Râbi Jehuda
| Râbi Jehuda F. S. Šegula |
| |||||||||||
(Povest iz časov Kristusovih.)
Od Jeruzalema drži izpred Jafskih vrat v južni smeri starodavna široka cesta. Pride se po nji najprej na ravno polje Refain (dandanes že precej s poslopji zastavljeno), kjer je zvezda Modrim vnovič zasijala. Dobro uro hoda, in stojimo pred velikanskim ruskim samostanom Mar-Elija; odtod pa je še pol ure v Betlehem, ki nas na zmerni višini že zdaleč pozdravlja. Četrt ure pred mestom obstojimo. Tu se deli naša pot: na levo vodi cesta v Betlehem; glavna cesta pa teče v desno naprej mimo Betlehema daleč na jug v starodavni Hebron, kjer je s svojimi čredami in hlapci taboril često očak Abraham.
Ob ravnokar omenjenem razcestju stoji še dandanes znamenit »wêli«, po našem bi rekli precej velika grobna kapela; domačini ji rečejo »kubbet er-Rahil«, »grob Rahêle«, očaka Jakoba druge žene. Na tem prostoru torej je taboril stari Jakob pod šotori, ko se je vračal iz Mezopotamije v domovino, in je prišel za Rahelo čas poroda. In je porodila ter še sama sad svojega telesa »sina bolečin« imenovala; poslej je dobil ime Benjamin (»sin desnice«). Otroka so položili očetu v naročje, mater pa v prerani hladni grob. Nad njim je dal Jakob sezidati to kapelo, ki se je v teku tisočletij pač v marsičem spremenila; zaupanje vseh mater pa, zlasti vseh nesrečnih mater ostalo ji je do današnjega dne. Notranjščina kapele je vedno z mnogoštevilnimi svetilnicami lepo razsvetljena.
1. Ob Rahelinem grobu.
Bilo je v tistih dneh, ko je v Jeruzalemu vladal grozoviti kralj Herod; nekako 10 let pred Kristusovim rojstvom. Lepo pomladanje jutro je žarelo nad Betlehemom, livade krog in krog so se krasno razcvetele ter bile polne najprijetnejših dišav; na bližnjem Boozovem polju je šla pšenica v klasje. Pastirji so svirali na piščali, njih črede pa so se mirno pasle v pomladnem zelenju. Ob Rahêlinem grobu sedi žena, naslonjena s hrbtom ob zid kapele, poleg nje pa na trati mirno spi petleten deček, njen sin.
Oh, kaka je ta ženska! Ljubi Bog, lepa ni! Srce se mi krči, vam jo popisati. Bosonoga je, eno samo modrobarvno oblačilo pokriva njeno telo; na glavi ima precej umazano belkasto ruto. In obličje, ah, grozno! Je kakor od črvov razjedeno, belkaste kraste pokrivajo rane. Oči so zatekle, zenice nad očmi belkasto krastave; lasje sivi, pa ne od starosti, ampak z isto gnusno krasto prepojeni in zlepljeni. Nekateri prsti na rokah so odpadli do srednjega členka ter gnijejo dalje; gnijejo tudi že noge … Dovolj, dovolj! Ubožico je zadela strašna nesreča, tista grozna bolezen, ki ji rečejo na Jutrovem »lepra« (gobavost). Enkrat in nikdar več nisem mogel stopiti bliže takim izmed vseh nesrečnih najnesrečnejšim bolnikom; pač stud, pa še bolj globoko sočutje s tako bedo me je vedno tiralo naprej. Ta notranja, nepremagljiva bolest sožalja je bila menda tudi vzrok da sem sedaj po štiridesetih letih svojega jeruzalemskega romanja začel pisati to povest!
Toda, kje smo? Ob Rahêlinem grobu. Kaj hoče uboga žena tam? In kako je postala tako revna? — Ni bila vedno taka. Če šteje zdaj kakih triindvajset let, bila je Djemihle še pred sedmimi leti najlepša deklica v Betlehemu, od mnogih mladeničev v zakon prošena. Šestnajstletno je zasnubil sin betlehemskega šejka (poglavarja), položil po starem običaju pred očeta kupnino za njo, obdaroval povrh njene brate ter si jo po ženitovanjskih slovesnostih odpeljal v sijajnem spremstvu kot gospodinjo na svoj dom. Pa komaj je minulo leto dni, se je je začel ogibati njen mož. Ni vedela zakaj; le tako zelo potrt in žalosten je bil! Pač je Djemihle čutila včasih po vsem telesu skeleče bolečine, tudi po obličju so se prikazovale še sicer neznatne belkaste luskine; ko pa nekoč le bolj pazljivo pogleda v kovinasto zrcalo, ki ga je nosila po šegi tedanjih gospa za pasom, — o groza! — kaj vidi? Ustnice niso bile tako polne, rdeče kakor zrele črešnje, ampak usehle, porjavele, že malo razpokane. O Djemihle, že davno si zapadla postavi; že davno bi te bili morali iztirati iz človeške družbe; pa tvoji so te ljubili in te doslej skrivali pred svetom!
Pa prišlo je, kakor je moralo priti.
Že nekaj dni je bila Djemihle neprostovoljno zaklenjena v svojo sobo, in skoraj prav ji je bilo tako; saj se je bližal čas, da porodi. Nekega jutra rano pa stojita dve zamorki-služkinji pred njo, preoblečeta jo v preprosto modro oblačilo, ki je segalo od vratu do gležnjev, ter jo peljeta pred mestna vrata, od koder so jo z dolgimi palicami zapodili mestni čuvaji. Tako je velevala postava. Gobavec je za vselej izobčen iz človeške družbe, bodisi bogatin ali revež, ker za to bolezen ni zdravila. Tudi nalezljiva je. Izvedenci trdijo, da je prvotno posledica greha, ki bi se naj med kristjani niti ne smel imenovati. Ima svoj sedež v krvi in se tudi s krvjo podeduje; pa često tako, da so otroci in vnuki gobavih ljudi zdravi, ter se šele v tretjem in četrtem rodu zopet prikaže to strašno okuženje. Zato tudi so bilo postavne določbe v tem vedno zelo stroge. Gobav človek je moral zdrave že zdaleč opozarjati nase s klicem: »Lepra, lepra!« — izraz, ki ti doni tupatam še dandanes nasproti v opomin, da hodiš previdno. Ako se gobavec ne zglasi pravočasno, ga sme vsakdo s cestnim kamenjem pregnati. (Deset gobavih mož je vpilo od daleč: »Jezus, usmili se nas!« Zakaj »od daleč«? Ker blizu niso smeli! Ker bi jih sicer razjarjeno ljudstvo pri priči s kamenjem pobilo!)
Izgnana Djemihle, da odkrito povemo, je razumela svoj strašen položaj ter hitela po stranskih potih proti Jeruzalemu. Tam pod visokim južno-vzhodnim voglom obzidja se stikata dve dolini: južna je Gehêna, vzhodna pa dolina Jozafat s potokom Cedronom. Zlasti v dolini Jozafat je vse polno podzemeljskih duplin, starodavnih praznih grobov. Tu je postava gobavcem odkazala mirno zavetje. »Naselbina gobavih« so ta kraj imenuje še dandanes in tudi je. Tu je Djemihle črez mesec dni porodila slabotno dete ter ga nazvala z imenom Jehuda. Oh, kako ga je ljubila; in zopet kako rada bi ga bila dala proč od sebe, samo da ga reši strašne bolezni! Pa nikdo ga ni hotel. Čestokrat se je podala v bližino kake naselbine v okolici, od daleč vpila: »Lepra, lepra!« ter visoko vzdigovala revno dete; pa ljudje so začeli pobirati kamenje, in morala je pobegniti.
