Pustna nedelja
Vilko Mazi
Izdano: Slovenski narod 10. februar 1921 (54/32)
Viri: 32
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Tako gosta megla je bila pritisnila na ulice, da je Simplicij mahoma obstal in začel trudoma ugibati, v katero predmestje ga je pravzaprav zaneslo? Nikjer ni bilo luči, nikjer glasu, samo megla in megla, kamorkoli se je okrenil. Dodobra bi ga osramotil, staro »ljubljansko srajco«, ko bi stopil kdo predenj in dejal: »Za pet litrov, Simplicij, ako mi poveš, v kateri ulici stojiva?«

Pustna nedelja je bila. Pozna noč. Toda siromak si je slovesno zatrjeval, da je trezen, celo tako trezen, kakor že dolgo, dolgo ni bil. In kdo bi mu ne verjel, ki pozna Ljubljano in njeno meglo?

Tako je stal Simplicij sredi nepredirne megle in mahoma se mu je zahotelo, da bi si prižgal cigareto. Toda doza je bila prazna in trafike že davno zaprte. Desetkrat pusta se mu je zdela megla, desetkrat klavrna pustna nedelja.

Pol Ljubljane za eno cigareto! – Stopil bi pred kogarkoli in razložil: »Oprostite ... nimam navade ... toda ...« Toda žive duše ni bilo od nikoder. Simplicij pa je bil človek tiste sorte, ki ne pozna hujše stiske, nego je ona, ko duša in srce zaman koprnita po nikotinu, pa ni žive duše na dogled.

Kaj bi? Kam bi?

Nenadoma se oglasila nekje v bližini harmonika, oglasila se je kakor zapeljiva sirena na brezbrežnem morju. Niti trenutek ni pomišljaj Simplicij, temveč hlastno je tipal ob zidovju, da se približa kraju, odkoder so prihajali vabljivi zvoki. Ko pa je pritipal do vogala, se mu je pokazala v stranski ulici luč, ki je komaj mežikala za gosto megleno zaveso.

»Deo gratias! Rešen sem!« se je globoko oddahnil. Čim boli se je bližal luči, tem prešerneje je bučala harmonika, hripavo vriskanje se je mešalo s poskočno pesmijo.

Pod svetiljko, ki je stala nad vratmi, se je majala dolga, temna postava, kakor pšenični klas v vetru. Dolgobrk možak je bil, z mirtovo vejico v gumbnici.

»Oprostite ... nimam navade ...« je jecljal Simplicij, »ampak ...«

»Kar notri, kar notri!« ga le potrepal prijazni svat po ozkih plečih.

»Oprostite –,« se je branil Simplicij, »nerad nadlegujem ...«

»Kdo bi, vraga, nadlegoval na ženitnini! Kar z mano!« In prijel ga je dolgi svat pod rameni, da ni pomagalo šibkemu Simpliciju nikako upiranje. Skoro nesel ga je po ozki veži in še ožjih stopnicah.

Vzdolž zakajene, zatohle sobe so stale sklopljene mize s politimi in pomazanimi prti, preobložene s kozarci, steklenicami in krožniki. Vmes le bilo par vaz z velikimi šopi uvelih cvetlic. Vsenaokrog so sedeli svatje. Nekateri so bili naslonjeni na mizo in so smrčali sredi vsega hurpa. Drugi so buljili težke oči, mahali z rokami, vriskali in se kričavo razgovarjali. Nekaj bledih otrok je zehalo in se dolgočasilo ob praznih krožnikih. V sredi družbe je sedela mlada nevesta z mirtovim vencem na prečudovito zveriženih laseh: venomer je dregala plešastega ženina, ki se je bil oprl na komolec ter kimal s trudno glavo vedno nižje in nižje k mizi ... V kotu pri peči pa se je bil razčeperil zabuhel godec in neutrudno raztezal harmoniko parom, ki so se vrteli in zaletavali po ozkem prostoru.

»O, Simplicij! – Na mojo desno stran, Simplicij!« se je dvignil nekdo v kotu in hitel pripravit stol.

Iznenadil je Simplicija ta glas, kakor ga je bil iznenadil tam zunaj sredi nepredirne megle glas harmonike. In je stopil bliže, da bi spoznal svata.

»Pošast vendar, kje se dobiva po tolikih letih! Mislil sem, da te je že davno vrag vzel.« Stisnil mu je drobno roko, da so zapokale koščice, in ga je posadil na svojo desnico.

