Prvi ruševec
Prvi ruševec. M. |
|
»Ruševec že poje. Danes zjutraj sem šel gledat na planino, pa sem ga slišal; če ss ne motim, morata biti dva. Jutri greva po enega! O polnoči odrineva, da bova pravočasno na mestu. Le dobro se oblecite, ker gori je mraz in čakala bova v snegu!«
Kdo je bil bolj vesel tega najemnikovega vabila kot jaz, ki sem že davno želel udeležiti se lova na ruševca — sedaj se mi pa bo ta želja izpolnila.
Navadno zjutraj težko vstanem, kadar grem pa na lov, se sam čudim, kako da sem hitro pokonci. Najemnik me je že čakal s prižgano svetilko, sem čez Porezen se je slišalo zamolklo streljanje s topovi z Laškega, Črna prst je bila čista, nobene meglice ni bilo na njej!
»Jutro kakor nalašč za petelinji lov, nebo jasno, zvezde migljajo, ruševec bo pel, da bo veselje. Streljali boste gotovo. Če bo sreča, ne prideva prazna nazaj.« S temi besedami me je sprejel najemnik, začela sva iti v klanec, po potu me je zadrževal, češ, nikari ne prehitro, bova preveč potna na vrhu; opozarjal me je na posamezne lovske zanimivosti — na tem križpotu je dobra postojanka za zajca, kadar ga pes spodi pod gorami, tukaj se rad oglasi, kazal mi je smreko, kjer je v veveričnem gnezdu ustrelil kuno; izsledil je svež kunji sled, ki je držal na smrekoj z nje pa ne. Šel je in ustrelil v veverično gnezdo, odstrelil je gnezdo in kuna je padla zavita, mrtva na tla.
Pot je kopna in kamenita, na obeh straneh se vzdigujejo navpične stene. Na desni strani je zapazil v novembru, ko so lovili s psi, med skalami divjo kozo, ki bi bila rada bežala, pa ni mogla nikamor. S kroglo je ustrelil, da se je prekucnila v spodaj ležeži gozd.
Zadnji del kopne poti je najbolj strm, molče sva lezla navkreber. Kolikokrat prehodijo to pot naši ljudje, spomladi drvarijo, gonijo živino past, poleti sečejo in grabijo, pozimi pa, kadar zapade sneg, spravljajo na saneh s planine seno,drva hlode.
Na vrhu poti stoji križ. Dasi nisva hitela, sva se vendar ogrela od hoje. Ura je dve, najemnik mi zatrjuje, da bova še dovolj zgodnja.
Pot se zavije na levo, ni več tako strma in pelje izprva skoz. gozd, tukaj leži sneg na debelo, drugačen je kot pozimi, droban je kot kaša in se lahno vdira. Drevje je krivenčasto, bolj pritlikavo in grčasto, nazadnje preide v grmovje in ko še to preneha, se odpre planina. Tukaj je srenj, sneg drži, lučko upihneva in jo spraviva v prvi hlev, veliko jih je, podobni so kot krajcar krajcarju, stesani z debelih hlodov, s skodlami kriti. Spodaj je planina ravna, potem se vzdiguje ponekod bolj polagoma, drugod bolj hitro proti gorskim grebenom, pobočje je rebrasto, tu in tam stoji kakšen grm, vmes pa večje bukve in smreke.
Sneg je še povsod, le z najbolj strmih obronkov ga je plaz odnesel, hlevi so v snegu, le pred vrati je kopno, ker so morali odmetati sneg, da so mogli seno spraviti v nižino, okoli grmov je tudi že skopnel. Molče in počasi greva višje po planini, dokler ne obstane najemnik pred velikim grmom, na sredi sta rastli dve smreki, z roko mi da znamenje, da bova tukaj ostala. Nato vzame nož in začne rezati smrekove veje in jih zasajati v polkrogu po snegu, da napravi za naju skrivališče, »širm«. Ni še končal, se zaslišijo po planini hreščeči glasovi kot raglja velikega petka.
