Rabeljsko jezero.
| Rabeljsko jezero Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||||
Kjer se sedaj razprostira Rabeljsko jezero (dve uri od Trbiža peš), je bila nekoč lepa gorska kotanja, pokrita z lepimi polji in travniki. Sredi njih pa je stala prijazna vas z bogatimi prebivalci. Kakor je že navadno, da zgubijo ljudje, ki se jim predobro godi, usmiljenje do svojega bližnjega, tako je bilo tudi tukaj. Tudi Rabeljčani so postali trdi in neusmiljeni. Zastonj je trkal siromak na njihova vrata, namesto daru je prejel ubožec trde besede. Nekega večera pride v to vas tuja žena, v naročju je nosila prelepo detece. Delala se je noč in uboga žena je premišljevala, kam bo šla počivat. Šla je od hiše do hiše in prosila za sebe in za črvička v naročju prenočišče. Toda povsod so zapirali pred njo vrata in povrh tega je morala preslišati marsikatero trdo besedo. Tako je obhodila vso vas in nazadnje je stala lačna in prezebla na cesti. Vzdihnila je pri sebi: Če sem že jaz zaslužila, da me gonijo od hiše, ne vem, kaj je zakrivilo moje ubogo detece, da ne morem najti prostora, kamor bi ga položila spat. Že se je hotela uleči pod milim nebom k pokoju, kar zagleda na koncu vasi kočo na samem in se napoti k njej. Rahlo potrka, hišne duri se odpro in pred njo stoji sivolas starček. Komaj zagleda ubogo popotnico, ji že ponudi večerjo in prenočišče. Ponoči nastane strahovit vihar, med gromom se ulije nad dolino divja ploha, ki ni pojenjala do belega jutra. Ko se zarana starček zdrami, ne vidi nikjer več popotne žene z otrokom, a tudi vasi ni bilo več videti. Okrog in okrog njegove koče se je širila vodna gladina. Se danes stoji na majhnem otoku sredi Rabeljskega jezera koča, kjer je bival starček, vse drugo je bog za kazen pokončal, prizanesel je le koči usmiljenega moža.
Koroška pripovedka, po Jakobu Kelemini