Prvo srečanje
| Prvo srečanje Mara Stepanova |
| |||||||||||||
V toplo noč so puhtela mlada življenja, mrakovi nad njimi so skrivnostno tonili v zvezdnato nebo. V rebrih je čudežno žarelo: srebrna luč meseca je plavala nad njimi. Bajne pravljice so oživlale v čudovita bitja, njih življenje je dihalo iz mrakov in luči, iz belih znamenj po polju, iz trohnelih križev; velikih in nepremagljivih borcev sto in sto tisočletij. Bela znamenja, trohneli križi. Svet simbol naše Bele zemlje, najdragocenejša svetinja davnih naših očetov, ko so še kri prelivali za njo, da so jo bili vredni nositi, in nikdar neizpeto himno zmage nad peklom. Zato so blagoslovljena naša polja, zato so polne trte naših vinogradov, ker so bela znamenja v njih, ker življenje trohnelih križev diha nad njivami, in ker ona sveta, nikdar neizpeta himna raste z njimi vred, da ohranja bele duše bliže Božjemu objemu.
Daleč doli na jugu sem slutila komaj vidne obrise kraških brd; nad njimi se je utrgal žareč biser in ugasnil v srebrno morje pod sabo. Zazrli sva se v ugašajoč žar, v jedva zaznavajoče silhuete onih brd in najine oči so se za trenutek srečale: iste misli so zasanjale v njih, moja bolest je zrla vame iz njenih globokosanjavih. Zdelo se mi je, da bi jo morala objeti kot sestra, njo, ki sem oni dan prvič v življenju srečala, a sem v onem trenutku doumela vso njeno dušo.
Oj sestra, hvala ti za to odkritje! se je izvilo v meni in toplo sem stisnila njeno roko, ki je ležala v moji.
Obstali sva. Krog naju je sanjal poletni večer, v zvoniku trifarške cerkve je pel veliki zvon ...
Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s Teboj! ... Daj, o Mati sedem Žalosti, da bi bolj ljubili Njega in Tebe, da bi nikdar ne šel od nas s svojo ljubeznijo, ki smo jo tako potrebni!
Nekaj težkega je padlo vame. Premagana od bolestnih čuvstev sem tonila v trpko bolečo omotico, velika pekoča solza mi je kanila v dušo, kot morje je zrastla v njej. In v globočino teh voda se je potapljal moj duh, trudno in bolestno je begal sredi grozečih temin.
Kot v sanjah sem poslušala ono pretresljivo povest o trpečih bratih ...
Od kar vem za bratov bolečino, mi je južni veter kakor vzdih. Mimo moje ciprese pod oknom joče, mimo rož mojega vrta gineva omahujoča pesem nevidnih zlomljenih strun. Čuj sestra: brat poje tako, brat, ki ve, kaj je velika sveta ljubezen matere, ki čuti isto v sebi, a je ne sme dajati! Zadnjo struno njegove vijoline skuša streti zli duh, a je pesem vkljub temu stoinstokrat lepša.
O, veličastna pesem prepovedane svete ljubezni, po sili zatajevanih čuvstev, tisočkrat lepša, ker uhajaš izpod strtih strun bratske vijoline!
Kadar vre južni veter mimo mojih oken, takrat slutim kako polzijo krvavordeče kaplje raz njegovih kril in skozi večerne zarje tonejo v naše zemlje. Skozi večerne zarje, skozi temine in mrakove, iz dneva v dan ... Sestra, vidim, vse vidim: vsa krvava so naša polja, vsa polna omahujoče pesmi zlomljenih strun; naša brda so odeta vanjo, sredi njih zelenja trepeta in ne ugasne nikdar. In če bi skala ne bila kamen, bi se stopila v lastni bolesti. Tam onkraj je drugače. Ubije brat sobrata zaradi ljubezni, ki mu jo je Bog vcepil v srce; še v grob pljuje za njim, ker je ljubil! O proklet bodi Kajn, stokrat proklet, ker ubijaš ljubezen, ker teptaš najsvetejša čuvstva.
Gospod pa je rekel: Kdor spoštuje in ljubi mojo zapoved, ljubi mene in ta bo deležen moje ljubezni! In še je govoril: Kdor zaradi pravice preganjanje trpi, bo deležen s slavo ovenčanega vstajenja, ki je pripravljeno, zanj, ko pride njegova ura! Amen! —