Tako je preživela Djemihle v naselbini gobavih pet dolgih let kot pomilovanja vredna beračica.1 Ali čudovito! Dete se je začelo prav krepko razvijati; in kar je še čudoviteje, zavživalo je mleko bolne matere, pa vendar ostalo zdravo.
Bolezen matere je v tem času hudo napredovala. Nesrečnica je tudi čutila, da je za njo že blizu ura rešitve, ker so jo začele skeleti noge v gležnjih in kolenih. Zato si je poželela le enkrat še videti svoj rojstni kraj Betlehem, lepo svojo domovino. Morebiti se ji le posreči, otroka natihoma spraviti v očetovo hišo; saj je zdrav, čvrst in tako lep! — Zastonj, zastonj! Stražar pri mestnih vratih jo je s palico zapodil. Tako jo najdemo vso onemoglo ob Rahêlinem grobu.
Truma žensk prihaja sem od mesta. Obložene so z rečmi, ki jih očividno nesejo na trg v Jeruzalem. Gobava beračica jim svoj »Lepra, lepra!« naproti zahrešči; one pa, mesto da bi se ji sočutno ognile, odložijo butare ter pobirajo kamenje. Reva popade fanteka ter zbeži z njim proti Jeruzalemu. Le ker so se ženske morale vrniti k svojim košaram, je rešilo nesrečnico kamnanja. Tako sta pa mati in sinek vendar, četudi s težavo prišla v svoje staro zavetje, podzemeljsko grobišče v dolini Jozafat.
Zdaj je šlo vse naglo, ker materi sta razpadli v kolenih obe nogi. Umrla je črez nekaj dni. Fantek je zbežal najprej v dolino Gehêna, se tam nekaj časa potikal okrog, gledal gor na Sion, potem se pa zgubil proti jugu med pustim skalovjem puščave. Bog te varuj, ti reven, reven otrok!
Pa bo vendarle zdaj že sam našel pot v Betlehem — k očetu?! Saj mu je mati pripovedovala dnevno o njem; tudi njegovo hišo mu je neštetokrat popisala! – – –
1 Naj nikdo ne reče: »To ne more biti! Saj so vendar njeni sorodniki za njo skrbeli!« — Res, hrane navadno gobavim ni manjkalo; donašali so jim jo dobri ljudje ter jim jo »od daleč« na zemljo polagali. Gobavih nesreča je bila njih zapuščenost, njih izvrženost iz človeške družbe, in pa seveda njih bolečine. Dandanes imajo tam ob »Jobovem studencu« svoje zavetišče z lepimi stanovanji, skrbno nego katoliških redovnic ter zdravniško pomoč; bolezni same pa menda ne bode nikdo spravil iz sveta.
2. V Jeruzalemu.
Sveto mesto je še dandanes trdnjava z mogočnim obzidjem, kakor so ga popravili in izpopolnili pred osem sto leti križarji in za njimi turški sultani. Od naše, večerne strani, od pomorskega mesta Jafe (Jope) se pride v mesto skozi Jafska vrata; na nasprotni jutranji strani so Štefanova vrata. Dvoje mogočnih vrat je v severnem obzidju, istotako jih je dvoje na južni strani. In vsa ta vrata so ponoči zaklenjena. Tako je notranje mesto s cerkvijo Božjega groba, Križevega pota ter premnogimi drugimi svetišči še celo ohranilo svoj starinski značaj; medtem ko se zunaj trdnjave že daleč okrog širijo nove naselbine, se šopirijo hoteli, gostišča, gledališča, kino, bari z vso drugo novodobno navlako, da ne pozabimo omeniti še šol in tovarn.
Ulice starega mesta so ozke, večinoma tako ozke, da bi se eden naših vozov komaj skozi preril; in prav je tako. Ali pa je res prijetnejše v tistih dolgih in širokih ulicah novodobnih mest, kadar po njih brije zimska burja? V jeruzalemskih tesnih, vijugastih ulicah pa se prav kmalu pomiri najhujši vihar. Mesto je naraščalo v teku tisočletij. Še Herod Veliki, tisti, ki je vladal za časa Kristusovega rojstva, mu je na severo-vzhodu pripojil višino Bezeta ter s tem raztegnil daleč tje na sever mestno obzidje. »Herodova vrata« še dandanes spominjajo na to. Tudi »kraj mrtvaških glav« (Kalvarija) je bil za časa Kristusove smrti zunaj obzidja; šele Rimljani so ga mestu pritegnili in s tem tudi na severno-vzhodnem voglu razširili trdnjavo. Dasi pa se je mesto vedno povečevalo, ulice so ostajale večinoma nespremenjene; ohranjale so vsaj svojo smer. Vendar površina mestnega tlaka je sedaj zvišana povprečno za najmanj 5 do 10 metrov. To pa je zopet prišlo tako. Jeruzalem je bil mnogokrat razdejan, razvalin pa niso odstranjevali, ampak kar zravnali so prostor ter nanj stavili nova poslopja. Če torej hodimo po Križevi cesti, hodimo prav v isti smeri kakor je Kristus nesel križ, pa mestoma po pet in več metrov više, kakor se je hodilo takrat.
Nadvse zanimivo je zlasti vzhodno obzidje jeruzalemskega mesta nad dolino Jozafat. Tu je stal veličasten judovski tempel z vhodom iz doline, imenovanim »Zlata vrata« (porta aurea). Skozi ta vrata so hodili tudi Kristus in apostoli v tempel; vendar so ta vrata sedaj zazidana. To pa je zopet, prišlo tako. Skozi ta vrata je na Cvetno nedeljo v slovesni procesiji prišel Jezus Kristus v tempel. Po njegovi napovedi, da bo Sin človekov enkrat zopet prišel, je krščanska pravljica poslej trdila, da bode ravno skozi ta vrata prišel. Leta 70 po Kr. r. so Rimljani judovski tempel popolnoma razdejali; v 7. stoletju pa so se Mohamedovi privrženci polastili tempelskega prostora ter leta 636 postavili tu svojo prekrasno mošejo Omarjevo. Zvedeli pa so seveda tudi za starokrščansko pravljico o Jezusovem prihodu skozi Zlata vrata.
Da bi kaj takega za vedno in za vselej preprečili, so cesto, ki je vodila navzgor, popolnoma razdejali, vrata pa močno zazidali. Kajne, temeljito? — Ostala so pa v istem obzidju kakih 220 metrov navzgor še druga starodavna, že zgoraj omenjena Štefanova vrata; domačini jih imenujejo »bab-es-Sitti Mariam« (Vrata Gospe Marije), ker se skozi nje pride najprej doli k Marijinemu grobu pod Oljsko goro. K tem vratom se v nasprotni smeri steka cesta, ki prihaja vzhodno od Jordana sem skozi Betanijo, mimo Marijinega groba črez cedronski stari most gor v Jeruzalem.
Ulica naprej od Štefanovih vrat pelje sprva nekoliko navzgor do velike trdnjave, ki se ji je za časov Kristusovih reklo »grad Antonija«, ponosno bivališče rimskih oblastnikov, zlasti tudi Poncija Pilata. Na dvorišču te palače je »I. postaja«; odtod pa v zapadni smeri naprej imenujejo kristjani cesto »Križev pot«.
Minulo je že štirideset let od smrti Betlehemčanke Djemihle v Naselbini gobavih. Prav od tam prihaja zdaj skozi Štefanova vrata častitljiv učenik postave. Gosta črna brada dela njegovo obličje moško-lepo; oblečen je v črn svilen kaftan, ki sega do pet; prepasan pa s svilenim žoltim ovojem. Glavo mu pokriva zelen svitek iz velikega robca, ki ga zlata vrvica drži skupaj. Noge tičijo v rudečih opankah. — Da pa je prihajajoči resnično »râbi«, pričajo odznaki: Na čelu se vidi tablica s hebrejsko črko »šin«; na levi roki je namotano jermenje. Okoli ledij ima privezano dragoceno preprogo, ki sega do kolen. Črez rame je vržena nebesno-modra halja brez rokavov in brez »šiva«, to se pravi, obojestransko navzgor prerezana; spredaj in zadaj na halji pa visijo nekaki čopi in franže.
