Pukelček

Pukelček Janez Petkoš

Spisano:	Urša Dolar
Izdano:	Petkoš, Janez (2006). Pukelček. Bled: Samozaložnik. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PUKELČEK

Dnevi so postajali iz dneva v dan daljši. Sonce je že prijetno grelo, stalilo sneg po dolinah in se upiralo v pobočja. Topel vetrič, ki se je narahlo dvigal iz dolin v sončne bregove, je puščal za seboj zeleno tenčico. Hladna bela odeja se je zelenemu valu življenja odmikala visoko v gore. Na dan so privreli studenci in z žuborenjem naznanjali najlepši letni čas.

Vse se je veselilo, ne samo ptice v ranem jutru. Prihod pomladi so začutila vsa živa bitja. Sadovnjaki so se kopali v morju belega cvetja. Mlada trava je vidno rasla iz spočite vlažne zemlje, da je ovce niso mogle sproti popasti. Trop, ki se je pasel na pašniku ob potoku za barjem, je nenehno pogledoval proti zasneženim goram. Starejše ovce so čutile, da prihaja dan odhoda v planino. Čakale so, da zelena odeja prežene sneg visoko v planini, kjer za gozd ni več življenja. Tam se z divjo naravo borijo macesnovi viharniki, trava in rušje, ki pozimi na strmih bregovih krotijo snežne plazove, da ne zdrsijo v dolino.

»Samo še nekaj dni, pa veselo na pot,« so bejale ovce. Naveličale so se že dolge zime. Prihod pomladi jim je prebujal divjo prvobitnost, ko so črede preživljale zime prosto, brez strehe nad glavo, v naravi. Nestrpno so čakale, da bo gospodar odprl leso in zaklical: »Gremo v planino!« Trop ovac se bo odzval v en glas: »V svobodo, na gorske pašnike, na prostost,« in po starem kolovozu planil v bregove proti planini.

Gospodar je vso pomlad pripravljal čredo na odhod v planino. Po svetem Jožefu, konec meseca sušca, ko toplo sonce vsak dan dlje sije in pogreje vsak kotiček domačije, je pričela družina s strižo. Vsako ovco so ostrigli z ročnimi škarjami; električnih niso uporabljali, da ne bi preveč vznemirjali živali. Pregledali in razkužili so jim parklje, jagenjčkom vrezali hišno znamenje, črko V na koncu obeh ušes, in jih s pašo pričeli navajati na svežo travo. Živali so se morale na planino pripraviti in se postopoma privaditi mladih rastlin. Za marsikatero ovco, izčrpano od zime in dojenja, bi bila hitra sprememba lahko usodna.

Razposajenke so bejale in prehitevale druga drugo. Matere so klicale najmlajše; želele so jih imeti ob sebi. Na prvi travnati jasi ob poti se je trop umiril in slastno trgal travo. Vzhajajoče sonce je obsijalo hrib za vasjo, kjer se je čreda ustavila; matere so morale podojiti jagnjeta.

Mladi gospodar Mak je ves zadovoljen opazoval tropič mladičev, starih nekaj dni, kako vneto je sesal materino mleko. Enega izmed jagnjet je nosil v naročju. Njegovo mater sta krasila pod obema očesoma za oreh velika temna kosma volne v obliki solze. Zato se ji je še najbolj podalo ime Pika. Stala je ob njem in čakala. »Pika, le kaj bova s tvojim Pukelčkom?« je gospodar prijazno nagovoril svojo ljubljenko.

Mladiček, star le nekaj dni, je imel tik nad križem grbo v vodoravni smeri. Že pred rojstvom je bila hrbtenica dvakrat nalomljena. Za ped je bila smer zadnjega dela hrbtenice premaknjena v desno. Zadnje nožice so hodile zamaknjeno v desno in delale nerazumljive sledi. Izgledalo je, kot da hoče zadnji del telesa pobegniti od sprednjega.

»Pohodili so te, ko si še rasel v maminem telesu, še preden si zagledal beli dan, moj Pukelček,« je Mak sočutno nagovoril prizadeto bitje. Jagnje mu je priraslo k srcu, ker je imelo v sebi neizmerno voljo do življenja. Ob rojstvu se nikakor ni moglo pobrati. Mati ga je povrgla na paši, ga oblizala in za njim spravila na svet še sestrico, ki se je brž postavila na noge in brez težav poiskala seske. Pukelček pa ni in ni mogel vstati. Poskušal se je zravnati, pa je vedno znova klecnil kot posekan. Zadnja polovica telesa ga ni ubogala, kot da ne bi bila njegova.

Pika ga je zaskrbljeno opazovala in mu hotela pomagati. Dvigovala ga je z nogami in glavo, toda novorojeni sinček je vedno znova omahnil. Z neizmerno voljo do življenja se je neumorno poskušal postaviti na noge in nenehno klical mater, ki je bila že vsa obupana.

»Daj, poberi se, mleka se moraš napiti, da dobiš vase moč!« je jokaje bodrila in prosila mladička.

Gospodarju Maku se je zasmilil v dno srca, hkrati pa je občudoval njegovo voljo in boj za življenje. Pomagal mu je vstati, da se je napil mleka. Tako ga je pobiral nekaj dni po desetkrat in večkrat na dan. Po dobrem tednu se je zgodil čudež: Pukelček se je sam postavil na noge. Počasi je začel materi tudi slediti. Ker je neprestano urejal, klical svojo mamo, je od gospodarja in mame Pike dobil ime MEJ.

»Tvoj sinko bo živel, kajne, Pika? Dobra mati si in mali je drugače zdrav kot dren. Boš videla, kako, lep mrkač še bo. Glej, da ga ne izgubiš. Le pazi na svojega Meja!« je bodril gospodar Piko. Pika je bila res skrbna in dobra mati: nikoli ni hotela dojiti samo hčerke, vedno je počakala, da sta pila oba hkrati. Tako sestrica ni mogla zajesti počasnejšega bratca. Trop se je po tisoč let starem kolovozu vzpenjal na planino, kjer ga je Mak pričakal s soljo. Ob pogledu na čredo ovc in še posebej na Pukelčka, ki se je zadnji poganjal navkreber, je vedel, da ne manjka nobena žival.

»Mej, vidim, da si zmogel naporno in dolgo pot. Pravi korenjak si.« Gospodar je ponudil malemu skorjico kruha in ga narahlo pobožal po grbi. Hotel je vedeti, ali se grba manjša ali veča. Toda grba je rasla, tako kot je rasel njen lastnik.

TEKMOVANJE

Na planinski stezi, ki se je vila ob robu jase in naredila pravokotni ovinek, so jagnjeta priredila tekmovanje s skakanjem v dolžino. Pomerili so se jagnjice in mrkački, postavljali rekorde in se nenehno spodbujali z urejanjem. Drug za drugim so planili po stezi navzdol, na ovinku pa poskakali naravnost na mehko travnato jaso.

Mej je ves ta vrišč opazoval tiho s strani. Prijelo ga je, da bi tudi sam stekel po stezi, se odgnal in poletel nad razigranim tropom kot ptica. Želel je vrstnikom pokazati, kaj vse zmore. »Pukelček, poskoči! Ne boš se ubil, četudi padeš,« je obotavljivca spodbujala druščina. »Pustite ga pri miru, se bo še bolj polomilo, revše,« se je oglasila Beka, ki ni marala njegove mame, kajti sina ji je to leto odnesel orel. Piki je odkrito kazala nevoščljivost in se za vsako figo obregnila obnjo. Pika, izčrpana od dveh jagnjet, ni imela niti moči niti volje, da bi se Beki postavila po robu, raje se je pridno pasla, da bi imela zadosti mleka. Meja je imela stalno na očeh. Kadar je v višavah opazila orla, sta morala biti oba mladička tesno ob njenem telesu. Premikali so se, kot bi bili vsi trije zliti v eno samo bitje, tako da orel ni imel priložnosti, da bi ju v letu zgrabil. Mej in Bekica sta trepetala od groze in se stiskala k materi, kadar je grabežljivec krožil nad njimi. Čutila sta veter, ki ga je povzročal njegov let. Mamino telo jima je kljub strahu dajalo varno zavetje. »Še ti popazi, da se kaj hudega ne pripeti,« je Pika prosila Beko. »Tvojo pokveko bi moral odnesti, pa je ne more, saj se te tišči kakor klop,« je spet zabeketala Beka. Mej ni več zdržal. Z vso močjo je stekel po stezi, se odgnal, toda ob pristanku ga je grba tako zabolela, da se je od bolečine zrušil. Zapeklo ga je do srca, premetaval se je po tleh in se ni mogel pobrati. »Mej, vstani, prosim! Ali lahko premikaš noge? Daj, dvigni se!« je vsa iz sebe bodrila sinčka obupana Pika. »Pukelček se je polomil,« so urejala jagnjeta in se razkropila. »Saj sem rekla, da bi ga moral odnesti orel namesto mojega korenjaka,« se je slišalo na travni jasi, polni planinskih rož. Tokrat je bilo Piki dovolj. Pognala se je v Beko in jo butnila s takšno močjo, da je morala poiskati skrivališče v bodikastem brinju med rušjem.

