Punčka, kje si doma?

Punčka, kje si doma? Zbirka Sinji galeb Dragica Gračner

Spisano:	Urša Grm
Izdano:	Mladinska knjiga Ljubljana 1984
Viri:	Knjiga Punčka, kje si doma?
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Kadar me pokliče teta Nada, ponorim. Posebno še, če me pokliče s tistim pojočim, sladkim glasom, ki navadno pomeni: »Urša, kako boš rekla tetici?« ali: »Urša, povej stricu pesmico, ki si se jo naučila v šoli.« Danes me je poklicala v točno takem tonu in spet sem čisto ponorela. Le na znotraj sern ponorela, na zunaj sem ostala mirna. Celo odgovorila sem z nežnim glasom: »Prosim, teta.« Tako ji bom odgovarjala še eno leto in sedem mesecev dokler ne bom polnoletna, potem jo bom poslala k vragu. Da bi to razumel, bi moral poznati teto Nado in mene in razmere, v katerih sva se seznanili. Upam si trditi, da so bile precej nenavadne. Pravzaprav je minilo že precej časa, odkar sva se prvič srečali. Brez skrbi, ne mislim se zdaj na široko razgovoriti o svojem trapastem otroštvu. Poznam ljudi, ki so stari že dvajset, trideset let in še vzdihujejo: »Zakaj nisem več otrok!« Kar se mene tiče, sem res vesela, da je to sranje že za menoj. Da boš razumel vso stvar, bom navedla samo nujne podatke. 1.) Ko sem bila stara tri leta, sem dobila roza plašček, ki sem ga imela posebno rada. Tudi spala sem v njem. Rekli so mi Sneguljčica. 2.) S šestimi leti sem šla v šolo. Lahko bi šla s petimi, ampak visoka sem bila le tri četrt metra, zato so mi pedagogi svetovali, naj še malo počakam. Tako sem jokala, da me nihče ni mogel potolažiti. 3.) Do osmega leta se ni zgodilo nič posebnega, edino to, da mi je Vito podrl sneženega moža. Tistega sneženega moža sem delala celo dopoldne, bil je res krasen; imel je lonec in korenje pa oglje za oči, in velik je bil in vse to, potem je prišel tisti sosedov bedak in ga podrl. In še tako ostudno se je režal; imel je grozno rumene konjske zobe in velik nos. Na take stvari sem res alergična. Hotela sem ga ubiti. Zapodila sem se za njim, a je bil hitrejši, čeprav tudi sama pretresljivo dobro tečem. A potem sem ga le ujela. Vem tudi zakaj. Ne zato, ker sem tako dober tekač, ampak ker se je pustil ujeti. Tudi branil se ni, ko sem ga s pestmi tepla po obrazu. Najbrž sem mu razbila nos, ker je bil kmalu ves krvav. Najbolj me je jezilo to, da se sploh ni branil! Take stvari v človeku podžigajo bes. Potem se je na pragu prikazal moj oče in ponorel. Premlatil me je, da sem bila vsa črna. Seveda se tudi jaz nisem branila. Slabost otrok je navadno v tem, da se ne znajo braniti. 4.) Ko sem bila stara devet let, je prišla v našo hišo tista čarovnica. Pod točko št. tri sem še pozabila omeniti, da mi je takrat umria mama. Mislim reči spodobilo bi se, da to omenim vsaj pod točko 3, če že ne v posebnem poglavju z naslovom »Ključni dogodki mojega življenja« ali »Udarci usode« ali kaj podobnega. V resnici pa zame skoraj ni vredno omembe. Kolikor se spominjam mame, je bila njena edina specifičnost v tem, da je bila vedno rdeča in zabuhla v obraz. Hočem reči, da se ne spomnim nič drugega. Vse na njej in v povezavi z njo je bilo tako navadno: vedno je npr. nosila nekakšen rozast predpasnik, vedno je kaj kuhala in bezala okoli štedilnika, če pa že ni kuhala, je kaj pletla, če pa tudi pletla ni, je gotovo prala, v prostem času pa preganjala moje mlajše brate in sestre, ki so ji razbijali posodo ali kaj podobnega. (Imam še kakšna dva brata in sestro, ki so nekaj let mlajši), če rečem, da je bila »gospodinja«, sem jo zelo dobro opisala. Tudi ko je umrla, je imela čisto navaden pogreb: navaden jesenski dan, navadno število pogrebcev in navadno sivo krsto, ki se je z vsem lepo ujemala. Pogreba se spominjam precej natančno, ker je duhovnik kar naprej kihal in mu je iz nosa visela sveča, kar se mi je kljub resnosti položaja zdelo zelo smešno. Priznam pa, da me je pozneje čedalje bolj skrbelo. Začela sem premišljevati, ali mu ne bi posodila robca. Dvakrat sem ga v žepu že odločno stisnila in potegnila ven, a sem si vsakič premislila. Res sem se enkrat že useknila vanj, ampak lepo zložen in precej bel je bil še vseeno. Ko so spuščali krsto, sem se dokončno odločila, toda duhovnik je bil prav tako grozno zaposlen; menda je škropil ali odpiral molitvenik, ne vem več, spominjam se le, da sem že stopila k njemu in v roki stiskala robec, a prav takrat je začel brati nekaj strašno pomembnega, če se ne motim, nekaj o bogu in angelih, ki so poklicali mojo mamo. Večkrat je omenil besedo »bog«, ker mi je vse doslej ostala v ušesu. Imel je pretresljivo pojoč glas. Vsak stavek je začel z: »In bog je rekel...« Nečesa nisem in nisem razumela: kako je mogoče, da ljudje tako pomembne stvari govorijo s takim nosom. V bistvu tega še zdaj ne razumem, čeprav sem stara že 16 let. Pa ne, da ne bi marala duhovnikov, saj so še kar v redu ljudje. Ampak vzemimo za primerjavo profesorja, ki v samih gatah razlaga relativnostno teorijo. Ali celo brez njih. Ne rečem, da zato ne zna relativnostne teorije, samo da to nekako ne gre skupaj. Ne deluje preveč vzvišeno in tako naprej. Ko sem bila torej stara devet let, se je očka drugič oženil in sicer z neko gosko iz sosednje ulice. To, da si je izbral tako gos, mu zamerim. Če bi se kdaj razgledal malo dlje naokoli, bi najbrž pripeljal domov kaj drugega. Ne trdim, da bi s svojo inteligenco in okusom lahko dobil kaj posebnega, kakšno dobro žensko in tako naprej, vsekakor pa vsaj nekaj srednjega. Kaj je videl na njej, mi še danes ni čisto jasno. Včasih sem ob pustih jesenskih večerih ure in ure premišljevala o tem, a nisem našla odgovora. Zato se v to reč ne bom več spuščala, ker me samo spravi v slabo voljo. Moški tako ali tako ničesar ne vidijo. Videl je rdeče lase, ne rečem, ker so precej očitni, pa seksi noge, čeprav so bile, če vprašaš mene, v kolenih malo preveč zalite, ampak ženska najbrž ni nič opazila, mislila je, da je vse v redu, ker je zelo rada v miniju skakljala okoli. Vražje samozavestna je bila! Rekla ji bom kar Rdečelaska, kajti ime, ki ga je imela v dokumentih, ji ni preveč pristajalo. Se pravi, nekako se ni ujemalo z njenim značajem in temperamentom. Rdečelaska mi je že ob najinem prvem srečanju dala razumeti, da do mene ne čuti ravno materinske ljubezni, tudi ne simpatije, in upam si trditi, da niti ravnodušna ni bila. Torej me je bolj ali manj sovražila (dobro sklepam?). Ne misli, da pretiravam. Vem, da ni imela razloga za kaj takega. Tudi mene je to begalo, dokler nisem odkrila, da je Rdečelaska na splošno skregana z logiko, čeprav je drugače kar sposobna in iznajdljiva ženska. In praktična, presneto se je spoznala na kozmetiko, denar in podobne zadeve. Pa strašno informirana je bila, brala je Dnevnik in Jano in take reči, tako da je v debatah o politiki in modi vedno potolkla očeta. Uh, kako ga je zabila! Na koncu je svoje argumente utemeljevala s kakšno tako: »Brala sem v Jani in Anteni.« To je res hudič, kaj, če ti kdo obriše nos s takšnim dokazom. Kar na rit te vrže in nimaš več besed. Res je imel očka ob Rdečelaski vedno manj besed. Ko je torej prvič prišla v našo hišo (bilo je prvič in zadnjič, ker se izselila ni več), me je premerila s svojimi grozljivo zelenimi očmi in se zlobno nasmehnila. Žal ti zdaj res ne morem povedati, ali je bil takrat sončen ali deževen dan in ali so morda peli ptički. Najbrž bi morala opisati vso to sceno, spodobilo bi se, ne, ampak se res ne spomnim. Spominjam se le, da sem zardela, kar močno sem zardela, kajti taki nasmehi me prav zakompleksajo. Če te kdo že ne prenese, bi po mojem to lahko pokazal kako drugače, ne ravno z nasmehom. S takim sadističnim nasmehom. Počutila sem se dokaj bedno. Imela sem skuštrane lase, umazan obraz (pravkar sem pritekia od zunaj) in strgano obleko. Ob taki dami, kot je bila Rdečelaska, to ni delovalo preveč prikupno. Sem že povedala, da je imela vijoličasto polakirane nohte? In da je vedno dišala po neki nagnusni kolonjski? Take stvari drugim imponirajo. Najhuje pa je to, da je očka čisto padel na finto. Takrat npr. ga je postalo sram. (Česa vsega se nekateri ljudje ne sramujejo!). Obrnil se je stran in nekaj zamrmral. Potem je začel govoriti neke oslarije o tem, da je to moja nova mamica. Malo me je zvilo. Nimam nič proti, če je kdo komu mamica, če je za to vsaj ena od obeh prizadetih. Ne vem, katera od naju je bila bolj navdušena nad drugo. Vse sama osladnost. Ponudita sem ji roko, a jo je spregledala, zato pa me je pobožala po laseh. Zelo previdno, da ne bi dobila kakšnega prhljaja ali kaj takega. Čez nekaj dni se je moja postelja znašla v veži. Veža je prostorna; v njej je velika razpadajoča omara, oleander in še nekaj trapastih rož, ki se vidijo po balkonih. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj imamo te rože, pelargonije ali begonije ali kaj že. Mama je gotovo vedela, da niso lepe, a jih je vseeno vztrajno zalivala in vse to. Najbrž je mislila, da rože morajo biti pri hiši. So pa to res strašne rože, smrdijo in so polne uši, pa kar naprej kaj pada z njih. Ampak glavno, da so rože. Na tleh je star topli pod, ki je ob kotih že čisto razjeden, in pod njim se plazijo razni pajki, mravlje in podobne stvari. Zdaj razumeš, kako me je razjezilo, ko sem v tem prostoru zagledala svojo posteljo! Največ zato, ker sem rada čista in v čisti sobi. Mislim, smrkav nos, posrane hlače, umazano stranišče in take reči, to me res dotolče. Tega ne maram. Če sem rekla, da sem bila umazana, ko sem srečala Rdečelasko, to še ne pomeni, da sem vedno taka. In takrat sem bila stara šele devet let. Kljub temu sem se že takrat rada kopala in si včasih sama od sebe očistila zobe. Tako, da niso bili rumeni, ker ne prenesem rumenih zob. Seveda pa sem takoj razumela, za kaj gre. Očka je stal med vrati in me prizanesljivo gledal. Moral bi videti to sceno, podobno limonadnemu prizoru iz kakšne broadwayske melodrame petdesetih let: oče, s cigaro v ustih, naslonjen na rob vrat, s trpečim izrazom v očeh in kančkom ravnodušja izza otožnih trepalnic gleda svojo nemogočo hčer, ki mu s svojim obnašanjem zadaja srčne rane, in tako dalje in tako dalje. V resnici se je obnašal, kot bi bila jaz česa kriva. »Urša...« Glas s to intonacijo me vedno presune. Poslala sem mu razumevajoč pogled (»Saj je vse v redu!«), a ga je prezrl in začel razlagati, kot si je on to zamislil že od vsega začetka: »Tukaj boš prespala samo nekajkrat, dokler ne preuredimo sobe na podstrešju. Tam bo potem tvoja soba. Naloge pa lahko pišeš v kuhinji. Razumeš?« Pokimala sem. Kaj naj bi bila rekla? Nisem hotela, da bi mi zaradi neprimernega vedenja posteljo prestavili še kam na vrt. Ali v garažo. V garažo! Tega sem se bala. Že kar videla sem Rdečelasko, kako bi vsako jutro prišla po svojega fička in se nalašč malo zaletela v mojo posteljo. Ali pa bi vselej potrobila, da bi me vrglo pokonci. Takrat sem imela bujno fantazijo. »Vse je v redu, očka,« sem dodala brez zveze. Ko sem se že odpravila v šolo, pa sem se spomnila na Rdečelasko in njeno rit v moji sobi (in tam je zdaj spalnica, če kaj vem), vse to me je spet spravilo v slabo voljo. Čisto brez volje sem šla v šolo. Hodila sem po vseh možnih ovinkih, zdolgočaseno stopala tik po robu pločnika ali pri rdeči luči prečkala ulico in potem pokazala jezik voznikom, ki so kričali name. Počutila sem se čisto brez zveze. Če sem iskrena: bila sem žalostna. Premišljevala sem, ali bi sploh šla v šolo. Prvič ne bi bila šla kar tako, brez razloga, kajti razlog je takrat bil, namreč ta, da sem imela vsega čez glavo. Ni to v redu razlog? Drugače sem bila vedno pridna punčka, odlična in tako naprej, samo vzgojno rahlo proble- matična. Ko sem šla skozi park, sem si divje zaželela, da bi plezala po drevesih in skakala po travi. Splezala bi na bližnji hrast in na njem ostala nekaj dni kot Pika Nogavička. Naenkrat sem si zaželela sladoleda in gugalnice in vse te stvari. A sem vseeno odšla v šolo. Sprevidela sem, kako bi Rdečelaska uživala, ko bi si me upravičeno lahko privoščila. Ta zadeva s šolo bi ji prišla ravno prav za kaj takega. Čeprav jo drugače šola in jaz ne vsako posebej ne oboje skupaj prav nič ne gane, ampak to je že druga zgodba. Tudi v šoli je bilo eno samo sranje. Spominjam se, da so me čisto znervirali, ker sem nalogo pozabila napisati s črnilom, zato jo moram doma še enkrat s črnilom. Ne rečem, da je ne bi bila že napisala s črnilom, če bi ga imela. Imam pa samo en kemični svinčnik, ker mi je Jana, to je moja sestra, zlomila pero. Jana mi vedno kaj polomi in popacka, in to počne še zdaj, čeprav je stara že enajst let. Občutek imam, da mlajši otroci nikoli ne odrastejo. Domov sem se vrnila čisto zdelana. Vsak dan sem se domov vrnila čisto zdelana. To je najbolj značilno za tisto obdobje: da sem bila zvečer vedno na smrt utrujena. Niti na misel mi ni prišlo, da bi se podila po igrišču. Gledam vse tiste otroke na igrišču, ki kar naprej nekaj počnejo, skačejo in tekajo in plezajo ali pa vsaj kričijo; jaz za kaj takega sploh