(Tisti, ki so jim znani obredi pobožnih Judov, vedo, da menim z jermeni na levi roki »molitvene jermene« [»tefilin« po V. knjigi Mojzesovi Deut. 6, 6]; latinski jih imenuje Sveto pismo (Mat, 23, 5) »phylakteria«, to je »obramba«, bramba pred hudobnimi duhovi. Na vsakem koncu jermena je pritrjena torbica [capsela, »mezu-zah«1] s skrbno spravljenimi »molitvenimi listki« iz pergamenta, na katerem so zapisani gotovi svetopisemski izreki. Ena teh torbic se pri molitvi priveze na čelo, druga na levo roko. — »Molitveni halji« imajo dve: ena je spodnja, mala [»arba kanfot«], obstoji iz približno dva metra dolgega ter pol metra širokega kosa sukna, v sredini z odprtino za glavo, ter se nadene že vjutro črez kaftan tako, da se na zunaj ne vidi razven »franž« [»zizit«] na spodnjih robovih. Reče se tej molitveni halji »mali zizit«. Brez tefilinov in brez malega zizita še dandanes ne moli noben pravoverni Žid. — Zunanja, praznična molitvena halja, ki smo jo ravnokar videli na râbiju, pa je »veliki talit«. Njegovi spodnji robovi [»fimbriae« jih imenuje Sveto pismo Mat. 23, 5] so ozaljšani s franžami in na voglih opremljeni z velikimi čopi, spredaj in zadaj po dva. Vseh teh priprav namen pa je: molilca vedno opominjati na postavo božjo (židovsko vero). Z molitvenimi listki si jo predočuje, z jermeni se veže na njo. Svetlo-modri plašč in čopi na njem so za molitev predpisani že po Mojzesu (Num. 15, 38). Pa črezobičajno prevelike kvaste ter celo očitno predolge franže so bile poseben ponos farizejev. Zato jim očita Jezus med drugim tudi, da si narejajo »široke robe«. Ne graja ravno kakih teh širokih robov, to bi bilo malenkostno; očita jim le napuh, ki se z njimi širi in šopiri.
Pa da skončamo to razpravo! Franže so bile bele žnore s petimi vozli, ki naj bi pomenjali petero bukev Mojzesovih. Kvaste, čopi so bili narejeni iz rdečih niti ter z modrim trakom prevezani; pomenjali naj bi postavo božjo, ki je le ena, ki pa vendar obstoji iz mnogo obredov in zapovedi. Črka Š je ena tistih svetih znakov (K. D. Š.), ki jih sme nositi na čelu le veliki duhoven. Izgovarjajo se »Kodeš« ter pomenjajo »posvečen Bogu« (Num. 15, 40). Samo Š pa nosi râbi; kakor je tudi dragocen predpasnik, segajoč doli do kolen, znak njegovega dostojanstva. Nosil je to častitljivo oblačilo celo gotovo tudi râbi, raboni Jezus Kristus, če je šel v prazničnih oblačilih k velikonočnemu slavju v Jeruzalem.
Râbi Jehuda stopa ves zamišljen počasi naprej. Ljudje se mu spoštljivo ogibljejo, nekateri tudi s »Salem alejkum« pozdravljajo: »Mir s teboj, râbi Jehudov!« — »Alejk' salam! In z vami mir!« odzdravlja častitljivi.
Zdaj se râbi Jehuda spomni, da je nedaleč od tam na levo za gradom Antonijo tempel s sveto goro Morijo; stopi vstran, razprostre na zemljo s seboj prinešeno preprogo, odmota molitvene jermene, ter obrnjen proti templu začne stoje z razprostrtimi rokami polglasno moliti. Oči, k nebu povzdignjene, plamené v svetem žaru. Ljudje hitijo mimo ter ga molče pozdravljajo s tem, da polagajo desno roko od čela na srce.
Mimo prideta tudi mlada gizdalina, uda sicer judovskih rodovin, pa takih, ki so od došlih Rimljanov sprejeli rimsko plemstvo ter deloma tudi njih šege. Krasi namreč oba »toga pretexta«, pisano ogrinjalo kot pristna predpravica rimske mladine.
»Glej ga, Natanael, glej farizeja, kako se spakuje!« reče eden mladeničev, kažoč na globoko se priklanjajočega molilca.
Tovariš zaničljivo tje pogleda, potem pa reče: »Pusti ga! Sicer razdražiš ljudstvo!«
Medtem se je bil râbi že bil sklonil nad preprogo, se doteknil s čelom tal, potresel malo cestnega prahu na glavo v znamenje pokore, — postil se je namreč tisti dani — vstal, pobral in zavil preprogo ter mirno odšel svojo pot.
Vešč opazovalec je takoj razumel položaj. Mladeniča sta bila pristaša sadujcev, râbi Jehuda pa član velike bratovščine farizejev, in sicer med njimi spoštovan učenik (râbi, doctor).
Saduceji, učenci modrijana Antigona Sohajca v 2. stoletju pred Kristusom, so bili verska ločina, ki se je držala samo peterih Mojzesovih bukev (»Tora«); ostala sveta pisma, pa tudi vsako drugo versko trditev so zavračali, niso verjeli na angele, niti v neumrjočnost duše. Farizeji pa so zraven vseh knjig Svetega pisma gojili še nebroj ustmenih izročil (tradicij); radi so molili, se postili ter delili miloščino. Delali pa so mnogi vse to s posebno vnemo očitno; zato se često trdi, da njih pobožnost ni bila vedno odkritosrčna. Jezus učenik jim je resno očital, da si, kakor smo že slišali, iz samega napuha delajo vedno širše pisane robove na haljah; in kar je še hujše, imenoval jih je »pobeljene grobove«, ki so znotraj polni gnilobe — hudobije; nekoč jim je celo »gadja zalega!« zabrusil v obraz.
To da mnogo misliti!
Glavni sedež farizejske bratovščine je bil v Jeruzalemu, po deželi pa mnogo podružnic. Teh naloga je bila: o vseh važnejših dogodkih na deželi takoj poročati v glavno mesto, izvrševati naročila centrale, tje svoje doneske pošiljati i. dr. Nedavno je začel Jezus, tesarjev sin iz Nazareta, kot učenik javno nastopati, farizeji v Jeruzalemu pa so bili dnevno o vseh njegovih besedah in dejanjih točno obveščeni. Moč organizacije!
Râbi Jehuda je prikorakal do tje, kjer ulica nagloma krene v južno smer (dandanes kraj »III. postaje«), stopil k vratam, en udarec s kladivom, ki je viselo ob strani, in odprla so se vrata na stežaj. Vratar-črnuh je padel na kolena in daril s čelom ob tla — v pozdrav. Poznalo se je, da je râbi Jehuda tukaj gospodar!
Kdo je ta râbi? Ne čudite se! To je sin tiste nesrečne matere Djemihle, ki je pred 40 leti umrla tam doli v Naselbini gobavih. Deček je takrat bil res zbežal v puščavo, pa ni daleč prišel, celo ne pa v precej oddaljeni Betlehem, ampak glad in ponočno tuljenje šakalov in hijen ga je kmalu prignalo nazaj v bližino jeruzalemskega mesta. Njegova bistra glavica pa je že tudi razločevala položaj vsaj toliko, da se je skrbno varoval povedati kaj o svoji materi. Tako so ga vzeli pod streho usmiljeni ljudje. Dečko je pokazal kmalu nenavadno nadarjenost. Zvesto je poslušal svojega že stoletnega slavnega mojstra Hilela, predsednika Visokega zbora, tistega râbija, ki je razložil Herodu ter Modrim iz Jutrovega besede Svetega pisma »o novorojenem kralju judovskem«. Sedaj je »sin gobave« že sam râbi, glasovit pridigar.
