Na zvezde oziral se deček nezmožen,
njih jasno lepoto sem občudoval,
v oblake si stavil sem zlate gradove,
od sreče prijazne veselo sanjal:
Željá pa spolniti ni bilo mi dano,
osnove razderl je mogočen vihár;
mi zvezdica sreče ni nikdar sijala,
radostnega upa bil zgubil sem dár.
Zamišljen zdaj zopet po logu sam hodim,
narave ožívljene se veselím,
in časov pozabljam nesrečnih in tuge,
nezveste si sreče nič več ne želim. –
V daljavi začujem nebeške glasove,
njih lek čudotvorni sercé mi krepí,
v njem radost se rajska zopét oživljuje,
po glasih prijetnih močno hrepení.
In pevati čujem od let tù cvetečih,
od čverstih in zvestih domovju sinov,
od spon že razdertih sužnósti skeleče,
od nàrodnih sladkih, premilih glasov.
In močni glasovi po gaji donijo,
brenk strunic ubranih pojema lahnó
po sapici tihi se čutja glasijo,
na bregu odmeva skalovje močnó.
Zapazim zdaj deklico nježne lepote:
Slovenija, mična, pomlajena hči.
Podá zaželjeno mi pevčevo liro,
da vedno za dom moj sercé mi gori.
In željno prebirati jamem strunice,
v okornosti svoji celó jih ne znam;
skerbí pa morivne so me zapustile,
odkar nje milote navdaja me plám.
Sin zvest ji ostati sem terdno obljubil,
dok teče po žilah še gorka mi krí;
glasove vesele se peti bom trudil,
da bodo sinovi prezvesti zmir nji.
In z novo močjo zopet strune prebiram,
solzica nesreče v očéh ne igrá;
od zore do mraka razglaša se zmiram:
Za dom in za Slavo na veke veljá!