Mej je poskusil vstati, pa je le nemočno strmel v mamo. Noge ga niso hotele ubogati. Šele ko ga je Pika prevalila na drugo stran, jih je zopet začutil. Z mamino pomočjo je opotekajoč se vstal, kot bi se znova rodil. Kot bi strela z jasnega neba treščila v drevo in ga razdejala na tisoč kosov, katerih ni mogoče sestaviti nazaj v prvotno podobo, je v Meja udarilo grenko spoznanje, da je od rojstva zaznamovan, obremenjen z grbo, ki spotika vsak njegov korak. Izmikala so se mu tla pod nogami. Vse ga je bolelo. Še hujša kot bolečina od udarca je bila grenka misel, da je drugačen, da ga vrstniki zaradi grbe pomilujejo in da mu teta Beka zavida še to borno in težko življenje. Nič več ni hotel slediti tropu: čeprav je bil majhen in povsem odvisen od matere, je najraje skrenil stran od črede in sam pestoval svojo bolečino. Začel je postajati posebnež, vendar ne po podobi, temveč po mišljenju in obnašanju.

PRIJATELJICA MEJICA

Mej je ležal v senci osamele skale sredi jase, okoli katere bi lahko v zaščiti pred sončno pripeko polegel cel tropič jagnjet. Mati Pika ga je pustila na počivališču, oddaljenem za pol lučaja od planinske poti. Tu se ji je zdelo varno, kajti razigrani planinci so z ukanjeni in glasnim govorjenjem kar naprej motili gorski mir. Orel se sicer ljudem ogne, vendar je morala čimprej poiskati hčerko Bekico, ki je odšla na potepanje z drugimi jagnjeti; v višavah je namreč opazila jadrati orlovski par, ki je iskal svoj plen.

Trop se je pričel oddaljevati od Meja. Kar naenkrat je začutil, da ga nekdo opazuje. Nagonsko se je hipoma obrnil in zagledal vrstnico Mejico, hčerko neprijazne tete Beke.

»Saj lahko malo polenarim v senci pri tebi?« »Seveda, prostora je dovolj za vse nas,« je od presenečenja izdavil Mej. »Veš, Mej, prišla sem, da ti nekaj povem na samem!« »Da naj ležem sredi jase, da me odnese orel? Te je poslala mama Beka, da vam ne bom delal težav, da ne bom tropu kvaril izgleda?« je bruhnilo iz Pukelčka. »Ne, Mej, rada bi ti povedala, da si mi od vseh najbolj všeč.«

Meja so prijazne besede prevzele, kajti Mejica je v tropu slovela kot najlepša ovčka. Že o njeni materi, babici in prababici je šel glas, da so paša za oči. Mejico pa je ob čudoviti zunanjosti krasil še prelep skromen značaj … Iz sanjarjenja ga je prebudila Beka, ki je privihrala na jaso kot divji veter. »Sedaj se boš še družila s to božjo zmoto, pokveko! Danes družila, jutri parila! Se ti je zmešalo!« je kričala nad hčerko.

Meja niso prav nič prizadele pikre opazke, globoko pa ga je vznemirilo nežno zapeljevanje mile Mejice. Ni mogel verjeti, da je prav slišal. V mislih je ponavljal njene omamne besede. Bile so resnične, kot je resnična jasnina neba nad vršaci ali zelene trate, ki vabijo na pašo ... Ni je poslala mati, prišla je sama od sebe! Trop se je Meju oddaljeval. Bekanje ovc in urejanje jagnjet se je zgubljalo v daljavi proti grebenu. Samotarček je zagledal čudežno podobo Mejice, kako iz rušja stopa na jaso in teče proti njemu.

»Ali sedaj verjameš?« Mej je brez besed vstal in se s smrčkom dotaknil njenega obrazka. Zazdelo se mu, da je sonce močneje zasijalo, čeravno ga ni bilo več videti. Na nebu so se podili kopasti nevihtni oblaki, ki so bliskovito prekrili skalnate grebene planine in naznanjali hudo uro. Stemnilo se je, za Meja in Mejico pa je sijalo sonce. Streznile so ju šele ledene kaplje, ki so ju pognale pod skalnati previs nad jaso. Tam sta tesno drug ob drugem, kot bi se zlila v eno samo bitje, prevedrila nevihto. Še dolgo potem ko se je na umitem nebu zalesketala slepeča krogla, se Mejica ni hotela pokazati mami Beki, čeravno jo je na vse pretege iskala in klicala: »Mejica! Be-e, bee!«

MATERINA ZAPOVED

Mati Pika je vsa zadovoljna spoznavala, da sta njeni jagnjeti prerasli nevarnost, da bi ju ugrabil orel ali lisjak . Toda ni in ni se mogla znebiti skrbi, kaj bo na jesen storil gospodar z Mejem. Bekico bo redil za pleme, Meja pa bo verjetno zaklal za meso. Mrkača z grbo ne bo hotel imeti nihče za pleme. Misel, da bo njen ljubi Mej moral pod nož, je bila grozljiva. Pika je postajala iz dneva v dan bolj nemirna. Odločila se je, da janjčka jeseni ne bo pripeljala domov. Zimo mora preživeti na prostem, v naravi, tako kot jo je sama lansko leto.

»Mej, če se zgubiš, se moraš vrniti na poseko, kjer smo spomladi popasli maline. Na dnu poseke te čaka stalna mlaka. Do tam poznaš vsa pota. Od poseke se boš spuščal neprestano navzdol. Po dnu doline vodi kolovoz do travnika, kjer stoji zidan hlev. Nad njim kraljuje lesen skedenj. V hlevu gospodar vsako jesen poklada seno za izgubljene ovce. Z vseh sten vabijo jasli, polne dišečega sena. Tam boš lahko sam prebil celo lunino meno. Ne smeš čakati, da bi ti zmanjkalo sena. Počakal boš, da se bo sneg polegel, in v lepem vremenu boš ob potoku nadaljeval pot navzdol. V pol dneva boš prišel do velike jase s travniki in njivami. Na severu jase, ob robu gozda, počiva domačija. Čuva jo volčjak, ki je požrl tvojo sestrico minulo zimo. Paziti se ga boš moral. Pred grozečo nevarnostjo moraš zbežati navzdol, v gozd. Pot ti bodo ustavile visoke prepadne skale. Pod seboj boš zagledal prostrano dolino z žuborečim potokom, da se boš lahko odžejal. Niže, na sončni strani pod prepadnimi skalami, se vrstijo hiše in hlevi. Skalnati greben nad domačijo, kjer se šopiri volčjak, in jaso je najbolj primeren za zimovanje. Na gozdnem robu se nastavljajo soncu šopi trave, kajti sneg iz strmega skalnega grebena sproti zdrsi in pade prek skal. Strm gozdni rob s košatimi smrekami ti bo dajal varno zavetje. Pod gostimi vejami si boš brez težav poiskal suho ležišče. Potok loči jaso od gozdnega roba, polnega leskovega grmovja, ki bo zate prava zimska poslastica ... Mej, me poslušaš? Si si kaj zapomnil? Bi znal opisati, kako se boš reševal, če se zgubiš?« se je Pika postavila pred sinčka kakor učiteljica v razredu. »Vsako podrobnost sem si zapomnil. Najbolj pomemben je hlev, poln sena, na polovici poti. Na skalnatem grebenu nad vasjo pa me bo varoval gozd. Spomladi vas poiščem pri mlaki ob malinah. Le zakaj moram kar naprej poslušati tvoje napotke? Jaz se že ne mislim zgubiti!« je skoraj užaljen zaključil Mej.

Mati pa kar ni mogla nehati s podrobnostmi, tako da je Pukelčku potopis v resnici postal zadolžitev, ki se ji ni mogel izogniti; samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo moral podati na pot. Začel si jo je ponavljati v mislih in vsaka mamina beseda mu je sedla v spomin.

»Mej, še nekaj: nikomur ne smeš zaupati, ne ljudem ne volčjaku ne lisjaku! Ko ti bo najbolj hudo, če ne boš mogel zdržati, se spusti ob potoku navzdol, v vas. Tam, pod skalami, živijo dobri ljudje. Vseeno se v vasi prikaži sredi belega dneva, da te bodo vsi videli. Če te bodo vabili v hiše s kosom kruha v roki, jim ne smeš slediti. V kleti se boš gugal na kavljih s prerezanim vratom! Ljudje se delajo dobre. Pravijo, da so sočutni, ne koljejo drug pred drugim, zveri postanejo na samem! Si me slišal, sinko?« je neprestano ponavljala Pika. »Pojdi k hiši z lesenim plotom, kjer so zagotovo še dobri ljudje, pa te bodo pripeljali do domačega tropa. K ljudem se zateci, če resnično ne boš zmogel drugače preživeti, takrat ko ti bo najbolj težko. Umreti od hudega ne smeš!« »Ujeti se že ne bom pustil nikomur!« je bil trdno odločen Mej. Tako je dobra in skrbna mati upala, da bo sinčku podaljšala vsaj leto življenja.

PO JAGODE

Dnevi so se že nekaj časa krajšali, poletje se je umikalo jeseni. Ovce so se iz visokogorske planine pomaknile na nižje gorske pašnike, obdane od vseh strani z gozdovi. Gospodar je samo namignil: »Gremo gobarit in po jagode!« in starejše ovce so vedele, kam. Divje so stekle po gozdnati planoti. Obiskale so znane poseke, kjer so se jagnjeta posladkala z jagodami in borovnicami. Starejše ovce so se pognale v malinovja in naprej po gobe. Porazdelile so se kot vojaki v dolgo vrsto in stikale za gobami. Tisto leto jih je bilo v izobilju. Najprej so si privoščile jurčke in zelenke vseh vrst; sirovke, krempeljčki, maslenke in lisičke so prišli na vrsto šele nazadnje. Gobarjenje jih je tako zamotilo, da so matere kar pozabile na mladiče. Na srečo so bila jagnjeta skoraj vsa povržena spomladi in že kar zadosti samostojna.

