Puščavnik (Slovenec)

Puščavnik.

Izdano:	Slovenec, 1875 (3/122, 125, 126, 128, 129)
Viri:	dLib 122, 125, 126, 128, 129
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kratko sijale so zvezde prijazne,
v sanjah prijetnih te zibal je up;
jezo si sreče občutil sovražne,
zgodaj okusil življenja si strup.

Prešérn.

I.

Grad Breznik je bil sozidan na malej višini poleg bistre Save. Bil je sicer narejen v novem zlogu, vendar se je videlo pri natančnejem ogledovanji, da stoji na mestu starejega, kterega stene so se bile nekoliko porabile pri zidanji novega. Ta grad dal je bil sozidati kacih dvajset let pred začetkom naše pripovedke gospodar iz rodovine, ktere posestvo je bil od starodavnih časov stari grad iz srednjega veka. On je bil pred enim letom umrl; bil je zadnji svojega rodu. V oporoki je določil, naj se grad proda in iz dobitka naj se zida šola v bližnji vasi; kar bi ostalo, naj se porabi za učiteljevo plačo. Več ko pol leta stal je grad prazen, brez kupca, v juniju pa se je bil oglasil ptujec pri notarju, kteremu je bila oporoka izročena, si je ogledal grad, ga kupil ter precej v gotovini plačal. V grad je prišel še le mesca avgusta, ter si je nekoliko vredil zanemarjeno stanovanje; najel si je vrtnarja za obdelovanje precej obširnega vrta, hlapca za svoja konja, lepa belca, in pripeljal je seboj slugo. On sam bil je kacih 24 let star, rujavkastih las in oči, brez brade, srednje velikosti, priljudnega obnašanja. Da je bil bogat, pokazal je, ker ni nikakor stiskal denarja, temuč ga po mnenji okoličanov kar nemarno trošil.

Danes je lep dan; solnce sije vroče ogrevaje in veselovaje razne cvetke; vse je mirno, le tolk cepcev in šumenje Savino se čuje. Bila je že četrta ura popoldne, ko se napravi posestnik ravno omenjenega gradu nekoliko na sprehod. Hotel je pozabiti nekoliko razna manja opravila v gradu, pregnati si zaspanec, ki se ga je bil lotil, ker dva večera ni bil popolno in enega celo nič spal, in ogledati si nekoliko gozdovje, ki se je razprostiralo v dolini, od okoličanov puščavnikovi imenovani. Ko pride z grička, na kterem stoji grad, obrne se na pot, ki pelje v to dolino; kmalo dospe v hladen gozdič, gre še nekaj časa po uglajeni cesti, potem pa gre čez trhleni mostič (kar bi ne bilo privoščiti tistim, ki so pregloboko pogledali v kupico) ter je v tihi naravi prosti vsacega šuma, razun listja na drevesih in potočka zvijajočega se po grmovji. Tu je bilo tako hladno, tako prijetno, da ne more naš potnik kaj, da bi se ne vsedel malo v mehko mahovje ob koreninah starega doba. Vetrič je hladno pihljal in mu brisal pot iz čela; ni se čuditi, da so se mu v tej tihoti skrivoma zatisnile oči in da je mirno zaspal v božji naravi.

Zbudil ga je iz mirnega spanja strašen grom, Vojteh (tako mu je bilo ime) plane preplašen od tal, ter zapazi, da je nebo vse prevlečeno s temnimi oblaci; dež je padal v debelih kapljah; strašno se je bliskalo in gromelo. Pa to ni bilo še najhuje! Noč je bila. Mirno je bil spal več ko štiri ure; ni ga zbudil mrzli veter, ki je pihal po gostih vrhovih; ni ga zbudil švigajoči blisk, ki je plamtel od oblaka do oblaka; mirno je spal pri treskajočem gromu; vse to kaže, da je bil resnično počitka potreben. Hitro skoči kviško, vzame v roko palico, ter jo hoče vsekati proti domu; pa slepeči bliski mu tako zmedejo pogled, da ne vidi niti poti, po kterej je bil prišel, da še celo ne ve, na ktero stran da se ima obrniti. To tudi ni čudno, ker je bil vprvič v samotni dolini. Gre tedaj na tisto stran, ktera se mu zdi, da bo najbolj prava. V malo minutah je premočen do kože; večkrat se vstavi in pogleda bistro krog sebe, pa kaj, noč je temna, razsvitljevana le od bliska; ne vidi ničesar. Kadar se zabliska, vidi pač temna drevesa, kako se vklanjajo divji moči tako silnega viharja. Ne ve, kaj bi storil; ne dvomi sicer, da ni na pravej poti, ne nadja se kacega stanovališča v tej dolini; pa vendar ne obupa, da bi ne mogel najti pod kako skalo ali pod kakim gostim drevesjem suhega kotička, toraj stopa v tej nadi naprej. Tako lazi kaki dve uri okoli, ves premočen, umazanih hlač, blatastih škornj, na mnozih krajih raztrgan od trnovja in vej ob poti. Večkrat tudi pade, pa vedno hitro vstane in hiti naprej. Že je obupal nad rešenjem; še enkrat obstane, ter pogleda krog sebe; vihar je bil že malo vtihnil, tudi deževalo je le še malo; pri tem pogledu se mu zdi, da se je v daljavi med drevesi nekaj zasvetilo. Pospeši korake, se še zdaj pa spodtakne in zgubi klobuk, kterega mu nenaden piš potegne z glave. Toda to mu ne dela velike skrbi, ker luč se bliža čedalje bolj in bolj, zdaj že zagleda, kadar se zabliska, temno kočo s svetlim oknom, naslonjeno ob skalo. Poln veselja hiti proti njej, ter potrka na vrata zaželenega pribežališča.

