Röntgen
| Röntgen Jiři Wolker |
Prevedel M. Klopčič.
| |||||||||||||
To ni Faustova soba, in duša tu ne stopi v zlo prokletja.
To je röntgenski aparat z magično lučjo 20. stoletja.
Ultravioletni žarki prodirajo opna, kite, meso,
ž njimi odpirajo – kakor šifrirano pismo – človeško telo.
Ker danes telo nam je duša, vanj se zaseče,
ali bo človek od boli živel ali od – sreče.
»Gospod doktor, meni je silno hudo,
zdi se, da svinec in kače v prsih me žro.
Prosim vas, s svetlimi žarki vame poglejte,
kar boste videli, vse mi povejte.«
»Tvoja pljuča, vidim, delavec.
Prepojile so jih fabriške saje in dim,
v njih slišim hitenje jermenov, rjovenje mašin,
v njih slišim, da revež na zemlji je vedno trpin.
Tvoja pl juča vidim, delavec.
Tuberkuloza je v njih, glad jih bo kmalu razžrl.
Ti boš umrl.«
»Bolezen in smrt, to je hudo,
toda še huje je v meni.
Prosim vas, globlje poglejte
s svojimi žarki v moje telo,
kar boste videli, vse mi povejte.«
»Tvoje srce vidim, delavec,
zatrto seme, ki je hotelo
plodno skaliti v zdravo zemljo,
ki si je silno življenja, ljubezni želelo,
kjer imaš lahko ženó,
kjer lahko z otrokom, sodrugi živiš,
zanje se trudiš in v delu potiš,
sedeš k obedu za mizo, ki solnce sije na njo.
Tvoje srce vidim, delavec:
laže bi umrlo, vtihnilo,
kakor ne ljubilo.«
»Tudi to, gospod doktor razumem, poznam.
A globlje poglejte, do dna.
Tam boste našli breme gorja,
ki ga komaj prenašam.
In vem: kadar bo iz mene planilo,
mora in bo vso zemljo prevrnilo!«
»Na dnu, moj bolnik, vidim – mržnjo.«
————————————————
3. jan. 1924. l., torej pred desetimi leti, je umrl češki socialni pesnik Jiři Wolker v 24. l. svojega življenja. Rojen v industrijskem mestu je že kot otrok gledal gor je vseh bednih in ponižanih. Ko je pozneje stopil na praško univerzo in se vpisal na pravno fakulteto, ga ni nič bolj zanimalo ko politika. V literaturi in pisatelju je videl več kot samo pisanje pesmic in povesti brez posebnega namena, naš čas zahteva od pisatelja, da se bori za novo ureditev družbe. V literarnem klubu »Devěstil« je določil teze proletarske umetnosti, kjer pravi: »Proletariat, to so delavci novega sveta. Umetniki hočejo biti v njem delavci nove lepote.« — Wolkerja je pograbila jetika. Ena izmed zadnjih njegovih pesmi je »Poslednji pozdrav«, ki jo je napisal kot svoj poslednji pozdrav sodrugom, ki »gredo v boj za pravičnost.« Nihče ne manjka. In pesniku, ki leži bolan v bolnici, je hudo, da ni med njimi. »Umreti moram tu, ko sem v borbi hotel pasti?« Tudi v nagrobnem napisu, ki si ga je sam napisal, povdar ja, da leži tu »pesnik Wolker, ki je na vojno šel zoper krivico.« Tako je moral mlad umreti, ne da bi izvršil vse tisto, kar je hotel. Nekoliko soroden mu je pri nas Srečko Kosovel, le da je tragika tega še večja, ker je umrl, preden se je mogel razviti v novo smer.