»Kaj pa je to?«
»Snežnega jereba sva prepodila, zato se zdaj huduje. Je že moral biti kje tukaj blizu.«
Zavijem se v zimsko suknjo, nabijem dvocevko, skupno sedeva na kopno v grm, le noge so predolge, zato pridejo na sneg — čevlji. Topel veter vleče sem z Goriškega. Pred nama leži planina, dozdeva se mi kot belo pregrnjena miza, grmi so pa kot šopki rož na nji, spodaj jih obrobljajo črni gozdovi Jelovice, v ozadju se pa vzdigujejo bohinjski in gorenjski hribi s Triglavom, na drugi strani se vleče skalnati hrbet Ratitovca, zadaj se kažejo snežne Karavanke.
Kroginkrog je bil mir in svečana tihota, le spodaj v jelovških gozdih se je oglašala uharica z žalostnim bu, buj, bu, buj in vedno bolj daleč v črnem lesu je tonil njen tužni glas. Včasih so se tod skrivali medvedje in volkovi. Stari ljudje še pripovedujejo, da so hodili »črtit« smreke in jelke; po čevelj na visoko so zasekali deblo, da se je posušilo, potem so vzeli najlepši kos, ostalo pa so pustili, da je strohnelo. Ko so šli domov, so vlekli veje za seboj, da so zabrisali sled volkovom. Še sedaj je veliko lesa po teh razsežnih prostorib, toda spravek do bohinjske železnice veliko stane, divje zveri so iztrebljene, pač pa so se pojavile srne in divje koze.
Pozno je vse na planini. Spodaj je že vse kopno, tukaj je pa še toliko snega. Koliko vode bo še iz njega, planine so reservoarji za naše potoke in reke.
Sneg bo izginil, planina bo ozelenela, travica je sicer majhna, po večini sivka, toda tečna veliko bolj kot dolinska piča. Kako pisane rože poganjajo na planini, vse je živo barvano, zato tudi kosci in grabljevke ljubijo ravno take barve, ko pridejo proti koncu julija in začetkom avgusta gori »seč«.
Patriarhalne razmere vladajo takrat, gospodar sam kuha; pri hlevih (senikih) je zabita v tla palica, kamor pritrdi držaj ponve, da cvre zabelo, jedo pa najraje bob, domači sir in kislo mleko, kruh je po večini ovsenjak. Kosci zatikajo za klobuk rododendron, marsikdo si utrga povrh še planike, dekleta imajo živopisane robce, predpasnike in krila. Koliko je pa tudi smeha, petja in vriskanja na planini!
Dohod je težak, delo je težko, naseče se malo, še to je treba na glavi in na ramah znositi v hleve, večkrat nagaja dalj časa vreme, da o sv. Jakobu zebe, včasih nenadoma potegne veter in raznese posušeno seno, vendar kadar so svisli polne, ima kmet zavest: živini ne bo treba pozimi stradati. Ni čuda, da ima to ljudstvo tako ljubezen do planine. Vprašaj otroka, ali je že bil na planini, pa ti odgovori 6—7 letno otroče: Jaz sem že bil gori, in oči se mu zaiskre. Kar je Dolenjcu in Vipavcu vinograd, ogljarju gozd, dolincu njiva, to je gorjancu planina. Ujetniki iz hribovskih krajev v enolični Rusiji pišejo, kako se jim toži po planinah.
Po košnji pride živina na planino, da pomuli še ostale bilke. Kmalu začne v jeseni po planini pihati mrzel veter. Paša preneha. Krog gorskih vrhov se začne vlačiti megla in siveti. V dolinah dežuje, po planinah sneži. In kako sneži po planini! Včasih zapade toliko snega, da se komaj vidijo hlevne strehe iz njega, v posebno hudih zimah so pa hlevi popolnoma pod snegom.
Ptice se preselijo na jug ali vsaj v nižino, srne gredo k vodam v doline, še divja koza se pomakne v nižje ležeči les, planinski zajec postane bel in ostane, planinski jereb ostane, ostane pa tudi ruševec. Vzdrži v snegu in mrazu, ko drevje poka — ko pa odbobne spomladi plazovi s strmin, ko se pokažejo prve prekopnine, začne peti. Ali bo danes pel ? Ali bo morda pot zastonj?