„Kdo je od zunaj v pozni uri te viharne noči?“ se začuje od znotraj glas.

„Reven potnik, ki se je zašel v temni gošči“, odgovori nemudoma mladeneč.

Zdaj se začujejo koraki po sobi, potem se odpro znotraj vrata, stopinje se bližajo vhodu in premočenemu čakalcu se pokaže podoba moža srednje velikosti in starosti v dolgi halji s svetilnico v roki. Vstopi, gospodar borne koče zapre vrata, ter mu posveti v sobo. Na mizi stal je svetilnik, v njem je gorela sveča; pri mizi pa je sedel mož v kmečki obleki z bukvami v roci.

„Prosim, razslecite se“ — pokaže mu v sobo dotikajočo se prve ter mu poda svetilnico — „ter oblecite opravo, ki je na mizi za vratmi. Potem pa pridite, da se nekoliko pogrejete.“

„Lepa hvala za vašo gostoljubnost! Nisem upal najti ljudi v tej puščavi; ne vem, kaj bi bilo, ko bi ne bil zagledal te koče; menda bi bil obležal“, reče Vojteh, ter odide v stransko sobo, da bi storil po nasvetu gostoljubnega neznanca.

Ko pride nazaj v suhi obleki, bil je jako bled. Moča, ktere ni bil vajen, dolga hoja po blatnastem, mehkem gozdu, večkratni padci so ga bili toliko oslabili, da je komaj stal. Ko ga gospodar tacega ugleda, se kar prestraši; hitro mu poda stol, dobro napolnjen z žimo, ter reče:

„Hvala Bogu! da mi ne manjka pomočkov vam postreči; ravno danes dobil sem lepo srnino bedro, ktero sem bil dal po sreči nekaj pred vašim prihodom kuhati; kmalo bo za jed; krepka juha vas bo gotovo pokrepčala.“

„Da, da“, odgovori trudni mladeneč.

„Pa prosim vas, predno se poslužujem vaše daljne gostoljubnosti, razjasnite mi vendar, kje sem prav za prav, in kdo ste vi, ki ste me tako dobrotno sprejeli.“

„Kje da ste? V tako imenovani puščavnikovi koči in tu pred vami stoji tisti, ki ji je dal ime. Mene poznajo vsi ljudje v okolici in posebno ob nedeljah se jih zbere dokaj okoli mene, da jim kaj berem ali pravim. Smehljate se; čudno se vam morda zdi, kako se vjema ime puščavnik in moja koča; pa to ime imam le zarad tega, ker prebivam v tej samoti oddaljen od vasi; druzega puščavniškega nad seboj nimam.“

Zadnje besede bil je govoril z ozirom na notranjost svoje koče; bila je namreč prav čedno, da, mestnjansko vredjena; na strani, kjer so bila vrata, bila je lepo uglajena postelja s čistim zagrinjalom; na nasprotni strani bila je velika dolga omara s steklenimi vrati, v kteri je stalo mnogo bukev, na desno vstopivšemu bila je omara s štirimi predali in mehek stol z lepo tkanino pokrit, na četrti strani, kjer so bila okna, stala je miza z več stoli. Vse je bilo prav okusno narejeno in puščavnik ni nikakor puščavniško živel, kakor se je precej zdelo Vojtehu. Tudi soba, v kterej se je bil preoblekel, je bila čedno opravljena.