Po pojedini pa so tako glasno klicale svoj naraščaj, da je celo pobočje odmevalo od blejanja. Zvečer so se vedno sešli na grebenu. Najstarejša mati je janjčkom vsak dan znova pokazala varno pot do paše ali prenočišča. Vedno je najstarejša mati ovca vodnica. Ovca vedno sledi svoji materi; čeprav je odrasla, se samo ob njej počuti varno.

»Mej, greš z menoj v frato, kjer zorijo sladke jagode? Vem za bogato in veliko poseko, polno gozdnih sladic,« je sredi belega dneva zapeljevala jagnjica Mejica mrkačka Meja. Pukelček je samo ljubeče pogledal svojo izvoljenko in že sta hitela čez greben proti nepoznani dolini, kjer naj bi se širila velika poseka, polna panjev, obdanih z venci temno rdečih, zrelih gozdnih jagod.

»Mejica, ali sva na pravi poti?« je malo zaskrbljen vprašal Mej. »Zagotovo greva po pravi poti, jaz sem vedno na čudežni poti, kadar si ti ob meni,« se je Mejica privila k Meju.

Nenadoma sta pred seboj zagledala poseko. Sladke vonjave so polnile opoldansko soparico. Ob vsakem panju so ju vabile preproge rdečih jagod. Na dnu poseke so se na dobri zemlji bohotile zrele maline. Srna z mladičema si je izbrala za sladkanje varen gozdni rob trate, da je bila lahko v nekaj skokih v zaščiti gozda. Za vse je bilo sladkih gozdnih sadežev v izobilju.

Iz omame užitkov ju je prestrašil nenaden blisk z gromom. Nebo so hipoma prekrili temni oblaki in začelo je liti kot iz škafa. Zagledanca sta si poiskala zavetje na grebenu pod košato smreko, od koder ju je pregnala strela, ki je udarila v najvišjo smreko, oddaljeno za višino drevesa. Deblo je razklalo od vrha do tal, da so treske letele prav do njunega zavetja.

Mej se je spomnil maminega opozorila, da je na grebenu pod visokim drevesom najbolj nevarno, kadar švigajo strele. Zato je poiskal manjše drevo niže v pobočju. Oba sta se tresla od strahu. Mejica se je stiskala k svojemu ljubemu, ki se ji je zdel kot neranljiva, mogočna skala. »Tako se bojim, da vsa trepetam. Mej, se ti nič ne bojiš? Mene bo od strahu pobralo.« Spet in spet so ognjene kače sikale tik ob njiju, da se je tresla zemlja. Grozno je grmelo in strele so tako bliskovito švigale vsenaokrog, da bi še človek pomislil na sodni dan. Mej je vedel, da mora nekaj odgovoriti, čeravno se je tudi sam strašno bal. Zašepetal je: »Minilo bo, še vedno je. Danes sva sama, pa je vse še bolj grozno. V naju strela že ne bo udarila.«  »Kako pa veš?« »Ker nama strela ni usojena. Nič se ne boj, Mejica, huda ura ne traja dolgo,« je obema dajal pogum. Tako hitro, kot je nevihta prišla, je tudi minila. Zapihali so severni vetrovi in grmenje je splavalo nekam daleč nad dolino. Krošnje dreves, posejane s kapljami dežja, so se zalesketale v soncu, kot da bi bile posute s svetlečimi biseri.

LISJAK

»Nebo se več ne jezi, mene pa preveva občutek, da sva se izgubila,« je Mej zaskrbljeno pogledoval naokoli. Tekala sta iz doline na greben, z vrha hriba v grapo, toda tropa ni bilo videti ne slišati nikjer. Mrak ju je ujel na pobočju, kjer sta vedrila, in Mej se je odločil, da bosta kar tam prenočila. Na spodnji strani debla je bilo prostora za dva, ki se imata rada. Prav tod je lisjak izkopal ležišče, ki sta si ga zaljubljenca izposodila za prenočevanje, saj nista vedela, da sta se zatekla v tuj dom. Ponoči je Meja zbudilo lisjakovo renčanje. Zver je tako pogrelo, ko je zagledala v svojem brlogu nepovabljena gosta, da je planila na mrkačka. Le s težavo se je Mej otresel napadalca. Toda zvitorepec ni odnehal: skočil je na zgornjo stran debla in nameril curek svoje vode navzdol. Računal je, da bo žrtev, ko si bo brisala oči, lahek plen. Mej se je na lisjakovo početje pripravil. Spomnil se je pripovedovanja matere, kako ji je zvitorepec ukradel jagnje, medtem ko si je brisala oči. Lisjak, stari zviti ropar, se je zdaj spravil še nad ovčko — njen mali junak pa ga je užgal s prvo nogo po smrčku, da se je cvileč pobral iz svojega brloga. Mej se je še pravi čas spomnil, da je smrček najbolj občutljiva in ranljiva lisjakova točka.

Zjutraj je parček na planini našel svoj trop. Mejica je staknila kar nekaj bušk od mame Beke, pa se ni zmenila za bolečine. Prizadel pa jo je plaz grdih besed na račun Meja. »Si ne moreš poiskati zdravega in postavnega mrkačka? Boš rojevala temu pohabljencu nove pukelčke? Le kaj vidiš na tej prikazni?« je Beka rohnela nad hčerko. Mejico je plaz neprijaznih besed skoraj pokopal, da je samo poslušala. Ni in ni mogla razumeti, zakaj mama ponižuje Meja pred celim tropom, zakaj ji hoče o njem vsiliti znakaženo podobo. Takšno ravnanje je doseglo ravno nasproten učinek. V njenih očeh je Pukelček postajal iz dogodka v dogodek večji junak ... Težave pa so se kar kopičile. Meja je vzel na piko kak mesec starejši jarček, vodja pomladanskih samčkov. Pukelček se v odkrit spopad zaradi grbe še ni upal spustiti. Morda sploh ne bi prenesel močnih, hitrih sunkov. Nenehnim izgovorom in izmikanju boju je slednjič hotel enkrat za vselej napraviti konec. Napadalčeve taktike bojevanja, trkanja z glavo, ni smel sprejeti. Prednost je našel v hitrosti izmikanja pred trki, nakar je nasprotnika z boka podrl na skalnata tla in se ni več zmenil zanj. Toda osramočeni napadalec ni odnehal, pobral se je in Meja ho¬tel napasti izza hrbta. Nakano pa je preprečila Mejica: s strani se je pognala v napadalca in ga zrinila v rušje. Ves trop je naenkrat zablejal: »Bravo, Mejica! Kar je iskal, je dobil!«

Mati Pika je hvaležno pogledala Bekino hčerkico in se brez besed postavila med njo in njeno razkačeno mamo. Mejica je kljub prisotnosti razjarjene matere Beke krenila za svojim izvoljencem.

ZALJUBLJENCA SE IZGUBITA

Noči so se daljšale in postajale hladnejše. Padla je prva slana. Trave so čez noč izginile in listje je začelo rumeneti. Slana je ležala vse dlje v dan; na severnem, senčnem robu gozda sploh ni več izginila. V dolinah je bilo čutiti jesen z vsemi njenimi darovi. Visoko v planinah pa so macesnove iglice že plesale v vetru.

»Mej, tako lepo je s teboj na planini, da bi kar ostala. Res je malo hladno, se pa bolj k tebi stisnem.« Ležala sta navzkriž drug čez drugega. Tako sta se grela in še ves prostor sta imela pod nadzorom. »Mejica, že večkrat sem te mislil pobarati, kar se vsi sprašujejo.« »Kaj jih moti?« je zaskrbelo Mejico. »No, kaj ti je na meni tako všeč, da si ravno mene izbrala izmed toliko snubcev?« »No, kaj, ne vem, ne vem, vse! Tako, da veš, čisto vse!« je Mejica povedala iz srca. »Tudi moja grba?« »Seveda, saj je tvoja.« »No, grba se ti gotovo ne dopade,« je Mej povesil pogled. »Saj ne veš, zakaj jo imaš, mogoče ti bo pa še kdaj prav prišla. Poglej, kaj veter nosi! Kaj je to? Beli kosmiči?« »Sneg naletava. Jutri morava poiskati trop, če ne, se bova izgubila. Preveč se potepava. Danes je prepozno, dan že ugaša,« je zaskrbelo Meja.

Zbudila sta se v sneženo jutro. Bela odeja jima je segala do kolen, sneg pa je še vedno močno naletaval. Neskončna belina, ki je vsiljevala občutek tesnobe in negotovosti, ju je obdajala kot nevidna ječa. »Morava počakati, da preneha snežiti, da se zjasni, in poiskati trop,« se je odločil Pukelček. Naslednji dan ju je slepila v soncu bleščeča snežna belina. Kljub temu sta se pognala v iskanje črede. Najprej sta morala najti jaso z mlako. Počasi sta napredovala, skoraj plavala sta v snegu. Hitro sta spoznala, da je v gozdu pod smrekami manj snega, znatno topleje in hoja mnogo lažja kakor na čistini. Neprestano sta urejala, klicala svoje. Glas se jima je zgubljal v belih sneženih zavesah, visečih vsepovsod po drevju.