Sedel sem v grmu in razmišljal, zdaj me je začelo pa zebsti, dasi sem bil dobro oblečen. Kakih 80 korakov pred nama prifrči na bukev ruševka, velika kot golob, in se začne oglašati podobno kakor domača raca: ga, ga, ga, nižje spodaj pa začne druga klokati. Samice so izvabile samca, kmalu nato se zasliši prhutanje in iz bohinjskih gozdov prileti preko naju ruševec na sneg, mračno je še — na snegu se je videl kot črna kepa — odskoči, se skrije za grm in se oglasi skoro ravno tako kakor kotel pri železniškem stroju, kadar spušča soparo tšššššššu.
Najemnik me samo nalahko dregne s komolcem, meni pa začne srce hitreje biti. Precej časa je bilo vse tiho, kar pade zadaj za nama drug ruševec in se ravno tako oglasi kot prvi. Nato začne prvi »peti« čv, všš, čv všš, čv všš — ti glasovi so sami konsonanti, vendar se slišijo, če ni vetrovno, po pol ure daleč; kadar je zrak posebno čist, pa tudi po celo uro daleč, nato pa gruli nekako kot golob, gu, gu, gu. Videl ga nisem, samo slišal sem ga, nekajkrat je zapihal, potem pa je dalj časa grulil in vedno bolj se je oddaljeval od naju. — Ruševec za hrbtom pa tudi ni miroval, tudi on jame pihati, toda pihanje je šibkejše od prvega, nato gruli in vedno bližje prihaja proti najinemu skrivališču. Mislil sem, če k meni pride v grm, ga kar z roko primem; napeto sem pričakoval, da se bo v naju zaletel. Pet korakov od naju pride po snegu mimo, stegne vrat in štirikrat zapiha, vsakikrat tudi odskoči, nato razprostre rep, raztegne peruti in jih pobesi, našopiri perje in začne gruliti in plesati okoli najinega grma, z lepimi, malo zakrivljenimi peresi v repu. Že sem vzdigoval puško, da ga pomerim, pa nisem še ločil muhe na koncu cevke, najemnik mi je pa z roko dajal znamenje, naj nikar ne streljam, bal se je, da bo strel negotov — ali pa da bi ga iz tako majhne razdalje preveč razbil.
Dva petelina sta pela na planini; eden že precej nizko spodaj, drugi pa, ki je grulil blizu naju krog grmov, toda videla se nista; izza najinega skrivališča pa se je lepo videl cel prizor.
Petelina sta se začela iskati; kadar je eden skakal in pihal, je drugi privzdignil glavico in poizkušal dognati, kje je njegov tekmec, nato mu je pa takoj odgovoril. Spodnji se je preletel na rebra in tukaj sta se zagledala. Začela sta jezno pihati, potem sta se našopirila in sta se zaplazila — deloma po tleh — deloma sta frčala po kakih 20 korakov eden proti drugemu. Sneg je kar hreščal, ko sta brusila peruti po njem; ko sta bila tri korake narazen, sta držala glavici k tlom in sta se za trenutek gledala, nato sta zapihala in se naskočila kakor domača petelina; zgornji je imel ugodnejše stališče, zato je začetkoma potiskal spodnjega nazaj, dasi se mu je upiral.
V boju sta prišla na malo teraso, srdito sta se spopadla, valjala sta se po snegu, enkrat sta se slučajno ujela s kremplji in kot črna krogla sta se kotalila kakih 7 korakov s terase po bregu. Ves razburjen sem se tresel in žal mi je bilo, da nisva nižje obsedela; v ta živ klopčič bi bil ustrelil in z enim strelom oba dobil. — Manjši je omagal; ko sta se spustila, je stegnil vrat, pritisnil perje tesno ob život in pričel potepeno bežati, zmagovalec pa je razprostrl rep, pobesil peruti in ga začel po snegu preganjati. Čudil sem se, kako sta jo urno ubirala. Ruševka na bukvi je opazovala ves ta boj, ruševca sta izginila izpred najinih oči, samica pa se je presedla na vrh bukve in začela klokati — ga, ga, ga. Jaz pa sem se spomnil prtovške pesmi:
Pa je krota premajhen,
pa je krota prešvoh;
ne za res, ne za špas
ne bo hodil k men' v vas.