„Res, nekako čudno mi je bilo, da se nahaja v sredini gozda stanovališče tako lepo narejeno.“

Med tem je bilo kuhano in puščavnik mu poda lep košček; potem po kratki molitvi reče:

„Le jejte! Dobro vam bo storilo po tej kopelji! Morda se spotite in potem vam bo dobro; vsakako pa jutri ostanete pri meni, da se malo opočijete.“

„Ti pa Matija“, se obrne proti kmetu, ki je bil poprej bral, sedaj se pa tudi vsedel molče k mizi, „greš jutri na Breznik in poveš, kako in kaj se je zgodilo, da ne bo kdo v skrbi; saj se ne motim, kaj-ne, vi ste novi gospodar Brezniški.“

„Da, ta sem; pa kako, da vam je to znano? Ali ste me morda že kje videli? Saj sem še le tri dni tu v okolici.“

„Takrat, ko ste si pred dvema mescema ogledovali grad, videl sem vas po naključbi.“

Po večerji pelje puščavnik Vojteha v drugo sobo, ter mu pokaže posteljo, kjer bi prenočil, potem pa odide, vošivši trudnemu gostu lahko noč in dobro spanje.

Drugi dan bil je Vojteh še slab. Bolelo ga je še posebno koleno, ktero si je bil prebil pri padcu, česar pa ni hotel povedati svojemu gostoljubu, nekaj iz sramote tožiti za tako malenkost, nekaj pa ker je mislil, da bo samo kmalo dobro. Ko pa je to povedal, rekel mu je prijazni posestnik:

„Zakaj mi pač niste sinoči povedali tega? Jaz vem iz lastne skušnje, da dostikrat taka malenkost na svojem kraji bolj skeli, ko veča rana na drugem. Pa na rano bodeva dala arnike, kar vam bo odvzelo nekaj bolečine.“

Tako je puščavnik tudi storil. Ta dan je bil Vojteh v postelji, in tudi potreben je bil počitka; ako bi ne bil našel tega varnega zavetja, gotovo bi njegovo potovanje po viharni noči ne bilo ostalo brez slabih nasledkov. Po zajutrku druzega dne peljal ga je njegov gostoljub na solnce, ktero je sijalo po zadnjem viharji prav prijazno in gorko. Tu sta se pogovarjala o marsičem in Vojteh se je prikupil puščavniku zarad razumnosti prav posebno; razkazoval mu je svoje bukve in povedal mu več reči o svojem življenji. Tudi puščavnik se je kmalo priljubil Vojtehu, ki je spoznal, da je prav vednosten in učen mož; pojasnil mu je več dvomb, ktere je imel Vojteh o različnih rečeh; pripovedoval mu je marsikaj znanstvenega, kar dosedaj še ni bil slišal; kazal mu je bukve v različnih jezicih, od kterih mu je bil znan komaj naslov; znal je govoriti laški, francozki in angleški jezik, bral je klasike in pečal se s slovanskimi narečji. Vojteh je bil vesel, da je zopet našel tako temeljito izobraženega človeka, in privadil se ga je tako, da se je dan, kterega je obljubil ostati v njegovem bivališči, podaljšal v dva, tri in ves teden. Na Brezniku tacih posebnih opravkov ni imel, kteri bi bili zahtevali njegovo pričujočnost; manje reči naročeval je kteremu kmetu, ako je prišel obiskat petdesetletnega puščavnika. Tudi gaje še vedno noga bolela, daje težko hodil in tako se ni dal siliti puščavniku, ki mu je vedno prigovarjal, da naj ostane še nekoliko časa pri njem.

II.

Teden dni je bilo prešlo od one viharne noči, ko je bil Vojteh za trdno sklenil podati se na svoje posestvo; večer pred odhodom sedela sta s puščavnikom po večerji pri kupici dobrega vina, s kojim je bil oni vedno preskrbljen; popivši kupico vina začne puščavnik:

„Mnogokrat, Vojteh, popraševali ste me, kako sem prišel v ta kraj in ktere so zgodbe mojega prejšnjega življenja. Moje življenje je nekoliko bolj znamenito in nisem pripravljen vsakemu razodeti, od kod sem prišel in na kak način; o tem toraj tudi proti vam nisem govoril, dokler vas nisem natančneje poznal; vi pa ste se mi toliko priljubili v malo dnevih, ktere bivate pri meni, da vam brez upora povem tek svojega življenja. Sicer vas nisem popraševal, od kod da ste vi in kje in kaj so vaši roditelji, ker mislil sem si, da ne bi bilo prav popraševati druge po tem, kar sam nikomur ne povem; da si krajšava zadnji večer in bolj utrdiva prijateljsko vez, pa upam, da mi boste povedali, ko dogotovim jaz svojo pripoved, drage volje kaj iz svojega življenja.“

„Če hočete, začenjam jaz“, pravi Vojteh.