Nekateri ga rajši poslušajo ko sivolasega Gamaliela, pri katerem je bil izšolan tudi Savel, poznejši Pavel apostol. Jehuda je postal nedavno predsednik ene najimenitnejših shodnic v Jeruzalemu. Hiša, v katero jo ravno prej vstopil, je njegova lastnina.
1 Mezuzah kot »skrivnostna moč« ali »amulet« je pribita tudi na steni znotraj pri vsakih vratih židovskih stanovanj.
3. Pri večerji z rodbino.
Na Jutrovem so ljudje po dnevu navadno po sobah hladnega pritličja; kjer jih imajo, tudi po domačih vrtih. Komaj pa se začne solnce nagibati k zatonu, oživijo površja hiš. Streh v našem pomenu ni, površje namreč je raven tlak. Premožnejši imajo ob robu nizko ograjo, na katero se naslanjajo, če hočejo dol na cesto pogledati. Od sredine vodijo malo proti robu nagnjeni žlebi, po katerih odteka deževnica. Sicer pa je tak »večer na strehi« po soparnem poletnem dnevu kaj prijetnega.
Na streho svoje hiše se je podal zdaj tudi râbi Jehuda. Sluga prinese jedil za tri; sledili namreč ste mu žena râbijeva Rahela ter edinka njuna Miriam. Jehuda se je vsedel na razgrnjeno dragoceno preprogo; pred njega pa na komaj za ped visoko mizo je sluga razvrstil jedila: mrzle koščke pečene perutnine, skledo v olju kuhane leče, narezan kruh, surovo maslo, strd, slaščice ter nekaj posodic kozjega mleka, vse jedila, kakor jih vidiš pri domačinih še dandanes. Prisedli ste pohlevno tudi mati in hčer.
Râbi Jehuda danes ni bil dobre volje. Tedne, mesce že je Rahela s strahom opazovala to njegovo nerazpoloženje. In kaj bi ne bil nevoljen tak gospod! Po shodnicah je vladala strašna razburjenost. Kadar pa je preplašena čreda, mari naj ostaja miren — pastir? In vzroka so farizeji imeli dovolj se vznemirjati. Vstal jim je namreč nevaren nasprotnik, v javnih govorih po cestah in hanih (gostiščih) jih zasramuje ta novi prerok, ta Jezus iz Nazareta. Ali more kaj dobrega priti iz Nazareta?!
In vendar! Komaj eno leto nastopa, pa s kakim uspehom! Ljudstvo je že skoraj vse premotil, odtujil ga svojim postavnim voditeljem. Podružnice na deželi propadajo druga za drugo, ker ni nikogar več, ki bi nje vodil. Skupni zaklad se je zato tudi že strahovito skrčil, ker ni prispevkov z dežele. »Če ta zmaga, smo zgubljeni mi!« bilo je že splošno prepričanje farizejskih veljakov. »Ne, ne, ne bode, ne sme ta puntar na vrh, ta zaničevalec naših svetih obredov! Jaz, râbi Jehuda, jaz ga bom ponižal in ukrotil!« Poslednje besede je râbi že na glas izgovarjal, tako razburjen je bil. Preplašeni sta molčali mati in Miriam.
Kot bi nji šele zdaj opazil, spregovori Jehuda z mirnim, ljubeznivim glasom: »Mir z vama, moja ljuba žena Rahela in moje zlato, Miriam! Bodita mi srečni na veke!«
»O Jehuda, srečni sva, da si ne želiva nič boljšega; in za vse to zahvaliti imava se tvoji milosti! Usoda najina bila bi strašna, ko bi ne bilo tako blago tvoje srce!« si vzdihne Rahela.
»Prosim te, žena, ne govori tako! Niti ne misli na kaj strašnega! Ali ti mar nisem rekel, da mi je zoperna vsaka taka misel; in da ste varni v mojih hiši, v varstvu râbija Jehude, če Bog da kmalu velikega duhovna!« reče mož. Mati in hči sta se spoštljivo ozrli vanj.
Za razumevanje predstoječega pogovora moramo tukaj omeniti nek res strašen dogodek v mali rodbini. Na kratko povedano: Bolezen rajne matere Djemihle se je zopet prikazala v rodu, pa ne na njenem sinu Jehudi. Kakor so prosti te bolezni tisoči drugih, ki imajo v najbližjem sorodstvu gobave, tako je tudi Jehuda pred njo popolnoma zavarovan. Ampak bolezen je zasegla njegovo ženo Rahelo, še huje pa nežno hčerko Miriam. Že pred letom dni so se prikazali sledovi gobavosti kot neznatne luskine na nohtih; lica so se njima posušila ter nenavadno postarala. Preostajalo njima po postavi ni nič drugega, kakor pobegniti v dolino Jozafat. To je bilo tisto strašno, o katerem je Rahela ravnokar z grozo govorila. Vendar oče, dobro vedoč, odkod nesreča, je sklenil javnosti vse prikriti; snažnost žensk pa je storila, da bolezen skoraj nič ni napredovala. Morebiti bi se dala še celo ozdraviti? Ta žarek upanja zasijal je tudi v duši Rahele po čudovitih vesteh o novem preroku, ki gobavcem pomaga le z eno svojo vsemogočno besedo. Tudi Jehuda je že zdavna kaj takega slutil in se bal, da se take želje gojijo v njegovi hiši. Danes je hotel priti resnici na sled.
»Nov prerok je vstal v Izraelu!« opomni le kakor mimogrede.
»Tudi midve sva slišali pred nekaterimi dnevi ta glas. Bili sva zunaj hiše. O ne boj se, Jehuda, bili sva celo zagrnjeni; nikdo naji ni spoznal!« reče Rahela. Ker je Jehuda mirno poslušal, nadaljuje gospa:
»Res čudovite reči se govorijo o novem preroku. Pričakujejo ga ravno zdaj k velikonočnim praznikom v Jeruzalem.«
»In ti, Rahela, veruješ, da novi prerok z eno besedo ozdravlja bolnike?« vpraša s povdarkom râbi.
»O, zakaj bi ne verjela; saj je ves svet priča čudežev, ki se godijo po cestah in mestnih ulicah!« odgovori pogumno Rahela.
»In ti, Rahela, veruješ, da ta novi prerok oživlja mrtve?« vpraša s strogim glasom râbi.
»O, zakaj bi bilo nemogoče, da bi se Bog, kakor nekdaj, tudi dandanes ne spomnil svojega ljudstva!« odgovori s strahom Rahela.
»In ti veruješ,« vpraša râbi z glasom od jeze se tresočim, »da more ta novi prerok ozdraviti tudi gobavce?«
Ubogo ženo oblijejo gorke solze. »Jehuda, saj ni mogoče, da bi tvoje blago srce ne privoščilo otroku tiste sreče, katere je deležnih postalo že toliko med nesrečnimi najnesrečnejših ljudi — gobavcev!«
Kakor stena bled je postal râbi Jehuda. Ostajaje sedeč na preprogi, se je z lakti naslonil ob kolena, podprl z dlanmi glavo ter začel premišljevati.
Mati in hčerka sta tiho odšli. Bridko se je razjokala Rahela v svoji spalnici, — tu morebiti zadnjikrat; ker le predobro je poznala neizprosno srce svojega gospodarja.
