Randez-vous
| Randez-vous Alojzij Benda |
| |||||||||||
»Ljubezniva gospica!« — Ne, to ni za nič . . . Brez vsega patosa, brez vse poezije, preprozajično. — »Dražestna Vila!« — Že bolje. Toda vendar še ne izraža tega, kar mislim. Fantazija, kje si? Muze prihitete v pomoč svojemu svečeniku! . . . »Boginja mojega srca!« . . . Da, boginja mi bo. Njo bom opeval, njo proslavljal v večnolepih poezijah, ona mi bo vdihavala krasne verze . . . Torej dalje! — —«
»Valovi vroče ljubezni, ki so zaplapolali v mojem srcu, mi ne dado spati ne po dnevu, ne po noči ... Ko zvečer sladko zadremam misleč le o Tebi, boginja moja, snivam divne sanje. — Krasna narava razprostira svoje krilo pred menoj. Julijskega solnca prijetni žarki se kopljejo v srebrnem, žuborečem potočku, kristalijo v biserni večerni rosi . . . Rahli, poldanski vetrič se poigrava z listi zelene, košate lipe, kateri šepetajo drug drugemu o sladkostih ljubezni . . . Beli, nežni zvončki, ponižne vijolice, ljubke šmarnice, rumene primule, drobne potočnice, pisane ovčice in nebroj drugih cvetlic — naju obdaja. Nad nama se razprostira veličastna kupola, ki jo tvarjajo mogočne hrastove veje, zeleno smrečje, listje in košate bukve. V mehkem, blazinastem mahu sedeč, Ti prebiram svoje poezije, Ti pa se poigravaš z mojimi kodri.....Oh, poezija! Drobni kraljiček posluša v grmovju, tudi plebejski vrabec napenja svoja majhna ušesca . . . Vsa narava se raduje z nama. — Zdajci mi zapreš vrelec divne poezije, ki mi žubori iz ust, z dolgim, gorkim poljubom ... in — o, kruta realnost! . . . izbudim se — iz sanj . . .
Vila moja, boginja moja! Ali bi se ne mogle vresničiti te sanje, ali bi ne mogla vživati teh prizorov v — resnici ?.....Da, da! Samo če hočeš Ti. — Srce mi ne bo mirovalo, vzburkani plameni ne bodo vtihnili, srce mi ne bo našlo pokoja niti v — grobu, če se me ne usmiliš Ti . . . Daruj srce možu, ki Te ljubi, obožava! Tvoje ime bode se imenovalo stoletja poleg mojega. Proslaviti Te hočem bolj, ko so proslavljene vse Beatrice, Lavre, Julije . . . Živela boš na veke.
Upam, da boš prišla, draga, jutri ob poludevetej k vodometu v mestnem vrtu. — Tam Te pričakujem z željnim, vročim srcem . . .«
»Zmaga, zmaga je moja ! ... To so besede, to je poezija! Kdo bi se temu ustavljal? In ona je tako nežna, gotovo tudi rahločuteča. Zjokala se bo in mi hitela z razprostrtima rokama v — naročje . . .«
Poravnal si je dolge, rumenkaste lase, ki so mu silili v — čelo, zapalil drobno, lično — dramo.
»In pa ti orisi narave! —«
Vzel je majhen zvezek iz miznice, ga prelistaval, čital, zmajeval z glavo . . .
»Ta pa bo. ,Moji boginji.' Kakor da bi slutil, da bom še potreboval tako pesmico. Zdaj mi pride ravno dobro«.
Prepisal je pesmico na rudeč, parfumiran papir.
»Blažena poezija! . . .«
Spoštljivo je zložil papirček, pritisnil poljub na njegov rob.
»Ah! Koliko sem že spisal takih pisem za sosedovo — dojiljo, toda . . . .«
Prečital je še enkrat pismo, se zadovoljno nasmehljal in si pogladil golo brado.
»To delo pesniškega mojega duha pa ne ostane brez uspeha«.