„Ne, ni treba; ker sem se ravno pripravil, hočem jaz začeti. Slušajte toraj, kar vam hočem povedati!

Iz mojih okolnosti, mojega stanovanja in mojih rednosti ste že spoznali menda, da nisem bil rojen in izrejen v revščini; v tem se tudi niste zmotili. Moji roditelji bili so izobraženi mestnjani ljubljanski; bili so prav bogati. Moj oče so bili celo iz plemenite rodovine, ker je pa imel stareji brat posestva na deželi, so si bili kupili hišo v Ljubljani in so tam živeli. Ko so bili kacih štirdeset let stari, podali so se na Dolenjsko na grad, kterega je bil zapustil materin oče. Jaz sem bil takrat star malo da ne 4 leta; imel sem še stareja brata, pa obadva sta zgodej umrla, takrat bil sem že edinec svojih staršev; kmalo po prihodu na grad pa mi je bila rojena sestra, ktero so imenovali Ljudmilo. Srečno smo živeli na gradu v družinski slogi, oče so se pečali s kmetijstvom in branjem, mati izrejali so naju in midva rasla sva krepko pod varstvom skrbnih roditeljev. Že kmalo, ko sem nekoliko odrastel, podučevali so me mati v branji in pisanji; pozneje so oče nadaljevali ta del domače izreje; ker sem bil slaboten, me dolgo niso dali v Ljubljano v gimnazijo. Ko se je to zgodilo, sem v temeljitem znanji prekosil vse svoje součence.

Že takrat sem rad in veliko bral; bilo mi je skoraj edino veselje v tem mestu, ker s součenci se nisem posebno pečal. Ko sem dovršil tu učenje, bil sem eno leto doma, da sem se nekoliko okrepčal in pripravil za življenje na univerzi. Tisto leto umrli so mi oče, in za pet mescev sledili so jim mati. Bila sva tedaj sama z Ljudmilo; jaz sem bil vzrastel čeden mladeneč; moja sestra pa ni bila samo čedna, ampak res lepa, pri vsem tem bila je nedolžna in mene je prav rada imela. Najin skrbnik se ni pečal za naju in jaz sem moral skrbeti za sestro in zase. Šel sem na univerzo; dokončal sem z dobrim vspehom šole; tu sem se soznanil z nekim grofom, ki je tam vršil svoja učenja, ki je pozneje v mojem življenji toliko imenitno rolo igral. Moja sestra bila je skoro 4 leta mlaji, ko jaz; bila je sestra stara, ko sem dokončal študije, čez 19 let in jaz sem jih imel 23; ljubil sem jo srčno, kakor tudi ona mene.