Šele proti večeru naslednjega dne sta prigazila na jaso z mlako. Pričakovala sta, da bosta v bližini našla vsaj kako sled o tropu. Nekaj dni pred snegom sta gospodar Mak in Hitra noga pognala čredo v dolino. Pogrešila sta Meja. Iskala sta ga vse dni do snega. Nenehno sta klicala: »Mej! Mej! Kje se skrivaš?« Vedela sta, da žival sliši vsaj na še enkrat daljšo razdaljo kot človek. Zato sta po vsakem klicu čakala na odgovor. Upala sta, da ju izgubljenček sliši in jima hiti naproti. Nazadnje sta se v prepričanju, da je sneg zanj prevelika ovira, s slabim občutkom v mislih poslovila od njega. Lakota je Meja in Mejico tako pestila, da jima je na zasneženi poseki teknilo celo malinovje, ki ga dotlej zaradi dlakavih listov sploh nista pokusila. Previdno sta se začela spuščati po spolzki grapi. Pozno popoldne sta se oddahnila, ko se jima je pogled ustavil na travniku s hlevom in skednjem. Vse se je ujemalo s pripovedjo mame Pike. Celo prijetno toplo je bilo v hlevu, ker je bil zgornji del vkopan v zemljo, dišeče seno pa se je kar samo ponujalo iz jasli.

V novem domu sta se počutila prijetno, kot bi bil ves veliki svet samo njun, saj sta imela drug drugega. Mejico so motile le miši, ki so se potikale pod jaslimi in pobirale travnata semena.

V nekaj dneh sta dobila obisk starega lisjaka. »Samo miši pospravim, potem me čaka novo zavetišče,« je obljubljal. Pa ni držal besede. Naslednji dan je dobil pajdaša in brez zadrege sta oba začela kazati ostre zobe. Mej je brž obračunal z obema, da sta jo z bolečim smrčkom ucvrla iz hleva.

»Obeta se lep dan, sneg se je usul z drevja in se polegel. Odpraviva se v dolino nad skale. V nižinah je vse manj snega. Seno bova pojedla v nekaj dneh, jasli zevajo že na pol prazne« je preudaril Mej. Prvi je zagazil v cel sneg, ki jima je še vedno segal do trebuha, toda na srečo sta se spuščala med drevjem navzdol in debelina bele odeje se je z nižino tanjšala. Proti večeru sta zagledala skalnati greben nad prepadnimi skalami, kjer naj bi varno prezimovala. »Vse je tako, kot je pripovedovala mama. Glej, tam ob hiši je priklenjen ogromen volčjak. Polja so obdana s travniki. Za njimi se gozdni greben dviga nad neprehodnimi pečinami,« je Mej obujal mamino pripoved.

MEJ, BEŽI!

S strahom sta si ogledovala volčjaka, ki se je zaganjal, kolikor mu je dopuščala veriga, na vse strani. Kadar sta ga zaslišala, sta bila pripravljena na beg do skalnega grebena. Pod košato smreko sta si na debeli plasti iglic pripravila mehko in suho ležišče. Opazovala sta življenje v dolini, kjer je utirala svojo tisočletno pot reka. Ob njej se je vila široka cesta, po kateri so švigale čudne pošasti na štirih kolesih ...

Počasi sta spoznavala in odkrivala košček za koščkom novega sveta. Opazila sta, da bivata nad prepadnimi stenami, pod katerimi so se svetlikale strehe hlevov in hiš. Skalni greben, ki se je na prvi pogled zdel neprehoden, je bil poln skritih, neopaznih gamsjih stečin. Vodile so ju do prepadnega skalnega roba in nazaj do gozda, kjer so ju košate smreke, med seboj objete, skrivale pred ostrimi pogledi in napadi orla. Neizpeta pesem vetra, ki je vršel v krošnjah, ju je blaženo uspavala. Ker sta vedela, da jima do tod ne more nihče slediti, ne človek ne pes, sta počasi dobivala zaupanje v nov dom.

Po travniku na sončni strani gozda je sneg pobralo, da je bila trava še dosti sočna in prav zapeljiva. Pozabila sta, da sta samo lučaj od hiše, kar zaslišita ponavljajoče se klice: »Mej, zima vaju bo pobrala! Se bosta oblizala s soljo? Vrnimo se domov, Mej!« Pukelček je v klicanju, ki se je vse bolj približevalo, prepoznal glas gospodarja Maka. Čeprav mu še ni storil nič žalega, mu ni preveč zaupal, ker ni bil sam. Spremljal ga je brat Hitra noga. Tako so mu pravili vsi v čredi, ker je vedno ujel vsakega ubežnika; nihče mu namreč še ni ušel.

»Beživa!« je kriknila Mejica in se pognala v breg. Gospodar in Hitra noga sta stekla za njima. Hitra noga je prehitel Meja in sledil Mejici. Odločil se je, da morata najprej ujeti ovčico, kajti pukelček se jima je zdel lažji plen. Mejica se je odločila za beg v nasprotno smer kot Mej, nazaj v breg. Vsa zasopla je klicala: »Beži, beži, Mej, dali te bodo iz kože!« Ob robu gozda je Hitra noga ovčico ujel, jo predal Maku in se pognal za puklastim jarčkom. Mejičin klic je vlil Meju neizmerno moč, da je preskočil potok in se izgubil na gamsjih stezicah, kamor mu Hitra noga in Mak nista upala slediti. Šele ob Mejičinih besedah je dojel globino in žalostno resnico, ki se je skrivala v mamini pripovedi, zakaj naj bi se izgubil.

VOLČJAK

Izguba ljube prijateljice je Meja dotolkla. Z njo se mu je vsak dan zdel prelep in minil je kot en sam trenutek. Komaj se je pobiral od vsega hudega. Objem samote ga je dušil. Spoznanje, kaj ga čaka v domačem hlevu, mu je jemalo voljo do življenja. Zato je tudi opustil misel, da bi se vrnil, čeravno je vedel, da bi le tako našel Mejico. Revica se je žrtvovala, da je ušel smrti! Mati ga je vsak dan pripravljala, kako naj preživi zimo, zdaj pa je brez volje do življenja! Počutil se je, kot da se plazi po tleh. Nenadoma se mu je utrnila odrešilna misel: spomladi se bo srečal z Mejico v planini. Misel nanjo mu je povrnila neizmerno hrepenenje po sreči in življenju. Pognal se je čez potok do gozdnega roba in po dolgih dnevih z užitkom mulil še dokaj sočno travo.

»Zgrabi, Tiger!« so človeški kriki presekali tišino sredi polja. Zagledal je volčjaka, kako v dolgih skokih teče naravnost proti njemu. Pognal se je v beg proti pečinam, preskočil potok in se po gamsji stezi povzpel nad skalnati greben. Prepričanje bil, da bo divjak odnehal, toda nenehno spodbujanje človeških glasov je psa gnalo naprej, v gamsje stečine. Tik za seboj je Mej začutil in slišal njegovo sapo. Zbral je vse moči in se kot blisk pognal na skalno polico, kar zasliši za seboj predirljivo cviljenje. Volčjaku je začelo drseti, da je od strahu trepetal kot šiba na vodi.

Poskušal se je zasukati in se splaziti nazaj, strmina pa je bila neizprosna in zahtevala je žrtev. Čeprav so ostri kremplji iskali oprijeme, se je počasi bližal prepadni steni. Kazalo je, da bo zgrmel v prepad, kjer so se v globini videli le vrhovi drevja. Kljub temu da je bil Pukelček rešen, ni mogel gledati in dopustiti, da bo pred njim ugasnilo življenje. Brez pomisleka je skočil pod nesrečneža in ustavil njegovo drsenje. Volčjak je bil tako iz sebe, da ni vedel, kaj se z njim godi ne kaj naj stori. »Obrni se že enkrat, neroda!« je odločno ukazal Mej. Z veliko težavo se je volčjaku uspelo zasukati v smer, od koder je prišel. »Kaj se tako stiskaš k meni, izrinil me boš s steze!« je Pukelček spravljal nepridiprava na varno. »Ne vidim nobene steze,« je ves tresoč se zajecljal volčjak. »No, končno si na varnem, zdaj me lahko raztrgaš in požreš, saj si me menda zato podil!« se je ovenček kljubovalno postavil pred svojega preganjalca. Volčjak pa je ves nebogljen obležal na sedlu med dvema s travo poraščenima prepadnima skalama in glavo zakril s prednjima tacama. Pukelček je z neprikritim zanimanjem opazoval groznega razbojnika, ki mu je lani raztrgal in požrl sestrico, ležečega na tleh kot kup nesreče, kljub velikemu telesu majhnega in boječega. Ni mogel verjeti svojim očem, da je ta slavna zverina tako ranljiva. »Ti si pa res dobro bitje. Rešil si me. Hotel sem te požreti, pa si se bil pripravljen žrtovati zame. Še več, podaril si mi življenje. Ponovno sem se rodil. Hvala ti, ti si moj odrešenik. Tvoj dolžnik bom do konca svojih dni,« je volčjak s težavo izdavil iz dna duše. Meja je zgrabila sveta jeza. »Ti mrcina ti pasja! Še malo prej si kazal zobe, me hotel požreti, zdaj pa se mi dobrikaš!« Sklonil je glavo in se s trdim čelom kljub ogorčenosti le narahlo zaletaval v spreobrnjenca. »Ti revše, si mi streglo po življenju! Izgini iz mojega domovanja, si slišal! To je moj dom, ne potrebujem te! Pusti me pri miru! Drugače te bom pahnil čez skale. Res ne vem, zakaj te nisem. Poberi se, zverina volčja!« Orjaški pes se je ves tresoč pobral in se z repom med nogami počasi oddaljeval. Preden se je izgubil v gozdu, se je še enkrat ozrl in s sklonjeno glavo izdahnil: »Prijatelj, hvala, ne bom pozabil.« Pukelčku je od presenečnja vzelo sapo.