nisem imela energije. Ne bi mogla reči, da nisem nič delala, hodila sem v trgovino, včasih sem skuhala (če je imela Rdečelaska službo popoldne) in Mateju sem morala kar naprej umivati rit, ker se je se pri treh letih podelal v hlače. Matej je spet eden mojih bratov, če še ne veš. In ta je bil najbolj problematičen; kar naprej se je metal ob tla, ker je bil čudno v letih, ko ga je grabila trma, pa pljuval je in take stvari. Precej grozen otrok. Drugače pa prikupen; če sem mu dala bonbon, je vedno rekel hvala in iz čikgumija je znal narediti velik balon. Moral bi ga videti v kavbojkah! Že takrat se je videlo, da bo še frajer, ko odraste. Zdaj je res kar luštkan. Ampak takrat sem komaj čakala, da zraste. Hočem reči, da sem bila zvečer vedno utrujena. Zaspana. Rada sem, šla spat. Zaspala sem v treh sekundah, čeprav je bila moja postelja še precej dolgo v veži. Tistega lepega pomladnega dne so v šoli delili spričevala. Stara sem bila enajst let. Bilo je podobno kot za prvi maj. Vse učiteljice so bile našminkane in v visokih petah in z nekakšnimi rožicami na prsih. Pa ravnatelj se je kar naprej oglašal po zvočniku. Bilo je sila pompozno, čeprav je v resnici vse skupaj ena figa. Še nikogar ni zadela kap, ko je dobil spričevalo. Tudi mene ni, čeprav sem imela eno trojko in je bilo to precej nenavadno zame, ker sem bila dotlej vedno odlična. S trojko pa seveda ne moreš biti odličen. In ta trojka je bila angleščina. Ne misli, da ti bom zdaj začela razlagati, kako me je učiteljica zafrknila in tako naprej, ker me ni. Prekla (tako smo ji rekli, ker je bila visoka približno dva metra in težka kakšnih 40 kil) je bila čisto drugačna. Prav trudila se je, da bi mojo angleščino spravila na štirico. Mislim, da je ona s svoje strani naredila vse. Vedno mi je postavljala čisto razumljiva vprašanja, in, ko sem začela govoriti neumnosti, se ji je nagubalo čelo in dobila je nekam otožen izraz. Včasih se ji je tresla roka, ko je odpirala redovalnico. Verjetno je bilo vse to zanjo vsaj tako mučno kot za nas. Pred konferenco me je trikrat vprašala. Prvič nisem znala, potem se nisem več učila, ker sem mislila, da me ne bo več vprašala. Ko me je drugič poklicala, sem bila prepričana, da je zdaj res konec. In tretjič od presenečenja sploh nisem mogla odpreti ust. Prav hudo mi je bilo, ko sem videla, kako mučno je njej. Rada bi ji bila kaj odgovorila, jezila sem se sama nase, ker nisem znala. Sklenila sem, da ji bom vsaj ob podelitvi spričeval povedala kakšno pesmico v angleščini. Spomniti se nisem mogla nič boljšega, zato sem se naučila kar Hamletov monolog. Bila sem jezna, ker prvo uro nisem prišla do nje zaradi vse tiste gneče in vpitja. Sledila je nekakšna proslava in potem naj bi odšli domov. Iskala sem jo po vsej šoli, čisto panična sem tekala po hodnikih. Čistilka mi je povedala, da je že odšla, in to me je čisto strlo. Kar solze so me zalile. Usedla sem se na stopnice in se drla kot idiotka. Cel Hamletov monolog sem znala; saj poznaš tisto sranje, gotovo ste se učili v gimnaziji »to be or not to be«; vse prav do konca, dve uri sem se učila, ampak to ni važno, hočem ti le povedati, da sem vsekakor hotela priti do Prekle, da bi ji to povedala. Preklo sem imela od vseh ljudi najrajši. Bila je zelo občutljiva in nežna duša. In precej dobro je dojemala nekatere stvari, ki jih odrasli zelo težko razumejo. Nekoč sem se sredi njene razlage zastrmela skozi okno in mi je rekla: »Urša, kam pa gledaš?« »Gledam tista dva metulja, ki se lovita v travi.« Stopila je k oknu in pogledala: »O, kako nenavadno!« je tiho vzkliknila. S svojimi velikimi modrimi očmi je gledala začudeno kot otrok. Imela sem jo prav rada. Tudi če je prej še ne bi imela, bi jo takrat gotovo vzljubila. Sprašujem se, kaj je zdaj z njo. Gotovo se je poročila z enim tistih bebcev brez domišljije, ki se potem doma grejo oblast. To je usoda. V redu punce vedno naletijo na takšne ušive tipe. In jim potem iz same ljubezni pustijo, da jim serjejo po glavi. Prav lahko si predstavljam, kako bi mu rekla: »Poglej no tista dva metulja, nista srčkana?« in tako naprej. In on bi ji odgovoril: »Ženska, cunjo v roke in ne sanjaj!« Vem, sanjači po navadi končajo v kakšni zabiti kuhinji. Ni to tragedija? Sedela sem torej na šolskih stopnicah in hlipala v dlani. Čistilka me je trepljala po rami in tolažila: »Saj ni tako hudo, no. Bo doma hudo? Imaš veliko cvekov?« Odkimala sem. Pobožala me je po laseh. Po pravici povedano: želela sem si celo, da bi imela cveke, samo da bi bila ona zraven mene. So še hujše stvari kot nezadostne ocene. Brisala sem si nos v čistilkin robec in jo opazovala. Imela je dobrosrčen obraz, zalita lica in pege na nosu. Spominjala me je na mojo mamo. Tudi to, da mi je ponudila robec, me je spominjalo na mamo. Nasmehnila sem se ji, da se ne bi še ona sekirala zaradi mojega spričevala. Ne vem, zakaj se vsi sekirajo zaradi prekletih ocen! Mene skrbijo čisto druge stvari. Odpravila sem se domov, precej pobita in vsa taka. Ko sem vstopila v kuhinjo, je Rdečelaska ravno pospravljala posodo z mize. Hladno me je pogledala. »Kje si bila tako dolgo?« »V šoli,« sem naveličano odvrnila. Po navadi ji nisem odgovarjala s takim tonom. »Povej no, niste danes dobili spričeval?« »Jasno!« Sumničavo me je premerila in iztegnila roko. Izročila sem ji spričevalo. Vse skupaj me je dolgočasilo. Ni mi bilo do ničesar več. Preveč me je dotolklo to, da nisem prišla do Prekle. »Kaj je pa tole? Trojka!« je zavreščala čarovnica in spričevalo spustila na tla. Pozabila sem povedati, da je včasih kaj malega zaigrala v filmih, kjer je gotovo vzljubila dramatične scene. V naslednjem trenutku sem že začutila njeno roko na svojem licu, kar naenkrat me je pritisnila. Še vedno ne razumem, da kakšna ocena koga lahko ujezi. (Ti to razumeš?) Ko me je še kar naprej tolkla po obrazu, sem se malo zavedela in stvar me je začela jeziti. Ne rečem, če bi jo res skrbelo zame (pa je ni)... Razen tega o angleščini, zaradi katere se je razburjala, ni imela pojma. Res mi je dokazala, da je popolna goska. V sebi sem jo celo pomilovala. Pokrila sem si obraz z rokami in potrpežljivo čakala, da jo napad mine. Nisem jokala, nobenega glasu nisem spustila. Vse skupaj se mi je zdelo prebedno. In še vedno sem bila žalostna zaradi Prekle, tako da me ta scena sploh ni preveč ganila. Ves čas sem mislila na tisti trapasti monolog in začela recitirati: »To be or not to be, that is the question. Whether it is nobler in the mind to suffer...« Rdečelasko je to še bolj razburilo, začela me je lasati. Ker nisem noben mazohist, sem se branila, odrinila sem jo in podobno. Vstopil je oče, ki sploh ne prenese, da bi se kje tepli brez njega. Če je naokrog kakšen pretep, ga vselej zvleče zraven. Lahko bi rekla, da ima nos za take stvari. Takoj se nama je pridružil. Grozno. Zaradi ušive trojke iz angleščine! Nekako sem pobegnila iz kuhinje in stekla v svojo sobo. Zaklenila sem se v svojo sobo! Pogledala sem se v ogledalo. Zdelo se mi je, da se že dolgo nisem pogledala v ogledalo, morda že več let ne. Videla sem, da imam dolge razpuščene lase, pa precej skuštrane, zelene oči - bila sem prepričana, da so bile včasih modre » in rdeč obraz. Na kaj me je že to spominjalo? Drugače sem si bila kar všeč; opazila sem celo, da sem kar luštna, imam majhen nosek in lepa usta, samo da grdo gledam. Res sem grdo gledala, kot bi mi bil kdo za petami. Poskusala sem se nasmehniti. Kadar se smejim, sem prav čedna. Baje sem podobna tisti Liz Taylor, ampak to mi je vseeno. Raje vidim, da nisem nikomur podobna. Usedla sem se na posteljo. Kako utrujeno sem se počutila. Bog, kakšna bajta! Včasih je življenje res težko. Točno to sem si ves čas mislila, ko sem približno pol ure nepremično sedela s komolci uprtimi v kolena. Igrala sem se z resicami na preprogi. Ko sem tako z nogo gladila preprogo, me je na lepem hudo potrlo. Kako osamljena sem bila! Zdelo se mi je, da sem edini človek v vsej hiši, morda sploh edini človek daleč naokoli. Solze so mi pripolzele po licih, a se nisem niti premaknila. Bog, kako žalostna sem bila! Ne vem, od kod naenkrat taka otožnost. (Mogoče bi kdo to utemeljil z začetkom pubertete?). Pogledala sem po sobi; od povsod je vame gledala žalost. Gledala je iz belih umazanih zaves na oknu, izza stare hrastove omare in prašne knjižne police. Ta knjižna polica me je zvila. Cankar, Dostojevski, Igre za kratek čas za eno osebo, Hessejeve pravljice, Steinbeckovi romani, nekaj Alan Fordov in Zabavnikov. Vse skupaj je delovalo tako grozljivo. Prav tragično. Ko bi bila takrat vsaj Prekla ob meni. Ko bi bil ob meni kdorkoli, samo da bi mi kaj rekel, da bi mi povedal, kaj naj storim. Ali da bi me poslušal. Počutila sem se, kot da sem brez doma. Poznaš ta občutek? Takrat me je spravil iz tira. Zdaj sem se ga skoraj že navadila. Čez nekaj časa sem se zvlekla v kopalnico, kjer sem si umila zobe. Potem sem se spravila v posteljo. Nekje sem slišala, da je najbolje, če probleme prespiš. Res je bilo vse nekoliko drugače, ko sem se zbudila. Bil je nov dan, sončen in ves tak, in zunaj so se drli ptiči. Toda zares se je veliko mojih problemov končalo takrat, ko je odšla Rdečelaska. Samo da je potem prišla teta Nada in so se začeli novi... Najbrž bi zdaj že rad vedel, kje sem našla teto Nado. No, prav: bilo je kmalu po tistem, ko se je ubila Rdečelaska. S svojim fičkom se je zaletela v nekakšen tovornjak. Morda se še spominjaš, bilo je na naslovni strani Dnevnika: tovornjak in ob njem čisto zmečkan fičko. V fičku je bila Rdečelaska. Ne vem več, kdo je bil kriv, ampak me ne bi presenetilo, ko bi bila kriva ona, ker je vedno, kadar je bila živčna, do konca pritiskala na plin. Živčna je bila pa zmeraj. Ko je oče spoznal, da je (s štirimi otroki) ostal sam na tem krutem svetu, se mu je strgal film in je čez noč odpotoval v tujino. Tedaj se je pojavila teta Nada. To te najbrž spominja na popevko »Sončni žarek je pokukal v moje življenje«. Raje pozabi na to. Res, da nam je vsem prinesla stare zimske plašče in čevlje, meni pa še zvezke in knjige za šolo. In novo puščico. Prve dni smo vsi jedii banane in pomaranče, potem smo jih počasi zamenjali s krompirjem. Saj ne mislim, da bi lahko jedli kaj drugega, ker je teta Nada imela čisto povprečen osebni dohodek, ki ga je morala razdeliti na pet delov. Socialni prispevki pa so komaj zadoščali za Matejeve in Jankove plenice. Mislim, da je z materialne plati teta čisto lepo skrbela za nas. Na živce mi je šlo samo to, kako se je obnašala pred ljudmi. Če je kdo prišel na obisk, nas je razvrstila v polkrog, sama pa se je postavila v sredino, dva je imela na levi, dva na desni strani; objela nas je in glavo nagnila v stran kot trpeča Marija. Upala je, da bo ta družinska slika prišla v kakšno revijo in da bo spodaj pisalo nekaj takega kot: »Ta plemenita žena se žrtvuje za štiri nebogljene malčke.« Ne rečem, da se ni imela pravice zanašati na kaj takšnega, le, da se je v resnici malo manj trudila kot na sliki. Samo to mi je šlo na živce. In da tako trpi! Kdo, vraga, pa ji je kriv, da tako grozno trpi? Saj bi ji morala biti hvaležna, ker je skrbela za nas, ampak ker so mi kar naprej govorili: »Si kaj hvaležna tetici?«, sem ji bila iz dneva v dan manj hvaležna. Saj je vendar izključno moja stvar, kaj do koga čutim, ne? Upam, da me razumeš. Samo ne začni mi še ti s kakšnimi moralnimi pridigami. »Spodobilo bi se, da bi bila hvaležna,« in vse te oslarije. Včasih razumem teto Nado, vem, kaj čuti in včasih celo vem, zakaj tako čuti. Poznam razloge, zaradi katerih se gre našo dobrotnico. In po pravici povedano: nekateri mi sploh niso všeč. Ampak to je njena stvar. Nikoli se ne vtikam v njene stvari. Ne vem, zakaj se potem ona tako prekleto vmešava v moje življenje. Govori mi, kako naj se počešem, celo na katero stran, kaj naj oblečem in kdaj naj pišem domače naloge. Govori mi tudi, kako naj se obnašam pred ljudmi, ampak v tem je ne ubogam preveč. V nekaterih rečeh pa se čisto dobro ujemava. Na primer pri kuhanju. Če jaz kuham juho in slučajno v kuhinjo stopi teta Nada, takoj ve, kaj mora storiti, ne da bi pokusila juho. V trenutku ji je vse jasno. In nikoli ni preslano ali kaj podobnega. Pa paradižnik zna narezati na ravno prave kose in takoj ve, kaj še manjka solati, ki sem jo samo kisala. To mi je blazno všeč, da vse dojame brez besed. Pri kuhanju zelo malo govoriva in to mi je izredno všeč. Ali pa pomivanje posode, tudi tu se ujameva. Ena pomiva, druga briše in to nama res gre od rok. Toda to bi moral videti, in posebno bi te očaral njen zlati molk. Zdi se mi, da večina žensk ves čas tečnari. »Pazi! Pokaži, če je dobro! Ne hiti, glej, da bo res čisto! Pozneje bom pogledala!« in tako naprej. Na srečo teta ne dela tega. Vsaj tu ne sitnari. V kuhinji je z njo užitek delati. Škoda, da ni vedno taka, tiha in tako dalje. Zdaj npr. spet nekaj hoče od mene. Zakaj me že enkrat ne pusti pri miru? Bolje, da grem dol k njej, drugače bo prišla ona k meni...