Tako malo je poznal Simplicij tega človeka, kakor ulico, ki je še pred par minutami blodil no njej. Toda nespametno se mu je zdelo, da bi pokazal svoje začudenje, zato je izkoristil priliko čisto po domače:

»Ali imaš cigareto, prijatelj?«

»Tisto pa, tisto, stara kost – he-he!« se je zarežal neznani svat z redkimi, oškrbanimi zobmi. »izvoli, kolikor ti drago!« mu je ponudil skoro polno škatljo egiptovskih.

Kakor da se mu je odvalilo težko breme, si je Simplicij slastno zapalil cigareto. Potem pa se je ogledal po družbi, ošinil vsak obraz posebej, ali bili so sami neznanci, ljudje, ki se jih še s ceste ni spominjal. Tudi natakarica in gostilna sta mu bili docela tuji.

Bilo mu je že na jeziku, da bi vprašal škrbastega svata: »Povej mi, ali smo v Ljubljani, ali nismo?« Toda takoj je pomislil, da bi bilo tako vprašanje nerodno, nemara še razžaljivo, zato se je še ob pravem času premislil in na tihem sklenil: »Pes opali vso to zamotano uganko! Najbolje je, da me nič ne briga ...«

»Na tvoje zdravje, Simplicij!« je trčil škrbasti svat ob kozarec, ki mu ga je bil nalil.

Na dušek je obrnil Simplicij kozarec in ga zopet postavil predse.

Iznova ma je natočil svat in se mu zaupno približal: »Sam Bog te je prinesel – kako naj ti povem drugače! Glej, najin stari prijatelj izza detinskih let je napravil danes poslednji križ nad svojim dolgim samstvom. Vidiš pa, tamle dremlje in razkazuje svojo grešno plešo. Ni imel slabega okusa, bogami ... Pa kaj rečem: lepa in bogata svatba, dobro smo jedli in pili, napeli smo se in naplesali, samo nečesa še manjka, ves čas že manjka, krepke zdravice namreč, sočnega nagovora. Vidim, da ni govornika med nami. Zato pravim po pravici: sam Bog te je prinesel, Simplicjj! Ne sme ostati brez zdravice, nikakor ne sme. Bilo bi, kakor da manjka amen v očenašu. Ti pa imaš dar, Simplicij; odnekdaj si bil češčen govornik, z lahkoto poveš novemu paru nekaj iskrenih besed ...«

Simplicij, ki še živ dan ni pokazal govorniškega talenta, je bil ob teh besedah do kraja osupnjen. Pa še predno je mogel odpreti usta, da bi prosil soseda, naj ga nikar ne spravlja v tako težko zadrego, je že ta potrkal z viličnim ročajem po praznem litru. Godec je stisnil harmoniko, plesalci so obstali in kdor še ni dodobra spal, se je radovedno ozrl v tisti konec, odkoder je prišlo znamenje. Tudi ženin je dvignil plešo in začudeno pogledal Simplicija, ki je bil vstal izza mize slaboten in droben ter med resnimi pogledi iskal potrebnih misli.

Nastala je tišina, kakor pred povzdigovanjem. Takrat pa se je Simplicij odkašljal in ulile so se mu z jezika tako ginljive besede, da so ženske planile v jok in so moški važno skimavali ter so otroci odpirali usta kakor na samo Miklavževo jutro. Vsa solzna sta se spogledovala ženin in nevesta.

In ko je končal Simplicij prečudežno zdravico, se je vzdignilo med svati nepopisno navdušenje. Vsekrižem so napijali novemu paru, harmonika je zabučala prešerno poskočnico in nekdo je vrgel na tla veliko blazino.

Takrat pa se je izmuznil Simplicij kakor ščuka. Izginil se je zopet v meglo in brodil iz ulice v ulico, dokler se ni zaletel v soseda, ki je stanoval ž njim pod isto streho.

»Kaj z doma?« je vprašal sosed začudeno.

»Domov, domov!« je zatrjeval Simplicij. »Samo – kod me vrag nosi?«

»Ravnokar ste šli mimo hiše.« 

»Mimo hiše? Mimo naše hiše? – Ali bi me radi potegnili?«

»Nikakor ne. Samo obrnite se in videli bodete, da vam pravim resnico.«

Šla sta komaj par korakov in že sta bila na pragu.

»Ta prokleta megla!« se je jezil Simplicij, ko je sosed odpiral vrata.

»Pa še kakšna megla!« se je muzal sosed, ko ga je spremljal po stopnicah ...

Kakor iz omotičnih sanj se je prebudil Simplicij proti poldnevu. Za pest posvaljkanih cigaret je ležalo na posteljni omarici ... »Kje je bilo? – Sam Bog ve, kje je bilo ...«