Težke misli so rojile tudi po njegovi glavi. Naposled naglo vstane, kakor nekdo, ki se je končno s prepričanjem in trdnim sklepom odločil za nekaj gotovega. »Če ta zmaga, zgubljeni smo mi! Pa vsaj v moji hiši ne bo praznoval svoje zmage!«
Pozno v noč je ostal râbi Jehuda na strehi v večernem hladu, ki mu je prav dobro dejal; ker njegovi živci so bili po hudem dušnem boju močno razburjeni. Stoje je razprostrl roke ter začel moliti predpisano večerno molitev (tefilah). Kdor je kedaj v takem času gledal tje črez ravne strehe hiš kakega mesta na Jutrovem ter opazoval samotne temne postave častitih molečih očakov, ne pozabi tako kmalu slovesnega prizora. Po sosednih strehah je potihnil šum in krik. Ljudje so spoštljivo dejali: »Râbi Jehuda moli!«
Tempelsko službo božjo (daritve) je opravljal le en, Levijev rod (leviti); Kristus in apostoli so hodili »v tempel molit«. Shodnice (sinagoge) farizejev še za časov Kristusovih niso bile molilnice, ampak prosvetne dvorane (šole), kjer se je bralo ter po branju razlagalo Sveto pismo. Ljudstvo je smelo prihajati poslušat, in sicer je bil možem določen prostor v pritličju, ženskam na galeriji; torej stroga ločitev po spolu. — Farizeji — »pharaš« pomeni »biti izločen od ljudstva (kleros), odlikovati se v čem« — so bili organizirana družba s privrženci iz vseh dvanajsterih rodov izraelskih. Râbi seveda ni bil vsak; rabinsko dostojanstvo se je podeljevalo le nekaterim in sicer »s pokladanjem rok«. Vsi pa so bili veliki gorečniki za postavo božjo v besedi in dejanju, tudi javno so jo pripoznavali kot ravnilo svojega življenja. Doslej torej bi bilo vse prav! Saj tudi Nikodem, učenec Jezusov, ki je točno po predpisih pomagal izvršiti njegov pogreb, je bil farizej in »učenik v Izraelu« (Joa. 3, 10). — Česar pa je posamezen tak gorečnik za čast božjo zmožen bil, bomo videli — jutri!
4. Brez usmiljenja ločeni!
Drugega jutra — je bil četrtek pred velikonočnimi prazniki, po našem računu leta 31 po Kristusovem rojstvu — je râbi Jehuda rano zapustil svojo hišo. Ni pogledal k ženi, ni se poslovil kakor navadno.
Okoli tretje (po našem devete) ure predpoldne se je začelo pred njegovo hišo zbirati in postajati nekaj ljudi. Polagoma je množica naraščala ter postajala glasna, nekateri so celo s pestmi grozili proti vratom. Ni trajalo dolgo, in prikorakal je po cesti mož z dolgo bambusovo palico, odznakom mestnega redarja, ter stopil v hišo. In zopet ni dolgo trajalo, pa sta prihiteli ven dve ženski postavi, ogrnjeni v modroplatneno obleko ter z belimi rjuhami črez glave. Ko ji ljudstvo zagleda, zažene divji krik (»Lepra — lepra!«) ter podi v nasprotni smeri kakor smo včeraj prišli, tje proti izhodnim mestnim (»Štefanovim«) vratam. Preganjani, Rahela ter njena 14 letna hčerka Miriam hitita z glasnim ihtenjem naprej. Šele pri mestnih vratih je obstalo ter se začelo vračati razkačeno ljudstvo, deloma tudi po pravici razkačeno, ker nevarnost nalezljivosti je zlasti v mestu res velika.
Ubogi gobavi revici ste plaho stopali po strmi cesti proti potoku Cedronu. Dospevši do starega mosta, sta krenili — ne črez most! — na desno po pešpoti kraj potoka v dolini Jozafat. Mimo groba Absalomovega ter drugih praznih grobišč sta dospeli slednjič v Naselbino gobavih, na tisti kraj, kamor se je celo človeška milosrčnost le s strahom podajala, ker le zdaleč so dobri ljudje postavljali gobavcem darove na zemljo.
Ni dvoma, da je râbi Jehuda bil sam izdal oblasti svojo ženo s hčerko vred. Strašno je pač moralo biti sovraštvo do Jezusa, tega novega preroka! Kakor pa je bilo takrat, tako je ostalo do današnjega dne. Dediščina starega farizejstva? Če leže na kako dušo tista tema, ki je sovraštvo do Jezusa ter njegovih ustanov, tak človek je kakor omamljen; niso mu svete niti najožje rodbinske vezi. Fanatizem ljubezni ne pozna!
5. V shodnici na Sionu.
Pred mnogimi leti, se spominjamo, je 6 leten deček z imenom Jehuda, sin v Naselbini gobovih v nekakem starem grobišču umrle matere, proč od nje zablodil proti zapadu v dolino Gehena ter gledal gor na Sion. Danes se taisti naš znanec iz mladih let, pa kot râbi Jehuda nahaja gori na Sionu. Morebiti ravno v istem starem grobišču, — ne vemo! — ali vsaj v njega bližini pa je ravno v tem trenutku našla svoje bivališče vnučka rajne gobave Betlehemčanke. In kdo jo je, mater in hčer, pognal v ta strašen kraj? Opravičeno smo sklepali: En oče brez vseh očetovskih čuvstev, râbi Jehuda! Morebiti gleda ravno zdaj tje raz sionsko ozidje proti izhodu dol v Naselbino — nemara ju celo vidi!? Ne, ne vidi ju. Je vendar le predaleč. Pa kar je glavno, njegova vest je mirna!
Sionska višina je dandanes jugozapadni, prvotni, najstarejši, »Davidov« del jeruzalemskega mesta. Dolga stoletja razvalina, se vzdiguje k novi slavi. Leta 1910 je bila tu posvečena prekrasna nova cerkev »Dormitio« (kraj smrti Marijine), nedaleč proč je starinsko poslopje dvorane zadnje večerje (»Coenaculum«); tam v bližini nekje pa je za časov Kristusovih stala »shodnica na Sionu«. Poslopje ni kazalo nič kaj posebnega: ena sama velika dvorana, kateri je bil prizidan štirioglati stolp z ravno streho; tem večje razkošje je vladalo znotraj. Zlatih kipov in podob sicer ni bilo, ker jih je Mojzes prepovedal, da bi ljudstvo obvaroval malikovanja; pa svetel mramornat tlak je bil pokrit z mehkimi, preprogami neprecenljive vrednosti, stene pa so se žarile v krasoti barv in zlatega nakitja.
Tukaj je bil za danes napovedan občni zbor farizejskega društva. In prihajali so iz vseh rodov in pokrajin Svete dežele možje resnih pogledov, z dolgimi in kakor oglje črnimi, pa tudi sivimi bradami, v plapolajočih svilenih kaftanih, z zelenimi in rdečimi svitki na glavah, in pa seveda s čopi in čopkami na haljah. Dostojanstveno so stopali v dvorano. Med zadnjimi je prihajal Gamaliel, oblečen v beli kaftan, z velikim rdečim pokrivalom na glavi: kapo, ki je segala vzadi črez tilnik, obrobljena z belo kožuhovino. Ob njegovi strani je korakal njegov ljubljenec râbi Jehuda.
Gamaliel se vsede, da bi predsedoval, njemu naproti se po preprogah razvrstijo v polukrogu zborovalci.
»Naš brat râbi Jehuda je naznanil besede življenja, in mi jih želimo sprejeti v svoja srca«, reče predsednik.