2.

Zamrmrala sem: »Prosim, teta?« in stekla po stopnicah. V naglici sem si zapenjala novo bluzo (danes sem jo kupila v Maximarketu in to na damskem oddelku, številka 36, eno tistih modernih pikastih bluz s pentljo okrog vratu) in tiho preklinjala. Kar mislila sem si, kako mi bo pokazala šop las v kadi ali prah na pohištvu ali pa mi bo pred nosom pomahala s slabo zlikano bluzo. Možno je tudi, da sem spet pozabila odložiti čevlje na levo stran predsobe namesto na desno. To stvar si zelo težko zapomnim in teto to popolnoma razbesni. Vsi čeviji so na levi, samo moji na desni strani. Priznam, da je to res čudno videti, če dobro opazuješ prostor. Začudila sem se, ko sem jo zagledala v ogromnem starinskem naslanjaču, ki jih imamo več v dnevni sobi pred kaminom. Pilila si je nohte. In to popolnoma mirno, brez naglice. Za hip je dvignila oči, pod katerimi so bili temni kolobarji, a jih je takoj spet obrnila k nohtom. »Urša... danes je bila tu gospa Majda iz trgovine. Pogovarjali sva se o tebi.« Za sekundo je pilo ustavila in me pričakujoče pogledala, pa takoj spet nadaljevala. Od kod, vraga, naj bi vedela, o čem se je pogovarjala z Majdo! Niti ljubilo se mi ni ugibati, ker me je premalo zanimalo. »Lahko si misliš, o čem je tekla beseda.« »Nimam pojma!« »Nimaš pojma? A te niti ne zanima, kaj?« je zvišala glas. »Ne preveč,« sem iskreno priznala. »Glede na to, da se že stranke pritožujejo, bi te moralo še kako zanimati! Ko te bodo vrgli iz trgovine, bo prepozno.« »Nad kom se pritožujejo?« sem nejeverno vprašala. Doma moram izvedeti, da se nekdo pritožuje nad mano! »Nad tabo, Urša, nad tabo!« Odložila je pilico in si živčno popravila koder, ki ji je v razburjenju padel na čelo. »Stranke?« »Ja, stranke. Npr. nekdo, ki si ga nekam poslala, ker ni hotel kupiti hlač...« Prasnila sem v smeh. »Tisti bedaki, zaradi tistega idiota je prišla? Je povedala tudi to, da sem ga kresnila po roki? Kar naprej mi je razmetaval hlače, ki sem jih malo prej zložila. Nalašč je to počel, da veš! Takoj mi je bilo jasno, da ne misli ničesar kupiti, čeprav je pomeril tri pare. Hotel mi je samo pokazati, da sem navadna trgovka, on pa frajer, ki je razgledan! Si predstavljaš? Pa to bi mogoče še prenesla, čeprav je bil precej bolj zabit od mene, skoraj bedast...« »Urša!« »Kaj, no? Kaj bi pa ti naredila, če bi te kakšna ženska previdno vprašala, koliko je kvadratni koren iz 49, npr. sosedova Berta, ki še na prste računa?« (Teta Nada uči matematiko.) »Tudi mene je tisti kavboj spraševal vse od blaga do blagovnega računstva do Primoža Trubarja in reformacije, pri čemer se več ne spomnim, kako je prešel na Trubarja, to me je zdaj začelo zanimati. Najprej je rekel...« »Urša!« me je nervozno prekinila teta. Vedno me prekinja, »Zato ga še ne bi smela mahniti po roki.« »To sem ga šele potem, ko je vrnil tretje hlače. In ker sem vedela, da jih ne bo kupil. Sem uganila, ne?« Teta je vstala z rokami v boku in me besno gledala. »Vedeš se tako prostaško! Potem bi vsakega kresnila! Kresnila... da takih izrazov ne slišim več!« »Ne vsakega. Saj ti pravim, da mi je bilo že prvi hip jasno, da ni prišel nič kupit.« »Kaj pa tista ženska, ki je kupila hlače?« »Katera ženska?« »Mene vprašaš! Majda je rekla, da je neka ženska popisala pol pritožne knjige.« »Pol pritožne knjige... ženska?... Ne morem si misliti, kdo bi to lahko bil.« »Nič čudnega, če si ne moreš misliti, ker se jih kar veliko pritoži.« Vzdihnila sem. »Pa kaj morem, teta? Razumeš, da so ljudje, ki jih ne prenašam, in ljudje, ki... jih nekako le prenašam.« »Kadar si v službi, moraš vsakega prenašati!« je zakričala teta. »Saj vem, da moram... ampak kaj, ko ne morem.« Teta mi je primazala klofuto, potem se je naglo obrnila. Bila je na koncu z živci. Nenadoma sem jo lahko razumela in postalo mi je neprijetno. Saj je nisem hotela jeziti. Le zakaj se ljudje znervirajo zaradi takih stvari? Hudo mi je bilo, da jo ta stvar tako skrbi. Stala sem za njo in nekaj mencala z rokami. »Teta, oprosti... žal mi je,« sem izdavila. Sklenila sem, da bom poskušala prenašati vse ljudi; vsaj delala se bom, da jih prenašam. To moram. Sranje bo, če me vržejo iz trgovine, preden končam šolo. Zdaj, ko sem v trgovini na praksi, nekaj zaslužim, vsaj za obleko, ker me teta ne more še oblačiti. Tega res ne more. To razumem, ker znam računati. Navsezadnje bi me celo dala v kakšen zavod, kjer bi se dolgočasila. Težko si predstavljam, da bi mi bil kateri izmed tistih ljudi lahko prijatelj. Tukaj pa le imam nekaj prijateljev. V zavod ne bi šla rada, zato se bom delala prijazno z ljudmi. To sem ji tudi povedala, a je ni preveč pretreslo. Očitno je to pričakovala. Rekla je namreč: »Prav, zdaj pa si preobleci to grozno bluzo.« Stekla sem v svojo sobo, si oblekla kavbojke, bluze pa si nisem preoblekla. Čeznjo sem si dala pulover (tega sem kupila v naši trgovini) in si pripela uhane. Take, ki jih vidiš razstavljene v ulicah v centru Ljubljane. Meni niso ne vem kako všeč, ampak Peter pravi, da se mi podajo. In Peter je Majin fant. Maja pa je moja prijateljica. Če Peter to pravi, ima najbrž prav. Spozna se na veliko stvari, z njim se da razpravljati o filmih, umetnosti in takih stvareh; ima zelo prefinjen okus, zato verjamem, da se spozna tudi na uhane. Rekel je npr., da imam grozljivo nenavadne oči, zelene in vse to! Tega dotlej še nisem opazila. Opazila sem, da imam zelene oči, samo meni se to ni zdelo nič posebnega. Zdaj pa vse bolj verjamem, da so v resnici nenavadne. Tudi Maja ima nenavadne oči, neko nedoločeno barvo, ampak globoke. In tudi sama je prav originalna osebnost. Zdajle sem z njo zmenjena v mestu. Ura je pol petih. Zmenili sva se za ob petih. Po stopnicah sem zdrvela v sobo. Teta Nada je še vedno sedela v naslanjaču (in si vneto pilila nohte). Takoj me je pogledala, da bi se prepričala, ali sem slekla tisto grozno pikasto bluzo, a še preden je utegnila odpreti usta, sem stekla mimo nje v vežo, si nataknila mokasine in zaloputnila z vrati. Zunaj sem slišala, da nekaj vpije za mano; lahko sem celo uganila kaj, a se nisem zmenila za to. Zunaj je bilo tako nenavadno. Bil je nekakšen čisto poseben jesenski dan, z nekakšnim posebnim vonjem v zraku. Pihal je veter in precej hladno je bilo. Po robu ulice je veter odnašal odpadlo suho listje. Dišalo je po otožnosti. Malo me je zazeblo, prav do kosti. Postala sem žalostna, ker je že jesen. In če pomislim, da bo kmalu zima... Taki jeseni bi moralo slediti poletje ali vsaj pomlad. Ne pa zima! To res ne gre skupaj. Ni in ni mi šlo v glavo. Ko sem premišljevala o tem, me je vedno bolj stiskalo. Zamišljeno sem hodila po listju, ki mi je šumelo pod nogami, kdaj pa kdaj utrgala list z bližnjega grma in ga trgala med prsti. Prišla sem k Nami, tam sva se mislili dobiti. A Maje še ni bilo. Postajala sem živčna. Želela sem si, da bi že prišla, da bi bila zdaj tukaj, zraven mene. Opazovala sem ljudi, ki so imeli po nekakšnem pravilu v levi roki hot-dog, v desni pa veliko nakupovalno vrečo (ali pa obratno). Pa skoraj vsi so imeli te vreče; da ni zdaj spet kakšno »veliko posezonsko znižanje cen«? Ljudje ne zamudijo takih priložnosti. V obup me spravljajo. Pred vhodnimi vrati so se trli kot ovce. Nekaj priletnih dam, ki se jim je prav vražje mudilo, me je s komolcem tako dregnilo v trebuh, da sem skoraj bruhala. Vsem se je mudilo; blazno mi gre na jetra, če vidim, kako se vsem mudi, ker si kar predstavljam, da se jim vedno tako mudi, prav gotovo se nikoli ne ustavijo. Gubala sem čelo in si grizla ustnice. Kje je Maja? Ona bi se vsemu temu samo nasmejala, skomignila bi z rameni in ugotovila: »Saj so vsi zmešani, mater!« To je ne bi preveč obremenjevalo. Ona ni taka kot jaz, ki me dotolče vsaka stvar. Zadnjič sem npr. zagledala nekega odraslega človeka, ki si je s prstom vrtal po nosu itd. In to na avtobusni postaji. To me je kar potrlo. Majo pa bi zabavalo. Ona je taka. Sem že povedala, da je prav originalna, ne? Racionalna in nezakompleksana. Čustveno je uravnovešena, ne vem, kako bi povedala - ni sentimentalna nobena stvar je ne šokira. Zdaj je že pet proč. Pozabila sem, da je tako zelo originalna, da se lahko zgodi, da tudi na zmenek ne pride, če se ji slučajno ne zljubi. To je cena njene originalnosti (ki jo plačujem jaz). Mislila sem, da bi se sprehajali po Tivoliju. Zdaj se mi v Tivoli res ne ljubi, sami. Zavila sem v prvi bližnji kino in si kupila neko karto. Usedla sem se na neki sedež. Okoli mene so bili sami čudni obrazi. Vsi tako zainteresirani in nestrpni. Bil je nekakšen ameriški film o neki družini z dvema hčerkama: ena je lepa, a neumna, druga pa debela, a dobra! Vsako popoldne ob petih prihaja na čaj postaven zdravnik, ki je družinski prijatelj. Lahko samo ugibaš, kako se je film potem odvil do konca. Tudi meni je bilo takoj vse jasno, a sem še kar naprej sedela tam, menda zato, ker nisem prišla do sape. Konča se tako, da debela shujša in postane lepa in se zdravnik z njo poroči, sestra pa jima gre za pričo. Ne vem, če sem se zmotila, a dobila sem vtis, da so ljudje še kar zadovoljni. Soseda na moji desni npr. je smrkala v robec, a sem trdno prepričana, da ni bila nahodna. Na levi pa ne, tista je samo debelo gledala, soseda na desni in sploh vsa desna stran pa je doživljala nepojasnljive pretrese. Po obrazih sodeč so bili zelo zadovoljni. Lahko bi jim napisala dvajset zgodb v njihovo zadovoljstvo. Ena bi bila npr. o dveh prijateljih, ki se zaljubita v isto dekle; prvi je luštkan in frik, drugi pa plešast in bančni uslužbenec. Dekle se najprej odloči za prvega, ko pa ji v stiski priskoči na pomoč drugi, spozna njegovo zlato srce in mu pade v objem. Naprej sta dve varianti: prva, da odkrijejo sredstvo za rast las in postane bančni usiužbenec dolgolas privlačen moški, druga pa, da ga sprejme kar takšnega, kakršen pač je. Resno sem se ubadala s tem, katera od teh dveh variant bi bolj užgala. Da bi bili ljudje pretreseni. Po hudem oklevanju sem se odločia za drugo. Ali zgodba št. 2: učiteljica hodi s študentom filozofije. Ko ga predstavi svojim staršem ji svetujejo, naj si poišče drugega, ker profesorji filozoflje pri nas težko dobijo zaposlitev. Zraven je še ekonomist (s službo), ki jo vabi na piknike in smučanje v Italiji. Ona njegovih vabil sicer ne odklanja, a v srcu ostaja ves čas zvesta filozofu. Skupaj pridno pišeta prošnje za zaposlitev in po enem letu on dobi službo na gimnaziji. Poročita se in živita srečno v dvosobnem najemniškem stanovanju, ki ga je ona dobila od šole. Naslov bi bil lahko »Ljubezen premaga vse ovire«. Kadar si začnem izmišljevati zgodbe, dobivam vedno nove in vse bolj neverjetne ideje, tako da sploh ne morem nehati. Do doma in potem doma v postelji sem si izmislila še kakšen ducat takih zgodb. Lahko bi po njih napisali scenarij za film. Ne bi bilo prvič, da bi se zgodilo kaj takega, ne? Problem je le v tem, da sem jaz Urša. Nisem preveč znana, kaj? Če bi bila npr. Marilyn Monroe, bi bila stvar malo drugačna. Če bi ona napisala kakšno tako zgodbo (saj vem, v resnici to ne pride v poštev), bi bila to gotovo ena najbolj branih knjig. Zato se lahko kar sprijaznim s tem, da ne bom nikoli pisateljica. Zavzdihnila sem in si naravnala budilko. Jutri imam službo že ob šestih. Zaspano sem se pokrila čez glavo in v hipu zaspala.

3.

