Psiček Piki išče zlato
| Psiček Piki išče zlato Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Psiček Piki je bil žalosten. Psiček Piki je bil tako zelo žalosten. Tako žalosten je bil, da se mu ni dalo niti izkopati kosti in je do kraja oglodati. Tako žalosten, da je položil glavo med šape in cvilil. In zakaj? Sramota, Piki je bil žalosten od same nevoščljivosti, si morete misliti? Zato, ker je sosedov Floksi imel zlate krogce na svoji novi ovratnici, zato, ker se je Floksi s svojo novo ovratnico tako zoprno postavljal pred drugimi psi, in zato, ker je bila Pikijeva ovratnica že čisto obledela in razcefrana. Zato je bilo Pikiju tako hudo. Kako si je želel vsaj en zlat krogec na ovratnici! Vsaj zlato zaponko. Ali pa ... joj, če bi imel zlato ovratnico, vso iz čistega zlata! To bi drugi psi zijali. In Piki bi bil najimenitnejši pes v ulici.
»Iskat ga grem,« je nenadoma skočil pokonci Piki, »našel bom zlato za svojo ovratnico!«
Naslednji hip ni bilo psička že nikjer videti, samo oblaček prahu je ostal za njim. Piki pa je tekel po cesti in hrepeneče lajal. V obcestnem grmu se je nekaj rumeno zaiskrilo. Piki je obstal in izbuljil oči, pa hop! v grm in au! iz grma.
Kajti tisto zlato je bila osa. In še slabe volje povrhu. Ko je Piki hlastnil po njej, si kar lahko mislite, kaj se je zgodilo pasjemu smrčku. In kužek jo je z oteklino razočaran mahnil naprej po prašni cesti.
Ustavil se je ob jezercu in se razočaran zastrmel v zlati sončni odsev na vodi. Če pa tole ni zlato! si je rekel Piki. Nič kaj dosti ni pomišljal, skočil je in štrbunknil v vodo – voda je bila mrzla kot sto pasjih smrčkov skupaj, zlata pa nikjer.
Ves poklapan se je Piki privlekel na breg, prhal, pihal in se otresal. Pasje življenje, si je rekel in se odpravil naprej po prašni cesti.
V cestnem prahu se je nekaj zalesketalo. Psičku se je spet prebudilo upanje, da bo le prišel do zlate ovratnice. Pripravil se je na skok, zdajle! Pa je s tačko šavsnil po navadni stekleni črepinji, ki ga je vrh vsega še urezala. Kaj takega!
Naprej je šel naš Piki, naprej po prašni cesti in medtem se je znočilo. In kaj ni Piki skočil, ko je ugledal dvoje lesketajočih se rumenih oči ob poti? Seveda je skočil naravnost v sovo. In sova ga je pošteno s kljunom po glavi, češ kakšen način pa je to!
In je Piki te noči skakal za kresničkami in počel še vse mogoče neumnosti. Končno je spoznal, da bo najbolje, če se vrne domov.
Zvil se je pod grmom v klobčič in počakal jutra. Ko se je zdanilo, jo je že mahal nazaj po prašni cesti, proti domu.
In ali si morete misliti, da je v cestnem prahu ležal pravi zlat prstan? Ležal je tam in se svetil kot čisto zlato, saj je tudi bil zlat. Piki ga je videl, seveda ga je, celo obvohal ga je od vseh strani. Potem pa je rekel:
»Stavim, da je spet kakšna prevara. Ni vse zlato, kar se sveti!«
Prišel je domov. In je rekel Floksiju:
»Kar imej svojo ovratnico z zlatimi krogci – moje izkušnje so vredne veliko več, da veš!«