In Jehuda je vstal na svojem mestu v polukrogu ter govoril z naravnost satansko zgovornostjo; ogenj divjega sovraštva je švigal iz njegovih temnih oči. Enako so plamteli pogledi bojevitih poslušalcev, ki so z glasnimi vzkliki pritrjevali besedam govornikovim. Ker ta govor posebno jasno označuje mišljenje vodilnih krogov tistih dni, hočemo ga tukaj v kratkih potezah podati našim bralcem:
»Blagor ti, naš oče Gamaliel! Pozdrav vam, učeniki, cvet izraelskega duha! Sveti strah me spreletava, ko mi je govoriti v tako častitljivem zboru! Pač ni težavno brati in razlagati postavo priprostemu ljudstvu, tukaj pa mi skoraj zmanjkuje pogum! Toda, bratje, poguma je treba, več poguma zlasti v naših dneh!
Žalostno je srce posebno onega, ki zna tolmačiti znamenja časa. Preslepljeno ljudstvo se obrača celo proč od nas, od svojih postavnih voditeljev. Pa ne samo ljudstvo, omahujejo tudi že taki, ki so bili naši najboljši. Kje je ravno danes rabi Nikodem, vedno mil, prizanesljiv tovariš, kje? In kaj je z Jožefom iz Arimateje? Očit odpadnik je — proklet njegov spomin! — odpadnik in privrženec sina tesarjevega, zapeljivca ljudstva, puntarja zoper nas!
Če bi se nam pridružil, bi lahko postal učenik in bi mogel mnogo koristiti svojemu narodu. Pa kaj … pridružil? — Naslov in dostojanstvo si je vzel od nas — ljudstvo mu zaupljivo reče: »Rabi! Raboni! Mojster!« — on pa, kaj dela?. Očitno pred ljudstvom nas zaničuje, nas imenuje hinavce, pobeljene grobove — tako poročajo vsi naši bratje z dežele! — sebe samega pa napoveduje kot obljubljenega Mesija.
Ah, ta tesarjev sin iz Nazareta, ponajvečkrat gologlav in bosonog, takšen Mesija! Ah, slepota ljudstva, ki mu zaupa! Bratje! To je moje trdno prepričanje:
Prvič. Tesarjev sin iz Nazareta ni, ne more biti naš obljubljeni Mesija; ker ta se bo prikazal kot mogočen kralj, ne pa kot ubog delavec. Drugič. Bo prišel Rešenik Izraela v pomoč le svojemu ljudstvu; ne pa ajdom (gojim), Samaritanom in cestninarjem, ki jih zbira novotar iz Galileje.
To sta moji trditvi. Poslušajte dokaze!
Naš največji video Izaija nam v svojem preroškem duhu kaže Mesija tako-le: »Ljudstvo, ki po temi tava, bo zagledalo veliko luč; prebivalcem dežele smrtnih senc izhaja solnce; ker otrok nam je rojen, sin nam je darovan, na katerega ramenih je vladarska moč. Na prestolu Davidovem in v njegovi deželi bo stoloval ter jo s pravico močno storil in resnico na vekomaj.« — Odpadnika Nikodem in pa Jožef, ki nista sicer tu pričujoča, ali verujeta preroku? In če še verujeta, zakaj se v ponočni dobi na skrivaj shajata z novotarjem iz Galileje, ki se druži z ajdi? Mari bodo gojimi (Rimljani) izročili njemu, vladarsko moč in oblast, ki so jo vzeli nam? Varata se!
In prerok Jeremija napoveduje: »Glej, prihaja čas, govori Gospod, da bom vzbudil Davidu potomca; kot kralj bo vladal, ki bo moder ter bo sodil pravično na zemlji. V tistih dneh bo odrešen Juda, in izraelsko ljudstvo bode v miru počivalo.« — Kot kralj torej bo vladal in svobodna bo zemlja judovska! Učeniki postave, ali vsaj vi močno verujete prerokom? Da. Potem pa proč s tesarjevim sinom! Pravi Mesija bo le z našo pomočjo mogel kedaj zasesti Davidov prestol!
Daniel, mladenič s preroškim duhom, nam odkriva sledeče: »In videl sem nočno prikazen; glej, prišel je eden iz oblakov neba, kakor pravi Sin človekov, je prišel pred Starodavnega, pripeljali so ga pred njega! In dal mu je čast in oblast in kraljestvo, da mu služijo vsi narodi, rodovi in jeziki. Njegova čast je večna, ki mu ne bo odvzeta; njegovo kraljestvo je nerazrušljivo.«
Slišite, služili mu bodo vsi narodi, rodovi in jeziki sveta! Stremiti moramo po svetovni nadvladi; to je naš cilj! Ali pa je le misliti mogoče, da bi temu Galilejcu služili vsi narodi? Ne, nikdar! Naj tedaj le vlada polubabilonskim Samarijanom pa nečistim cestninarjem, izvržku naših dni; njim naj kraljuje!
Slednjič pravi Miheja prerok: »In ti Betlehem Efrata, sicer malo (mesto) med tisočerimi judovskimi, iz tebe bo prišel, ki bo vladar v Izraelu!« — Jasno je, iz zemlje Judove, iz hiše Davidove pride naš kralj. Iz Nazareta ne more kaj dobrega priti!
Tako preroki! Kdor se pa njim ustavlja, se ustavlja volji Gospoda vojnih čet.
Na nas, bratje, pa je, da čuvamo postavo božjo ter jo ohranimo v veljavi z vsemi izročili vred, ki smo jih prejeli od naših očetov. Dolžnost nam nastaja, boriti se z vsemi sredstvi; in če bi treba bilo: izreči črez Galilejca tudi smrtno obsodbo!
Ako ostane živ, pomislite, se bo oprijelo tega sladkobesedneža vse naše ljudstvo; prevrgel bo našo zavezo z Bogom, in nastala bo zmeda, hujša kakor je bilo babilonsko preseljevanje!
Ako pa premine ta zapeljivec ljudstva, smo morebiti prav kmalu na cilju naših nad! Ker čas po računih Daniela je blizu. Morebiti že biva med nami naš kralj, ki bo strl jarem rimskega gospodstva ter odrešil Izrael, da nam bodo služili vsi rodovi zemlje!
Stiska našega naroda je prikipela do vrha! Proč s sinom tesarjevim! Smrt Galilejcu! In začetek odrešenja!«
Celo modrovanje visokoučenega rabina bi mogel zavrniti dandanes vsak naš brihtnejši šolarček. Niti namreč ni Bog obljubil očakom Mesija kot posvetnega kralja, niti ga zato tudi niso mogli preroki kot takega naznanjati. Najbolje pa ga je zavrnil Kristus sam, ko je Pilatu kot preiskovalnemu sodniku malomarno odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta!«
Na zborovanju se je do poznega popoldne še govorilo marsikaj. Glavno pa, kar so posamezniki že dolgo nosili v svojih srcih, se je povzdignilo ta dan v sklep: Smrt Galilejcu! Sklep glavne shodnice se je naznanil ostalim shodnicam po mestu ter na deželi. Vse so pritrdile. V tem duhu torej delovati je bila odslej zavezana vsa mogočna bratovščina, in sicer vsak ud po svoji moči ter v svojem položaju. Pa jim je delo tudi šlo od rok, da je bilo strašno! Družba jo štela ravno v tem času mnogo mladih nadarjenih mož, ki so strastno zastopali svoj red. Posrečilo se jim je izpodriniti pri volitvah povsod maloštevilnejše saduceje ter spraviti svoje ljudi tako v cerkvene kakor tudi v državne javne službe. Tudi velikoduhovniške službe, ki so jo doslej dolgo let opravljali saduceji, so se polastili zadnji dve leti; višja duhovna Anas ter njegov svak Kajfež bila sta njihova pristaša. — Vsi ti pa, najsi bodo v kateri službi koli, so delovali vztrajno po načelih svoje družbe.
Kdo bo pa, razven Boga, deloval za sina te-arjevega? Ljudstvo? Kako pa? Če so oblastniki, duhovni in državni, vseskozi farizeji?!