Če me kdo pokliče »gospodična« ali »punčka«, ponavadi ne reagiram. Nisem navajena, da mi rečejo kako drugače kot Urša. Ne počutim se gospodična, punčka pa tudi ne. Danes me je nekdo poklical »prodajalka«. To me je spet spomnilo na to, da sem prodajalka. Sama skoraj ne bi verjela, če ne bi imela napisano na halji. Ampak po mojem nikoli ne bom zares prodajalka. Saj poznaš ljudi, ki so z vsem srcem tisto, kar jim piše na tablici. Ko se ti tak človek predstavi, reče: »Profesor Lozič« ali: »Doktor Pero« ali: »Mag. prof. dr. Mutič«. Jaz ne sodim mednje. Potem imaš take, ki ti rečejo: »Študent FSPN« ali: »Študent DIF« ali pa »kristjan«, »komunist«, »jogi« in vse te finte. Nikamor ne sodim, sploh za nikamor nisem. Nekateri mislijo, da to ni v redu. Da bi nekam morala spadati. Ljudje so se vedno radi zbirali v kakšne skupine, da jih je bilo več na kupu. Premišljevala sem o tem, ko sem zlagala na police »super Yu rifle jeans«, najnovejšo pošiljko, ki smo jo dobili davi. »Spet sanjaš z odprtimi očmi, Urša?« mi je rekla Majda, ki me je menda ves čas opazovala. »Premišljujem,« sem odgovorila. Prepričana sem, da jo je to razjezilo. Ljudje ne vidijo radi, da si drugačen od njih. Majda npr. nikoli ne premišljuje, kadar zlaga blago. (Pa tudi sicer ne.) Ona samo zlaga blago in konec. Mogoče kdaj pomisli: »O, kakšne lepe hlače!« Ali: »Cena je kar sprejemljiva.« Ali: »Tole bom dala na vrh, takole... hoplaaa!« Ne pravim, da to ni v redu. Je pa tudi v redu, če kdo misli, ne? Zakaj jih tako živcira, če mislim? »Raje nehaj sanjat in hitro delaj!« mi je svetovala Majda. »Boš sendvič s šunko?« me je vprašala Metka, ki je tekla v trgovino po malico. »Ja. Pet dek!« sem zavpila za njo. A sem prepričana, da mi bo spet prinesla deset dek, tako da bo vse gledalo ven iz žemlje. To mi ni všeč. Kar stran bi ga zabrisala. In potem bom morala sendvič hitro kam zbasati zadaj v garderobi, ker bodo stranke že nestrpno čakale in bo treba hitro hitro streči. Raje bi šla kam na pizzo... Pravzaprav, če dobro premislim, je tudi tam sranje, ker ti za hrbtom stojijo ljudje, ki komaj čakajo, da dvigneš svojo rit s stola, da se bodo sami usedli. Treba je hitro pojesti, hitro plačati, hitro vstati. Ne bom ti pravila, kako sem potem jedia sendvič (z deset dek salame) in kako sem vse dopoldne prodajala hlače, je preveč dolgočasno. Če te zanima, pridi v trgovino, pa boš videl.  ; Ko sem priskakljala domov je bila teta slabe volje. Pa ni nergala ali besnela nad mano, ker je bila ponižno slabe volje. To se zgodi samo takrat, kadar ni zadovoljna sama s sabo. (Približno dvakrat na leto.) Takrat zleze vase kot polžek v svojo hišico in se nikomur ne pokaže. Sicer pa jaz vem, kdaj moram paziti, da človeka ne ranim. In teta Nada je človek, pa še zelo občutljiv (če gre za njene lastne probleme). Zato je nisem hotela vznemirjati v njeni preobčutljivosti. Če bi me bolje poznala, bi tako ali tako vedela, da se ji ni treba bati. Pač ni psiholog. Ko sem skuhala bezgov čaj, se mi je izpovedala. Bezgov čaj jo vedno odpre. Pa še jaz sem prijazno gledala, bila sem solidno oblečena »v krilu!«, polikana in vsa taka. Zdaj ne vem več, v čem je bil problem, gotovo je le, da je teta vse zakomplicirala. Govorila je o nekakšnih krožnikih in skodelicah; da ni hotela posoditi porcelanastih skodelic Pavli iz tretjega nadstropja, ki je zdravnikova žena in tako naprej ali pa jih ona ni hotela posoditi teti, res ne vem. Vendar problem niso bile same skodelice, ampak podstavki. Ti podstavki so iz Pariza in ročno poslikani. Pol ure mi je razlagala zgodovino nakupovanja teh podstavkov. »V čem je tu sploh problem?« sem nestrpno vprašala, ko sem ji nalivala tretjo skodelico čaja. Vem, v čem je problem: zamorjena je, ker ne prenese, da bi bila s kom skregana. Ona je tip človeka, ki hoče imeti vse ljudi za brate. Z vsemi se hoče razumeti. In vsi naj bi jo ohranili v lepem spominu. »Saj ti si z vsemi prijateljica, teta. Samo z nekom bolj, z drugim manj...« sem jo tolažila in po premisleku dodala: »Skozi vrata bi jo zabrisala!« »Kako?!«je zgroženo rekla teta in si popravljala frizuro. Cela dama. »Jo pa jutri povabi na čaj,« sem skomignila z rameni. »A veš, da je danes na televiziji Kojak?« sem jo spomnila. To je njena najljubša oddaja. Z njo jo vedno preslepiš. Samo omeni ji Kojaka, kadar se odpravlja na kakšen večerni obisk, pa bo takoj slabe volje, ker ga ne bo videla. »Spekla ti bom palačinke.« To jo je do kraja razmehčalo. Zvečer je potem zobala orehove palačinke in gledala televizijo. Zavila se je v toplo odejo in kot muca zadovoljno predla. Jaz sem Jani pregledala domačo nalogo in spravila v posteljo pamža. V kuhinji sem brala Steinbecka. »Vzhodno od raja«. Kar dobra je, samo malo se vleče. Vmes sem včasih pogledala v dnevno sobo, kjer je sedela teta. Pomislila sem, da bo že jutri taka kot ponavadi. Igrala se bo odraslo, če veš, kaj mislim. Nagnala me bo v trgovino in mi kar naprej pridigala. Poznam jo: ko se po Kojaku naspi, ji vedno zraste samozavest. Nekaj me jezi: da se v svojih »gibkih« dnevih z mano pogovarja kot z odraslo punco, že naslednji dan, ko preboli krizo, pa sem zanjo spet nemogoč otrok. Ne vem, zakaj misli, da mora igrati vzgojiteljico. Res se je vživela v to vlogo. Njena najljubša vloga pa je, to gotovo že slutiš, »trpeča Marija«. V tej prekaša samo sebe. In da ti priznam, na to stvar sem že malo alergična. Zato že komaj čakam, da odidem in bo teta potem malo manj trpela. Ko bom šla od doma, bom vzela samo knjige, kavbojke, rjave mokasine in nekaj puloverjev. Pa flavtico, te ne smem pozabiti. Nanjo si bom igrala, kadar bom osamljena in izgubljena. Bolj ali manj osamljena sem zmeraj, izgubljena pa od časa do časa. Takrat si bom kaj zaigrala. Znam že osem pesmic in imam tudi zvezek za učenje flavte. Tega res ne smem pozabiti, ko bom šla... Zato sem si kar takoj poiskala flavto, notnega zvezka pa ni bilo nikjer. Preiskala sem celo omaro, vse predale v mizi in celo kuhinjo. Iskala sem tako dolgo, da sem nazadnje skoraj stoje zaspala v kuhinji. Zato sem zjutraj spala do osmih. Služba se mi je začela že ob šestih in sem jo malo zamudila. To se ne bi zgodilo, če ne bi tudi teta tako blaženo spala do osmih. Še nepočesana in na pol oblečena sem stekla v trgovino. »Sem zamudila?« sem zadihano vprašala pri vratih. Takrat se je šefinja razgovorila. Zdaj ne vem več točno o čem, ker sem bila preveč zaspana, da bi jo poslušala. Uganila pa sem, da ni bila vesela. Možno je celo, da me bodo vrgli iz trgovine. Zato sem se popoldne malo pozanimala za drugo službo. Dopoldne pa sem pridno delala v trgovini. Bila sem kar dobre volje. Mirna in sproščena. Taka sem vedno, kadar se zgodi kaj nepredvidljivega in ne morem nič pomagati. Vse, kar sem lahko storila, je bilo to, da sem vdano stregla strankam. Tistega dne so bili vsi še posebno zanimivi. Zelo resni - pa v zelenih hlačah in oranžnih puloverjih. Bog, takih kombinacij ne prenesem! Prikupno sem se smehljala in jim razkazovala blago. Tako prijazna nisem bila še nikoli. Če sem sproščena, sem zlahka prijazna. To me je presenetilo. Sama sebe presenečam. Čutila sem nekakšno razumevanje in celo naklonjenost do ljudi. Ko sem ravno stregla neko tečno stranko, sem opazila dva tipa, ki sta se naslanjala s hrbtom na pult in se pogovarjala o smislu življenja. Prosila sem ju, naj se mi ne naslanjata na pult ker sta mi mečkala papir in bloke. »Joj, oprosti,«je nekajkrat rekel tisti malo starejši z očali in me pobožal po roki. Nato se je obrnil k prijatelju: »Toni, veš, morava paziti, da se ne naslanjava na pult, ker ji lahko zmečkava papir.« »A? Aja, na pult.« »Ja, na pult. Veš, vse ji lahko pomečkava. Raje stopiva bolj sem.« Premaknila sta se za pet centimetrov in razpravljala dalje. »... in takrat » vau! Blaženost... znotraj... Guru Maharaj Ji... sama milost... doživel Resnico...« Malo sem odrinila Tonija, da sem lahko odtrgala polo papirja in zavila hlače. Ljudje so se prerivali okoli mene. »Naprej, žeiite, prosim?« sem vprašala tista dva tipa, čeprav očitno nista prišia ničesar kupit. »Midva samo čakava kolegico in se malo pogovarjava. Saj te ne motiva, kaj?« Odkimala sem. »Samo da se mi ne bosta spet naslanjala!« »Ne, ne... Je veliko dela, kaj?« je prijazno spraševal starejši, ko sem hitela pisat račune. »Je,« sem odvrnila kolikor mogoče prijazno. »Ja, je pa naporno, takole v trgovini; toliko ljudi, hiteti je treba... Človek postane kar malo živčen, a ne?« Ostro sem ga premerila. Dobro je znal sklepati. »Človek bi potreboval kaj za umirjenje,« mi je razodel mož, »ker mu kar naprej nekaj šiba po glavi. In to ga bega.« Zdaj je stopil bliže tudi drugi. Ker nisem nič odgovorila, je prvi veselo nadaljeval: »Če jaz ne bi imel nečesa, kar me popolnoma sprosti in mi umiri misli, bi že čisto znorel.« Pogledala sem ga. Lahko sem si mislila, da bi bilo tako. »In kaj ti brani, da ne znoriš?« Zasmejal se je in me kot kakšnega otroka nežno pogledal. »Srečal sem se z nekom, ki mi je pokazal smisel življenja.« »Kdo?« »Naš guru.« »Kdo pa je spet to?« »Guru, to pomeni... glej...« Odpel si je jopič, da bi mi laže ponazoril z rokami. »Gu, to pomeni tema, in ru, to pomeni svetloba. Guru je torej učitelj, ki te iz teme pripelje v svetlobo.« »Iz teme neznanja v svetlobo resnice,« ga je dopolnil Toni. Osuplo sem merila zdaj enega, zdaj drugega. Toni je bil malo starejši od mene in je zasanjano gledal. Bil je kar luštkan, samo zasanjan. Govorila sta mi o tem, da je smisel vsega ljubezen, da smo vsi bratje in sestre, da je Maharaj Ji naš očka in podobno. Božanska ljubezen! To bi morali povedati Rdečelaski. Mislim, da bi vsakemu vrgla v glavo steklenico od piva. Če bi bila ravno mirna in solidno razpoložena, kot ob večerih, ko je prebirala stare revije, pa bi ju morda trezno ošinila in vprašala: »Kaj pa rdeče pike, jih kaj vidite?« Jaz sem namreč nekoč povsod videvala rdeče pike. Ko sem to povedala Rdečelaski, me je samo čudno pogledala, rekla pa ni ničesar. Problem je bil v tem, da jih nihče drug ni videl, samo jaz. Od takrat vsakega, ki ga nima za čisto prištevnega, vljudno vpraša, ali vidi kaj rdečih pik. Ampak to zdaj ne bi bilo mogoče. Rdečelaske ni več. Škoda, prav lahko si zamislim to sceno. Kar se tiče mene, sem o ljubezni slišala govoriti veliko ljudi. Vendar si nikoli ne vzamem časa, da bi o tem resno razmislila. O tem naj premišljujejo tisti, ki imajo preveč časa. Jaz ga nimam. Ne rečem, da o ničemer ne premišljujem, samo ne o ljubezni ali o življenjskem smislu. Rajši se sprehajam ob Ljubljanici in žvižgam ali pa grem s prijateljico na coca-colo. Ali pa berem kakšno pametno knjigo. In zdaj sem začela malo slikati, nič posebnega, čisto majhne akvarele, ki jih poleti prodajam na morju. To mi je všeč. Če bi se mi kdaj zgodilo, da bi začela premišljevati o ljubezni in o vsem tem, si bom poiskala fanta. »Če boš kdaj začutila, da to potrebuješ, pridi na ta naslov,« sta mi potrpežljivo rekla tista tipa, ko sem jima omenila, da za zdaj ne pogrešam nobenega miru ne ljubezni. Imenujejo se Ljubimci, namreč ljubimci Resnice. Gotovo si že slišal o njih, ker so na avtobusih precej glasni, tako da jih lahko vsakdo sliši. Govorijo pa o resnici, sreči, blaženosti, smislu življenja, guruju in tako naprej. Bomba, kaj? Po službi sta me spremila skoraj do doma. Rekla sem, da da sem bila tisti dan še posebno mirna in razumevajoča, zato sem jima pustila, da sta zasijala v vsej svoji retoriki. Potem sem rekla, da ne bi več. Da ju ne bi nikoli več poslušala. Vljudno sta se poslovila, vendar mi je eden moral skrivaj spustiti v žep listek z naslovom, kjer se zbirajo. Doma sem potem odkrila ta listek. Najbrž bi ju bila še malo poslušala, če ne bi eden omenil, da ljudje brez guruja ne znajo resnično živeti, da ne počnejo drugega kot spijo, jedo in se grejo seks. Jaz pa počnem toliko stvari: rada se sprehajam po mestnih ulicah, rada rišem, plavam s prijateiji v morju, rada se tudi pogovarjam z ljudmi, ampak ne preveč - ne toliko, da bi mi začeli razkladati o svojih boleznih. Všeč mi je tudi, če jih razumem, seveda samo toliko, da še ne trpim zaradi njihove neumnosti in da jih lahko prenašam. Onadva sem tudi nekako prenesla, ampak potem sem morala zaviti na sok. Ko sem pila jagodov sok, sem premišljevala, kam bi šla pogledat za službo. Pregledala sem oglase v »Delu« in odgovorila na nekaj takih, kjer so iskali čistiiko ali točajko. Na oglase v tem smislu: »Iščemo pridno, pošteno dekle prijetnega videza...« Pomislila sem, kako bo reagirala teta Nada, če me vržejo iz trgovine. Takoj sem si jo lahko predstavljala v patetično histeričnem joku, kako se strašno smili sama sebi. Ko sem ponudbe spustila v nabiralnik, sem vzdihnila. Škoda, da ljudje tako malo razumejo.