PRIJATELJ

Mej je počakal, da je sonce pregnalo slano, in stopil na jaso ob robu gozda, kamor ga je zvabila sočna trava. Pogled mu je neprestano uhajal proti volčjaku. Čeprav je bil priklenjen, mu ni zaupal. Pes pa ga je kar naprej vabil, naj pride na obisk, češ da se ne more rešiti verige, in da bi se rad še enkrat opravičil. Mej povabila ni sprejel. Naravnost mu je povedal, da mu ne zaupa.

Volčjaka je Mejeva nezaupljivost razjezila. Med kot sneg belimi zobmi mu je kazal kos kruha: »Priboljšek imam zate.« »Sam požri svojo prevaro namesto mene, zverina volčja!« »Ne, tebe bom pohrustal!« je zatulil volčjak, da je Meja kar streslo. Kadarkoli je opazil, da je volčjak spuščen, se je vrnil na pečine. Pihljal je južni vlažen veter in tisto jutro slane sploh ni bilo. Mej se je z dnem odpravil na pašo, kjer ga je zmotilo vreščanje psov; lovci so pripravljali skupni pogon na divjad. Čez polja in travnike so spustili krdelo psov, da bi pred puškine cevi prignali divje živali.

Proti Meju se je zapodilo nekaj psov na kratkih nogah; dva bela s črnima pikama na visokih nogah pa sta tekla ob robu gozda. Opazil je samo preganjalce, ki so se zapodili proti njemu. Nagonsko se je pognal naravnost po najkrajši poti v gozd, a je padel v zasedo: zverini na dolgih nogah sta mu zaprli pot in ga podrli na tla. V omehčanem južnem snegu se je udrl do trupa, da ga je v hipu prekrilo krdelo psov. Glavo je pred pasjimi ugrizi skril med prednje noge. Od strahu je odrevenel.

Prizor z zeleno bratovščino, lovskimi psi in nenavadnim mrkačkom je pozorno opazoval volčjak. Brž ko je ocenil, da se njegovemu rešitelju slabo piše, je v naletu pretrgal verigo. Tekel je, kar mu je dala sapa, in se pognal nad svoje pasje vrstnike. Z vsemi je dokaj hitro opravil; samo tisti, ki se je Meju zagrizel v vrat, ni hotel popustiti. S takšno silo je pograbil napadalca, da mu je odtrgal goltanec.

Od daleč so se oglasili lovci in klicali svoje pasje varovance. Namesto Meja je na tleh obležal lovski pes. Volčjak, ves v ranah, pa je renčal nad Mejem: »Beži, da te ne raztrgajo. Povzpni se na pečine. Vsem ne bom kos!«

Pukelček, ki je šele tedaj dojel, da mu je volčjak rešil življenje, je med tekom izdahnil: »Hvala, odrešenik. Res si pravi prijatelj! Oprosti, da ti nisem zaupal.« Prijazne besede so volčjaku tako globoko segle v srce, da je pozabil na vse bolečine.

TIGROV GOSPODAR

Meja so rane prisilile k počivanju. Pasji ugrizi, razmetani po vsem telesu, so se razboleli in skeleli kakor žerjavica. Po hrbtu so se kazale krpe potrgane kože, velike za človeško dlan. Na srečo je bil mladi mrkaček dobrega zdravja in poln življenjskih moči. Rane so se mu hitro celile in ob ponovnem mlaju so se zgubile v gosti novi volni. Naposled se je odločil, da obišče svojega rešitelja.

Volčjak je ležal pred hlevom in se grel na opoldanskem soncu. Zaradi številnih ran še ni popolnoma okreval. Ob pogledu na Meja, ki je prihajal naravnost in brez obotavljanja k njemu, kot da prihaja domov, ga je prevzel prijeten občutek. »Dobrodošel, prijatelj, mladi mrkač, vitez in junak visokih pečin! Kako ti je ime?« »Mej mi pravita mama in prijateljica Mejica, tista, ki so jo ujeli, drugače pa sem Pukelček. Kako pa kličejo tebe, odrešenik? Res si pravi borec. Jaz sem se že poslovil s tega sveta. Nisem pričakoval, da me bo kdo rešil, nate pa sploh nisem pomislil!« »Jaz sem Tiger,« je volčjak stegnil taco proti Meju. Kot da bi si segla v roke, sta se vzpela na zadnje noge in se objela v znamenje prijateljstva. »Tige,« je nagovoril Mej Tigra, kajti črka R mu ni šla iz gobčka, »mi boš vrnil obisk?« »Seveda, z veseljem, prinesel ti bom kar cel hlebec, da boš laže prebil zimo. Zdaj pa si postrezi s hrustljavim kosom kruha, ki sem ga hranil prav zate, moj junak.« »No, takšen junak pa spet nisem, skal in višin se pa res ne bojim, v strminah se počutim kot doma.« »Glej, Mej, na pragu stoji gospodinja, gospodarjeva žena. Nje se ti ni treba bati. Dober človek je. Podobna ti je v marsičem, saj uživa samo rastline, najraje zelene.«

Gospodinja, ki je stala na pragu in ju vsa radovedna opazovala, se ni mogla načuditi tovariškemu snidenju tako različnih bitij, kot sta orjaški pes in mali oven. Ni ju hotela motiti. Samo mrkačku je od daleč vrgla kos kruha, svojemu volčjaku pa snela verigo z vratu, da sta se svobodno sprehodila pred domačijo. »Veš, Mej, žal mi je, ker sem v spopadu izgubil del svojega ostrega orožja. Ko sem popadel nepridiprava, ki te je držal za vrat, sem hlastnil po železni ježevki in si odbil sekalec,« je Tiger pokazal svoj odlomljeni zob. Pukelček se je ob pogledu na Tigrovo zobovje kar stresel: »Ne morem verjeti, da je takšna zverina moj prijatelj!«
»Ne smeš se me bati: jaz imam močno zobovje, ti pa imaš moje srce,« je Tiger objel Meja.

Tako sta Mej in Tiger postala resnična prijatelja. Izmenjavala sta si obiske. Pes nikoli ni pritekel praznih ust. Vedno je prinesel v gobčku kos kruha, ki ga je odrezala dobra gospodinja za Meja. Okoli božiča, ko so bili dnevi najkrajši, je pritisnil hud mraz. Tiger je povabil Meja, da je prenočeval pri njem v pasji uti. Skupaj jima je bilo topleje. Vse to je opazil poleg gospodinje tudi gospodar.

»Mislim, da s Tigrom nekaj ni v redu,« je ogovoril ženo. »Nič takega nisem opazila,« je zaskrbelo gospodinjo. »Tisti jarec, ki se potika nad skalami, prenočuje pri Tigru. Pa kaj se delaš nevedno! Sedaj mi je jasno, kdo poje toliko kruha. Pri hiši bo treba narediti red.«

Naslednji večer, ko so se v hiši pogasile luči, je stopil iz hiše in se z nožem v roki napotil proti pasji uti. Rezilo si je zataknil za pas in že se je pognal in zgrabil mrkačka. Volčjak je zarenčal, še preden se je gospodar lotil ovna, ki je trdno spal. Tiger je kot v morečih sanjah zagledal svojega tovariša s prerezanim vratom, kako visi na kavljih. Nič ni razmišljal, pognal se je v gospodarja, ga podrl na tla in zatulil, da se je ustrašil tudi Mej, ki je iz objema smrti in toplega ležišča planil v mrzlo noč. »Beži, Mej, dal te bo iz kože, izgini!« je renčal Tiger. In Pukelček je tekel, kar so ga nesle noge, naravnost proti pečinam. Gospodar se je pobiral s tal in rohnel: »Kaj renčiš name, zverina pasja! Mene si podrl, namesto da bi jarcu pregriznil vrat! Ti bom že pokazal, kdo je glavni!« Pograbil je kol in začel neusmiljeno udrihati po psu. Tiger je še nekaj časa renčal, toda kaj kmalu je samo še cvilil. Razjarjenec je mlatil, kamorkoli je padlo. Verjetno bi volčjaka ubil, če ga ne bi rešila gospodinja. Grobijanu je iztrgala kol iz rok in mu zagrozila: »Če takoj ne nehaš pretepati Tigra, bom poklicala policijo in šla od hiše!« Postavila se je med pobesnelega moža in ubogega psa, ki se je zvijal od bolečin na tleh, in s svojim telesom zaščitila nemočno žival. Meju je bilo hudo, da je spet spravil Tigra v težave. Nič več si ni upal priti v bližino hiše. Skrbelo ga je, da bo prijatelj podlegel poškodbam, kar neke mirne, tihe noči zasliši: »Auu - auu!« V volčjem tuljenju je prepoznal Tigrovo vprašanje: »Mej, si živ?« Mej je Tigru odgovoril: »Mee – ee!« Tigra je razveselil Mejev odzdravi »Živ sem, Tige.« Samo gospodinja je dojela, da se v tihi in mrzli zimski noči pogovarjata dva prijatelja: Mej in Tiger.