Zunaj na ulicah je vrvelo ljudstvo, a on je sedel nepremično pri mizici, strmel v pismo ter ga poljubljal in poljubljal. Kaj je njemu, pesniku-zaljubljencu, zdaj mar oni dolgočasen, neznosen, nizek svet se svojo prozo, se svojim vrvenjem in stremljenjem po materijelnem blagu! — Nervozno se je vselej stresel, ko je zaslišal krik in zmerjanje in kletve iz bližnje gostilne, ter nevoljno siknil: »Podli svet! Vse se valja v — blatu . . . Blagor pesniku, ki je stresel od svojih čevljev prah te nizke, podle zemlje ter se vzdignil v zračne, čiste višave eterične . . .!«
Pogledal je skozi okno.
»Oh! In tudi jaz bom tako hodil ob njenej strani roko v roki, kakor ti pusteži tam doli —«.
Poljubil je še enkrat pismo in je hotel zalepiti.
»Navdušenost, kam bi me skoro zapeljala! Kako sem razmišljen! . . .«
(Veliki možje so baje zelo razmišljeni.)
»Kako naj se podpišem? Jurij Mrhar? Bah! To je preprozajično ... Kako bi bil starišem hvaležen, ko bi me dali krstiti za Emila, Dušana, Srečka ali bodisi kakorkoli že! . ..Le Jurij ne!«
Pesnik Jurij Mrhar se je popraskal za desnim ušesom.
»Pa se podpišem s pesniškim psevdonimom — Bogdan Bogdanovič pl. Zagorski . . .«
Pomočil je pero v črnilo.
»Torej: Tvoj iskreni, nepoznani oboževatelj Bogdan Bogdanovič pl. Zagorski.«
»To bi bilo gotovo. Hvala muzam! ... In .. in . . . kako bova se — spoznala. — Videl sem jo samo enkrat, ona mene morebiti niti enkrat prav dobro ne. Fatalno ... „P. S. Znamenje: rudeča roža v desnici." — Tako! Sedaj pa naslov.«
Vzel je iz žepa rudečo bilježnico z zlatim robom. V njej naslova ni bilo.
»Saj sem ga še tisti večer nekam skrbno hranil. Pa kam? Morebiti v Heineja.«
Pregledal je natančno vsak list Heinejevih pesmij.
»Tudi tu ga ni . . .«
Po dolgem iskanju in brskanju med zaprašenimi, oguljenimi knjigami, med lističi in zaležanimi akti iz odvetniške pisarne je naposled našel naslov v majhnem žepu starega telovnika.
Okoli polujednajste ure je prilepil pesnik pl. Zagorski znamko za tri novčiče na parfumirano pismo rudeče barve, ki je pa nekoliko obledela radi prevročih poljubov . . .
Naslonil se je na okno ter pogledal gori po ulicah. Medle plinove luči so nemirno trepetale, na belih zidovih so se gibale fantastične sence. Nekje v podstrešju je zamijavkala mačka, da se je Jurij Mrhar stresel . . . Zaprl je okno.
»Oh! Kako mi je zaigralo srce. ko sem jo srečal. — Lavrič jo je poznal . . . Ljubko se je nama nasmejala, ko sva jo pozdravila ... In dal mi je njen naslov. Prava perzonifikovana proza, ta Lavrič! ... On jo pozna, občuje včasi ž njo in vendar . ..«
Jurij, pesnik s plemenitim psevdonimom, je razmišljeval dolgo v noč. Prihajale so mu v spomin vse one, katerim bi radovoljno posvetil vse duševne moči, ko bi našle njegove pesmi v njih srcih vsaj majhen odmev. Koliko sonetnih vencev, koliko gazelic, kancon, od, elegij je že zložil in zapisal v — bilježnico, pa nobena deva se ga ni usmilila! ... Postal je melanholičen sanjač. — Peval je o bledi luni, neusmiljeni ljubici, o kruti, neizprosljivi usodi, o bedi človeški, o rešiteljici — smrti; prenapolnil je vredniške koše slovenskih listov s proizvodi svojega melanholično razpoloženega duha. Jezil se je, da ga svet noče spoznati, a tolažil se je s tem, da se tudi drugim ni godilo bolje.
»Svet.. . sama nevoščljivost! .. . Boje se te in te — zametujejo .. . Ha ha ha! — In po smrti? — Stavijo ti spomenike, . . . prirejajo »besede" tebi v čast.. . časte te in slave te.«
Vstal je in začel počasi korakati v ritmu pustega spondeja po svoji tesni sobici, oskrbljeni z vsem komfortom, ki ga potrebuje nepoznan pesnik slovenski. . .