4.

Danes je padel prvi sneg. Teta je s podstrešja ravno privlekla neke stare deske, ki naj bi bile smuči. Pravi, da bo letos smučala. Ko takole gledam skozi okno, ko sneži, se mi zdi, da tega ne bo nikoli konec. Da bo večno zima. Kar stisne me pri srcu. Ne prenesem nič večnega. Drugače je zima kar zabavna, posebno če si še otrok. Tam okoli Novega leta vsi postanejo otročji; kupujejo nekakšne svečke in lučke, pa smrekice in darila. In to odrasli. Letos bo v naši trgovini spet norišnica. Še vedno delam v tej trgovini. Niso me še zabrisali ven. Zanimivo, ne? Vse je po starem, samo da zdaj delam na otroškem oddelku. Tukaj je čisto isti štos, kot tam. Le da imamo tukaj manjša oblačila. Celo prodajaike so manjše; ne vem, če je še katera razen mene nad meter šestdeset. Tako da se prav lepo ujemajo z okoljem. To se mi zdi res zanimivo, ta zakon podobnosti ali kaj je že. Že večkrat sem opazila, da so npr. v kakšni družini vsi debeli, zato so dobili tudi debelo mačko. Ne boš trdil, da je to naključje. Ali ljudje s psi. Če imaš slučajno psa, ne bodi užaljen, saj si gotovo že opazil, da so psi čisto podobni lastnikom. Možno je, da imajo nekaj skupnega in jih to privlači. A tudi podobni ljudje se vedno najdejo skupaj. Ne mislim ravno telesne podobnosti. Po tej logiki res ne vem, kaj jaz počnem pri teti Nadi. Najbrž ta zakon ne velja za sorodnike in te finte. Staršev si ne izbereš sam in tako naprej. Pozvonilo je. Jaz ravno pospravljam sobo, zato upam, da bo odprla teta. Fant, nekdo zvoni kot zmešan! Ne vem, zakaj je treba pozvoniti šestkrat zapovrstjo, kot da si histeričen. Posesala sem sobo in ugotovila, da še vedno zvoni. Odpret sem šla samo zato, ker sem se bala, da se bo pokvaril zvonec. Jezi me, če me kdo zmoti pri delu. Pred vrati je stal zanimiv človeček zrelih let, ki se je v mrazu prestopal z noge na nogo. Zanimiv se mi je zdel zato, ker je imel nos nenavadne barve in velikosti. A tudi oblečen je bil tako, kot da ga je kdo potegnil naravnost iz 19. stoletja: imel je bele špičaste čevlje, progaste hlače in suknjič, okoli vratu metuljčka in na glavi smešen okrogel klobuk. V roki pa šopek umetnih rož. Od presenečenja sem ga pozabila povabiti naprej, tako da se mu je na klobuku in na nosu nabrala že kar debela plast snega. »Je... gospa doma?« je vprašal vljudno in zoprno tiho. »Ne vem, če je doma,« sem odgovorila na ves glas. »Bom pogledala.« Povabila sem ga naprej. Izročil mi je klobuk, s katerim sem se nekajkrat udarila ob bok, da sem z njega otresla sneg. Pri tem je sicer malo spremenil obliko, ampak nič zato, vsaj suh je bil. Rože sem odložila na mizico. Prikazala se je teta Nada in osupnila ob pogledu na obiskovalca. Tako se je zmedla, da ni vedela, kam bi z rokami. Celo zardela je. »Oh! Gospod Klanovič! Kakšno presenečenje!« Z iztegnjenimi rokami je pohitela k njemu. »Vstopite vendar naprej!« Povabila ga je v dnevno sobo, kjer se je pogreznil v globok naslonjač, tako da se je skoraj izgubil v njem. »Jaz... spomnil sem se vas, ko sem slučajno hodil tod okoli,« je vljudno pojasnil gospod K. in se šarmantno nasmehnil. »Oh, seveda.« V zadregi sta se nekaj časa oba odkašljevala. »Kakšen lep dan,« je rekel obiskovalec in pogledal skozi okno. »Ja, res krasen. Kako lepo, da ste se spomnili name.« »Kaj bi to, gospa... vam še vedno smem reči Nada?« »Oh, seveda!« »In vi mi recite Jelko.« V tem stilu sta vozila še kakšnih deset minut, potem me je teta poklicala. »Urša, prinesi nama čaj. In malo se usedi k nama.« Ko sem jima postregla s čajem, je teta rekla s slavnostnim piskajočim glasom: »To je moja nečakinja. Imam še tri manjše, ki jih preživljam.« Motil me je samo njen vreščeči glas. Dotlej še nisem opazila, da ji kdaj tako piska. »Usedi se, no!« »Raje bi šla do konca pospravit svojo sobo.« Teta me je grdo pogledala. »Razen, če mi imata povedati kaj zelo važnega,« sem dodala in ju z nasmehom opazovala. »Hja...« Teta je zmedeno skomignila z rameni, potem je nenadoma živčno zavpila: »Usedi se, sem rekla!« Kaj, vraga, je z njenim glasom? Res me skrbi. »Urša hodi v trgovsko šolo. Drugi letnik.« Gospod K. oziroma Jelko je ves čas kimal. Ne vem, ali je vse res tako globoko podoživljal. »Lepo, lepo...« je mrmral v brado. »Šestnajst let je stara. Velika je, kajne?« se je raznežila teta in me kar občudujoče gledala. »Ja, ja, velika,« je pritrdil Jelko. Raje ti ne bi pravila, kaj vse sta še ugotovila. Morala sem z njima popiti čaj in jima odgovarjati na vsa tista fantastična vprašanja, nato smo skupaj pregledali družinski album. »Tvoj očka je bil kar dober človek, samo malce nenavaden,« mi je teta rekla ob neki sliki, na kateri je bil oče ves nasmejan z Rdečelasko ob strani. »Tudi ona je bila nenavadna,« sem dodala. Jelko si je z zanimanjem ogledoval slike, kdaj pa kdaj pripomnil: »Kako lepo!« »Luštno!« »Ah, to je ta, hm hm...« in glasno srkal čaj. Ko smo si vse dobro ogledali, je teta pospravila album, se spet usedla nazaj v fotelj in si živčno prekrižala roke v naročju. Jelko nasproti nje je kdove zakaj zardel in se odkašljal. »Kako kaj živite, gospa Nada?« »Ah, tako, vse je tako drago... Kam pa, Urša?« Res nisem vedela, kaj naj bi zdaj še počela tam. »Rože bom dala v vodo,« sem hitro odvrnila in že me ni bilo več. Potem sem slišala še nekaj njunih zanimivih dialogov, ki ti jih ne bi znala zdaj čisto natančno ponoviti, šlo pa je približno takole: »Kako lepo, da ste se po vsem tem času še spomnili name!« »Kaj bi to. Mimo sem šel...« »Boste še skodelico čaja?« »Ne, ne. Najlepša hvala... Ali pa morda čisto malo... tako. Ne, ne, preveč je!« »To je bezgov čaj.« »Z limono. Zelo dober, ja.« »In vi še vedno poučujete v tisti vasi?« »Še, še... Pa vi, ste še vedno tam?« »Še, še... Ah, tako je to... Saj ni, da bi govoril o tem... Kako grozno sneži.« »Ja, res. Prava zima je že... Kako čedni ste danes, Nada.« »Ah, dajte no!« »Res. Prav božanski, v tej svileni obleki.« »Saj ni svilena. Kupila sem jo v nekem butiku, kjer imajo najnovejše modele za žene zrelih let.« »Saj še niste v zrelih letih, vi že ne.« »Dajte, dajte... kaj bi rekli, koliko jih že imam?« »Takole kakšnih... ne bi se dalo natanko reči, koliko... ampak jaz vem, da ne več kot štirideset.« »Enainštirideset!« »Nemogoče!« »Pa je.« »Ah, ne!« »Ja,ja...« In tako dalje in tako dalje. Potem sta se zmenila, da gresta v soboto skupaj gledat »Moje pesmi, moje sanje«. Nazadnje je Jelko privlekel iz žepa ruto, na kateri je bilo večkrat napisano »Benetke«, in jo s posebej naštudirano in prefinjeno kretnjo podaril teti Nadi. Lahko jo bo nosila na glavi, okoli vratu kot šal ali samo pod puloverjem. Je rdeča in se bo lepo ujela z roza puloverjem, ki ga je večkrat videl na njej. Ko sem pospravila svojo sobo, pobrisala prah, zložila vse v omari in zlikala nekaj cunj, sem se vrnila v dnevno sobo, kjer sta se onadva že pogovarjala o kulturi in umetnosti. »Ja, Puškin je enkraten. Pa tisti... ah, kako se že piše... Do, Do...« »Dostojevski?« »Točno. Ta, ta...« In sta kimala, kot da brez besed razumeta, kaj je tako enkratnega v njem. Teta Nada ima na knjižni polici pet njegovih knjig, vezanih v usnje. Prav lepe so. Tudi Cankarja, Tavčarja in Tolstoja bo dala v usnje. Pri teh se res ne more zmotiti. Za Kafko še ne ve; ima samo dve knjigi, a ne ve, če je to že dovolj. Razen tega je o Kafki tako malo slišala. Ali je sploh dober? To bo še preverila. Jaz sem ob njunem pogovoru kar naprej tekala na WC. »Teta, zdaj grem malo ven,« sem končno rekla, ko sem bila že čisto izčrpana. »Ven?? Se ne bi raje usedla in malo pokramljala...« »Za take neumnosti nimam časa!« sem zavpila. Ne vem, zakaj so mi tako popustili živci. Pač nisem prenesla misli, da bi sedela z njima in na tak način čvekala o umetnosti. Ne vem, take reči mi pokvarijo prebavo. Malo sem se sicer bala za tetin glas, ki je že spet piskal, ker je izgubila živce; a vseeno si res nisem mogla misliti, da bi še kramljala z njima. Jelko, ki mu je bilo tudi do tega, da bi ostal sam s teto (morda celo več kot do razpravljanja o umetnosti), je prizanesljivo odmahnil z roko: »Pa naj gre, pusti jo, naj gre otrok malo ven!« To je bilo čisto nepotrebno, ker bi odšla tako ali tako. Zunaj je vedno močneje snežilo. Sprašujem se samo, kako je Jelko prišel do nas v tistih čeveljcih, ne da bi mu ozeble noge. V tistih belih pomladnih čevljih s črno pobarvano konico. Nekateri odrasli mi res povzročajo skrbi s svojim oblačenjem. Morda je bil celo brez nogavic, ampak v to se ne bom spuščala. Ko sem hodila po snegu, mi je kar naprej prihajala pred oči trapasta slika Jelka, ki leži na zofi, gloda pečeno kurje bedro in bere »Brate Karamazove«. Tega privida se nikakor nisem mogla otresti. Pravzaprav nisem vedela, kam bi šla. Pošteno me je zeblo v roke, zato sem si ves čas s sapo grela premrle prste. Drugače pa je prav prijetno hoditi, če pravzaprav ne veš, kam greš. Tedaj sem pred sabo nenadoma zagledala znan obraz. Bil je moj profesor matematike. »Dober dan.« Veselo me je pozdravil in pokimal. Prijazen človek. Pri njem imaš večkrat občutek, da se res pogovarja s tabo, da se ne pretvarja. Ustavil se je in podržal dežnik malo nad seboj in malo nad menoj, tako da so po obeh padale snežinke. »Kako gre na praksi?« »Dobro,« sem brž odgovorila, saj mu nisem mogla razlagati, kakšno sranje je vse skupaj. Sicer pa je bil zadovoljen z odgovorom. Točno takega si je želel. Vseeno je za vsak primer še vprašal: »Se razumeš s sodelavkami?« »Kar.« Poskušala sem delovati čimbolj prepričljivo, obenem sem še kimala. Prijel me je za roko in mi resno pogledal v oči. »Tako inteligentna punca, kot si ti, bi morala študirati naprej.« »Ja, ja. Vsi inteligentni študirajo za profesorja,« sem bleknila. Ne bi se mi bilo treba tako razjeziti. Včasih res ne razumem, zakaj sem tako zlobna. Sem pač še v puberteti, saj razumeš. Ampak ni bil nič užaljen. Povabil me je celo na sok. Res prijazen fant. Nekaj mi je začel o težavah svojega poklica. Nikoli si ne bi mislila, da je tako. Kar zasmilil se mi je. Vem, da mi ni govoril zato, da bi se mi smilil, ampak vseeno se mi je smilil. On je pil pivo. Ko ga je izpil, je naročil še eno. To mi je bilo zelo všeč. Pravil je tudi o ženi in otrocih, a to me ni več tako zanimalo. Nato je pogledal na uro in zavzdihnil. Mudilo se mu je na sestanek. Skoraj stekel je ven, jaz pa sem osuplo gledala za njim. Pozabil je plačati pijačo. Po mojem se mu to večkrat zgodi, ker je zelo raztresen. Kmalu je pridrobil natakar in morala sem plačati. Počasi sem se odpravila domov. Zelo počasi, ker sem upala, da bo Jelko medtem že dvignil rit iz tistega fotelja.

