Rabeljsko jezero
| Rabeljsko jezero Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||
Rabeljsko jezero
Kjer se sedaj razprostira Rabeljsko jezero (dve uri od Trbiža
peš), je bila nekoč lepa gorska kotanja, pokrita z lepimi polji in
travniki. Sredi njih pa je stala prijazna vas z bogatimi prebivalci.
Kakor je že v navadi, da zgubijo ljudje, ki se jim predobro godi,
usmiljenje do svojega bižnjega, tako je bilo tudi tukaj. Tudi
Rabeljčani so postali trdi in neusmiljeni. Zastonj je trkal siromak
na njihova vrata, namesto daru je prejel ubožec trde besede.
Nekega večera pride v to vas tuja žena, v naročju je nosila
prelepo detece. Delala se je noč in uboga žena je premišljevala,
kam bo šla počivat.
Šla je od hiše do hiše in prosila za sebe in za črvička v naročju
prenoćišče. Toda povsod so zapirali pred njo vrata in povrh tega
je morala preslišati marsikatero trdo besedo. Tako je obhodila vso
vas in nazadnje je ostala lačna in prezebla na cesti. Vzdihnila je
pri sebi:
- Če sem že jaz zaslužila, da me gonijo od hiše, ne vem, kaj je zakrivilo moje ubogo detece, da ne morem najti prostora, kamor bi ga položila spat.
Že se je hotela uleči pod milim nebom k pokoju, kar zagleda na koncu vasi kočo na samem in se napoti k njej. Rahlo potrka, hišne duri se odpro in pred njo stoji sivolas starček. Komaj zagleda ubogo popotnico, ji že ponudi večerjo in prenočišče.
Ponoči nastane strahovit vihar, med gromom se ulije nad dolino divja ploha, ki ni pojenjala do belega jutra. Ko se zarana starček zdrami, ne vidi nikjer več popotne žene z otrokom, a tudi vasi ni bilo več videti. Okrog in okrog njegove koče se je širila vodna gladina.
Še danes stoji na majhnem otoku sredi Rabeljskega jezera koča, kjer je bival starček, vse drugo je bog za kazen pokončal. Prizanesel je le koči usmiljenega moža.
Koroška pripovedka, po Jakobu Kelemini