Zopet je odprl precej nizko okno, da bi se navžil svežega zraka. Zaslišalo se je rožljanje sabelj, tanek žvenket vojaških ostrog, robate, kričavo hripave besede častnikov.
»Poročnik Heller je povsod zmagovit.«
»Te malomestne neumne goske! Ha-ha-ha! Heller je interesantna prikazen, poetično - trčen čudak, in vse, karkoli nosi korset, je že spravil ob — um ...«
Častniki so se hrupno nasmejali tej duhovitej šali.
»Pri Krsnikovi Vidi pa se je opekel. — To vam je punica! Brdka, krasna, divna, hm! E, seveda brez denarja. A, kaj de to Hellerju!..... Kajti — —«
Pl. Zagorski se je nagnil čez okno ter poslušal.
»Kaj govore te robate duše? O Vidi? — Nevarni tekmeci! Sabljat pa se ne bom šel, ne, ne ... Kaj bi rekla domovina, ko bi — ko bi me morebiti... izgubila .. . Ne, ne!«
Hrupno govorjenje, žvenket in rožljanje sabelj se je zmiraj bolj oddaljevalo, naposled pa vtihnilo.
»Kako bom triumfiral, ko jim odpeljem pred — nosom lepo Vido!...«
Prijel je za svinčnik, ga nekaj časa sukal in sukal, grizel oguljeni konec, štel na prste, rahlo udarjal z nogo ob tla — in kmalu sta bila napisana na belem zidu poleg okna dva lepa — distiha brez cezur in diarez, satira na one — častnike . . . Notiral si jo je tudi z novim klaps peresom v rudečo bilježnico z zlatim robom.
Čez pol ure je zlezel Jurij Mrhar pod odejo, se par minut premetaval, da je postelja nevoljno škripala, potem pa začel prav prozajično — smrčati . . .
Luna je pokukala skozi nizko okno; menda bi rada zopet enkrat videla moža, ki jo opeva v tako vznesenih verzih. Bledi žarki so se poigravali nekaj časa z njegovimi kodri, potem pa se razprostrli po sobi.
Nad pl. Zagorskega posteljo je visela majhna podoba Prešernova, sliki Goethe-ja in Schiller-ja iz »Weltblatt-a«, tik nad glavo pa podoba svetožaljskega Heine-ja v pozlačenem okvirju. Na majhni mizici je ležal Prešeren iz leta 1866, Goethejev roman »Leiden des jungen Werthers« v dvanajstkrajcarski izdaji Reclamovi, nekaj zaprašenih aktov in načečkanih papirčkov ...
Ko je zagledal luč sveta ali prav za prav lojnate sveče (bilo je baš o polnoči), je pregrozno kričal. Mati Lucija Mrhar roj. Mihelčič, nižjega uradnika skromna žena, je trdila, da je to dobro znamenje, in že tedaj odločila dečka za — šolo.
Štirinajstega septembra leta 13. po rojstvu pesnika pl. Zagorskega je torej mati Lucija zvezala v culjo tri srajce, par klobas in kos kruha ter se napotila s svojim sinom v mesto. — Tekom let je dovršil vzlic polupraznih skled, vzlic mraza, ki mu je večkrat pretresaval ude, prvo, drugo in tretjo. Ukvarjal se je še nekaj časa v četrtem razredu latinskih šol s suhoparnim, samohvaljnim Cezarjem, toda grška sintaksa ga je popolnoma — pokopala. Obesil je grščino, latinščino, fiziko, matematiko in druge take lepe vednosti na klin .. .
»Kaj pa boš sedaj počel ?« ga je vprašala nekoč skrbna mati Lucija.
»I, kaj! Pisat bom šel nekam . . .«
»Oh, pisat! — In jaz, revica, sem mislila . . .«
»Če pa ni šlo in ni šlo.«
»Kako se je tožil rajnki oče! Bog mu daj dobro! Ljubi moj Jurček, drago . . ., zlato moje dete, le v pisarno ne !. . .«
Dobri materi Luciji so se vsule po bledem licu vroče solze.