Do tega časa je šlo vse srečno in vspešno, zdaj pa se začno žali, dolga vrsta, kteri so se končali še le v tej puščavi. Kakor večidel vsak moje starosti, ljubil sem tudi jaz čast. Zdaj, ko sem zdelal univerzo, bilo mi ni druzega mar, kakor, na kterej poti bi najlože in najprej dospel do časti, ki bi mi zagotovila, da moje ime ne bo pozabljeno. Imel nisem posebnih pripomočnikov, ne posebnih znancev; denarja mi sicer ni manjkalo, pa bil sem deloma preponosen, da bi si bil čast hotel na kakov koli način kupiti, deloma tudi nisem vedel denarjev komu ponuditi. Kar mi v glavo pade, da so mi oče malo dni pred smrtjo dopovedovali, da imajo na Dunaji prijatla, s kterim sta skupaj hodila v šolo in kterega so bili enkrat rešili iz velike zadrege zarad nekega dolga. Dali so mi tudi pismo do njega, ter mi svetovali, naj se podam k njemu, ako morebiti potrebujem kake pomoči. Dozdaj se tega svéta nisem bil poslužil, ker mi pomoči ni bilo potreba, in ker se mi je sitno zdelo, vrivati se pri gospodi, s ktero posebno nisem bil znan. Zdaj pa mi je bilo treba baronove pomoči; on je bil znan s korifeji tedanje vlade, in gotovo je bil v stanu, pripraviti me na primerno stopinjo, s ktere se da doseči viša in vedno viša. Podam se toraj k njemu. Sprejel me je prav prijazno, ko je zvedel, da sem sin njegovega prijatla; vljudno mi je obljubil, da bo storil, kar bo v njegovej moči, komaj sem bil prošnjo izrekel. Precej dolgo se je pomenkoval z menoj, iz njegovega govorenja sem spoznal, da je izobražen človek, iz njegove priljudnosti, da ga zanimam. Ko sem se napravil k odhodu, rekel mi je priti čez kake tri dni, do takrat bo govoril z ministrom pravosodja, svojim prijateljem. Ko sem se bil odločeni dan oglasil, sprejel me je minister sam, bil je zadovoljen z mojo zunanjostjo in mojim znanstvom in obljubil mi je dobro službo, stopinjo do veče in bolje. Dolgo sem pričakoval kacega naznanila, ker mi je minister obljubil, da se mi bo naznanilo, kedaj da bom mogel nastopiti službo; čakal sem in čakal, da mi je zmanjkalo potrpežljivosti in podam se toraj k baronu, ter vprašam po vzroku. Hladno me je sprejel, in mi razodel, da sem nekdaj v družbi govoril proti ministru, seveda v malo vinjenem stanu; to je bil zvedel minister, popraševaje po mojem obnašanji, in je službo dal svojemu stričniku. Posvetilo se mi je; stričnik mojo službo! da, da, nepotizem je prevladal! Videl, sem da ni zame to življenje, v kterem bi mi ne bila prosta niti govorica, v kterem se podpira od više strani krivica, hvala Bogu! ni bilo še prekasno odtegniti se vsem težavam, vsej nesvobodi tacega življenja, kakoršno je bilo politično še posebno pred letom 1848. Lahko misliš, da mi je ta bridka skušnja potrla vso slavohlepnost za vedno. Moji sestri, ki je bila takrat na domači grajščini, pisal sem, naj pride v Ljubljano, tam sem hotel stanovati brez posebnega opravila; denarjev mi ni manjkalo. Teden potem bil sem v Ljubljani. Mirno sem živel kake tri tedne v sedanjem središči slovenske omike. Bral sem, sprehajal se, s sestro pogovarjal in tako si čas kratil. Večkrat sem šel v gledišče; tudi zdaj grem v gledišče, ker igrati so imeli ravno „Fausta.“ Da bi ne bil nikdar videl nesrečne hiše! Zraven mene je sedela lepa deklica, kacih 19 let, v čedni obleki. Že v prvem trenutku zadela me je Amorjeva strela; kar me ni zadelo bilo pri lepih deklicah na Dunaji, vdarilo me je v Ljubljani. Res sem imel toliko sreče, da raje rečem nesreče, da sem se ji bližal v pogovoru, jej skazal majhne priljudnosti, ter se toliko soznanil v tem kratkem času, da mi je dovolila, jo spremljati do doma. Stanovala je na Poljanah; peljal sem jo do tje, in zdelo se mi je, da nisva minute porabila do njenega doma. Obljubila mi je drugi dan priti v gledišče in tako več večerov po vrsti. Čez kacih pet dni razodel sem ji svojo ljubezen, čez sedem dni pa ji obljubil večno zvestobo in takrat mi je obstala, da me ljubi.

Tako sva živela dalj časa v sreči prve ljubezni; dnevi so tekli, ko ure, in ure, ko minute, čudno se vam morda zdi, da ne popisujem njenih čarobnih oči, smehljajočih ustnic in tako naprej; pa če jo vam popisujem, ne bote si je mogli misliti; ako vam rečem, da je bila lepa, mislili si boste obraz one, ktero ste si menda tudi izbrali. Samo to naj vam zagotovim, da se je s telesno lepoto v viši stopinji strinjala notranja čednost in priprostost. Naj vam zadosti, da vam rečem, da sem jo ljubil z vsem ognjem svoje mladenške strasti, da mi je bilo vse drugo malenkost. Pa zima jo je vzela; prehladila se je bila in umrla je, in ž njo umrlo je moje veselje, moja ljubezen, moje vse! Tudi ljubezen, ki je v stanu človeku natočiti kupico pozabljenja, mi je zgodaj zginila in nikdar nisem več ljubil ženske, nikdar več skusil sladkosti ljubezni.