Nehote sem se domislil, da sem nekoč videl naslikan viteški turnir; vitez v v železju je premagal svojega tekmeca, z vzvišenega prostora gledajo ta prizor grajske gospodične, ena izmed njih z robcem maha in pozdravlja zmagovalca.
Zaslišal sem še parkrat pihanje, potem pa nekakšno hehetanje, kakor se včasih »zasmeje« kukavica. Zmagovalec je triumfiral!
Na vzhodu je začelo nebo rdečiti. Ptički so se začeli oglašati, mogoče jih je predramil ruševec s svojim pihanjem in grulenjem. V vsakem grmu je bil koncert; vse je pelo, cvrčalo, drobilo, žvižgalo — vse pa je posekal s svojim močnim glasom oponašavec.
Sklonil sem se tiho k najemniku in ga vprašal: »Ali greva? Kaj takega še nikdar nisem videl!« »Le mirno sedite, upam, da ga prikličem. Streljajte, kadar bo stal pošev, ne v rep ali v vrat!«
Mraz me je tresel, vendar sem ubogal.
Najemnik začne pihati. Da ga more človek oponašati, mora imeti vse prednje zobe, če ti le en zob manjka, uhaja sapa, petelin takoj loči in se ne odzove. Izpočetka piha na vso moč, kolikor mu sapa da, toda nobenega odgovora ni. Čez kakih pet minut se pa oglasi ruševec-zmagovalec, in prifrči 100 korakov pod naju na sneg, zapiha in odskoči trikrat, štirikrat in gruli in pleše okoli grma, v katerem je sedela samica, češ, poglej me, kako sem lep in močan, nikar ne poslušaj teh mladičev slabičev.
Po dvajset, trideset korakov okoli grma dudla, pa se obrne in se ves našopirjen vrača. Nato zopet zapiha, isti odgovor dobi iz najinega skrivališča — toda precej šibkejši, petelin steza vrat in se ogleduje, češ, ali ga čaka še nov boj, pa zopet gruli in pleše.
Igra se nadaljuje, spodaj pihanje, isto posnemanje pri nama, ves divji jezno zapiha nagloma zapored čvščvš kakor prej nikoli, najemnik stori isto, ruševec se začne pomikati proti nama, nekako zbegan je, ker ne more zapaziti tekmeca, sedaj se zakadi na eno stran, sedaj na drugo, najemnik še skloni za moj hrbet in ga vabi in piha v zemljo, prav slabotno.
Od mraza in razburjenja sem se tresel, češ, ali bo prišel na strel, ali bo- spoznal, da je vse le prevara. Pred nama 40 korakov je bil majhen zamet in ravno nanj se zaplazi, peruti kar zarežejo v sneg, da zaškriplje. Z glavo je obrnjen proti meni; kako mu žari oko in rdeče obrvi nad njim! proti najinemu skrivališču gleda, kot kipa sva nepremična, nič sumljivega ni opazil, zato se začne obračati in ogleduje spodnje grme.
Ko se je zasukal pošev od mene, ga ujamem na muho in ustrelim. Votlo odmeva strel po planini in se gubi v jelovških gozdih, ruševka tiho odleti, pticepevke trenutno utihnejo, petelin pa zaplahuta po snegu, midva planeva pokoncu, noge so trde od dveurnega sedenja, in jo ubereva za njim. Najemnik mi kliče:
»Zadet je, če se vzdigne, ustrelite takoj za njim v zrak, da nama ne uide!«
Ruševec se premetuje po snegu, midva pa tečeva za njim. Ko vidi, da ne ubeži, lepo položi glavico po snegu, da ga primem.
Kako si krasan! Oči rjave, nad njimi rdeče obrvi, vrat in prsi so črne in se na višnjevkasto izpreminjajo, noge so do krempljev poraščene z rjavkastim in sivkastim perjem, po hrbtu je črn, vmes ima sivkaste pike, peruti so temnorjave, na prigibu imajo belo liso, sredi čez peruti je bel pas, škarjasti rep je črn kotoglje, na vsakem kraju ima po šest krivcev, perje pod repom je snežno belo. Kljun je močan, črnikast in ukrivljen kakor pri roparicah.