DOBRI ČLOVEK

Z vsakim dnem je bolj pritiskal mraz, in kar je bilo še huje, zapadlo je toliko snega, da je Pukelčka na moč oviral pri hoji in je moral poskakovati. Spomnil se je, da po mamini pripovedi prihaja v gozd dobri človek s košem sena, tja, kjer sonce v jutru najprej obsije skalnate pečine in skale preidejo v gozd. Mož je manjše in še ukrivljene postave od let in garanja. Tako se zdi, kot da se po gozdu premika ogromen koš sena kar sam. Dolga siva brada mu zakriva obraz. Samo velike, žive oči izžarevajo prijazen, topel pogled in umirjene kretnje zbujajo zaupanje. Koš, ki ga je mož naredil iz leskovih palic, je večji od njega in poln dišečega sena. Kot lovec skrbi, da divjad v hudih zimah ne trpi lakote. Gozdne živali nestrpno pričakujejo njegov prihod. Še preden odloži težki tovor, srne že pulijo seno iz koša na njegovem hrbtu. »No, malo počakajte, vse je vaše,« se smehlja stric Henri, kakor ga kličejo lovski tovariši. Usede se na panj ob krmišču in prične klicati: »Čiv — čiv!« Ptice mu kar iz dlani hitijo pobirati orehova jedrca. Včasih si za šalo da jedrca v usta in sinica, zaupljiva drobna ptica, mu sede na brado in jih pobere.

V gozd prihaja že dolga leta brez puške. Pravi, da se mora človek na stara leta spokoriti. Iz gozda je že zadosti odnesel in prišel je čas za dobra dela. Nič ga ne zadrži, ne mraz ne sneg. Zaveda se, da prijateljev ne sme razočarati, da ga živali čakajo in mu zaupajo. Zaupanje pa je največ vredno. To je sveta stvar. Ko se izgubi zaupanje, prijateljstvo ugasne.

»No, čigav si pa ti, kuštravec? Si se zgubil?« stric Henri nagovori Pukelčka. Mej se je s težavo prebil do krmišča. Težko ga je našel, na skritem mestu stoji, in še lakota ga je pestila, da se mu je že kar bledlo. Zadnje dni se je prehranjeval le s popki in smrekovimi iglicami. Zaradi lakote je izgubil občutek za strah in previdnost. Pognal se je do koša sena, ki se je zibal na hrbtu prijaznega neznanca, in se prepričeval: »Če srnam ne stori nič hudega, tudi meni ne bo.« Dobrotnik je iztegnil roko in Meju ponudil košček suhe skorje kruha, ki jo je našel na dnu žepa. Mali prestradanec je nepričakovano darilo pohrustal s takšno slastjo, da se je za povrh lahko posladkal še s prgiščem jedrc. »Vseh ti ne morem dati, tudi pticam trda prede,« se je opravičeval postarani lovec brez puške in pobožal Meja po glavi in hrbtu. »Ti dobro dene, te že dolgo ni pobožala nobena roka, nobeno bitje? Jutri se vidiva,« je pomahal v slovo, sam pri sebi pa je zamomljal: »Grbo ima, pa mu ni kaj očitati, saj jo mora nositi sam. O hibah govorijo le zlobneži ...« V družbi srn se je Pukelček kar dobro počutil. Malo postrani so se gledali, to pa je bilo tudi vse. Dobri možak Henri je s polnim košem sena prihajal, če že ne vsak dan, pa vsak drugi dan zagotovo. Mej se je preselil iz pečin v bližino krmišča. Kot ponavadi si je pod košato smreko uredil ležišče. Vsakič je že od daleč zagledal čudežni koš, kako se premika naravnost proti njemu, kot sam božji dar.

Mraz je pritiskal vse huje, da je drevje pokalo, in nekaj drobnih ptic je utihnilo za vedno. Vse živo v gozdu je čakalo na prihod dobrega človeka. Dan je že ugašal, koša pa ni bilo videti še od nikoder. Poslednja bilka sena je izginila v praznih želodčkih. Dnevi so minevali v upanju in pričakovanju odrešitve. Dišalo je po novem snegu, kar zaslišijo Henrija, kako težko sope v breg. Njegov korak je bil počasen in kar spotoma, še preden se je usedel, je srnjad že pulila seno iz koša. Starec to pot svojega tovora sploh ni odložil. Sedel in sedel je na panju in ves umirjen brez besed strmel predse v ples snežink. Srne in Mej so spraznili koš, dobri človek pa je še kar sedel. Snežinke so brisale njegovo podobo in jo spreminjale v sneženo gmoto ... V ranem jutru je zelena bratovščina odnesla svojega tovariša v dolino. V vasi se je oglasil zvon. Njegov odmev se je odbijal od pečin in iz dolin do planin naznanjal, da je prenehalo biti plemenito srce dobrega človeka. Pukelčka je napolnila tesnoba, ki se je ni mogel znebiti. Zeblo ga je, ne samo po telesu, tudi v duši ...

HUDOBNI ČLOVEK

Srne in oven so se vsak dan zadrževali okoli krmišča. Prekopavali so sneg in pobrali seno do zadnje bilke. Mrkaček se je hotel prebiti nazaj na pečine, kar zagleda neznanega človeka v zelenem, kako vlači proti krmišču v raztrgani vreči seno, ki je že od daleč zaudarjalo po zatohlem. Presodil je, da bo za vsakega le nekaj grižljajev. Skopuha zagotovo ni poslal dobri Henri! Zelenec s hitrimi kretnjami se je začel razgledovati okoli sebe. S pogledom sta se ujela in obstala kot vkopana.

»Ti pa pojdeš na lepše! V mojem toplem hlevu boš živel kot v raju.« Koščki posušenega kruha so padali na sneg kakor mana z neba. Mej se, kljub temu da je prebral hudobne misli v prišlekovi glavi, ni mogel upreti. Lakota je bila prevelika. Pobral je košček kruha, ki mu je teknil, kot še nikoli. »Na, boš še? Le pridi k meni, da te malo pobožam.« Skorje kruha so padale vse bliže. Mej jih je pobiral, pa vseeno je pazljivo in napeto opazoval pretkanega vsiljivca, medtem ko je v ustih mlel slastne grižljaje. Spomnil se je na lisjaka, kijev hlevu skakal za mišmi, in maminih napotkov, naj ne zaupa tistim, ki za kruhom skrivajo ukano. Hotel je že ponovno pobrati natroseno vabo, pa je še pravi čas pred napadalcem odskočil po bregu navzdol proti potoku. Vedel je, da se lahko reši samo po strmini in dalje po kopnem potoku, kjer mu bodo uspeli daljši skoki. Oba, Mej in mož v zelenem, sta se valila drug za drugim kot dvoje polen. Pukelček pa se je v hipu pobral in se pognal po potoku navzgor. Nepridiprav tudi ni hotel odnehati, toda na spolzkih kamnih mu je vzelo noge, da je zakrilil z rokami in se skopal v ledeni vodi.. »Kar si iskal, si dobil, hudoba človeška!« je odmevalo med pečinami in se umikalo človeškim grožnjam: »Ti bom že pokazal, grba grbasta! Ne boš mi ušel. Še noben jarec mi ni in tudi ti mi ne boš! Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.«

ODPUŠČANJE

S težavo se je Mej vrnil na pečine. Samo tu se je počutil varnega, čeravno ni bilo dobiti kaj prida za pod zob. Na robu odsekanih skal, kjer je sneg zaradi strmine zdrsnil, je veter zavel skozi utripajoče suhe bilke. Bil je tako sestradan, da je zagrizel v šop preperele trave prav na robu prepada. V višavah je opazil črno piko, ki se je večala iz trenutka v trenutek in se tik nad njim spremenila v roparja z ukrivljenim kljunom in grabežljivimi kremplji. Poskočne nožice so grbavčka kot prožna vzmet ponesle na varno, drugače bi ga orel v letu zbil v prepad in se potem z mrtvim gostil.

Sonce je že malce topleje grelo in sneg po grebenu nad prepadnimi skalnimi stenami je hitro pobiralo. Vsak dan se je oven posladkal s popki listavcev, ki so se zdeli v primerjavi s suho travo sočni kot poletno borovničevje.