Sam nisem vedel, kaj naj bi počel, v Ljubljani, tam, kjer je prebivala ona, kjer je bil vir in konec moje ljubezni, ni mi bilo obstanka; na grajščino iti sredi zime ne bi bilo prijetno; drugam vedel nisem, zdaj mi piše oni prijatelj, kterega sem vam že omenil, naj pridem na njegovo grajščino. Ponudba mi je bila všeč; kajti ravno zdaj sem potreboval prijaznega, sočutnega srca in to je bilo v srcu prijateljevem. Šel sem na njegov grad na Češkem, našel sem srce, ki me je sprejelo z veseljem in srčnostjo. S seboj sem peljal sestro; da bi pač bil domá pustil krepko dekle, izobraženo na duši in telesu. Ni tedaj čuda, da je vnela srce mojemu prijatelju; ljubil jo je. Jaz sem bil žalibog zadovoljen; ker na eno stran je bila sestra časno preskrbljena; na drugo sem si še bolj zavezal drazega prijatelja. Že so bile vse naprave narejene k poroki; kar pride v mesto krasna grofica, koketa v nezmerni stopinji, celim krogom občudovalcev in in ljubivcev. Imela je moč, da je s svojimi zvijačami mogla neskušenca zapeljati v svoje zanjke. Zapeljala je grofa; pa ne še popolno: le nekoliko pozabil je na mojo sestro v obližji tega solnca. Ko sem to zvedel, divjal sem; čudim se, da nisem znorel. Ko bi bil prijatelja pustil, da bi se bil nekoliko zavedel iz omamice, v ktero ga je treščila brezčutna nesramnica, spoznal bi bil svojo neumnost in se povrnil z večo ljubeznijo k Ljudmili. Pa jaz nespametnež divjal sem v prvem napadu strasti v sobo, kjer je prebivala grofica, brez pomisleka, kaj naj bi storil. Bil je ravno pri njej; ves besen ga začnem zmerjati in ko se mi je v bran postavil, se zaženem ves brezumen vanj, ter mu zasadim nož v prsi.“

Tukaj vstane puščavnik premagan od moči bridkega spomina; nekoliko minut sta obadva molčala, mladeneč, prestrašen od nesreče svojega tovarša, puščavnik, premagan spomina stare nesreče, potem pa nadaljuje popivši kozarec vina:

