Pujsek sklati jabolko

Vrček se razbije (zbirka) Pujsek sklati jabolko
Svetlana Makarovič
Spisano: Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1975). Vrček se razbije. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Mama svinja je imela sinčka pujska. Mama svinja je bila zelo debela in sinček pujsek je bil tudi zelo debel in kadar sta se sprehajala, so ju sosedje z dopadenjem gledali. Neka mačka, ki je bila zelo vitka, pa se je zagledala v pujska, zavihala nos in prezirljivo rekla:

- Jabolko ne pade daleč od drevesa.

Pujsek je prisluhnil.

- Ali res? Se pravi, da ležijo jabolka zmeraj blizu dreves?

- Ne pogovarjaj se s tujci, je strogo rekla mama svinja in potegnila sinčka za seboj.

- Ampak jaz imam tako rad jabolka, se je upiral pujsek, iztrgal se je mami svinji in se zapodil v sadovnjak. Mama svinja jo je ubrala za njim, pa ga ni več mogla dohiteti in se je jezna vrnila v svinjak. Pujsek pa jo je ves zasopel ubiral skozi sadovnjak. V sadovnjaku so zorele slive, same slive, teh pa je bil pujsek že naveličan. Hotel je najti jablano, hotel se je najesti sladkih rdečih jabolk in jo je ubiral naprej in naprej. Sadovnjaka je bilo konec, nad njim se je vzpenjal travnat klanec, prav strmo navzgor. Puh, puh, je sopihal pujsek in jo junaško ubral navkreber. In ko je že ves izčrpan prilezel na vrh hriba, je tam stala jablana in na njej je viselo prelepo rdeče jabolko.

- Ohhh, kako bi te ... je vzdihnil pujsek in se hrepeneče zagledal v jabolko. Viselo je tam gori, zelo visoko, tako da ga pujsek ni mogel doseči in je lahko samo hrepene1 po njem. Hrepenel je celo uro, hrepenel je dve, tri ure, cedil je potoke slin, jabolko pa ni hotelo pasti. Pa se je v pujsku začela nabirati jeza. Zacepetal je s parkeljci in zakričal:

- Zakaj visiš tako visoko, če pa sem jaz tako majhen in ne znam plezati? Zakaj ne padeš dol? Sovražim te, sovražim te. Želim, da bi padlo dol in se razbilo na tisoč koščkov, četudi bi te potem ne mogel pojesti. Hudobno si, sovražim te! Jabolko se seveda ni zmenilo za pujskovo jezo, mirno je viselo tam gori in pujsku se je zazdelo, da se mu smeje.

- Uh ti! je v onemoglem srdu zavreščal pujsek in se zaletel v drevo. In glej, drevo se je streslo, jabolko se je odtrgalo in cepnilo na tla. Pujsek je bil tako presenečen, da je kar obstal in strmel vanj - medtem pa se je jabolko začelo kotaliti po bregu navzdol ... vse hitreje in hitreje ... in pujsek se je gnal po bregu navzdol za jabolkom ... vse hitreje in hitreje, niti dihati ni utegnil, tako hitro je šlo, in nazadnje se je tudi pujsek zakotalil, vse hitreje in hitreje … Bum!

Pujsek je videl vse zvezde, ko je z glavo treščil ob deblo slive v sadovnjaku. Potem so zvezde izginile in zraven njega je v travi ležalo pre1epo rdeče jabolko. Pujsek je odprl usta, hresk-hresk - in jabolko je bilo v njegovem trebuščku. Pujsek se je obliznil in jo z blaženim nasmehom mahnil skozi vas proti domačemu svinjaku. Na pragu je stala vitka mačka in prezirljivo mrdala z brki.

Pujsek se je za hip ustavil in ji rekel :

- Si imela prav, veš. Jabolko res ne pade daleč od drevesa, ampak včasih je to drevo sliva.

- Ne razumem te, je zviška rekla mačka, dvignila rep in odšla.

Pujsek je skomignil in odšel v svinjak. Mama svinja ga je čakala. Imela je zelo zaskrbljen in strog obraz.

- Mama, mama, je zaklical pujsek, veš, našel sem jabolko, veš ...

- Me nič ne briga, je strogo rekla mama svinja, kar ušel si mi. Ali ti nisem že stokrat rekla, da morajo majhni pujski ubogati mamo?