Medtem ko je premišljeval, če bi se podal do prijatelja, se je sredi belega dne pojavil na sedlu Tiger, izčrpan, toda neizmerno vesel. Tovariša sta se objela, kot da se ne bi videla celo večnost. »Veš, Mej, pri nas je sedaj vse drugače, gospodar se je spremenil. Ženina dobrota je prerasla in pokopala njegovo jezo in požrešnost. Prosil me je, naj pozabim na gorje in krivice. Zagotovil mi je, da bo pri hiši vse po starem: gospodinja ga je sprejela nazaj, spet je ena postelja dovolj velika za oba.« »Tige, si mu zares odpustil? Saj te je skoraj ubil?« »Mej, presenetil sem ga. Ni razumel, kaj mi pomeniš, ni dojel najinega prijateljstva. V starih časih sva se družila in skupaj uživala v lovu. Spremenil sem se. Ti si me spreobrnil. Tu, na skalah, se je v meni nekaj zganilo: začel sem drugače razmišljati. Dojel sem, kaj je dobro, plemenito, da samo dobra dejanja kaj pomenijo. Vsi se spreminjamo, in če koga razumeš, mu tudi laže odpustiš. Moj gospodar sploh ni slab človek! Jaz sem v njem samo prebudil temačne nagone. Veš, tudi v človeku lahko preži zver. Sam gospodar mi je to povedal. Tale hrustljavi hlebček, ki se tako rumeno blešči, pa je gospodinja spekla zate. Tudi obiščeš me lahko, nihče ti ne bo storil nič žalega.« »Tige, prepričan sem, da domov v trop sploh ne smem več. Vzeli mi bodo kožo! Zadnjič me je lovil mož v zelenem.« Pukelček je prijatelju zaupal, kakšne vesele in žalostne trenutke je doživel ob srečanju z dobrim Henrijem in hudobnim možem. »Domov greš lahko spomladi, tvojih reber se ne bo nihče dotaknil. Mak te bo zagotovo pognal v planino, saj si mi pravil, da je dobrega srca in tvoj človeški prijatelj.«

»Tige, te je kdaj strah? Najbolj se bojim groma in bliska. Nikamor se ne moreš skriti. Tej pošasti ne moreš uiti. Mene kar stresa od groze.« »Tudi mene, Mej. Strele in bliska se bojimo vsa živa bitja, še človek trepeta, čeprav se obnaša, kot da je vladar sveta. Niti stvarnika ne spoštuje, pa ga bo že dal v red, pravi gospodar,« je povzel besedo Tiger. »Tige, me boš prišel spomladi obiskat v planino?«  »Seveda, večkrat te bom veselo presenetil, saj planino dobro poznam.« »No, Tige, nekaj bi te rad prosil,« je Mej nerodno mencal. »Saj veš, da ti ne morem ničesar odreči.« »Ko boš na pomlad prišel na obisk, boš stopil pred trop in zarenčal, da se bo ovčja druščina kar stresla od strahu. Jaz pa bom skočil do tebe, te podrl na tla, da boš cvileč in z repom med nogami bežal pred menoj. Podil te bom po vsej planini, dokler se ne bova pred očmi črede skrila v mladem smrečevju. Objeta s samoto gozda, kjer naju ne bo nihče videl, pa bova prijateljsko pokramljala. No, ko boš pa prišel drugič, te bom predstavil vsem kot najboljšega zaveznika. Nihče ne bo vedel za najino zvijačo, Tige.« Mej se je tako vživel v namišljeno prigodo, da je Tigra prav zabavalo. »Še rep med noge bom moral dati? To bo pa težko. Z repom med nogami sem se pobral samo od tod, s skalne police. Drugače nisem nikoli odnehal. Lani na cepljenju me je napadel postaven mlad vrstnik. Želel je postati glavni, pa se je hitro pred vsemi na njegovem kožuhu pokazalo, kdo je Tiger. Slabo bi se končalo z njim, če me ne bi njegova mati, moja stara ljubezen, opozorila, da je moj sin. Ej, dragi Mej, ti si mi prebrisana glavica! Pa naj ti bo, prijatelj.«

»Veš, Tige, potem mi ne bo nihče več rekel, kakšno revše puklasto sem ali Pukelček. Tako bom za vse postal samo junak Mej.« »No, no, prijateljček, vse bova speljala, kot si si zamislil, zdaj pa moram nazaj, da mojih dobrih človečkov ne bo skrbelo.«

Šele ko je Tigra skril gozd, si je Mej privoščil razkošno pojedino na račun spreobrnjenega Tigrovega gospodarja. Ob srečanju s prijateljem je pozabil na lakoto.

TIGROVO SLOVO

Zima se ni in ni hotela umakniti, čeprav so se že v ranih jutrih oglašali različni ptičji spevi in se zlivali v veličastno zborovsko pesem pričakovanja, upanja in ljubezni, v pesem o prihodu pomladi. Ptički so se ženili in popki na drevju so nabrekali in dajali sočno hrano srnjadi, zajcem in seveda tudi Meju. Zima je bila to leto trmasta kot še nikoli. Stepli so se južni in severni vetrovi in pričele so padati cele kepe snega, da Meja sploh ni bilo videti iz bele odeje. Najhuje pa je bilo, da je ponovno pritisnil mraz. Pukelček je bil obsojen na čepenje in čakanje pod košato smreko. Zopet so mu teknile smrekove iglice, ki pa so obležale v želodcu kot kamen.

Tigra, ki je bil prepričan, da je Mej zimo že prebil, je začelo skrbeti. Nenehno mu je misel uhajala k prijatelju. Po sporu z gospodarjem ga je večkrat prijelo, da bi sklical volčji trop, tako kot so to počeli v davnini njegovi predniki. Ko je začutil, da se je grbavček znašel v težavah, je brez prestanka klical: »Auuu – auuu! Mej, si še živ?« Toda Mejev odgovor je bil tako šibak, da je potonil že za gozdnim robom in ga Ti¬ger ni slišal. Hišni poglavar, ki je opazil Tigrovo skrb, se je odločil, da poiščeta begunca skupaj. »Pregazil ti bom pot, ti pa prijatelju ponesi kruh!« Tiger, ki je samo čakal na ta trenutek, je planil proti pečinam, najprej po gozdni poti, v dolgih skokih hitel po potoku navzgor in se malo pred pečinami izgubil med košatim drevjem. Gospodar je volčjaku nekaj časa sledil in se nenehno oglašal. Ker je Tiger ubiral pot po potoku, ni puščal za seboj nobenih sledi; zato je obupal nad sledenjem in se vrnil domov. Ženi je dejal: »To pa je res prijateljstvo, ki presega človeška čustva.« »Morda sta raje sama, da se lahko odpreta drug drugemu. Srečna sem, da ju razumeš,« je gospodinja hvaležno pogledala moža.

V tišino novega jutra je udaril kot grom strel iz puške. Hudobni človek je iskal mrkačka Pukelčka. Obračal se je kot vrtavka, stikal po grmovju, brskal med skalovjem in ves nemiren pogledoval proti pečinam. Kar zagleda volčjaka, kako se v dolgih skokih poganja proti njemu. Brez razmišljanja je zaključil: »Ti pa tu nimaš kaj iskati!« In že je počilo. Tigra je zapeklo v prsih, da je klecnil na kolena, človek pa jo je ves zadovoljen hitro popihal. Meja, ki se je ravno podajal na skalnati greben, je strel iz puške vsega pretresel. Zla slutnja ga je obšla. Pomislil je na prijatelja, kar zasliši hropenje in zagleda opotekajočega se Tigra stopati iz gozda s kosom kruha v gobčku. Stisnilo ga je pri srcu. V divjem skoku je planil v sneg. »Tige, moj Tige, kaj so ti storili?«

Mogočni pes je zahropel in se sesedel kot prazna vreča. Kos kruha, ki ga je držal v gobčku, je bil vedno bolj krvav. »Hudobni mož ... Mej, pojdi v vas. Ustrelil te bo. Beži!« Tigrove oči so postajale vse bolj kalne, besede so mu zamirale v grlu. Po snegu se je razlezel rdeč madež ... Tam na sedlu, kjer sta se prvič srečala, je Tiger umiral na snegu, ki se je napajal z njegovo krvjo. »Tige, nikar, ne smeš umreti! Kaj bom brez tebe na tem svetu!« Mej se je stisnil k prijatelju, da bi mu ustavil krvavenje na prsih, toda vse je bilo zaman. Tiger je ugašal kakor poslednji plamenček sveče. Mej se je zrušil od bolečine. Zazdelo se mu, da je sonce zašlo, čeprav je sijalo in grelo z vso pomladno močjo in se je sneg vidno talil. Od spoznanja, da Tiger umira, se je tresel kot šiba na vodi. Ves dan se ni ganil od njega. Mesec ga je obsijal nepremičnega ob prijateljevem truplu. Želel si je, da bi tudi njemu hudobni človek vzel življenje. »Še mene pokončaj, morilec!« je kričal, da je odmev splaval med pečinami v dolino. V vasi so se ljudje spraševali, kaj je zmotilo gorski mir, in se ozirali proti prepadnim stenam. Vedeli so, da nad previsnimi pečinami prezimuje mrkaček, in se niso mogli načuditi njegovi radoživosti.

POGREBCI IN HUDOBA

V ranem jutru sta Meja iz moraste bolečine prebudila krokarja, ki sta krožila nad njim in naznanjala: »Krv, krv, krv!« Kmalu sta priklicala celo jato pajdašev, ki se je spustila na Tigrovo truplo. Meja je vsiljivi obisk predramil in razjaril. »Pustite mojega prijatelja, saj se še ohladil ni,« se je divje zaganjal v odvratne pogrebce. »Črvi ga bodo pa lahko požrli, nam pa ne privoščiš krvi in mesa!« In daleč naokoli je odmevalo: »Krv – krv – krv!« Spoznal je, da mrhovinarjev ne bo odgnal. Vseeno ni odnehal: »Ne dam vam prijatelja!« Začel je zakopavati Tigra, najprej s snegom, nato pa še s prstjo in listjem. Dokler se gomila ni dvignila nad belo odejo, se ni oddahnil. Šele tedaj so krokarji odleteli više v gore, kjer gospodarijo snežni plazovi ...