Pa, farizeje sovražijo saduceji! Bodo ti za njega? Niti misliti! V svojem začetku sicer so bili dobri in zato visoko čislani, pa njih slava je kmalu spuhtela v nič. Za časov Kristusovih so bili že taki, ki ljubijo le dobre pojedine, versko mlačni, »liberalci«, mnogi so postali iz koristolovja rimski plemiči, ali vsaj rimski državljani (»civis Romanus sum!«); povrh pa so v naukih z novim prerokom v velikem nasprotju. Ti-le tedaj tudi ne bodo z njim.
Gorje ti, ubogi Galilejec! Gorje ti, prihajajoči kralj.
6. Na Kalvazijo!
Pasha, velikonočni židovski prazniki leta 3739 judovskega štetja, so prišli, leto 33 po Kristusu naše dobe. Od dogodkov, ki smo jih v zadnjem poglavju pripovedovali, sta minuli dve leti. Veliki petek je, dan zmage farizejev, Jezus pa s trnjevo krono na glavi in težek križ na ramah medel tava po nam že znani cesti iz dvorišča grada Antonije mimo hiše rabija Jehude proti Golgati. Ni to gora, le neznatna višina je zunaj severo-zahodnih mestnih vrat.
O Golgota, starodavne pravljice te proslavljajo! Globoko v tvojem osrčju je pokopana glava Adama, prvega človeka. Sem, sin Noetov, praoče vseh Semitov, jo je po vesoljnem potopu sem prinesel in tu zagrebel. Zato so si pobožni Židje vseh časov želeli biti tu kje pokopani. Tudi Jožef iz Arimateje si je dal izgotoviti tu svoj v skalo vsekan grob. Rimljani so to višino zunaj mesta začeli rabiti kot morišče za hudodelce. Ker je zato krog in krog ležalo vedno mnogo mrtvaških glav, se je reklo tej okolici Kalvarija (lat. calvarija, kraj mrtvaških glav). — Zlasti najsramotnejša, pa najbolestnejša vseh smrtnih kazni, križanje, se je tukaj izvrševalo. Križali pa so Rimljani le največje hudodelnike, morilce, puntarje ter zločinske sužnje. Jezus je bil kot puntar obsojen ter z dvema razbojnikoma vred umorjen. Redno je bil pa tak obsojenec najprej privezan na kak steber, bil razgaljen ter bičan ali s šibami, ali s trojermenskim bičem. Mnogi so podlegli že pri tej bolestni izvršitvi. Da so pa vojaki Jezusa kot kralja s trnjem kronali, ga v škrlatast (rudeč) plašč oblekli ter mu dali trst kot žezlo v roke, to ni bile postavno pri križanju. Izmislili so si to sami, ali pa jih je kdo nahujskal. Slednjič je moral obsojenec nesti sam svoj križ na morišče. Če ni več mogel, je bil prisiljen pomagati kdorkoli. Tako oblastno siljenje k delu je bilo takrat prav običajno. Evangelista Matej in Marko rabita celo pravilno za to »angariare«, prvotno perzijska beseda, ki pa je prešla v vse sodobne jezike kot izraz za prisilno državno delo, raboto.
Globoko torej pod zemljo je glava prvega Adama. Zdaj so pa pripeljali sem »drugega Adama«, Jezusa, da se pokori za to, kar je zagrešil »prvi«. Simon iz Cirene tiho-vdano odloži svoje breme. Ogromne množice ljudstva so že čakale zunaj mestnih vrat, še več pa se jih je pririlo sedaj skozi nje. Kaj bi ne! Saj o velikonočnih praznikih je bilo z romarji vred vedno do dva milijona ljudi v Jeruzalemu. Prostor je delal in red vzdrževal en cel oddelek rimskega vojaštva.
Sredi ljudstva se je pred božjega trpina na vzvišen prostor postavil veliki duhoven v vsej svoji slavnostni napravi. Mogočno se mu je KDŠ bliščal nad čelom, na prsih pa svetlikal dragocen »sveti efod«. To najbolj častitljivo obredno oblačilo je bil štirivoglat kos platna, na katero je bilo všitih 12 dragocenih kamnov (II. Mos. 25, 7): tri vrste, v vsaki vrsti po štirje dragulji, ki so pomenjali dvanajstero rodov izraelskih. Tako sta si stala prvikrat nasproti Stari in pa Novi zakon!
Bila je ura tri (po našem ob devetih predpoldne). Zavoljo gneče ni bilo kaj videti, pa že štirikrat zaporedoma je zadonelo strahovito kladivo rabljevo. Kristus je že na križ pribit.
»Kam naj gleda?« vpraša zadirljivo rabelj.
»Proti templu, ki ga je hotel razdejati!« odloči samooblastno veliki duhoven.
Brezčutno so rabljevi hlapci vzdignili križ od tal, brezčutno ga postavili v za ta namen nalašč izkopano jamo, praznino zasuli z zemljo, jo še poteptali ter potem odšli, puščaje ljudstvu prost pristop. Samo četverica vojakov s stotnikom Longinom je ostala za stražo pri križu.
Leno je mineval čas groznih telesnih in duševnih bolečin. Ob šestih (po našem ravno opoldne) se je začelo nagloma mračiti; kmalu pa je nastala trda tema, da je bilo komaj mogoče postave razločevati. Ljudstvo je začelo preplašeno odhajati, rabini so obstopili višjega duhovna.
»Solnčni mrk ni, imamo polno luno!« je pripomnil zvezdoznanec izmed njih.
»Gosta megla zakriva solnce, bo kmalu šla mimo!« odločil je zopet samooblastno veliki duhoven. Vsi skupaj torej niso razumeli tega tako očitnega znamenja časa. (Daleč tam v grški deželi pa ga je razumel ajdovski mislec! Opazovaje to nenavadno nebesno prikazen, temo opoldne, je prepričevalno vzkliknil: »Ali se ruši svet, ali trpi stvarnik vesoljstva!«)
Na desni strani Kristusovi je visel na kolu, privezan in pribit, razbojnik in trpel grozne muke. »Gospod«, je vzdihnil, »spomni se tudi mene, ko prideš v svoje kraljestvo!«
Z jasno donečim glasom odgovori mu Jezus: »Resnično, povem ti, še danes boš z menoj v raju!« Radostno so pretresle te besede skesanega hudodelnika, nagnil je glavo ter pričakoval konca. Ganile pa so tiste besede globoko tudi rabija Jehudo, ki je stal nedaleč proč od križa, sklonjen oprt na težko srebrno palico.
»Kraljestvo — v raju — Torej vendar — Ne bo odnehal — Umira za svoj nauk! — Ali so ga preroki res tako razumevali? Mesija — « — Tako si je zravnan govoril, potem se pa spet sklonil k premišljevanju. — Ni bil več tisti, kakor pred dvema letoma. Že je minevala v njem tema farizejskih izročil. Začelo se je svitati v njegovi duši!
V istem času sta zapuščali dve v rjuhe zaviti ženski Naselbino gobovih. Davno že so zasijali v ta žalosten kraj žarki vere, kraj upanja v novega preroka. Eden nesrečnež za drugim je zginil odtod, ker posrečilo se mu je priti v bližino velikega dobrotnika vseh trpečih, najti pri njem zdravilo v neizrekljivi svoji nesreči.
