil, če bi tebe, moje drago dete, videl in vedel preskrbljeno.

— Kaj nijsem najbolje preskrbljena pri Vas, ljubi oče?

— Da, vse prav in dobro, dokler jaz živim, ti ne bo nič hudega, pa po moji smrti …

Nekaj časa molčita.

— Pa povej mi vendar, reče potem Grabec; zakaj ne maraš za Pestača? On je kakor ustvarjen za tebe.

— Saj sem Vam že rekla; ker bi mi srce počilo, ko bi se ločila od Vas, dragi očka.

— Morebiti pa le nij taka, šali se Grabec; ko bi neki Ljuboslav — Grabec ostro pogleda Milico — stopil pred mene in me vprašal … Milica obrne oči na očeta.

— Kaj, očka, da bi Vas vprašal?

— E no, saj veš.

— Jaz? pač ne vem, kaj mislite.

Grabec upre še ostreje svoje oči v Milico, a ta po vsem mirna ostane, kakor da bi jo vsa ta stvar prav nič ne brigala.

— Tedaj tudi za Ljuboslava ne maraš? vpraša počasno in pomenljivo gospod Grabec.

— Menda se šalite z menoj, očka. Samo enkrat v svojem življenji sem videla tega gospoda; toliko, da ga po obličji poznam. To je res smešno.

— Zakaj pa ga vidim vsak čas pri oknu in štrleti v naša okna, da si skoro izvije oči?

— Res? Tega pač nijsem zapazila, menda nebo študira, — smeje se Milica.

Po tem pogovoru odvalil se je Grabcu kamen od srca, samo da je za gotovo izvedel od Milice, da se mu nij treba bati zaradi Ljuboslava.

IX.

Grabec je že nekoliko dni pri vinogradu in še ga nij nikdo znancev iz mesta obiskal.

— Mar so vsi pozabili starega Grabca? reče nekega popoldne, ko pri mizi pred kletjo sedi in se greje na pomladanskem solnci. — Zlasti gospod advokat; vsako leto me je obiskal. Menda se mu nijsem zameril; saj nijsem jaz temu kriv.

Milica pa je denes videti nekako razburjena in nemirna; zdaj pa zdaj se prikaže na pragu in gleda doli po cesti, katera iz mesta drži gori do vinograda.

— Vendar enkrat! zašepeta, ko vidi daleč doli dve moški podobi se bližati. Pritisne si roki na srce, od veselja in skrbi globoko vzdihne in zgine v hišo.

Tudi Grabec zagleda kmalu potem prihajajoče in veseli se, spoznavši odvetnika. Ko pa zraven njega vidi Ljuboslava, malo se mu čelo nagrbanči, a vendar mrmrá: Nu, nu, pa naj pride; da se bo lehko sam prepričal, kako stvar zanj stoji.

— To je lepo, gospod odvetnik, da se me še spominjate in tudi Vi, gospod koncipijent; bog vas je prinesel, pozdravljam vaju.

Grabec ju pelje v hišo, Milica donese vina in kupice; vsi trije sedejo ter se začnó pogovarjati o tem in onem. Žlahna vinska kapljica razpleta jezike; Grabec pridno nataka, a tudi samega sebe ne pozabi. Potekla je že cela ura. Zdaj poprime besedo odvetnik.

— Gospod Grabeč, prosim, da me zdaj mirno poslušate.

Milica pogleda Ljuboslava in sobo zapusti. Gospod Grabec nastavi radovedno svoje uho, pa nevoljen je malo.

— Lani po branji, menda se še spominjate, sem Vas bil obiskal in vprašal …

— Gospod odvetnik, — naglo mu Grabec seže v besedo — mislim, da je ta stvar bila tačas za vselej dogovorjena.

— Ne zamerite mi; ta moj prijatelj dr. Ljuboslav še vedno upa.

— Da, gospod Grabec, reče zdaj Ljuboslav ognjeno; sam se obračam do Vas, vsaj to mi dovoliti, da iz ust gospodičine Milice same poizvem svojo nesrečo.

Grabcu se bere nevolja na licih.