Tako je Pukelček pokopal svojega najdražjega prijatelja. Ob gomili so ga prešinile Tigrove zadnje besede: »Hudobni človek ... Vrnil se bo!« Nenadoma se mu je prebudil deveti čut, da se je ozrl okoli sebe. S pogledom se je srečal s hudobcem v človeški podobi, ki je stal nekaj skokov nad njim. Človek se je vrnil, da bi zabrisal sledi za seboj. Tigra je nameraval zavleči med skale ali vreči čez pečine. Za hip sta se pogledala in oba sta se zavedala, da je prišel usodni trenutek. Hudobec je kriknil: »Moj si, pokveka!« in se vrgel na ovna. Mej je planil proti prepadnim skalam navzdol s hudobcem za hrbtom. Koščeni prsti so grabili po volni na plečih in niso in niso hoteli popustiti. Pukelček je vlekel nepridiprava s seboj v brezno. Vedno hitreje sta drsela. Tik nad prepadno steno je Mej odskočil vstran, na skalnati greben, hudobec pa je zdrsnil v prepad. V njegovih dlaneh je ostal samo šop izpuljene volne ... Mej se je vrnil na Tigrovo gomilo. Nehote so se v njem nizali dogodki, ki so ju povezovali: prvo srečanje v skalah, reševanje pred lovskimi psi, Tigrovo žrtvovanje pred gospodarjem, njegovi obiski in pomoč v zimskih tegobah ... Meja je postalo sram pred samim seboj, da je hotel postati junak na račun Tigrove prijateljske vdanosti in nesebičnosti. »Tige, zame si bil kot dobra mati. Razumel si mojo ranljivo in občutljivo dušo. Nikoli se nisi spotaknil ob mojo podobo. Ob tebi sem se počutil močnega, enakovrednega. Učil si me življenjskih modrosti. Odpiral si mi oči. S tvojo pomočjo sem preživel najtežji letni čas. Ob tvoji modrosti in dobrodušnosti je rasla moja notranja moč. Tige, s tvojim odhodom se je končala moja mladost. Prijatelju ne moreš izreči le zahvale, to so prazne besede. Hvaležnost bom nosil v srcu, kamorkoli me bodo zvabile rože na planinskih pašnikih. O tvojih plemenitih dejanjih bom pripovedoval vnukom, o tvojem iskrenem prijateljstvu in junaštvu se bodo pogovarjale črede ovc. Tige, prišel je čas, da poiščem Mejico, svojo domačo stajo. V vas pojdem, zdaj, sredi belega dne, tako kot si me učil, prijatelj. K tebi pa se bom vračal do konca svojih dni ...«

VRNITEV DOMOV

Ves negotov in hkrati poln upanja je Mej zlezel skozi lesen plot in se znašel na vrtu pred hišo, kjer so domovali dobri ljudje. Razigrani otroci so predenj stresli košaro otave in se podili okoli njega. Začutil je varnost, ki ga je obdajala, in se pogreznil v globok spanec. Hišno znamenje na ušesih, vrezana velika črka V, je pričala, kje je doma. Gospodar Mak je Pukelčka z navdušenjem popeljal v domačo ogrado in se ni mogel načuditi njegovi radoživosti. »Pa si le preživel zimo na prostem, moj junak! Dobrodošel med svojimi spet doma.«

Ko so ovce na domačem dvorišču zagledale izgubljenčka, je blejalo med tropom: »je res Mej? Seveda, naš Pukelček je, z grbo vred!« Beka, Mejičina mati, je še vedno kazala svoj stari in zlovoljni obraz: »Kakšno srečo si imel, večjo kot pamet, Pukelček! Glej, tamle te čaka hčerkica. Mejica ti je podarila lepo, zdravo jagnjico. Brez grbice je. Ja, vrgla se je po mojem rodu.«

Mejica je Meju planila v objem in zabejala: »Dragi moj, pa sva spet skupaj,« in ga popeljala k hčerkici. Malo Pikico sta ravno tako kot staro mamo Piko krasili dve črni solzi pod očmi. Srečni očka si je kar ni mogel nagledati ...

Brata Mak in Sigi sta Meja prav umetniško ostrigla. Na hrbtu sta mu pustila daljšo volno, da se je grba prekrila in skoraj skrila.

JUNAK MEJ

Ob novem mlaju sta Mak in Hitra noga pognala trop proti planini. Za vasjo je ovcam pot zaprl volčjak in se divje zaganjal vanje. Mej, ki se je držal bolj na repu, se je zbal za hčerkico Pikico in Mejico in se v skokih prerinil do vsiljivca. Pred očmi se mu je porajala podoba dobrega Tigra, ki pa se je ob strašnem renčanju neznanega volčjaka hipoma razblinila. Takoj je spoznal, da ima opravka s podivjano zverino. Mirno je dal vedeti, kdo bo moral odnehati zlepa ali zgrda. Mesojedec je opozorilo preslišal in med renčanjem kazal ostre zobe. Zato jo je, kot bi mignil, skupil po smrčku, da se je cvileč in z repom med nogami izgubil v oblaku prahu. Mej je imel neprestano pred očmi, da je ovčejedce treba krepko potipati po smrčku.

Ovca vodnica je povabila Meja tako glasno, da so slišali prav vsi v tropu: »Pridruži se mi na čelu, saj se le ob tebi počutim varno.« Od takrat Meju nikoli več nihče ni rekel Pukelček: za vse je postal in ostal junak Mej. V poznem poletju je trop v visokogorski planini pričakal medved. Postavil se je na planinsko stezo med rušjem in se grozeče pozibaval na zadnjih nogah. Čreda se je preplašeno ustavila. Mej dotlej medveda še ni srečal. Vseeno je neustrašno stopil pred zverino, kot bi se srečal s planinskim zajcem.

Medved je bil sprva karseda presenečen, saj takšnega samozavestnega nastopa od ovna zagotovo ni pričakoval. Neznansko močna šapa pa je poskrbela, da je mali izzivalec zletel po zraku nekaj skokov daleč v rušje. Ko so ovce videle, kaj se je zgodilo z Mejem, so se razbežale na vse strani. Medved je ujel le dve stari ovci. Če se mu junaški oven ne bi bil postavil po robu, bi neopazno mesaril po čredi, dokler ovce ne bi opazile grozljivega početja. Mej je obležal nemočen na hrbtu v rušju. Medved ga je zadel ravno na grbo, mu polomil rebra in potrgal za dve dlani kože, da mu je visela s hrbta. Mejica se je vrnila na žalostno prizorišče spopada in kot brez uma toliko časa bejala, da so pritekli bratje Mak, Hitra noga, Sigi in njihov oče Joh, vsi dobri ovčarji, ter ranjenca na nosilih odnesli do planinske koče, kjer so mu zakrpali in oskrbeli rane. Kožo so mu vrnili v prvoten položaj in zvezali volno zdrave kože s poškodovano.

Mej se nekaj dni ni mogel gibati niti jesti, pa mu je dobri stric Tom, oskrbnik koče, vlival v usta vodo z zdrobljenimi planinskimi rožami. Hranil ga je kot dojenčka in pokazal vse svoje zdravilske sposobnosti. Ko je luna ob mlaju ponovno prišla naokoli, je mladi oven, spet zdrav kot dren, že sledil tropu. Tedaj je Mejica povedala, zakaj ji je ljuba tudi Mejeva grba. »Zdaj pa zares vem, zakaj mi je všeč tudi tvoja grba,« se je vsa srečna smehljala. »No, zakaj?« je bil Mej skoraj užaljen. »Rešila ti je življenje, drugače bi ti bil medved zlomil hrbtenico. Tvoja grba je vsa prepletena z mišicami in je prenesla njegov silni udarec.« In Mejica je narahlo položila svojo ljubko glavico na grbo svojega dragega ... Vsako jesen je Mej z Mejico in svojimi obiskal prijateljev grob. Ob Tigrovi gomili je njegov gospodar postavil lesen križ iz nagnojevega lesa, vkopan v živo skalo, da bo še dolgo kljuboval zobu časa. Na križ je vrezal Mejeve besede: »Tu počiva prijatelj Tige — ee.« Mej in Mejica sta se vedno zadnja vrnila s planine domov. Ponavadi ju je pregnal sneg. Gospodar si je želel, da bi ga junaški oven razveselil s celim tropom potomcev. Toda Mej je sledil le Mejici. Dandanes se tudi po njima pase po planinskih pašnikih cel tropič samih zdravih, krepkih, postavnih ovc in ovnov z igrivimi jagnjeti, ki kar prekipevajo od življenjskih radosti.

Neke pozne jeseni, ko macesnovi viharniki niso in niso odvrgli iglic in so pričeli rumeneti, ko je pobelil najvišje vrhove že prvi sneg, sta Mejica in Mej obujala mladostne spomine. Čar in lepota ljubezni ju je zazibala v sen, da sta ostala v planini za vedno. Vsako pomlad, ko se trop vrne v planino, ovce iščejo in kličejo svojega junaka: »Mej — meeej!«

-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-
Človek, če boš v planinah čisto natanko prisluhnil šepetu vetra, urejanju jagnjet in bejanju ovc, boš slišal in dojel tole povest.