Ptice in grm
| Ptice in grm Vida Brest |
| |||||||||||
Takrat, ko smo bili v partizanih, je bilo vse z nami. Ljudje, gozdovi, živali. In med živalmi tudi ptice. Zares. Ptice so silno pametne. Vedo, kdo jih ima rad in kdo jih nima. Partizani in sploh vsi imamo ptice radi in ptice to vedo, zato nas imajo rade tudi one in jih je pri nas zelo dosti.
Nekateri pa ptice sovražijo. Taki so bili tudi grdi fašisti iz dežele, kjer našim ptičkam nastavljajo mreže, kadar letijo čez morje zimovat.
Zato so ptice črne fašiste sovražile in so bile s partizani. Ta zveza s pticami je bila veliko vredna! Le poslušajte, kako so ptice pomagale partizanom:
Ofenziva. Tanki. Topovi. Mitraljezi. Sto in sto in še sto-krat sto fašistov. Toliko jih je, da prav vsak grm lahko preiščejo in bi pobili vse partizane, če bi s partizani ne bili vsi ljudje, veliki in mali, in še ptice in druge živali in še vsi gozdovi, kolikor jih je pri nas.
Bila je ofenziva, strašna, grda ofenziva in sredi te ofenzive se je znašla naenkrat popolnoma sama mlada partizanka. Gre po gozdni poti, ker misli, da je na oni strani gozda brigada. Gre, naenkrat pa zrasto kot iz tal fašisti z mitraljezi in puškami in bombami in noži.
Mlada partizanka beži nazaj. Toda tam so spet fašisti. Beži v gozd, a v gozd drvijo tudi fašisti, ki jo hočejo za vsako ceno dobiti v roke.
Partizanka ve, da so fašisti bolj spočiti in da jo bodo dotekli, ujeli in ubili. Kaj naj stori? Beži, beži, beži...
Nenadoma, ko ne more več bežati, pade. Fašisti je ne vidijo še, a - ena, dve bodo tu in jo bodo zgrabili. Mlada partizanka hoče že dvigniti pištolo in se ustreliti, da bi je ne dobili žive. Takrat pa v grmu: »Skrij se! Čiv! Skrij se! Čiv!«
Partizanka se zarile v grm. Grm pa, poln zlatorumenega listja, se zatrese z vsemi vejami in vejicami in vsuje nanjo skoraj vse listje, kolikor ga ima. Mimo grma pa divjajo fašisti dalje, dalje in jo hočejo ubiti. Partizanka leži čisto negibno v grmu. In ves grm molči, kakor da bi bil mrtev.
Fašisti niso ničesar našli. Vračajo se jezno mimo grma. In partizanka spet položi kazalec na petelina, da bi se končala, preden jo najdejo.
Nad grmom pa se spreleti ptica, ki je partizanka ne vidi in cvrči: »Miruj, miruj! Čiv! Čiv!« Fašisti so se prav nad grmom ustavili. Posedli so po tleh in izvlekli cigarete. »Ni ušla. Tu nekje mora biti,« pravijo. »Počakajmo, se bo že zganila in se bo mlado bukovje zamajalo ter jo izdalo. Mlado bukovje pa šumi in pravi: »Ne izdajam svojih ljudi! Ne. izdajam svojih ljudi!« Toda fašisti tega ne slišijo, ker jih gozdovi nimajo radi.
Zato se zdi fašistom, da le veter šumi in lasa mlado bukovje. Fašisti so lačni. Prižgo ogenj in kuhajo večerjo. »Mi lahko čakamo,« pravijo. »Jo bomo že še dobili!« Na grm pa priletava jo ptice in cvrče: »Mir! Mir! Čiv! Čiv! Samo ptice smo!«
Partizanka pa misli: »Da bi bil vsaj še kdo tu! Da bi ne bila tako sama!« Toda ptice vse slišijo. Tudi misli. Zato so brž odgovorile: »Nič se ne boj! Nič se ne boj! Čiv! Čiv! Saj smo tul« Fašisti so povečerjali, nato so postavili stražo in legli ter zasmrčali.
Partizanka misli: »Zdaj je čas, da uidem!« Hoče dvigniti glavo, pa zasliši v grmu: »Nikar od tod! Nikar! Čiv! Čiv!« Takoj nato zasliši partizanka trde stopinje stražarja, ki je buden in se sprehaja čisto blizu grma. Pritaji se spet v grm in zataji celo dihanje.
O, kakšna dolga noč!
Jutro. Partizanka prisluškuje. Fašisti so vsi pokonci. Stopinje stražarja sliši spet tik grma. Strah jo je. Samo nerodno bo stopil kdorkoli in bo stopal nanjo. Spet hoče sprožiti. Takrat pa zavpijejo vse ptice na ves glas: »Čuvaj se! Čuvaj se! Čiv Čiv!« Zavpijejo in odlete.
Partizanka v grmu je spet čisto trda. Ne gane se, ne dahne. Mimo grma lomastilo fašisti. Pretikalo grm za grmom, iščejo partizanko, samo v grm, ki jim je najbližji, ne pogledajo. »Kdo bi se skrival tik nas,« mislijo in hodijo tik grma po vsej hosti gor in dol.
»Zdaj bodo odšli,« misli partizanka in se pripravi, da bi se dvignila. »Čiv! Čuvaj se! Čuvaj se!« kriči ptič, ki je letel čez grm. In partizanka spet sliši trde stopinje tik poleg sebe in se ne gane.
Nazadnje, ko je minil spet en dan in ena noč, so prifrčale vse ptice nazaj in posedle na grm. Čebljajo in se pogovarjajo na ves glas in nekatere se celo oglasijo in zapojo: »Ni jih več! Ni jih več! Čiv! Čiv!« pojo, partizanka pa si ne upa verjeti. Malo se vendar dvigne, a ko zašumi grm, se ustraši in spet otrpne: »Saj sem le jaz! Saj sem le jaz!« šumi grm. In ko grm dolgo tako šumi, prepriča partizanko. Dvigne se in pogleda naokoli. Blizu grma kupček pepela in nekaj ogorkov. Tam okoli so prazne konzervne škatle, nad grmom se spreletavajo ptice in pojo, fašistov pa ni več, nikjer več.
»Hvala vam, ptice prijateljice, hvala ti, grmiček mladega bukovja! Hvala vam! Hvala vam!« pravi partizanka in polne oči solz ima.
Ptice pa se spreletavalo kakor nekdo, ki mu vsa hvala ni nič mar, in grmiček stoji vzravnan in čisto tih.
VIDA BREST: PTICE IN GRM -- ILUSTRIRALA MEDITA VOVK-ŠTIH - IZŠLO V CICIBANOVI KNJIŽNICI - UREJA KRISTINA BRENKOVA - IZDALA MLADINSKA KNJIGA - ZA ZALOŽBO ZORKA BERŠIČ - NATISNIL UMETNIŠKI ZAVOD ZA LITOGRAFIJO V LJUBLJANI