— Mislim, da sem gospodu odvetniku dovolj jasno povedal in sem se tega tudi držal, da namreč jaz svoje hčeri nikdar ne bom silil v zavezo, katera bi njej ne bila po volji. Ako pa Vam je na tem ležeče, da iz njenih ust še enkrat slišite, kar sem jaz Vam povedal, dobro. — Grabec pokliče Milico.

— Le bliže stopi! pa bodi brez strahú. Vem, da ti bo teško odgovarjati, kar te bom vprašal, pa resnica mora na dan.

— Da, naj pride na dan resnica, nasmehne se odvetnik.

— Poslušaj tedaj Milica! Ti veš, da sem ti obljubil, nikoli ne siliti te v zakon, če nij tvoja prosta volja. Gospod Ljuboslav, kateremu sem že lani odrekel, ker sem vedel za tvoje mnenje, želi siloma iz tvojih ust izvedeti, kako sodiš o njem. Čutim, kako sitno ti bo, kaj tacega mu naravnost povedati, a naj se mu zgodi po njegovi volji.

Milica molči.

— Govori! sili Grabec in dostavi: Ako ti dopada ta gospod, Ljuboslav, nu, saj veš, jaz ti ne branim; če pa, kar že itak vem, ne čutiš do njega nobenega nagnjenja, reci: ne! da bode enkrat za vselej vedel in vse je pri kraji.

— Tedaj privolite, oh predragi moj očka! kliče Milica in se mu vrže v naročje. Tudi Ljuboslav prihiti, ter od druge strani prime gospoda Grabca za roko: Ljubi … hoče reči »oče«, a beseda mu zastane, samo proseče ga gleda. Grabeč v prvem trenotji ves zmeden niti ne ve, kaj se z njim godi. Zdaj pa se nekako silno otrese Milice in Ljuboslava, skoči izza stola, gleda okolo sebe, udari z roko ob mizo in jezen reče:

— Kaj mislite? Kakove so te komedije? Ti, deklina, mi greš precej ven, ven! — In Vi gospod koncipijent, imel sem Vas za poštenjaka, pa tako ravnanje nij prav pošteno. Kakor tat se mi kradete v hišo …

Ljuboslav hoče odgovoriti, pa odvetnik ga prime za roko in pelje k oknu:

— Pustite zdaj starca, da se mu kri ohladi; potem ga jaz primem.

Grabec zmirom še mrmrá, hodi do vrat, zopet se obrne in jezno od strani gleda Ljuboslava, kateri na videz mirno pri oknu stoji. Končno se postavi pred odvetnika:

— Tudi od Vas, gospod doktor ne bi bil kaj tacega pričakoval. Vi pomagate mene za nos voditi! To od tako starega prijatelja?

Odvetnik mirno posluša to, in še več enacega, dokler Grabec sam ne vstavi tek besedi.

— Zdaj Vas pa prosim, gospod Grabec, da tudi mene poslušate. Kaj imate zoper Ljuboslava?

— Kaj imam? nič nemam, nič nečem slišati, — huduje se na novo Grabec; nečem ga in ne bom ga imel za zeta.

— Umirite se vendar enkrat. Gospod Ljuboslav je, kakor ste sami pripoznali, pošten in priden mlad mož in si bo kot odvetnik lehko toliko zaslužil, da sebe in ženo pošteno preživi …

— Je-li moja hči beračica, ka-li, da bi jo na vrat obesil …

Odvetnik mu ne pusti izgovoriti:

— Čemu toliko besedi; Vi sami, gospod Grabec, ste pričo nas vseh izrekli, da ne branite, ako Milica hoče; in da je ona srčno rada privolila, ste sami slišali. Vi ste dali svojo možato besedo in svoje besede kot mož ne bodete prelomili, reče odvetnik in Grabca ostro pogleda.

— No, dobro! zakriči Grabec, če je pri tem, kot mož svoje besede ne jemljem nazaj. Pa zdaj, takoj zdaj se mi naj pobere iz hiše ta ljubeznjiva hčerka. Od denes je več ne pripoznam. Le brž, mladi gospodine! vzemite jo pod pazuho in hajd iz hiše in srečen pot!

Milica, katera je med tem bila vstopila, oklene se svojega očeta. —

— Ne, ne, nikoli Vas ne zapustim; kako bi mogla srečna biti brez blagoslova svojega očeta! Odpustite mi! Dopolnila bodem obljubo rajni materi; živeti hočem samo za Vas!