„Da, umolknili ste prestrašeni nad mojo hudobijo; pa dozdeva se mi prav v resnici, da nisem bil v stanu premagati svojih strasti; vse me je goljufalo, slava, ljubezen, prijatelj; povrh je moja sestra svoj nesrečni stan obstala mi ravno pred tem strašnim dogodkom; da bi bil naš rod onečasten, to vzelo mi je vso pamet; da me je prijatelj po tem takem oslepil, vzelo mi je ves razum in v sili svoje strasti storil sem grozno delo. Komaj sem ugledal kri, ki se je curkoma vlila s prsi, koj se mi je vrnila pamet; na prsi sem se vrgel prijatlu in točil grenke solze; na enkrat se mi je odprl prepad, v kterega sem bil zabredel. Pa krik nesramne kokete, ki je bila kriva vsega, zbudil me je iz mojega stanja in bežal sem, da bi ušel pravici in moji lastni vesti. Da-si sem si lahko razlagal vzroke, vendar nisem si zakrival, da sem grešil proti naravi in ljubezni. Komaj, da sem povedal svoji sestri nezgodo, omahnila je in padla v omedlevico. Ona ga je namreč ljubila iskreno, ko se je zravnala iz omedlevico, bila je neizrečeno žalostna, ker mislila je, da je zdaj pač grofu nemogoče ljubiti jo in vzeti jo še celo za ženo, jaz sem jo tolažil, da je grof preveč vitežk, da bi mogel storiti kaj tacega. Ako bi je pa ne hotel imeti, naj gre na grad, ter naj tam počaka, dokler mene ne bo, ker zdaj mi je beg edina rešilna pot. Potem pa sem hitro spravil najpotrebnije reči skupaj, ter bežal hitro čez mejo v bližnjo Saksonsko. Od tam sem bežal na Bavarsko in Laško, in na Bavarskem sem bral v nekem časniku strašno zgodbo, toda s pristavo, da prijatelj ni do smrti ranjen, ampak, da se upa, da bo ozdravljen. Z nekoliko ložjim srcem se podam naprej. Tako sem se potikal kacih deset mescev okrog. Na Laškem sem vprvič pisal domu na vaškega fajmoštra, ki je bil že mojemu očetu prijatelj. Željno sem pričakoval odgovora. Novice, ktere sem prejel, bile so mi še dosti vgodne, mnogo bolj, kakor sem pričakoval. Na grofovo prošnjo se je opustilo vse preganjanje zlodelnikovo, in bilo mu je celo dovoljeno vrniti se domu. Mojo sestro je grof res vzel, ter se poročil ž njo, potem pa jo je poslal od sebe, ker vendar ni mogel popolnoma odpustiti njenemu bratu, pa tudi, ker je ona sama želela za nekaj časa vrniti se v svojo domačijo, da bi se njeno slabo zdravje malo popravilo in da bi tam porodila grofu sina. Podal sem se toraj domu. Ena kazen za storjeno delo me je že čakala: sestra mi je bila na porodu umrla, edina ljubezen moja na zemlji, ostavivši krepkega dečka. Imenoval sem ga Vojteh. Še enkrat se mi je povrnilo veselje, ko sem izrejal Vojteha, edino zapuščino moje sestre. Kmalo ko sem prišel domu, dobil sem pismo od nekdanjega prijatelja, kteremu se je bila naznanila smrt njegove soproge, v kterem mi je poročal, vse seveda v vradniškem štilu, da naj zaenkrat obdržim fanta, kadar bo bolj dorasel, vzel ga bo grof na svoj dom. To je bila tudi moja želja in izrejal sem ga tedaj po svoji moči dobro; sicer pa se nisem pečal z nikomur. Bil sem od smrti svoje sestre ves otožen, vsega veselja mi je bilo konec, povrh sem bil pa še tudi nekako čudno nezadovoljen in pri takem življenji sem se hitro postaral, da-si sem bil še le 25 let star, kdor me je videl, imel meje za štirdesetletnika. Vse moje opravilo je bila vzgoja Vojtehova; ko je pa dopolnil šesto leto, pisal mi je grof ravno tako ob kratkem, da naj ga pošljem v Ljubljano baronu N. Težka mi je bila ločitev od njega; pa vdal sem se v svojo osodo, nisem godrnjal, pa v meni je vse pokalo neizrazljive bolesti. Zdaj, zdaj — me ni vezalo nič več na svet; zdaj sem bil sam, strašna beseda, sam! Svoj grad sem prepustil bratrancu, ker je grof določno bil povedal, da je odtrgana vsaka vez med njim in menoj. Izgovoril sem si toliko denarja, da mi je bilo mogoče povsod dobro živeti, vzel sem svojo gotovino, ter šel za nekaj let na potovanja, prehodil sem Francosko, Angleško, Španjsko in Laško, tudi v Ameriki sem bil nekaj mescev. Otožnost sem sicer zgubil, a zadovoljnosti še nisem našel; le malo utešil sem notranja čutila. Povrnivši se domu, podal sem se v to puščavo ter se predal znanstvu; to me ni prevarilo, bilo mi je tolažba v obupu, veselje v samoti, ljubezen na svetu. Z denarjem sem pomagal ubožčkom, podučeval nevedne in tako sem zdaj srečen, kolikor se pri moji preteklosti biti more.“

Puščavnik je končal; mladeneč je pri zadnjem delu govora nekako čudno bled pa rudeč prihajal. Ko pa ta zgovori, vsklikne:

„Vi se pišete Viktor pl. Odovski, kaj—ne!“

„Od kod to veste, za božjo voljo, mladeneč?“

Ne zmenivši se za vprašanje, nadaljuje Vojteh: „In oni, kterega je ljubila vaša sestra, je grof Verski?“

Začuden je gledal puščavnik mladenča pri zadnjem vprašanji, potem pa vskliknil:

„Nemogoče! Tolika podobnost!“

„Dragi stric, moj prvi dobrotnik“, je zavpil mladeneč, ter že je visel drazemu stricu okoli vrata. Dolgo časa je trebalo, da sta prišla k sapi, da sta mogla govoriti. Prvi reče puščavnik:

„Bog! toliko veselje, to edino mojo željo si mi spolni, zdaj sem dovoljen; zdaj sem srečen!“

„Tudi moja najgorečniča želja je spolnjena, dragi stric! Koliko sem se prizadeval, kaj zvediti za vas, pa vse zastonj; zdaj pa to nepričakovano veselje!“

Tako sta govorila dalj časa; potem pa začne mladeneč svojo dogodbo proti mirno slušajočemu stricu.

