Prvo sv. obhajilo
| Prvo sv. obhajilo anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 9 (2. maja) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Veselo otroško petje nuiegalo se je neki popoldan u šolskega poslopja v vasi Bukovje. Šolarji so se pripravljali za obhajilno pese-m, katero bodo peli na belo nedeljo pn prvem sv. obhajilu.
Miio so se razlegali giasovi nedolžnih otrok po okolici, odmevali so tudi v revno kočo. ki je stala bluu tole. V tej hitici stala je s-.ara ženua solznih OČIJ pred velikim, osormm moZem ter ga prosila a sklen.euima rokama rekoč: •Prosim vas. imejte u^niijenje t nedolžno An co. ter jo pošiljajte raji v kako drugo službo!. »Ne. ravno pr. meni v gostilni bo ostala« odgovarjal ji je mož odurno. .Jaz pri h,Si potrebnem ljud.j delavnih in pokormn in Ana je kakor naiaSč tato Dolgo časa sem ae moral kot njen jerob trudit, za njo zastonj mislim, da je čas. ako m, tudi An. vsaj nekoliko po' plača mojo akrb«. 2en,ca je glasno tekala: > Z a b o ž vo| prosim, dajte se om«čiu! Kam hočete a takim n«dolt„lin dekhčem v goauloi. Vas m p o g u s l o doma, mat, so v kuhinji, v bis, p. so raznovrstni ljudje, mnog, tud, ze'o umazan, , n nerodni in med iU.m, naj b, bU. An," ? k r ' U e m * .pridi i« vse bo podrto ka - pr. dosegla. Al, ac ne bojite odgovornost " .Kaj odgovornost?« tarohnel J« mol aurovo nad teno > sedaj m, je dosti vašega klepetanja. Moja h,(a j« poštena in jat poznam svoje dolžnosti. V pondefcek po beli nedelj' pnd« Ana k meni kot natakarica v gostilni. Tako bo m n.č drugače'*
Nato mol zaloputne z vrati in odid« domov. V nepopisni žalosti ihtels je stara lena v sobici, ko so ji zvenele radnje besede goatilničarjeve po uieaih V tem pa so »e zopet oglasili otroci v Soli s obhajilno pesmijo, kateri so sedaj Se lep*e doneli v kočo stare ženice. .Omoj B«g!« »vskUknila je kočarica, za Anico t« prosim, varuj jo »* l l ) S e- k l J® *'*bo , n a a a 1 0 k J e r J« spridilo že mnogo deklet. Bajše jo vzemi k Sebi, nego da bi morala priti v tako hišo!«
Anica, o kateri sta »e pravdala gostilmčar in u Zenica, pa je med teui sedela v šoli, radostno je prepevala obhajilno pesem ter med vsemi najbolj patlj.vo poslušala katebeta. ki je v posebnih umh pripravljal Šolarje za prvo obhajilo
Ana je b la stara U let: nikoli ni potnala očeta in matere, v rev Vini »ta JI umrla, ko je bila stara »tiri leta Župan jo je uročil kajžarici v oskrb, gostilničarja pa ji je postavil za varlia, ker je bil a stariši nekaj malega v sorodu
Sola je bila končana in Ana je bila kmalu doma pn svoji stari materi, kakor je imenovala svojft o»krbm< o v koči. Vsa vedela je pr.hitela domov ler zgovorno pripovedovala, kaj v*e lepega je aojK-t danes slišala v *oli in ponavljala je »tari materi obhajilno pesem, katere »e je prav gladko 2e naučila Itda je vsa srečna <\»ta je bila njena vest. nedolžna je bila in vendar je nei/inerno hrepenela |-u »j>oved . da se apove avonb malih grehov ter »e toliko lepte pripravi tu prvo obhajilo. Heva m nič slutila, kaj se un.i Jt njo zgodili pre« ej po beli nedelji in zato je brezskrbno povpraševala staro uiater. kaj jim je, ker imajo vse objokane oči. Ženica seveda ji ni ho e.a motiti nedolžnega veselja, ter jo je potolažila, da M nič hudega, da JI le veselje a.li v oči, ko vidi Ano vso srečno m vedelo.
