Raki

Raki Fran Milčinski

Izdano:	Slovenski narod 6. januarja 1923
Viri:	dLib 183
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

To povest bi bil moral prav za prav spisati Hanns Heinz Ewers, to­da je dejal, da ne zna dovolj slovenski. Lahko mu je žal, Slovenci ga ja ­ko ljubijo, zlasti dame!

Slišal sem jo in sem jo deloma sam doživel, ko sem se vozil iz Za­greba v Ljubljano. Bilo je neki torek popoldne, mračilo se je in če se ne motim, je pršilo tudi. Gotovo je pršilo. Kajti se spominjam, ko je hotel dotični gospod — ne H. H. E., nego oni, ki bom o njem pripovedoval — na sevniški postaji stopiti v vagon, se je jako trudil, da zapre svoj dežnik. Nise mu posrečilo drugače, nego da ga je uprl ob tla in da je rokam priskočil na pomoč še z nogo. Nato je poknilo in je bil dežnik zaprt in ne verjamem, da se je dal, kakršen je bil, še kdaj odpreti.

Gospod je rekel: »Hopla!« pognal se je v vagon, odbijalo ga je od ene stene v drugo in ga je zaneslo skozi odprta vrata v moj oddel. Že je sedel na mehkem sedežu nasproti meni in iz košatega obraza so se mu smejale prijazne oči. Očitno je bil hvaležen naklonjeni usodi, ki ga je preko vseh nevarnosti tako udobno pripeljala na varni sedež.

Pokimal mi je. Na kolenih je držal obsežen karton in je čutil uljudno potrebo, da mi razodene, da je v kartonu grozdje. Opazil sem, da je bil karton brez dna, zato sem kolikor toliko dvomil o resničnosti njegove trditve. Blaten pa je bil od nog do glave. Mogoče mu je bilo prišlo kaj blata tudi notri v usta, v votli zob, ves čas je tleskal z jezikom »cv« in »ck« in si prizadeval, da iz zoba iztrebi, kar ni spadalo vanj.

Drugače je bil zelo prijazen. Povedal mi je, da prihaja naravnost iz vinske gorice, 445 m nad morsko gladino.

Višino sem mu verjel, da je bil v višjih položajih, se mu je v istini poznalo. Z morsko gladino pa je bilo pač tako, kakor z grozdjem. Morske gladine mu nisem mogel verjeti, predobro so mi znani ondotni kraji in vem, da nimajo v Sevnici in še daleč na okrog ni za ščep morja na razpolago, ne njegove gladine. Tudi me je osupilo, ko sva privozila na Zidani most, da me je vprašal, ali nisva na Jesenicah — na Jesenicah da točijo ugledno dalmatinsko srago. In je napravil zopet »ck«. Zdi se mi, mož ni bil vseskozi objektiven. To se mi zdi potrebno pripomniti zaradi pravilne ocene njegovega pripovedovanja.

Od tega sopotnika sem torej izvedel na vožnji do Ljubljane sledečo zgodbo.

Rekel je — »cv« — da so stopili opoldne po kosilu iz hiše, da si malo prezračijo glave. V bližini da je velik ribnik, kučigazda da jih je ­posadil v čoln in jih vozil po ribniku, zraven so peli »Morje adrijansko«, in zelenko vina so tudi imeli sabo, ako bi kateri omagal.

— Pa jim zbudi pozornost sredi precej globokega ribnika šop rastoče trave, toliko je je bilo, kolikor je velik krožnik. Začudili so se, kakšen je to spak, da sredi vode rase trava.

Tako je pripovedoval prijazni sopotnik, vmes je delal »cv« in »ck« in včasi mu je uspelo in je naredil tudi »cuvut«. Nikdar še nisem slišal slavca na lastna ušesa — te sreče dosedaj nisem bil deležen. Pač pa sem bil pred leti čital slavčevo petje po ­pisano v knjigi in mislim, tako nekakšno je cvrčal moj sopotnik na svoj votli zob. Bilo je precej lepo.

— Bohotni šop trave iznad vode da je bil zanimal družbo v čolnu. Kučigazda jih je veslal tja tik do trave, da so jo. lahko dosegli. Jo primejo, jo vlečejo — ruša se giblje. Še jo vlečejo — vdaje se, dviga se. Oberoč jo vlečejo kvišku — pod travo se prikaže človeška glava, za glavo rame, prsi, ves kmetski dedec in ima mrlakar tako težke škornje na nogah, da je pokonci stal v vodi, in je bil stal že toliko časa notri, da mu je trava pognala iz glave. Cüvüt. —

Tako sodim, votli zob mojega sopotnika in pripovedovalca je bil posebno umetelno navrtan, mislim, da je imel zgorej luknjo in ob strani tudi, da je služil kakor piščal ali frula. Mislim, ako si bi mož nabavil še kake tri take zobe, pa bi ž njimi lahko dajal koncerte.

»Cüvüt« je naredil in naprej pripovedoval čudno dogodivščino z mrličem v vodi. Kučigazda da je bil spo­znal deda s košenino na glavi in je dejal: »Holaj, to je stari mlinar! Oni dan se ga je bil preveč nažehtal, naklestil je babo in sina, skledo s kašo je treščil na tla, potem ga je vzela noč. Ugibali so, da je šel med Hrvate mešetarit. Na, zdaj je pa tukaj!« In je zaklical: »Lojze! Lojze!«

»Ck« in »cv«. Na pragu mlina da se je pojavil mladi mlinar, zdrav in krepak dečko. Ko je ugledal gospoda v čolnu, je za spoznanje premaknil klobuk.

— »Lojze, očeta smo našli v vodi!« je vpil kučigazda in je veslal h kraju. Mrliča smo gorenjo polovico potegnil v čoln, noge so mu visele v vodo.

— Lojze je prihajal počasi bliže, roke je držal na hrbtu. Pričakal nas je na bregu, usta je nabral za pljunek, toda pljunil ni. Ogledal si je očeta in mu je polagoma raslo zanimanje za rajnega roditelja. Sklonil se je čezenj in molče pričel pobirati rake. Držali so se rajnika izredno lepi raki, po trideset centimetrov so merili in več.

— Izstopili so vsi iz čolna — »ck« in »cv« — in kučigazda je rekel: »Lojze, teh rakov menda vendar ne boš nazaj pometal v ribnik!«

»Nak!« je dejal Lojze, »Prodal jih bom.«

— In jih je nabral za polno čajno.

— Potem je skočil v čoln, pljunil v roke in z očetom odrinil od kraja.

»Hoj!« je dejal kučigazda, »kam pa, kam?«

»Ck« in »cv« — Je odgovoril Lojze: »Naj stari še lovi rake!« In ga je na škornje zopet postavil v vodo. —

»Ljubljana! Vsi izstopite!« je zaklical sprevodnik. Sopotnik se je »cv« in »ck« in »cüvüt« — prijazno poslovil.

Tisti hip sem se domislil: Kaj, če mu je bil v zobu ostal konček onih rakov mlinar je vih? ...