Milica, spominjajoča se svoje že zdavnaj umrle matere, žalostna vzdihne: Oh, da bi mati še živeli! in si pokrije obraz z rokáma.

Grabec je bil sicer trde, skoraj trmaste glave; a spomin na njegovo pokojno ženo pa ga je v tem trenotji čudno zadel. Domisli si, koliko let sta v srečnem zakonu skupaj živela; domisli si njene smrtne ure, kako mu je milo na srce polagala srečo tačas desetletne Milice.

Pogleda Milico; njena podoba, njen glas, vse ga je tako živo opominjalo na njeno mater. Postane nemiren; briše si z roko po čelu in očeh. Jezi ga, da baš ta Ljuboslav … Zakaj si dekle nij izbralo druzega? godrnja za se. Saj vse storim le v njeno srečo.

Grabec si skuša sam dokazati, da ne gre in pač ne gre udati se. Dela se trdnega, a pri srci mu je nekako čudno teško.

Solze edine hčere, na katere sreče je mislil noč in dan, ga globoko ganejo. Kaj vendar početi? Nemirno gleda okolo sebe.

Odvetnik hitro zapazi, da se led začenja tajati.

Da pomaga Grabcu iz zadreg, reče:

— Tukaj stojimo, vince na mizi se nam pa greje.

— Pač res; oddahne se Grabec, kateremu je ljubo bilo, da poneha to neprijetno molčanje.

Ukaže Milici, naj ide v klet po drugo vino.

Vsi trije se zopet vsedejo k mizi, da si nobeden prav ne ve, kako govor nadaljevati in čemu.

Milica donese vina. Objokana je vsa. Grabec sam natoči kupice. Odvetnik se zdaj vzdigne, prime kozarec in se obrne do Grabca:

— Stara prijatelja sva in ostaneva. Zato ne zamerite mojemu svetu. Kar bog zedini, naj človek ne loči. Bog živi Vas in Vašo ljubeznjivo hčer in — Ljuboslava!

Grabec se malo kislo drži, vendar trči z Ljuboslavom.

Odvetnik nadaljuje:

— Ako Vas na domu obiščeva včasi jaz in Ljuboslav, ne boste hudo gledali.

— Kaj vendar mislite o meni, gospod doktor? Mi nijste še vselej bili dobro došli?

— Znam in tudi to znam, da se ne bodete ustavljali sreči svoje hčere, ako ostane pri tem …

Grabec prestriže besedo:

— Prosim Vas, pustimo za denes to stvar.

Odvetnik pa le ne poneha;

— Tedaj za denes; če pa moj prijatelj Ljuboslav Vas vpraša jutre ali pojutrajšnem?

Grabec se vidno boruje sam soboj; naposled reče:

— Bodemo videli!

— Živio! kliče zdaj odvetnik.

Milica objame očeta, Ljuboslav pa mu hvaležen stisne roko.

Grabcc pol nejevoljen, pol ginjen se skuša braniti:

— Ničesa še nijsem privolil.

— Samo to, odvrne odvetnik, da Vas obiščeva na domu. In to nam je dovolj …

— — —

Odslej je res Ljuboslav zahajal v Grabčevo hišo. Stari gospod Grabec se je končno sprijaznil z mislijo, da mu bode mladi doktor za zeta.

Ko so zopet čričeki veselo čričali in grozdi rumeneli, bila je za vse mestice imenitna gostija pri gospodu Grabcu. Odvetnik se moško obnaša kot starašina.

— Tedaj ste se vendar nam »oderuhom«-advokatom udali? reče šaljivo Grabcu.

— Kaj hočem, besedo sem dal. Z advokati pa pravdati se, Bog me obvaruj.

— Gotovo bi izgubili; smeje se odvetnik. Tako pa ste pridobili k hčeri še pridnega sina in sčasom, nikakor ne zarudite, gospodičina, mi starci smemo resnico prosto govoriti, še kopo unučič. Zdaj pa točimo vsi! Živela zaročenca Ljuboslav in Milica! Živio prvi poljub! — in nagnoč se k zarudeli Milici dostavi odvetnik tihejše: prvi poljub — pod kostanjem!