Ko je povžila košček kruha, katerega j, J« »turna v»elej pripravila po šoli, če tud, je morala sama si pritrgovati, stekla je po svoji navadi Ana v hlevček, kjer jo je ze težko pričakovala njena pisana kota. Toda dane« jo Ana ni odvetala, du b, jo gnala na pašo .n najbrže, da b, bila koza ne\o{jnu na svojo nezvesto prijateljico, ko bi je ne bila potolažila z lepim snopom vejevja, katerega j. je položila v jasli. Pogladila jo je po glavi ter jo pobožala, rekoč: U potrpi pisana moja, danes v hlevu, jaz nmiam ' asa s teboj na paSo, v pondeljek pa bova zopet »Ii na breg. ,>o »>oji vsakdanji navadi . . . Nato je hitela M hleva, nabrala za kočo peršiče »uhljadi ter je prinesla ognjišče.
•Sedaj sem vse opravila zunaj., dejala je deklic« ™ je vstopila v sobico, »kozi sem pokladla, trsak sem pnaesla na ognjišče aa večerjo. K*, ne da, aedaj lahko «r«n nekoliko v corkev; j u l r i j« u aobota in treba »• J* pripraviti na spoved..
»Le pojdi, dete, kakor eo ti naroČili gospod ketehet, v cerkev, ter lepo moti fn prosi Boga ca §vojo gjeio. »Tudi se VaSo sre<&!« kliče deklica ter odhiti, kakor skokonoga aroa proti Mitnji cerkvici. Prišla je sobota in to popoldne so se zbrali prvoobhsjsnci v cerkvi, da ao opravili spoved, ker na beto nedeljo napočil bo zanje zasoljeni dan prvega svetega obhajil — U'1 J® t 0 »°P*ren dan, nenavaden spomladi in temni oblaki so se podili po nebesu, ko je Ana vsa srečna pritekla domov. Dil je zadnji čas. Za bližnjim hribom je namreč zagrmelo, nebo se je naenkrat stemnilo, blisk in grom sta napovedovala hudo uro.
• Hvala Hogu, da si doma«, dejala, je košarica Ani. »Nog varuj nesrete ljudi, ki so sedaj zunaj na potu. V tem pa se odpro vrata io gostilničarica varhinja Ane vstopila je z dežnikom v kočo.
Ana, na, vzemi de2nik in hiti v bukov gozd, kamor so oče sli za delavci, aeveda brez dežnika. Le hitro hodi, da jih del ne vjame!«
Bret besede Aua »tam« deinik, dene ruto na glavo iu hajdi v bukov gozd. Komaj j« prestopila prag, vlila se j« p l o h a jalo je topet grmeli in treskali. Aua s« ni bala nwible, kaj pač bi s« bala nedolina deklica, katere veal j« čista kot aolučui iarek. zaupano je pogledala * uebo, kjer kraljuje njeni Rog in hitela naprej. I).<ber Mrt ure je tekla in pnila v gozd, kamor je aicer hodila dobre pol ure. Varha svojega aa«la ja pod koialo bukfo, kjer je tedni.
.Prav, prav. da pridei, Aua! Mislil sem vte, da ne bodem tuugrl domov," pozdravil je varh deklico, katera j- Mala pr«d n>iin t deiiiikmn, a vsa premočena od deija iu od p >iu.
„Ti si gotovo hitro hodila, ker ti je tsko vroče. Nataj bova tla bolj pogasi, ka li m >je stare uoge uiso 'ec vajeae hitre hoj«. Tako je govoril gostilničar, ki je p» a*nih korakov stopal t Ano is gozda proti domu. — M-j tem pa |« preuvhala ploha, zapihal j« mrtel veter, iti oim>-*l«< deija jel je naletavati debel sneg. .KitkA«u mrtel veter', dejal je gostilničar, a v tem mu j« potegnil klobuk raz uiegovo pleiaalo glavo ter ga Deael proti bližnji vodi. Preduo ga je megla Aua dohiteti plaval je tie po Vodi, kamor dekle seveda ni mogla za tijim.
.Nate oče, tukaj imate mojo ruto, obveiite jo okoli uJei, da se ue prehladu«", dej\la je Aua ter ponudila »srhe svejo naglavno ruto. — DU#a deklica je mislila v svoji postretljivi ljubezni le na drug««, sama nase pa je popolno pozabila. In uprav ona bi bila potrebovala zimsko ruto, da bi se bila i njo odela, ker je bila od hitre hoje »'»» ptvpaieua, a vte sedaj zaradi varha morala počasi hoditi d«mov.
Mre« jo je atresel po potu, a ni se menila za to; '»rku kaj potožili, ni bila nikoli nj»oa navada, ker se g» js bala. Varh bil ji' je 1« na papirju, a ta očeta ni imel aroa.