5.

Teta mi je očitala, da postajam preveč cinična, kritična, čudna (»To imaš po očetu!«), da opažam nepomembne stvari, pomembne (spodobne) pa ignoriram, zato bi bilo dobro, ko bi se oglasila pri kakšnem specialistu, ki se ukvarja z »drugačnimi« ljudmi. Takega mnenja je menda tudi Jelko, potem moj oče (ki so ga izsledili nekje v Hamburgu, ko se je vkrcal na prekooceansko ladjo) in celo Ljubimci. Te sem srečala še enkrat spomladi, ko sem skakala po mestu in gledala izložbe. Bilo je zelo vroče in sem si zaželela sladoled. Najraje imam »lenija«, ki ga prodajajo v neki slaščičarni. Nič hudega sluteč sem se odpravila proti tej slaščičarni, ko se pred mano znajdeta dva fanta. Eden od njiju je bil Toni, ki sem ga že videla v trgovini, drugemu je bilo menda ime Berti in je deloval zelo smešno. »O, kam pa greš?« me je veselo vprašal Toni in se ustavil. »Na sladoled. Gresta z mano?« Nekaj časa sta premišljevala, požrla slino in odkimala. Toni mi je pojasnil: »Imava nekaj boijšega od sladoleda: meditacijo! Sladoled poližeš in ga ni več, meditiraš pa lahko vedno.« »A, tako...« sem zamrmrala. Berti je pravil, kako lahko v vsaki stiski meditira in spet se počuti mirnega. Svobodnega. Srečnega. Sitega. Rekla sem: »Pojdimo v senco.« V senci pa sem rekla: »Fanta, stvari stojijo takole: to je čista izguba energije, če meni govorita o kakšnih meditacijah, smislih in podobnih pojavih. Nimam nič proti temu, samo mene to ne zanima. Ne zanima!« (Zadnji besedi sem ponovila še dvakrat.) Nekaj časa smo se še gledali, potem je Berti mirno vprašal, kot da ni nič: »No, povej, kaj je pa zate smisel življenja?« Ti fantje so včasih res smešni, drugače pa dobrega srca. »Pusti zdaj to. Gremo na sladoled,« sem nejevoljno odgovorila. Resno sem se že zbala, da ne bom prišla do sladoleda. »Vidiš, ti se sploh nočeš soočiti s problemom,« je rekel Berti. »S kakšnim problemom?« »Poglej,« mi je takoj potrpežljivo razložil Toni, »ta svet je iluzija, ta svet je izgubljen. Edina rešitev je v našem Guruju. On ti lahko pokaže pravo blaženost, on ti lahko pokaže Resnico.« Ko sem ga takole gledala, sem si rekia, da sam verjame skoraj vse, kar govori. Problem s temi ljudmi je v tem, da ti vselej povejo kaj čisto drugega, a tako prepričano, da ne veš, kdaj lažejo. Ko sem Bertija srečala čez nekaj dni, je rekel, da problemov sploh ni. Da je to iluzija. Da je ta svet najboljši možni svet, le z mano je nekaj narobe. Z vsakomer je nekaj narobe. Ker naša zavest ni tam, kjer bi morala biti. Drugače je vse v redu. Le našo zavest bi morali usmeriti v neko točko, ki se imenuje luč in sreča in blaženost in ima še druga imena. Po mojem jaz ne potrebujem take točke. »Mogoče bi bilo to za teto Nado« sem rekla. Meni bi bilo zelo všeč, če bi kdaj meditirala, posebno kadar je tako živčna. Sicer pa najbrž tudi ona ne potrebuje tega; takrat se usede pred kamin, vzame pilico in si pili nohte. To jo pomiri. Čisto se relaksira in še nohte ima v redu. Pogledala sta me, kot da sem zrela za psihiatra. Nista mi sicer rekla, naj grem k njemu, ampak k njim. Oni me bodo pozdravili. Oziroma njihov Guru. Teta me je že dolgo pozorno opazovala (včasih skrivaj) in mi nekajkrat omenila, naj se že vendar vedem normalno. Višek je bil menda takrat, ko nisem prišla na pogreb - čigav že? Ne vem več, na čigavega - skratka, na pomemben pogreb. Takoj po pogrebu mi je prvič predlagala, naj grem k psihiatru. Mislila je čisto resno. Bila sem žalostna, ker me je tako obupano gledala. Nikoli nisem pričakovala od nje, da bi morala misliti tako kot jaz ali da bi me morala razumeti, pričakovala pa sem, da me bo pustila živeti. V miru. Kot toliko odraslih tudi ona ne prenese, da je kdo drugačen. Zadnjič je vso stvar čisto resno vzela v roke. Usedli sva se za mizo, ona je še roke položila na ploščo in me resno pogledala. »Zakaj se ne bi malo pogovorila z njim? Saj zato so ti ljudje tam da se pogovarjajo s tabo in da te razumejo. On bi ti pomagal poiskati samo sebe... Moraš vendar odrasti, se vesti tako kot drugi, sprejeti vse te stvari, - kot smo jih mi nekoč... Veš, tudi mi smo bili enkrat mladi in sanjali.« Smeje se je zagledala skozi okno in odplavala v kdove katero stoletje. To me je rahlo presenetilo - da se sploh spomni, da je bila nekoč mlada. A ne vem. Lahko, da v resnici ni bila nikoli mlada. Morda je samo sanjala o novi obleki. Temu ona pravi, da si »sanjač«. Sklenila sem, da ga bom šla res malo pogledat, že zato, ker sem sama nekoč hotela postati psihiater (a sem si premislila), in zato, ker je stanoval v bližini in sem ga že nekajkrat videla. Imel je brado in malo daljše lase; deloval je zelo prijetno. Deloval je kot nekdo, ki te je pripravljen poslušati in na katerega se lahko zaneseš. Navadno je bil nevpadljivo oblečen, njegova hoja je bila še posebno sproščena in umirjena, samo včasih je na cesti kadil cigarete. Eno za drugo. Spominjam se, kako energično je zabrisal proč ogorek. Ja, kar precej samozavestno je deloval. Neko sredo sem odšla k njemu. Sedel je v velikem črnem oblazinjenem in tako naprej naslonjaču, kadil cigaro in me zamišljeno opazoval. Prej sem morala izpolniti še vse tiste teste in podobne stvari, potem so me pripeljali k njemu; na vratih je bil na rdeči tablici napis »Z. M. dr.psih.« in zraven je gorela rdeča lučka. Vprašal me je, kaj je narobe. Skomignila sem z rameni. Povedala sem, da se mi ljudje zdijo butasti, da se včasih obnašam drugače, kot je v navadi - da ne hodim rada na pogrebe in vse te štose, če mi kdo serje po glavi, mu povem, kar mu gre, če me kdo kaj neumnega vpraša, neumno odgovorim, pa da se mi ne ljubi učiti in podobno. Pazljivo me je poslušal in na vse to vprašal, če me to kaj moti. Rekla sem, da mene to ne moti, pač pa njo. Rekel je, koga »njo«. Odgovorila sem, da teto Nado in občasno še koga. Nato je vprašal, če se ta teta rada vmešava v tuje zadeve, in sem pritrdila. Ni razumel, zakaj ravno teto tako skrbi zame. Pojasnila sem, da je to razumljivo, ker živi pri nas, oziroma mi živimo pri njej, da pa tudi jaz mislim, da se preveč vmešava v tuje stvari. Pokimal je, odprl enega od predalov svoje ogromne pisalne mize in položil nanjo kup debelih map, na katerih je pisalo »Test A«, »Test P«, »Test IQ« in podobno, ter rekel: »No, bova malo pogledala vse tole.« Prelistaval je papirje s svojimi dolgimi belimi prsti, meni pa je srce začelo biti čedalje močneje. Fant, v takih resnih situacijah vedno postanem živčna. Tega se nikakor ne morem navaditi, da bi bila mirna. Še roke so se mi začele potiti. Vem, da je vse brez zveze; jaz sicer vem, da nisem debil, ampak končno je vse odvisno od tega, kaj bo pokazal test. Izbral je mapo z napisom »T.K.«, potegnil iz nje šop listov in mi jih izročil. Bila so to kratka vprašanja, na katera sem morala odgovoriti z enim od treh možnih odgovorov. Na primer: »Ali bi bil pripravljen za koga žrtvovati življenje? A: Da. B: Ne. C: Mogoče.« In podobno. Nisem vedela, za kaj so dobra vsa ta vprašanja. Zdelo se mi je, da bi vsakdo precej podobno odgovoril nanje. Potem je bilo vprašanje: »Ali bi kaj ukradel v trgovini, če te ne bi nihče opazil in kaznoval?« Takoj sem pomislila, da bi ukradla stereo gramofon z Mozartovo ploščo. Takega gramofona si ne bom nikdar mogla kupiti. Lahko bi si ga sicer sposodila od kakšnega prijatelja, a ne bi bil stereo, ne morem si pa predstavljati recimo »Čarobne piščali« na kakšnem hreščečem gramofonu, ki bi mu bilo treba vsakih nekaj sekund še s prstom premakniti iglo. Bila so sama taka vprašanja: ali kdaj zamudiš na sestanek, ali se kdaj razjeziš, ali se ti zdi kdaj vse brez smisia, ali bi kdaj koga udaril, ali bi kdaj prečkal cesto pri rdeči luči, in podobno. Ko sem izpolnila vso polo, sem se počutila nekam čudno. Ne preveč moralno in tako naprej. Z. M. je takoj pregledal odgovore, jaz sem si pri tem grizla ustnice - tega se moram res odvaditi - in si potne roke brisala v kavbojke. Pri vsakem vprašanju je naredil + oziroma -. Skrbelo me je, ker sem imela precej več minusov. Res se je izšlo tako, da sem menda precej grozen karakter, ampak iskrena! »Si pa zelo iskrena« mi je nekajkrat rekel, oba sva se strinjala in kimala. Žalostno je bilo samo to, da je ta iskrenost tako malo pomenila ob vseh drugih minusih. Pospravil je teste, preden bi obema postalo neprijetno. Pogovarjala sva se malo o športu in politiki, nato je naenkrat vprašal, ali znam igrati šah, in ko sem pokimala je iz drugega predala svoje mize veselo privlekel velikanski šah. Od vseh ljudi, s katerimi sem doslej igrala šah, ga igra Z. M. najbolje. Prvič sva igrala remi, drugič je zmagal Z. M. Tega teti seveda ne bom povedala. Mislim, da bi bila preveč šokirana, če bi slišala, kje sem igrala šah. Zdi se mi, da živijo ljudje, kot je teta Nada, v nenehni nevarnosti, da jih kaj šokira. Zame ni bilo takrat nič bolj normalnega, kot da igram šah z Z. M. Vmes je enkrat stopil k oknu in razgrnil zavese. V sobo je posijalo močno opoldansko sonce. Naenkrat se mi je dan zazdel zelo lep in lahkoten. Pred oknom je rasia velika divja česnja in okoli nje so skakali otroci. Z. M. je odpri okno in zaslišalo se je njihovo vpitje. Svetloba mi je tako zaslepila oči, da sem si jih morala zakriti z rokami. Kako smešni so otroci. Ampak ne bi bila rada na njihovem mestu. Pravzaprav ne bi bila rada nihče drug kot Urša. V tistem trenutku sem bila prav vesela in zadovoljna s tem, da sem Urša. Z. M. se je usedel nazaj za mizo in pregledal položaj na šahovnici. »Bi sok?« je vprašal, medtem ko je premaknil figuro. Pokimala sem. Odprl je spet enega od predalov svoje mize in privlekel ven sok v pločevinki. Bog, česa vsega nima v tej mizi! Medtem ko mi je nalival sok, sem premaknila kraljico, da je nastal šah. »O!« je presenečeno vzkliknil. Ampak po mojem ni bil presenečen. Ne verjamem, da je bil zaradi soka tako zmeden, da ni opazil, kaj se dogaja. Zdaj je imel še tak položaj, da bi čez nekaj potez sledil mat. »To je brez zveze!« sem vzkliknila. »Mislite, da ne prenesem, da bi izgubila ali kaj?« Nočem, da me ima kdo za takega otroka. In mislim, da je Z. M. nalašč tako slabo igral. Kakor da sem taka kot Majin oče! Ta je drugače dober, prijazen in vse to, le pri šahu ne prenese, da bi izgubil. Sicer tega ne pokaže, trudi se biti prijazen, samo mišica pod desnim očesom mu začne trzati. In Maja mi je povedala, da po porazu še pozno v noč študira razne poteze, ker se ne more sprijazniti z dejstvom. »No, priznam, da sem res videl, da bom izgubil,« se je opravičeval Z. M., »ampak sem bil preveč utrujen, da bi razmišljal.« Morda res, ampak čisto prepričana o tem nisem bila. Zlasti ne, ker sem začutila, da je nekam pokroviteijski, kot da bi me rad nekaj naučil. Bil je zabaven, duhovit in vse to, samo ves čas me je hotel nekaj naučiti. V zadregi sva počasi pila sok. Vprašal me je, ali bom še kaj prišla. Rekla sem: »A moram?« Odgovoril je: »Ne. Če hočeš.« Potem je dodal: »Lahko prideš, kadar hočeš, tudi če na vratih ne gori lučka.« To je bilo res prijazno od njega in hotela sem se mu nasmehniti. Vendar se mi je namesto nasmeha na ustnicah naredil nekakšen trpek poševen nasmeh, že skoraj jok. To se mi dogaja, kadar me kaj pretrese. Slišala sem, da je še rekel: »Pridi, prosim.« To me je res pretreslo. Vcasih je Z. M. originalen. Hočem reči, njemu je prav toliko do tega, da pridem, kot meni. Sicer pa ne vem, zakaj naj bi bilo meni več do tega. Ves dan sem bila potem kar dobre volje. Ne spominjam se več, kaj me je doma spraševala teta, ker me je začel boleti zob, iz katerega mi je padla plomba. To pa zato, ker sem kar naprej jedla marshmallow, medtem ko mi je teta nekaj vneto dopovedovala. Upala je, da se bom počasi le spremenila. V zvezi s pogrebi: še vedno ne hodim rada. In tudi ljudi nimam še nič bolj rada. Mislila sem že, da jih imam. Ko sem se namreč poslovila od Z. M., sem stekla v trgovino, kjer sem neki ženski dala 50 dinarjev, ker ji je zmanjkalo za mleko. Počutila sem se vsa »polna ljubezni«  in te finte, vendar mi je bilo že po petih minutah žal. Ženska je bila čisto v redu, samo denarja mi je bilo žal. Mislim, da ne bom nikoli ljubila vseh ljudi. V resnci tiste ženske nisem nikoli imela rada, samo dobre volje sem bila. Za Ljubimce sem najbrž čisto brezupen primer. Še dobro, da sem se sama sprijaznila s tem, da ne bom nikoli dobra. Imam res srečo. Poznam npr. človeka, ki se ves čas trudi biti dober. V resnici se trudi, vendar se mu to ne posreči vedno in zelo trpi. Kar naprej se muči in obtožuje. Precej mučna stvar. Vsakogar hoče imeti rad. Nekoč sva skupaj šla na čaj in razpravljala o glasbi. V eni stvari se nisva strinjala, ne vem več, kaj je bilo, vem samo, da mu je bilo to strašno pomembno in se je skoraj zjokal, ker nisem mislila tako kot on. Vendar je takoj naredil prijazen obraz, celo čaj mi je plačal in se ni hotel prerekati. Naslednjega dne mi je na dom prinesel rože. Vendar sem prepričana, da ni svojega mnenja prav nič spremenil. Čez nekaj dni mi je prinesel še skuto. Ta fant se celo v mislih trudi biti dober. Ker pa v mislih ne more biti vedno svetnik, pač trpi. Ne vem še čisto natanko, zakaj mu je toliko do tega, da bi bil ljubezniv; mogoče so mu za pozneje obljubili kakšna nebesa ali kaj podobnega. Mislim, da si človek tista nebesa pošteno zasluži! O, fant, ne bi bila rada v njegovi koži! Zadnjič sem srečala še nekoga, ki bi me rad spremenil. Ozdravil. Ime mu je Aleš. Seveda je teh ljudi nič koliko, a ti ne morem praviti o vseh. Včasih se sprašujem, zakaj bi ljudje ravno mene tako ganljivo radi kaj naučli. Za to sem doslej našla samo eno sprejemljivo razlago: s svojim videzom in mladostjo kar kličem po naukih, pa se ne morejo upreti, da mi ne bi prav oni kaj malega svetovali iz svojih življenjskih izkušenj. Ko je človek odrasel, si pač domišlja, da je že marsikaj doživel, čeprav si ni nikoli upal živeti brez strahu. Z Alešem sem se seznanila pred nekaj dnevi. Zaposlen je pri RTV, honorarno pa igra klavir in s polaganjem rok zdravi ljudi. Ima eno samo slabo lastnost: misli, da je genij. Ta svoj talent z ozdravljanjem je odkril čisto po naključju, ko je neka soseda, ki je imela astmo, prišla k njemu in se je je dotaknil, nakar je odšla popolnoma pomirjena. Takrat je prvič posumil, da bi mogel biti obdarjen s čudežno močjo. Odtlej se mu dogajajo prav neverjetne stvari: ljudje po srečanju z njim postajajo sproščeni, mirni in »ozdravljeni«. Glas o njem se je razširil tudi v druge dežele, zdaj potuje po vsej Evropi in ozdravlja ljudi. Vendar moram takoj povedati, čeprav sem morda samo izjema, ki potrjuje pravilo, da se po srečanju z Alešem nisem počutila nič bolj mirna in tako naprej. Pa tudi sam ni bil preveč srečen, čeprav si tega najbrž ne bi nikoli upal priznati. Srečala sva se na ulici nekega deževnega dne, ko sem imela ravno rdečo pentljo v laseh. Zato me je imenoval »princeska«. Princeske so ljubke, nebogljene, naivne in vse to sranje. On pa, človek, ki ni ravno prazen, me je poskušal kar največ naučiti. Že takoj na začetku mi je rekel: »Punca, uči se od življenja!« Prvič: naučiti se moram globlje dojemati življenje. Samo njega naj pogledam: on je čisto brezoseben, vsakogar je sposoben popolno sprejeti in razumeti. On namreč ne živi v nekem svojem zaprtem konceptu, odprt je za stvari. Rekel je, da mi bo zaigral na klavir skladbo, ki bo razgrnila pred mano vse moje življenje. Jaz pa sem samo pomislila, kakšen vrag je to, da imam ravno zdaj to pentljo v laseh in te preklete nove škornje, da delujem tako prikupno. Če bi imela na sebi kaj bolj preprostega, bi me jemal čisto drugače. Ampak kar je je. Jaz sem sprijaznjena z usodo; njegovega mnenja pač nisem hotela spreminjati, je pa to tudi presneto težko, ker je Aleš eden tistih ljudi, ki se imajo za boga. No, res sem z njim odšla v neko cerkev, kjer mi je na klavir zaigral tri svoje skladbe. Ta človek res odlično igra klavir, tudi odlične skladbe piše, meni pa v njih vseeno ni razgrnil prav vsega mojega življenja. Na koncu prve skladbe je vprašal, ali sem videla kakšne slike. Odvrnila sem, da sem si nekaj res predstavljala: nato je vprašal, ali so bile barve lepe, in tedaj sem ga razočarala, ko sem priznala, da je bilo vse skupaj črno-belo (črne pike v belem prostoru). Po drugi skladbi je bilo še slabše. Ves čas njegovega igranja sem prav uživala (a to ga ni zanimalo), na koncu pa, ko me je vprašal, kaj sem videla, sem priznala, da nisem videla sploh ničesar. To ga je kar šokiralo. Nič ni pomagala moja pripomba, da je zelo lepo igral: v glasbi je treba videti slike je rekel. Poskusil je še s tretjo skladbo, spet nič. Resda sem uživala in vsa utonila v njej, resda sem slišala tone, ampak kaj, ko bi jih morala videti. »Ti si zaprta vase in zelo skeptična,« je obupano zmajal z glavo. »Moraš se naučiti odpreti življenju, ne smeš se zapirati v svoj krog.« Že njegova hčerka, ki je stara pet let, vidi glasbo v slikah, in to barvnih, jaz pa se moram še naučiti. Sicer se lahko zgodi, da postanem nervozna in bom potrebovala pomoč (morda pa bi mi lahko on pomagal s polaganjem rok?). No, vsekakor ne smem živeti tako na površini življenja, življenje ima globino, ki je mi še slutimo ne. Po tem dobrotnem pouševanju me je ta Aleš še najbolj spominjal na Ljubimce. Tudi sam je že slišal zanje, celo pri njih je bil, a se jim ni pridružil. Ko sem malo premislila, zakaj ne, sem ugotovila, da je to v bistvu res nemogoče. Ljubimci že imajo svojega boga, zato nima Aleš tam kaj iskati. A tudi sam bi bil prej ali slej ljubosumen na Maharaj Jija. Bogovi se ne trpijo med seboj. Če razumeš vso stvar, se boš zdaj morda vprašal, zakaj nisem tega tipa kratko malo mahnila, temveč sem ga stoično prenašala. Na to varianto sem tudi sama že pomislila, a sem jo opustila iz dveh razlogov: 1. odkar sem obljubila teti Nadi, (po tistem dogodku v trgovini), ljudi ne tepem več. Obljube rada držim. In 2. mislim, da ga dovolj tepe že »življenje«, o katerem tako rad pripoveduje. Zato se mi je tudi čisto majčkeno zasmilil. Pa ne preveč. Rekel je: »Razmisli o vsem, kar sem ti govoril.« Potolažila sem ga, da bom in da je vse v redu. Če boš kdaj hodil po Ljubljani in srečal tipa, ki ozdravlja s polaganjem rok, naj te opozorim, da mu moraš brezpogojno verjeti in vsaj poskušaj misliti tako kot on. Drugače vsa stvar namreč ne deluje.