„Prva reč iz mojega življenja, ktere se čisto spominjam, je prijazen mož, ki mi je nosil vsaktere igrače; ta mož bili ste vi, kakor zdaj spoznam. Spominjam se tudi še prijazne žene, ktera me je nosila in vodila. Spominjam se hiše, lepe in velike, v kterej sem prebival, in lepe sobe, v kterej sem igral z nekterimi tovarši. Tako sem živel mirno do svojega šestega leta. Takrat sem se moral ločiti od ljube domovine, ktere nikdar nisem mogel pozabiti in od vas, kteri me je z ljubeznijo vzgajal, in podati se k tujemu, neznanemu človeku, ki se je imenoval moj oče. V Ljubljani pri baronu N. me je že čakal eden služabnikov mojega očeta, ki me je peljal na njegov grad na Češkem. Oče me je sprejel prav prijazno, in preskrbel me je z vsim, česar sem potreboval. Kmalo sem ga rad imel, in da si sem od začetka mnogo jokal za stricem in staro Majdo, privadil sem se kmali nove okolice in novih obrazov; pozabil pa na vas nikdar nisem. Kadar sem očetu govoril od vas, poslušal me je prav zvesto in mnogokrat kaj popraševal, potem pa se je navadno zamislil, ter je tako zamišljen šel od mene. Kako se mi je godilo, ko sem bil deček, vam ne bo treba praviti, tako, kakor vsakemu, ki ima dovolj izobražene in premožne starše; učil sem se in vadil v različnih vednostih. O moji materi in bližnjih okoliščinah, razmerah med očetom in materjo nisem nič slišal; še celo, ko sem gimnazijo zdelal, mi oče ni razodel o tem nič in tudi služabniki niso hoteli nič govoriti, ker jim je bil to prepovedal oče. Le od starega vrtnarja sem nekaj zvedel, pa on sam se je bil bolj pečal s svojimi cveticami, ko pa z življenjem mojega očeta, in mi je toraj le pomankljivo nektere reči razložil. Ko sem bil pa zdelal univerzo, poklical me je oče sam k sebi, ter mi na tanko razložil vse, kar me je zanimalo.“

„In o meni! Kako misli o meni?“ poprašal je puščavnik.

„Vam je odpustil in ne samo odpustil, spoznal je tudi, da vam je storil krivico, vam in vaši sestri, moji materi, in da vi ste v prenagljenji delali tako, kakor ste delali. Rekel mi je sam, da je že mnogo dal popraševati po vas, da bi se rad spravil z vami, preden se loči od tod. Moj oče bo prišel v kratkem na Breznik z mojo nevesto in njeno materjo. To posestvo sem si kupil, da bom poleti tu v deželi, kjer sem rojen in kjer počivajo moji dedje; kajti, kakor vam je znano, je bil tu rojen tudi moj stari oče od očetove strani. Neizrečeno me veseli, da sem vas tako po naključji — ali kaj pravim po naključji, po previdnosti božji našel. Tudi moj oče bo zelo vesel, da se bo mogoče spraviti z vami.“

Ko je končal mladeneč dogodbo svojega življenja, ozrl se je na svojega tovarša; puščavnik bil je ves v mislih; kmalo pa je spregovoril:

„Veseli me, da sem te našel, dragi Vojteh; veseli me, da tvoj oče nima hudobnega srca in da mi je odpustil; upam, da se bova sprijaznila na novo.“

Drugo jutro je odšel Vojteh na svojo novo grajščino; Viktor Odovnik ni hotel na vse prigovarjanje ž njim, rekoč, da se mu je preveč priljubila njega samota, da bi hotel tako brž zapustiti za stalno — svojo ljubljeno domovino, v kterej je našel mir srca.

„Glej, dragi moj“, je rekel odhajajočemu Vojtehu, „ta koča bila mi je pribežališče v viharju svetnem; bila mi je tolažba v mojej revščini; bila je s tem, kar je v njej, moje vse. Iskal sem sreče v slavi, pa spodrčnil sem na gladkej poti političnega življenja; iskal sem je v ljubezni, pa osoda mi je vzela nado, da bi me bila osrečila in mi povrnila, kar mi je bila čast odvzela; iskal sem sreče v prijateljstvu, pa prijatelja mi je nesrečni dogodek vzel, nebesa vzela so mi sestro in moje edino veselje, ti dragi moj, si me kmalo zapustil. Zdaj šele sem se obrnil k bukvam in k Bogu, bral sem v tej samoti, oziral se v stare pretekle dobe in zraven pomagal sem ubogim kmetovalcem k telesni in duševni sreči. Mirno čakam časa, ko bom počival v miru, hočem ga čakati v tej koči, tu me bo našla

Zadnja ljubljenka, — bela smrt.“