Coi« uro sta skoraj hodila, predao sta priSla domov. Ana bila je bleda in vsa se je treels, ko je vstopila v koča.
.Za boije veljo, Anica, kaj pa ti je ?' poprafaraJa je je slara mali.
.Nič hudega ne bo. Malo ase sebe, a jetri bede rie vae dobre,* tolaiile jo je Aaa
.Le hitre t peetelje, da ae spotii, aioer ai lahko nakoplje « kako pl|«taic«,tf velevala je krčaariea, spravila Ano v posteljo ter ji skuhala lipovega cvetja. Lep je Ml den — bela aedeija! Za Ano dvakrat lep t Zato je zgodaj vstala in od veselja pozabila na vse, pozabila tadi na svoje prehlajauje, katerega ji ni pregnal lipov cvet.
.Ana, li ie nisi zdrava," reč« ji mati, ki jo napravlja v premična oblaku. — Bledi tvoj obraz, vroče roke, »ube ustnice, ne ti nič dobrega ae obeta. Ako si bolna, rajAi oalaai doma I'
»Oj mati, danes doma, tega pa ne«, odgovorila je Ana, in solza ji je zaliia žarno oko. »Saj bo kmalu dobro. Mili Jezus, katerega bom danes proseč prejela, me bo takoj ozdravil.«
Lepo se je vršila slovesnost prvega sv. obhajilo, kakor se vsako leto lepo in vspodbudno obhaja po naSi lepi domovini. Veliki oliar je bil bogato ozaljSan s cvetlicami, katere so oskrbele deklice-prvoobbajanke. Vernega ljudstva se je zbralo nenavadno veliko okoli cerkve. Zvonovi so se oglasili v milo vbranem zvonenju ter glasno pritrkujoč oznanovali čet hrib in plan prelepi angelski praznik. Lepa vrata dečkov in deklic stopala je s Šolsko zastavo iz Sole v cerkev. Marsikatera solza vtrnila sc je skrivaj iz očy odraSčemm med svetim opravilom, vzlasli med govorom pred svetim obhajilom. Marsikomu stopil je takrat v spomin tudi dan njegovega prvega obhajila, živo si je domislil one blatene sreče, katero človeku krislijanu daje mirna vest in čisto sreč
Med vsemi obhajano najpoboZnejAa bila je Ana, a ludi najbolj bleda Le -ledaj, ko je prejela svojega Uoga, zažareli sto njeni lici kot 2ivi priči Ceznatorne njene ljubezni do Jezusa
Popoldne so se zbrali mladi obbajanci v cerkvi, a med njimi Ane ni več bilo. Narava, ki je zjutraj nekako čudežno podpirana od diha milosti bo2je, oslabela je pri Ani in jo prisilila v posteljo. Mraz jo je vil in vročina jo je kuhala. Lotila sc je Ani vsled prehlajenja nevarna vročnica. — Poslali so po zdravnika, a ta je majal z glavo ter rekel, da je bolezen zelo nevarna. Zato so bolnico dali že v nedeljo zvečer v sv. olje. — liil je zadnji čas, ker kmalu se ji je zbledlo v glavi. Dva dni ležala je v tej omotici, govorila ni, a večkrat je zapela obhajilno pesem. V zadnjih trenutkih se ji je duh razjaanil.
»Jezus je priftel po-me pri prvem sv. obhajilu«, dejala je stari materi »pojdimo za njim.« In stegnila je roke kakor za molitev, dvignila se je kvilku, a ki potna zopet omahnila na posteljo in — zaspala sa vselej. Dva dni pozneje so jo pokopali. Bilo jo krasne pomladno jutro. Slavci so žvrgoleli v traku, vijolico eo vonjale po tratah, ko eo neali Ano na pakopaliM*. Tudi ta dan oblekle so se njene tovariiioe-obhajanke v prmnično obleko ter z ven« na glavi * tero - noeili do^ki obhajane ^ na oko n. ostalo brez »Is. ko je duhovnik aprego kola ob grobu. Le jokaj, dobra atanca, aaj z Anij zakopali tudi pol tvojega area. Toda saj ae ^ ^ lažii. la pojdeA kraalu zanjb v duiek. miru m veft^, pokoja. - Ko je ozaljiaU za prvo silo novi ^ ^ « obrisala aolw, vračala so jo Kočarica zatopi^ , lalost domov, a glas božji tolažil jo jo rekoč; Ij^ fj J e vzel k sebi, da se zloba sveta ni polastila njeunega srca.