6.

Vsak dan hodim v šolo in se v glavnem dolgočasim. Včasih se vprašam, kakšen smisel ima vse skupaj. Ne trdim, da bi moralo imeti kakšen poseben smisel (kot smisel življenja), samo sprašujem se, ali bom vse življenje trgovka. Ta stvar te preveč vzame. Ne morem si predstavljati same sebe, kako se za tistim pultom staram in postajam živčna, kako mi otekajo noge in dobivam krčne žile pa kako imam vseh ljudi do vrh glave. Po pouku grem navadno z Majo na sok ali v kino. V gostilni me je začelo jeziti, da mi vedno prinesejo umazan kozarec. In to samo meni. Res sem videti precej manj urejena od Maje. Če me človek pogleda, si mogoče misli, da sem kakšen pozen hipi. Mene to sicer ne moti in ne ljubi se mi vsakomur razlagati, kdo sem; moti me samo, da vedno dobim umazan kozarec. Nekega dne me je Maja povabila domov na zabavo. Približno dvakrat na leto, ko njeni starši za nekaj dni odidejo na vikend, povabi k sebi kakšnih dvajset ljudi (vse, ki jih pozna) in potem uživa, ko jih samo opazuje in posluša. Ima nekam poseben smisel za humor. Ko sem zagledala vse tiste ljudi v njeni hiši, sem bila kar šokirana. Ne vem, kje je staknila vse te tipe. Po mojem so imeli samo to skupno lastnost, da so bili ob istem času vsi v istem prostoru. Razen tega so se presneto dobro znašli v tem prostoru. Kot da je najbolj logična stvar na svetu, da se ne poznajo, a se vseeno veselo pogovarjajo in zabavajo. Domnevam, da jih je predvsem motivirala brezplačna hrana in pijača. Pa glasba. Tik pri vratih je stal neolikan fant, ki je zažvižgal in me ogovoril, brž ko sem vstopila. Povedal mi je, kakšna sem in s čim ga to navdaja. Takoj nato je spregovoril o tem, kaj čuti do mene. Maja me je poskušala odpeljati v drugo sobo, a nama je sledil. Obupano sva se spustili za mizico v baru. »Imaš fanta?« me je nekajkrat vprašal. »Imam.« »Tudi jaz imam dekle, a jo bom pustil,« je takoj odvrnil. »Poglej, hoče, da ji vsakič prinesem rože. Zdaj pa pomisli: en nagelj stane dva jurja, ona hoče pa cel šopek! Ne rečem, če bi bila še devica; potem bi se oženil z njo in jo spoštoval, tako pa... Nisem prav povedal?« »Prav!« sva pritrdili. Kaj naj bi tudi rekli fantu, ki pozna dve vrsti žensk: device in nepoštene? Blazno se je trudil, da bi naju zabaval z nekimi šalami, ki so bile menda vse po vrsti zelo smešne, le da jih jaz nisem čisto dobro razumela. Takega humorja ne dojemam dobro. »Ali vesta, kako se je imenoval svetovni prvak v karateju? Nata Kote. Nata Kote, ha ha! Je dober?« »Dober! Tak štos si velja zapomniti!« je rekla Maja. In on je kar naprej govoril: »Vem še dosti tega.« Povedal je še nekakšen štos o Jugoslovanu, Rusu in Amerikancu, in nazadnje takoj vzvišeno odmahnil: »Ah, vem še dosti tega!« Nisem hotela, da mi že takoj na začetku kdo pokvari zabavo, zato sem se previdno izmuznila v drugo sobo, kjer je nekaj parov plesalo, drugi pa so se glasno pogovarjali in krohotali. Nekaj jih je sedelo na tleh na veliki debeli preprogi, po kateri je bila razstavljena pijača. Pravzaprav je bilo grozno gledati, kako se trudijo biti sproščeni. Med njimi je sedel tudi fant, ki je igral kitaro; ob njegovi glasbi se je plesalo. Strašna glasba! Igral je tisto »Šuti, moj dječače plavi«. Morda ti kaj pove podatek, da je bolj nabijal, kot pa igral po tisti kitari. Mislila sem, da jo bo uničil! Nato je zaigral neko pesem, ki sem jo prvič slišala. Sodeč po besedilu, mora zdaj to biti hit. Nekaj takšnega kot: »Vračam se domov... na pragu oče moj stoji, mi dober dan želi in pravi: ,Sin moj, vrnil si se mi!'» V tem stilu. Pesem, ki te kar potegne za sabo in tako naprej. Ena tistih modernih pesmi, med katero lahko ploskaš in ki ima refren, ki se poje »la la la«, tako da ga lahko pojejo vsi. Maja pravi, da dobi ob takih pesmih nenavaden občutek, da njene pesmi niti niso tako slabe. Piše namreč pesmi, a vse o nekih podganah, vojnah, o tem, kakšen je ta svet in podobno. Nič veselega! Rekla sem ji, da je to sicer v redu, če jih piše zase, če pa jih hoče pisati za ljudstvo je bolje, če nima kaj pretresljivega povedati, oziroma je najbolje, če sploh ničesar ne pove. To imajo ljudje najraje, ker si ni težko zapomniti in jih ne sili k razmišljanju. Fant, kar razžalostilo me je tisto igranje. In žejna sem postala. Na mizi je bilo še nekaj čistih kozarcev. A nobenega soka več. Ne pijem drugega kot sok, alkohola sploh ne, takoj me začne boleti glava. Premišljevala sem, ali naj vseeno pokusim vino; enkrat se ga bom morala navaditi. Samo težko je. Drugače mi je všeč, a me potem tako hudičevo boli glava. Maja, ki je ravno prišla v sobo, mi je prinesla coca-colo. »Kako pa si mu ušla?« sem se spomnila, ko sem pila coca-colo. »Veš, kaj me pri takih tipih najbolj jezi?« je zamišljeno rekla, ne da bi mi odgovorila na vprašanje. »Ne toliko to, da so po naravi omejeni, ampak da se tako dobro znajdejo v svetu. Vedno najdejo koga, da ga lahko izkoristijo. Pomislila sem, da se znajo tudi osrečiti. Tistemu človeku npr. ne manjka nič drugega kot ena devica in malo družinske topline. Med najinim pogovorom sem slišala kitarista, ki je spraševal z nekam samozavestnim, zdolgočasenim glasom: »No, folk, kaj vam še zaigram?« Nisem ga mogla videti, a glas mi je povedal vse. V resnici je mislil, da zna igrati. Iz zvočnika je zadonela neka stara pesem. To me je neverjetno razveselilo. Ne toliko zaradi glasbe, ampak predvsem zato, ker je moral tisti frajer odnehati s svojo kitaro. Videlo se je, da mu ni prav, ker nam ne more pokazati, kaj vse še zna in podobno. Potem je bila na sporedu tako pretresljiva pesem, da bi še kamen raznežila. In light show je bil in vse te stvari. Kar naenkrat so vsi plesali. Med plesalci sem opazila zanimiv par. Zdel se mi je zanimiv, ker sta si bila plesalca tako različna; on je bil zelo visok in vitek, pa zelo urejen, ona je bila bolj majhna in sila dobre volje. Videlo se je, da ji je vse skupaj v zabavo in da uživa. Če si jo na hitro pogledal, bi lahko rekel, da je lepa. Od blizu pa je imela predebele noge in velika-stopala. Bil je tisti tip ženskih nog, ki so spodaj mišičaste, v gležnjih zalite in ponavadi v čevljih z nizko peto. Ampak na splošno je bila čedna. Vendar si prav dobro videl, kako se njemu ne zdi lepa. Kar naprej jo je nekaj opominjal in postajal čedalje bolj živčen. Kmalu ni več zdržal in jo je kar zvlekel s »plesišča«. Usedla sta se na kavč za mojim hrbtom. »Daj no daj, Miran, kaj se razburjaš brez zveze...« »Tiho!« »Buci, buc...« Požgečkala ga je pod brado in se zasmejala. Ni mi bilo jasno, kako si upa kaj takega. Fant je bil očitno zelo besen. Prav v hrbet sem čutila, kako besni. Ni mi bilo treba niti pogledati nazaj, natančno sem si predstavljala njegov obraz. »Trapa neumna,« je zamrmral in si menda skušal natočiti pijačo.« »Bom jaz,« je rekla punca, ker je Miran vse razlil. »Se ti zdi tisto belo vino boljše? Boš belega?« Fant je brez besede vstal in odšel na drugo stran sobe, Kjer je neko drugo prosil za ples. Punca pa je mirno pila vino. Ko je prišel nazaj, ne vem, kaj se je zgodilo, ker me je ravno prišel iskat tisti frajer kitarist. A me je strašno zanimalo. Pogledovala sem preko njegove rame, da bi ju lahko videla. »Kaj je, punči, kako ti je ime?« Takrat sem videla, da jo je Miran udaril. Ona pa ga je tako pogledala, kot da se ji smili. Res močan pogled. Kitarist me je tako zoprno stiskal in mi dihal naravnost v obraz, da sem ga kar naprej odrivala. Ne prenesem, če mi kdo diha v obraz. Odmaknila sem se, da sem bila vsa grbasta, a on me je spet krepko stisnil k sebi. Odrinila sem ga bolj grobo in ga grdo pogledala. To bi lahko razumel! A on me je še kar naprej stiskal. Mojbog, mislila sem, da bom znorela! Ni se mi ljubilo govoričiti iz vljudnosti. »Kaj je, ne veš, kako ti je ime?« Bilo mi je zoprno, ker je mislil, da je duhovit. Sploh je ta človek živel v velikih iluzijah. »Urša.« Mislila sem, da bom umrla od dolgočasja. »Ah, tako kot moji pički!« Če me kaj v resnici znervira, me to, da kdo svojemu dekletu reče »pička«. Njej ne; ne, kadar je ona zraven, samo drugim rad govori o njej kot o svoji pički. Njej prav gotovo reče kaj drugega. Ne vem, zakaj ni mogel reči »punca« ali »deklica« ali vsaj kaj podobnega. Moral je vztrajno govoriti »pička«. Govoril je, kako sta naredila to in ono, kako jo je poslal sem in tja, pa kako jo je nategnil. Razen tega, da odlično igra kitaro, torej zna tudi kavsati. Fant, to je povedal s takim ponosom, kot bi bila to kakšna posebna umetnost. Edino, kar mi je bilo na njem všeč, so bili njegovi prsti. Imel je dolge in ozke prste, a se dotlej tega še sam ni zavedal; to me je nekam posebno razveselilo. Če bi se zavedal, bi najbrž kar naprej mahal, vse mogoče in nemogoče stavke bi ponazarjal samo še z rokami. Poznam take stvari. Ljudje, ki imajo npr. lepe zobe, se zelo radi na široko smejijo in to ob vsaki priložnosti, tudi če ni preveč smešno. Neka moja sošolka ima take zobe, bele in tako naprej. Nekoč sem videla, ko jo je prijateljica predstavila nekemu tipu; ko je rekla »zdravo«, se je tako zasmejala, da je pokazala vseh osemindvajset zob. In samo na enem ima plombo. Tako da je tip takoj vedel, s kom ima opravka. Drugače res ne vem, kaj naj bi bilo tako zelo smešnega. Počasi ji je to popolnoma prešlo v navado in njeni nasmehi so bili že tako rutinirani in profesionaini, da sem se ji morala iskreno čuditi. Zato mi je bilo všeč, da kitarist vsaj tega ni vedel, da ima lepe prste. Želela sem si, da se ne bi tega nikoli zavedal. Ne bi prenesel. Raje sem mu rekia: »Veš kaj, fant, odlično igraš kitaro!« »Res?« Povej, če ni dober igralec! To je perfektno zaigral. Rekel je: »Res?«, kot da prvič sliši kaj takega, v resnici pa je sam stoodstotno prepričan, da je najboljši kitarist! »Ja, super, super...« Morala sem ga nekaj časa prepričevati, da je popustil in bil pripravljen upoštevati moje mnenje. Za počit. Končno so nehali s tistim valčkom. Utrujena sem se usedla na tla. Komaj sem to storila, se je pred menoj znašel Miran. Rahlo prestrašeno sem vstala, potem sva zaplesala. Pred očmi sem imela tisto čudno sceno izpred nekaj minut, ko je udaril svoje dekle. Nimam se navade vmešavati, samo ta fant mi že od vsega začetka ni bil simpatičen. Vendar sem osuplo ugotovila, da odlično pleše. In ni me tako noro stiskal, kot jih to počne večina. Zdel se mi je miren, s svojo punco najbrž ni nikoli takšen. Nekaj me je spraševal o plesu in me obenem pohvalil, da dobro plešem. In vse to s tistim mirnim, mirnim glasom! Pomislila sem, zakaj se najdeta skupaj dva človeka, ki samo trpita drug ob drugem? Prav zasmilila sta se mi, vsak posebej. Šlo je samo za to, da sta dva napačna človeka skupaj. Samo gledala sem lahko, kako se mučita. Lahko sem si predstavljala, kako se vse skupaj dogaja doma, če sta poročena; (bila sem skoraj že prepričana, da sta mož in žena, vsaj mislim, da si fant ne bi privoščil take domačnosti, da bi udaril svoje dekle). Punco sem srečala čez nekaj dni. Seveda se me ona ni spomnila, a jaz sem jo pozdravila in ji pojasnila, od kod jo poznam. Ime ji je Meta. Bila je dobre volje, menda je vedno taka. Ne vem, kaj ji daje energijo, da vse skupaj tako dobro prenaša. In to s humorjem, z veliko optimizma in vsem tem. Ne vem, morda zato, ker ima eno oko umetno in se zaveda, da bi težko našla moža. Moški so alergični na take stvari. Ona vse to ve. Zato je zadovoljna s tem, kar ima. Stanujeta v nekem vlažnem kletnem stanovanju z njegovo mamo. Oba z možem delata v tovami. Imata enoletno hčer. Z navdušenjem mi je pripovedovala, kakšnega progastega pajaca ji je spletla, kakšne barve volne so v njem in koliko katere, pa kakšen patent je uporabila. Z zanimanjem sem jo skušala poslušati, ker je o vsem govorila s takim navdušenjem. Tudi o Miranu ni rekla nič slabega. Mislim, da ne zato, ker se ne bi spodobilo opravljati moža nekomu, ki ga prvič vidiš, ampak menda je Meta res tip dekleta, ki o nikomer noče reči nič slabega. Vsaj ne nalašč. Tedaj se mi je njeno življenje zazdelo tako težko in bedno, da me je postalo sram, ker me moji majhni problemi tako potrejo. V primerjavi z njenimi so res majhni. Res sem se začudila, kaj vse lahko človek prenese, in da ob vsem tem še ostane normalen. »Greš k meni?« je vprašala. Povabila me je domov na sladoled. Po poti sem se spraševala, kaj je pravzaprav delala na tisti zabavi. Nekako ne sodi tja. Sicer pa tudi sama ne sodim tja, a sem se le znašla tam. Rekla je, da je sama doma. Oddahnila sem si. Sedeli sva v majhni umazani kuhinji. Naenkrat sem postala čudno razpoložena. Prevzel me je nekam neznan, a prijeten občutek. Kot spomin na otroštvo ali kaj takega. Gledala sem v košaro z orehi in lešniki, ki so zaprašeni stali v kotu kredence. Morda mi je to vzbujalo te prijetne občutke. Spokojnost in vse to, najbrž tudi ti to poznaš. Kakor, da se je ustavil čas. Meta je kuhala kavo. Jaz sem medtem lizala sladoled iz stare skodelice. Gledala sem sliko na njej, starko z velikim mozoljastim nosom, podobno čarovnici iz pravljice, z rdečo ruto in palico. Prijazno se je smejala. Kot da je čisto zadovoljna, ker je stara. Bog, danes je tako malo starih zadovoljnih s svojo starostjo! Ne morejo in ne morejo se sprijazniti. Ne vem, kaj je tako strašnega pri stvari. Če si star. Strašno je, če nikoli ne odrasteš. Ja, to je grozno. Mislim, plesal bi, lovil ženske, se igral, pa si sedemdestleten starec.Si predstavljaš? To je res problem. Upam, da jaz prej ali slej bom odrasla. Res upam. Nočem biti večen otrok. To me po malem jezi. Gledam otroke, desetletne, dvajsetletne, štiridesetletne. Sami otroci. Tako lepo je srečati nekoga, ki je odrasel. »Meta, se ti bojiš starosti?«  . Obrnila se je. Ravno je kavo natakala v skodelici. »Ne vem. Mislim, da ne. Samo zdaj bi rada še toliko naredila.« »Ja. Vem, kaj misliš.« Medtem je v predsobi nekaj zaropotalo. Takoj sem uganila, kdo je. Vendar ni prišel v kuhinjo. Meta je vstala in zašarila okrog štedilnika. »Se ti kdaj zdi, da si kaj zamudila?« sem jo vprašala čez nekaj časa. »Ali da bi morala delati kaj drugega?« Pogledala me je, kot da sem jo zasačila pri prepovedanem dejanju. »Kaj misliš s tem?« »Nič.« Skomignila sem z rameni. V resnici nisem mislila nič takega. »Nisem hotela biti tako osebna,« sem v zadregi zamrmrala, samo da sem nekaj rekla. A to je le še poslabšalo stvar. Morala bi vedeti, da je ona z mislimi že čisto drugje. Na lepem je bilo konec spokojnosti. Ozrla sem se za košaro z lešniki, a niti to mi ni vrnilo notranjega miru. Meta je ropotala z lonci. Nalila je v krožnik juhe in ga postavila na mizo. »Saj me nisi užalila,« je rekla, »zanima me samo, na kaj si mislila.« »Zakaj bi morala misliti na kaj določnega? Misliš, da vedno mislim v slikah ali kaj?« Zmedeno me je pogledala. Tedaj je vstopil mož. Bil je nekam utrujen in slabe volje; prišel je iz službe. Počutila sem se precej neprijetno. Kot da sem na čisto napačnem kraju. Velikokrat imam ta občutek. Takrat je bil še posebno izrazit. Morda zato, ker sta tudi onadva čutila, da tam nimam kaj iskati. »Grem,« sem rekla in vstala. Želela sem si samo, da Meta ne bi bila jezna. Samo da se ne jezi. Zakaj pusti, da tako majhna stvar vse pokvari? Obrnjena je bila k štedilniku, in ko se je ozrla, se mi je zmedeno nasmehnila. »Te pospremim?« »Saj vem pot. Adijo.« »Pridi še kaj!« Pokimala sem in hitro odšla. Ko sem zaprla vrata, sem še slišala Mirana, kako se pritožuje nad juho, v kateri je bila samo ena mozgova kost. Meta je trdila, da sta dve, on pa je rekel: »Porkamadona, saj nisem slep!« Nisem mogla več slišati, ali je potem našel še drugo. Na ulici so se igrali otroci. Stali so v krogu in nekaj kričali. Ne poznam te igre. »Gospa, koliko je ura?« me je vprašal majhen fantek, ki se je nenadoma znašel pred mano. »Tri četrt na tri... Sploh veš, koliko je to?« sem zavpila za njim. Kakšnih šest let je bil star. »Ne. Ampak mama je rekla, da moram biti ob treh doma.« »Potem se lahko še malo igraš.« Šla sem na postajo. Bila sem utrujena in malo žalostna. Malo pa tudi vesela, ker to le ni moje življenje. Služba, dom, mož - vse to, saj veš. Saj bi imela rada dom. In tudi moža bi imela. Samo ne takšnega, ne takšnega. Prišla sem že do postaje, ko sem se obrnila in pohitela nazaj. »Mi poveš, kaj boš, ko boš velik?« sem vprašala tistega fantka. Začudeno me je pogledal. »Ne vem. Nočem biti velik.« Zamišljeno sem odšla naprej. Dal mi je misliti. Sicer pa ostajam pri svojem: še vedno si želim odrasti, dozoreti in živeti. Hočem red, občutiti, da živim.

7.