Raheli, ženi rabija Jehude, ter hčerki Miriami sreča ni bila tako mila. Poskušali pa sta mnogokrat. Še pred tednom, ko je v slovesni procesiji prihajal z Oljske gore v Jeruzalem, sta bili skoraj že na cilju. Procesija je morala črez nam že znani cedronski most. Odtod je vodila takrat v južni smeri pot poševno navzgor k Zlatim vratam. Pokraj te ceste za pečino skriti sta ga hoteli počakati — ne vpiti, nista hoteli — ne nadležni biti — le moliti sta hoteli, moliti iz vse duše; saj on je dober — ne bo ju prezrl. Pa razposajena drhal ju je prej zapazila ter s kamenjem pognala v Naselbino nazaj. Danes, v petek, jutro, jima je pravila dobra ženska, ki je pobirala po mestu hrano ter jo nosila gobavcem, da je novi prerok ujet, obsojen in da ga bodo opoldne križali na Kalvariji. Nesrečnici sta glasno zaplakali.
Ali človek upa, upa vedno, potapljajoči se prijema za suho vejico. Tako Rahela, z njo pa Miriam. »Da bi ga mogli vsaj od daleč videti! — Ko bi se nama le posrečilo, natihoma se dotekniti njegovih nog!« sta vzdihovali. Dobrodošla jima je bila nastala tema; že eno uro je trajala, pa vedno bolj naraščala. Upanja polni se podata na pot. Vse mrtvo je bilo pri južnih vratih, Mogrebinskih in Sionskih; varno sta mimo odhiteli. Tik ob zahodnem mestnem ozidju bi na Kalvarijo ne bilo več tako daleč, pa na polu poti zadeneta na Jafska vrata, kjer je vedno polno ljudi. Zato je bilo treba napraviti velik ovinek. Že sta neopaženo hušnili zopet sem preko ceste ter se bližata Kalvariji. Skozi pred temo begajoče množice, ki so njima pridrle nasproti, se rijeta že celo brez vsega strahu naprej. Dasi tema vedno trša postaja, zapazita že zdaleč tri križe na vrhu, kjer zasramovanje Jezusa vkljub vsemu še ni prenehalo.
»Oče, odpusti njim, saj ne vedo, kaj delajo!« moli z bolestnim glasom oni na srednjem križu.
»Ta je — še živi!« zašepetne Rahela hčerki, in obe popadata nemo pred njim na zemljo.
Tiste besede Križanega pa so tudi rabija Jehudo zbudile zopet iz njegove zamišljenosti ter ga genile do solz. »Ta ni samo človek, ta je več!« je vzdihnil globoko. »Ko bi bil samo človek, bi ne molil za to zverinsko ljudstvo!«
»Mati, meni tako lahko postaja, tako toplo po vseh udih; in srce mi tako močno bije!« šepeta Miriam materi v uho. Ubogo bitje ti, ko bi vedelo, kako srečno se čuti šele tvoja mati! In ko bi ne bila taka tema, bi opazila smeti na tvoji in obleki materni, nekake smeti kakor suhe ribje luskine, ki vama padajo z obraza, z las! Ni vaju varalo vajino veliko zaupanje! Ozdravljeni ste!
Približala se je, prilezla slednjič 9. ura (ob treh popoldne po našem).
»Dopolnjeno je!« zaklical je zmagovalno srednji na križu. Glas sam je oznanjal že polajšanje težkega bremena. Polagoma, kakor se sklanja k sladkemu počitku delavca trudna glava, tako se je nagnil Križani k zadnjemu smrtnemu boju.
»Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!« je še dehnil. Potem pa je njegovo telo krčevito vztrepetalo — otrpnilo ljubezni in dobrote prenapolnjeno srce — in izvršena je bila velika naloga!
»Mrtev je«, je zaklical še nekdo; pa strah in groza! Že se začne zemlja tresti, skalovje v njenih globinah poka, ljudje begajo semtertje. Kdor more, pobegne. Zdaj je tudi solnce zopet zasijalo. Velikega duhovna je na slepo begajoča množica s seboj potegnila, ali ga kmalu podrla na zemljo, da je s svetim efodom vred obležal v cestnem prahu; ljudstvo pa je skakalo črez njega ter drvelo naprej. In velikoduhovniška čast ter dostojanstvo — kakor ga tu gledamo na tleli ponižanega — se ni nikdar več vzdignilo, nikdar več obnovilo. Konec je bil Stare zaveze. Jutranje ter večerne daritve so se v templu sicer opravljale še naprej; opravljali pa so jih ljudje, ki niso bili več postavnega Aronovega rodu, samozvanci, ki so si to čast z denarjem pridobili, ali bili vsiljeni po rimskih deželskih oblastnikih. Ko je leta 70 po Kr., torej 37 let pozneje, rimski vojskovodja Titus že tretji mesec oblegal mesto Jeruzalem in je beda v njem dosegla svoj vrhunec, za jutranjo molitev 11. julija ni bilo v mestu najti več ne jagnjeta, ne goloba, ne grlice; takrat je padel »velikemu duhovnu« daritveni klavni nož iz rok in bilo je konec vsega, vsega. Kmalu potem je bil zažgan tudi tempel sam in porušen. Dandanes stoji prav na njegovem mestu veličastna mohamedanska molilnica z imenom »Omarjeva mošeja«.
Takrat ob smrti Jezusovi na Kalvariji je bil pa konec tudi družbe farizejev. Premnogi izmed njih so sprejeli sicer krščanstvo, pa ne vsi v njegov blagor. Med drugim so hoteli kristjanom vsiliti izpolnjevanje tudi Mojzesove postave z obrezovanjem vred ter tako že v Jeruzalemu povzročili prvega tistih razkolov, ki so skozi več stoletij pretresali v njegovih temeljih mlado Cerkev. In pa marsikak njihov obred, obe molitveni halji in drugo se je obranilo do današnjega dne po raznih krščanskih cerkvah na Jutrovem in tudi pri nas; vendar se tega nikdo več ne zaveda. Poglavitno pa, duh farizejstva, — ne mislimo tu na hinavščino, ki je kot kvas hudobije splošni delež človeštva! — ampak tisti nepodučlijv, nepomirljiv, Kristusu večno sovražen duh; ta živi in bo živel, dokler bodeta le še dva Žida rabila tefilin — molitvene jermene.
7. Pod križem zopet združeni.
Pol ure po zemljetresenju je bila Kalvarija skoraj prazna. Le tupatam so še stale skupine žalostnih ljudi, pomladanje solnce pa je s svojimi najsvetlejšimi žarki božalo bledo mrtvo obličje svojega Stvarnika.
Rahela je še vedno sedela sklonjena zraven križa. Hčerka Miriam, utrujena, je v naročju zaspala, mati pa še ni hotela zgeniti, da ljubljenke ne vzdrami. Izpod bele rjuhe, v katero je bila zavita, je zapazila svojega, ne daleč proč od nje stoječega moža. Zdaj Rabi Jehuda stopi h križu ter se spoštljivo ozre gor k njemu, ki ga je še pred dvema letoma sovražil z vsemi močmi svoje duše. Potem pogleda slučajno dol na sedeči ženski, gleda ji, spozna ji, pod ogrinjali ji spozna!
»Rahela, ti?« zašepeta.
Ona je medtem ogrinjalo spustila z glave. Njeno obličje bilo je celo mladinstveno, nežnejše ko pred boleznijo. Plaho poglejuje gor v svojega gospodarja.
»Ne boj se! Tudi jaz verujem!« reče Jehuda, se malo zamisli ter slednjič dehne: »Rahela, odpusti!«
Zdaj se žena ljubeznivo ozre nanj, povzdigne roke visoko gor proti Križanemu ter vsklikne: »On — saj on je nam že davno odpustil!«
Mala rodbina rabija Jehude se je takoj pridružila zboru prvih kristjanov v Jeruzalemu. Vendar pa mati in hčer, ki sta sprva prestali toliko bridkosti, poslej pa toliko radost doživeli, nista vživali dolgo svoje sreče na zemlji. Črez leto dni že ste se njuni duši preselili v nebeški Jeruzalem.