Tri šibre so ga zadele v desno perut in mu predrle život, in vendar še podrhtava in trepeče, zato mu najemnik zavije vrat ...
Nato stopi h grmu, odreže in zvije majhno trto in jo pretakne skozi nosnice, poraščene s perjičem, meni pa utrga smrekovo veiico, da jo zataknem za klobuk, eno vejico pa dobi ruševec v kljun.
»Rečem Vam, tak ne bo padel več letos na planini, to je starec, 6 krivcev ima na vsaki strani, taki so redki. Prav, da ste odbili tega pretepača, zdaj bodo peli manjši, še junija ga lahko slišite, dokler bo kaj snega okoli vrhov po kotlinah.
Bal sem se, da Vas bo prvi premotil, ko je bil tako blizu, pa je bilo še premračno in pa dvoletnik je bil, ker se mu je šele eno pero krivilo.
Potem sem se bal, da se Vam bo rokla tresla, ker je tako zeblo, jaz sem tudi trepetal.
Po strelu sem se bal, da bi se vzdignil, potem ga več ne dobiva, ali pa da bi se zavlekel v kakšno luknjo, saj si še pod snegom izkoplje rov, da more do hrane. Ali Vam nisem pravil, da bo danes jutro kot nalašč za petelinji lov, ker je bilo tako mirno? Včasih se kakšen petelin nič me zmeni za pihanje, včasih pa nastane veter in petelin se ne more spoznati, odkod vaba, in človek ne ve, kam potegne veter da bi vedel ravno prav močno pihati.
Srečo ste imeli, da prvikrat ustrelite takega starca. Večkrat sem šel po štirikrat, petkrat zastonj na planino. Malokrat se vidi tak boj, kot sva ga danes gledala. Ali ni bolj zanimiv ta lov kakor na debelega petelina? Lovec priskače do drevesa in ga sklati, kadar brusi, ta pa poje in pleše in vse vidi in sliši.«
Tako mi je govoril najemnik.
»Zdaj bi se ga upal pa še jaz priklicati. Saj sem dobro pazil, kako ste pihali.«
»Že mogoče, jaz pa prvikrat še nisem znal, velikokrat sem poizkušal, da sem natančno zadel, umetnost je v tem; kolikor bližje je petelin, toliko slabotnejše se mora vabiti.«
Ruševec je naš najlepši ptič. Kakor nalašč je ustvarjen za planino. Kdo ga bo opazil, ko smuka med ruševjem in pritlikastimi grmi, pobira polže in žuželke, zoblje jagode, kljuje mačice, požira kamenčke in se koplje v pesku? Zvali in pase se na tleh, kadar pa mladičkom perje izpodraste, zlete na drevje, na katerem celo življenje prenočujejo, da so varni pred najhujšimi sovražniki pred kunami. Celo leto molči, le ko nastopi spomlad in se pokažejo prve prekopnine, takrat mu zavre kri, da prifrči na zemljo, piha in pleše, se bije s tekmeci za ruševke — ljubezen mu je v pogubo, takrat ga človek zalezuje, oponaša in strelja.
Silno trdoživ je ruševec kakor divja koza; na planini se zvali, tukaj kljubuje vsem vremenskim nezgodam. Lov na ruševca je naporen, človek mora kljubovati mrazu, par ur sedeti v snegu, česar ne vzdrži vsakdo. Vendar kakšen užitek ima lovec, ko ga zasliši pihati in gruliti. to mu požene kri k srcu, zato tako vteče še starca na planino, na ruševca.
Nazaj grede sva ugibala z najemnikom, zakaj imajo gorski strelci št. 2, pri katerih služijo po večini ljudje z naš h planinskih krajev, poleg planike še krivce za kapo. Ogrom ta noša tako ugaja, da se jih kar nagledati ne morejo tudi došlim nemškim vojakom so bili strelci s planiko in krivci silno všeč. Eden je menil: ruševčevi krivci pomenijo žilavost in vztrajnost, s katero se ti polki bore za naše planine; drugi je pa bolj poudarjal razkačenost, s katero odbijajo soseda-tekmeca, ki steza svoje pohlepne roke po naši zemlji. Kdo ima prav?