Premislila sem si. Nisem odšla domov. Raje sem se šla potepat po mestu. Tavala sem po ulicah in premišljevala. Bil je dan, ko bi najraje ure in ure hodila po mestu in nikoli se ne bi vrnila domov. Kam naj bi se sploh vrnila in čemu? Bila sem tako zamišljena, da nisem takoj opazila, da dežuje. Ko mi je nekaj paničnih žensk, ki so se prerivale po cesti, z dežnikom skoraj izbilo oko, je tudi mene zajela nekakšna masovna hipnoza: mislila sem, da potrebujem dežnik. In sem začela kot vsi drugi okrog mene tekati in iskati streho nad glavo. V navadi je, da človek po dežju ne hodi brez dežnika. Čeprav mi je to zelo ugajalo, če sem iskrena do sebe. Končno sem si dovolila malo počasnejše hoje in obenem sem si ogledovala izložbe. Bilo je prav prijetno, občutiti dež na obrazu. Zagledala sem neko gostiino in vstopila. Bila sem žejna. Hotela sem izpiti sok. Ko sem bila že notri, pa sem si zaželela pivo. Daleč sem prišla. Zdaj pijem že pivo. Ampak tako sem si ga zaželela, da se nisem delala lepo in sem ga tudi naročila. Natakar, ki je kar naprej buljil vame, je prevrnil kozarec s pivom. Ne vem, kaj je tako čudnega, če pride ženska v gostilno. Usedla sem se k mizi pri oknu, od koder sem videla na ulico. Miza je bila polna kozarcev in pepela, svinjsko umazana. Natakar je takoj pritekel in jo pobrisal. Nasmihal se mi je in si venomer ponavljal: »Takole, pa takole...« Ko sem ga bolj pazljivo pogledala, sem odkrila, da je hudo potreben samote. Nasmehi najbrž spadajo k poslu. Zelo zoperen posel. Gledala sem skozi šipo, po kateri je vse močneje lil dež. Neki tip je prisedel za mojo mizo. Bilo je dovolj praznih miz, ampak tega je nekaj privleklo prav k meni. Pojasnila sem mu, da ni prosto, a to ga ni motilo; lepo je prisedel čisto blizu in se zapeljivo smehljal. Samozavesten. Z metuljčkom okrog vratu, kodrasti lasje počesani z mokrim glavnikom… To me je spomnilo na izjavo nekih tipov v nekem časopisu, bilo je nekaj v zvezi s tem, da ženska uživa v posilstvu. Mislim samo, da to ni več posilstvo, če uživa. Verjetno je on mislil, da hrepenim po njegovi navzočnosti, le da tega nočem pokazati, ker prave dame tega ne pokažejo, vsaj ne takoj... Saj ne da sploh ne bi marala ljudi. Problem je samo v tem, da k meni vedno zanese kakšnega dolgočasneža, ki nima ničesar povedati, samo zija vame in zavija tiste svoje angelske oči. Niti piva nisem mogla izpiti v miru! V naglici sem si ga natočila, ga zlila vase in odšla. Na cesti me je zazeblo. Bila sem v kratkih rokavih in sandalah. Lilo pa je kot iz škafa. Odpravila sem se k želežniški postaji. Hotela sem gledati vlake. Včasih mi je to blazno všeč. Dobim občutek, kot da se v mojem življenju dogaja nekaj resnega. Nekaj vznemirljivega. Vlaki, potovanja in vse to. Ko sem prišla na postajo, se je gnetlo ljudi. Usedla sem se na klop na peronu, ker je bila čakalnica polna. Če bi imela kaj denarja da bi se kam odpeljala, sem pomislila. Bilo je prijetno gledati ljudi, kako se s polnimi rokami prtljage prerivajo po hodniku, podhodu, peronih... Kako hitijo z vročično žarečimi očmi in nekateri prav urno skozi okno plezajo v prenatrpan vlak. Za hip sem celo pomislila, da bi kar skočila na bližnji vlak, ki naj bi vsak čas odpeljal nekam proti Nemčiji vendar je nezaupljivo predirni pogled prometnika močno zmanjšal mojo vnemo. Če bi imela denar, bi se odpeljala na morje, sem si rekla. Ne, če bi imela denar, bi si takoj najela sobo in odšla od tete Nade. Ampak o tem še ne bom premišljevala, ker nimam denarja. Sanje me vedno pokopljejo. Kupila sem si pohano kurje bedro za pet jurjev. Sprehajala sem se ob progi in jedla. Človek ne more vedno gledati na estetiko. Lahko bi se večno tako sprehajala, če bi obenem lahko še poslušala glasbo. Nikoli se ne bi vrnila domov, samo hodila bi dokler se ne bi zgrudila od utrujenosti. Opazila sem ljudi, ki so spali po klopeh. Pod glavo so imeli potovalko ali obleko. Po dva na eni klopi. Od vsake klopi je vel znan, močan in neprijeten vonj. Kako me boli pogled na te ljudi. Iz zvočnika je vsakih nekaj minut zadonel enoličen glas: »Vlak v to in to smer stoji na tem in tem peronu, odhod ob tej in tej uri.« Počutila sem se kot popotnik. Kot da sem pravkar stopila iz vlaka ali kot da me je pravkar nekdo odložil nekam, kamor ne spadam. Res sem bila precej daleč od tistega občutka varnosti, ko ti je vse domače in podobno. Obstaja zgodba o tem. Mislim, da sem jo slišala od Ljubimcev. O tem, kako je to življenje samo bivanje v hotelu. Da smo podobni popotniku, ki se je za nekaj dni ustavil v hotelu, potem pa je pozabil, da v njem ne bo ostal večno, in je začel barvati stene, polagati tapete, kupovati pohištvo in tako naprej. In to za tri dni. Kakšna zgodba, kaj! Jaz se bolj ali manj vedno počutim kot nekakšen popotnik brez doma. Ne kot potnik, ki nekam potuje (in Ljubimci imajo za to stvar svojo poanto: življenje je kratko in ga ne smemo zapravljati za take stvari, kot je polaganje tapet, ker vsak hip lahko pride smrt in nas najde nepripravljene za onstransko življenje. Kako bomo takrat opravičili svoje početje? »Kaj boš takrat rekla stvarniku? Kaj?« mi je govoril Berti…). Ne vem več, kakšen občutek je, če imaš dom. Če si nekje res doma. Če imaš nekaj, kar ti pripada in te finte. Jaz imam očeta, teto Nado, brate in sestro. Lahko si prepričan, da še opazijo ne, kaj počnem. Tudi če si prerežem vrat, niti opazili ne bodo (ne bo jih ganilo). V redu, ne mislim se zdaj razjokati. Niti si ne mislim prerezati vratu. S takšnim dejanjem bi jim nazadnje še nakopala hude skrbi, sramoto pred ljudmi in tako dalje in tako dalje. Iz bifeja se je proti meni opotekel pijan mož. Ko me je zagledal, je dvignil prst in slovesno spregovoril: »Punca, povem ti: prišel bo dan, ko se bomo Slovenci združili v veliko Karantanijo! V Združeno Karantanijo! Jajca so nam otekla od čakanja. Madžari so nam vzeli Prekmurje, Italijani Primorsko, Nemci Gorenjsko... V Združeno Karantanijo!« Naredil je dolg požirek iz steklenice, ki jo je držal v roki, in se opotekel nazaj v bife. Zvečerilo se je. Že so se prižigale cestne svetilke. Pomislila sem, da bi odšla po kakšno prijateljico, da ne bi sama hodila naokoli. Čisto sem padla v štos, ker sem nekje slišala, da človek nikoli ne sme biti sam. Jaz pa ponoči sama tavam po mestu, sama tavam tudi zato, da bi podnevi znala biti z ljudmi. Ne vem, kdaj sem se vrnila domov. Komaj sem odprla vežna vrata, že sem zaslišala znan glas: »Poslušaj, smrklja! Dokler živiš v tej hiši, boš hodila domov ob pol desetih!« To je bilo precej grdo od nje, ker skorajda nimam nobene druge hiše na izbiro. Stala je pri vratih kopalnice, že v spalni srajci, in oči z največjim naporom držala odprte. Hotela sem se zmuzniti v kopalnico, ker sem bila vsa premočena. Teta me je ustavila. »Kje si bila?« »Zunaj,« sem ji odgovorila. »Zakaj ne greš spat, teta?« sem jo potem vprašala. Res je bila videti hudo zaspana. Mimo nje sem stopila v kopalnico. Upala sem, da me bo pustila pri miru, nekje v sebi sem res upala, vendar se nisem začudila, ko sem za sabo zaslišala njene histerične krike. Zaprla sem vrata. Če še pomislim, da imam zjutraj šolo, mi gre na bruhanje. Pri vsem tem sranju je zazvonil telefon. Bila je moja sošolka Tanja. Prav zanimalo me je, kaj mi ima povedati sredi noči. Pokliče me samo, kadar nima nikogar za v kino, ker jo je strah samo gledati kakšno grozljivko, in te ima najraje, če nima nikogar za drsanje, potem pokliče mene, da jo držim za rokico. Dvomim, da sploh kam gre sama. Drugače je odlična učenka, pridna hčerka in vse to, samo vedno mora imeti nekoga zraven sebe. Ves čas mora imeti kakšnega norca zraven sebe, da se ne čuti osamljeno. Vprašala me je, kako sem kaj, jaz sem rekla, da za eno figo, vendar je to ni zanimalo, to me je vprašala samo tako, zaradi lepšega. Hotela je vedeti, ali znam kaj slovenščine. Poklicala me je zato, ker jutri menda pišemo slovensko kontrolko. Naenkrat me je zabolela glava. Pomislila sem: kontrolke, domače naloge, prehranjevanje, prebavljanje in občasni razgovori s kakšnim človekom, je to vse moje življenje? Tudi če ugotovim, da sem povprečna ženska, mi to ne koristi veliko. Povprečne ženske mojih let npr. hodijo v šolo, se učijo in čakajo. Čakajo. Pred njimi je še vse življenje. Fant, jaz imam občutek, da nimam prav ničesar pred seboj! Razen tega se mi zdi čas v šolski klopi bolj ali manj zapravljen. Jutri npr. bomo pisali vse tiste zanimive stvari o Prešernu: kdaj se je rodil, koliko bratov in sester je imel, kje je hodil v šolo, kako je od tete dobil prvo pero in napisal prvo pesem, kdaj je izšla prva pesniška zbirka in tako dalje in tako dalje. Oblekla sem se v pižamo in se spravila v posteljo. Začela sem brati »Bedne ljudi«. Ta knjiga mi je vrnila dobro razpoloženje. Res dobra knjiga, moraš jo prebrati. Posebno, če ti je všeč smisel za humor, kakršnega ima Dostojevski. Če ti je všeč Kishon, bo malo težje. Zadnjič sem gledala film »komedijo«, narejen nalašč zato, da bi gledalcem vzbujal zgolj dolgočasje. Čeprav so se možje zelo potrudili, da bi vse izpadlo čimbolj smešno; kar naprej se je dogajalo kaj »neverjetnega«: nekoga je pritisnilo scat ravno takrat, ko ni bil pravi trenutek za to in se je v hlače, potem se je še posral, potem je nekdo kar naprej delal samomor in podobno. Blazno smešno, ljudje so pokali od smeha. Ta knjiga ni na ta način. Je pa dobra. Pomislila sem, če bi živela takrat kot Dostojevski in bi ga srečala, bi mu poljubila noge. Čudim se, da ljudje niso tako čutili, menda se je celo znašel v zaporu in te finte; pravzaprav niti ni tako čudno, saj so jih še kar nekaj vtaknili v zapor, danes pa se moram celo učiti, kam so hodili v osnovno šolo. Naslednjega dne smo res pisali kontrolko o Prešernu. Tanja ve vse take stvari. Če jo vprašaš karkoli o prihodnosti, ne ve, v zvezi s šolo pa ti lahko pove vse. Res je bilo treba napisati nekaj tistih oslarij o otroštvu, potem je bila še ena pesem, »Veselica« ali »Zdravljica« ali nekaj takega, in določiti je bilo treba vrsto rime: ali je abba ali abab ali aabb. Za to dobiš štiri točke, za otroštvo štiri točke in za pesniške zbirke dve točki. Na koncu je učitelj vse pregledal in popravil. Z rokami na hrbtu je stopil pred tablo, se odkašljal in spregovoril. »Učenci!« je rekel in pogledal po razredu. Pričakoval je popolno tišino in strah, zato ga je presenetilo, ko nismo pokazali pretiranega strahospoštovanja, niti kdove kakšnega zanimanja. Nekateri so brali, drugi so si strigli nohte. »Učenci!«je ponovil se bolj resno. Naredil je dolg premor, nato je nadaljeval: »61 jih je pisalo pozitivno!« Pogledal je po razredu, kakšen učinek imajo njegove besede. Zase ne morem reči, da so me blazno vznemirile. »0d teh 61 jih je 29 pri prvem vprašanju doseglo štiri točke, pri drugem vprašanju jih je štiri točke doseglo 17 in pri tretjem...« Šel je čisto v detajle: povedal je vse procente pri treh točkah, nato pri dveh in tako dalje, nazadnje se je lotil še tistih 297. Na koncu me je bolela glava. Nisem ostala na naslednji uri, z Majo sem šla na sprehod. Počutila sem se precej čudno in sem si želela biti z nekom. Dobro, da imam vsaj eno prijateljico, ki to razume, ne da bi ji bilo treba vse podrobno razlagati. Hodili sva ob Ljubljanici. Usedli sva se pod eno od vrb in se pogovarjali. Čedalje močneje me je prevzemal občutek, da se je ustavil čas: vrbe so res vrbe, zrak je zares zrak, vse je resnično. Maja je bila takrat zelo odkrita. Ni govorila nič posebnega, a je bila zelo odkrita. Čutila sem, da je popolnoma iskrena. Tudi sama si to žeilim, kadar sem s pravimi ljudmi, ampak vseeno me je sprva sram in nato postane vsa zadeva prav zoprna, če tega ne premagam. Mislila sem, da me bo konec, če ji bom vse povedala. Lahko komu rečeš »rad te imam« in si pri tem čisto miren, niti ne zardiš, gledaš ga v oči, obvladaš sceno. Če pa to rečeš na čisto svoj način, se ti zdi, da bi lahko umri. A ko izrečeš, se ti kamen odvali s srca. Po naravi sem, vse tako kaže, hudo sramežljiva. Čeprav ji nisem hotela povedati nič posebnega. Govorila sem ji o vseh teh stvareh, o šoli in podobnih problemih. Odšli sva proti Tivoliju. Ko sva hodili po parku, sem bila že dobre volje. Ni me več bolela glava, počutila sem se spočito in polno energije. Maja je na potki zagledala nekega znanca in ga pozdravila. Ustavil se je in sta se pogovarjala. Ime mu je Bobi. Ko sem ga poslušala, se mi je zdel blazno normalen človek. Kako dolgo že nisem srečala tako zdravega človeka! Na zunaj morda ne deluje preveč povprečno; ima dolge lase in celo leto nosi na sebi nekakšne rdeče hlače z zelenimi pikami, in vedno ima v roki dežnik, ker lahko vsak čas začne deževati, on pa ne prenese dežja. Je res popolnoma normalen. Ko se pogovarjaš z njim, imaš prijeten občutek si mu vseč takšn, kakršen si. Res se lahko pogovarjaš z njim, ker te ne skuša kar naprej kaj naučiti, niti ne gre za to, da primerjata svoja stališča do kakšnega vprašanja in da se v čem strinjata, ker je potem obema neprijetno, ko ugotovita, da se v nečem ne strinjata; se pač samo pogovarjata. Vsa tista razpravljanja in filozofiranja z ljudmi, posebno ko jih spoznavaš, ti vzamejo toliko energije. Za tega fanta pa je znano edino še nagnjenje, da govori malo in pametno. Skupaj smo odšli v disko. Hotela sem plesati in sem ju prav silila tja. Bila sem malo preotročja. Ko smo začeli plesati, mi je namreč kmalu postalo dolgčas in sem silila ven. Bobi mi je rekel, da moram vedeti, kaj sploh hočem. Zdaj premišljujem o tem. Že dolgo si želim, da bi bila rešena vseh teh primitivcev in da bi poznala drugačne ljudi. Potem bi rada znala igrati klavir in peti kot Janis Joplin. In pri telovadbi bi rada naredila salto brez kanvasa. Morda se bom kaj od tega še naučila.

8.

Na trgu sem srečala teto Nado in jo pozdravila. Ona mi je odzdravila in pokimala. »Kako je?« »Fino kot vedno,« sem odvrnila. »Le oglasi se še kaj. Na svidenje.« Zdaj sem velika punca. Odselila sem se od doma, že pred nekaj tedni. Zdaj ti je najbrž jasno, od kod ta vljudnost in tako naprej. Ženske v službi se hočejo z mano pogovarjati o moških, o modi in o ženskih boleznih. Moški pa o seksu. Nekateri pa se do mene vedejo še čisto enako, a teh je malo. Npr. učitelj, ki me je v osnovni šoli pri telovadbi vlekel za ušesa. Še zdaj, ko me sreča, bi mi najraje navil uro, ker ga kdo ve zakaj vedno spravljam v jezo. Imam to slabo lastnost, da mu grem na živce. Ko sem odhajala od tete Nade je delala grozne scene. Rotila me je, naj ostanem. Ponavljala je, da mi hoče samo dobro (in jaz ne vem, kaj je dobro zame).Težko verjamem, da me ima tako zelo rada. »Za koga sem sploh živela?« je hlipala. »Tega ne sprašuj mene,« sem odvrnila. Baje sem ji razvrednotila smisel življenja, ker se ne more več razdajati zame. Vedno je potrebovala samo nekoga, da se je zdravila na njem. Ko sem se vračala s trga s polno košaro jabolk,jajc, fižola in podobne zelenjave, na pol svobodna in na pol zlovoljna, sem srečala fantka, ki je rekel, da noče biti odrasel. Vprašala sem ga, zakaj ne, in mi je povedal: »Veliki samo hodijo v službo in nikoli nimajo časa.«

Beležka o avtorici in delu

Dragica Gračner je novo ime na seznamu ljudi, ki pri nas pišejo knjige, in pričujoča zgodba o punčki, ki ne ve, kje je doma, je njen prvenec. Avtorica je stara 21 let, živi v Ljubljani in uči na osnovni šoli. Otroštvo, ki brez prehodov prerašča v deklištvo. Odkrivanje lastne raznolike, zapletene samosvojosti. Pretresi ob seznanjanju z ljudmi in življenjem. Utrip našega najbolj sedanjega trenutka. Drobce vsega tega razberemo v tej po svoje presenetljivi knjigi. Nenavadno in zanimivo je, da o travmah današnjega časa in o boju mladega človeka tako za zdravo rast kot za notranjo svobodo ne piše odrasla oseba, ki bi lahko z umetniško podoživljajočim razumevanjem spremljala to težavno dogajanje, ampak sam mladostnik, ki gleda naravnost in se lastne bistrovidne odkritosti ne ustraši niti tedaj, kadar z njo podira ustaljenosti. Deklica Dragice Gračner končno najde svoj dom v sebi, v prvih trdnih temeljih svoje odrasle, osamosvojene osebnosti. Torej na teh še presihajočih straneh ne bomo izluščili le samokritike in neolepšane mladostniške satire, temveč predvsem trdno upanje za Punčko in tudi številna pričakovanja v zvezi z avtoričinim nadaljnjim snovanjem. Gitica Jakopin