Mislila je zmiraj, da bo imel njen sin boljši, belejši kruh, ko oče; toda zdaj ga čaka ista trpka usoda. Ni se mogla sprijazniti z mislijo, da bo prečepaval njen zlati Jurček po zaduhlih pisarnah, se globoko klanjal pred osornimi gospodi, čez nekaj let pa že sključen, bled, onemogel in na pol slep . . .
»Jutri bom šel k našemu odvetniku. Morebiti . . .«
»Torej si res namenjen, Jurček ? . ..«
»Z očetom je bil prav zadovoljen, tudi s sinom bo, če ga sprejme.«
»In jaz bom šla s teboj ter ga prosila, naj te ne oblaga preveč z delom, ko si tako mlad, slab.«
— — — — — — — — — — — — — — —
Pri odvetniku R. je služil nekaj čez tri leta. Med tem mu je dobra mati umrla in preselil se je v mesto. Tam je pisaril pri precej postaranem, debelušnem odvetniku, služil mu je kot najboljši stroj. Roka se mu je tako navadila suženjskega prepisavanja, da ni mogla mirovati niti četrt ure.
Bil je tihe, molčeče narave. Stopivši v pisarno je pozdravil tovariše z globokim, nerodnim poklonom, se vsedel k mizi in vstal točno ob dvanajstih. Za pogovore, čenče in smeh svojih kolegov se navadno ni brigal, le včasi je ob gospodovi odsotnosti vzdignil glavo in nekaj časa verno poslušal. Tam pri drugih mizicah so so pogovarjali o pikantni baletni opravi novoangaževane igralke, o svojih in drugih ljubicah, o poskočnih natakaricah pri »Orlu« . . .
Jurij Mrhar je ob takih prilikah navadno vzdihnil in se stresel.
»Ne razumem samega sebe ... Kako bi si lahko olajšal bridko, gorjupo kupo! Tako prazno, pusto je tu notri v mojem srcu ! . .. Oh, ko bi imel koga, ki bi me razumel! In ti puhleži imajo tako . . . tako srečo. — Jaz pa, jaz pa se tresem pred onim bitjem, ki nam olaj ...«
Začel je zopet nervozno pisati in praskati po belem papirju.
— — — — — — — — — — — — — — —
»Kaj pa delate, gospod ?« je vprašala nekega večera stara, suha gospodinja Mrharja.
»Kaj? . . .«
»Tako ob tla tolčete, da sem se zbala . . .«
»Eh, saj to ni nič. Bodite le mirna!«
»Pa vender ne .. . ne kličete v pomoč...?«
»Duhov, mislite?«
»Mislila sem, gospod Mrhar.«
»Pač, pač ... In sicer duhove nebeške poezije, ki se jim pravi tudi Muze.«
»Jojmene! Za Bož . . .!«
Stara gospodinja bi padla skoro vznak, ko bi je gospod Jurij ne poprijel.
»Eh, mati. Ni nič hudega. — Pesmi delam.«
»Pesmi? Z nogo? ...«
»Tega pa vi ne razumete.«
»Jako mi je žal; pa kaj bi rekli drugi! .. . Naj bo raje sobica prazna. Saj veste, kaki so ljudje.«
Mrhar se je čudno nasmejal. Ni bil baš zadovoljen s takim uspehom svojega pesnikovanja.
»No, pa počakajte, in videli bodete, kaj delam!«
Starka je gledala od daleč nezaupno, bojazljivo k mizici. Mrhar je začel vdarjati s čevlji ob tla in patetično citirati:
» Gospodične
Rdečelične,
Zale, mične
ln petične ...
— — — —«.
»Glejte tako se delajo pesmi ...«
»Oh, ali res? In jaz sem bila tako neumna. — Pa take delate tudi, ki se pojejo v cerkvi?« ...
Starka se je odstranila veselejšega obraza. Tega si ni mislila, da ima takega gospoda pod streho, ki dela celo — pesmi ...
Mrhar pa se je zopet zaglobil v svoje delo in iskal rimo za »ljubav«.
Prej je nekaj časa pisal sama ljubimska pisma, nekoliko radi dolgega časa, nekoliko, ker ga je k temu silila neznana, skrivna moč in želja po — ljubezni. Vse te proizvode pa je poslal nekega večera skupno v — peč. Pred kakim pol letom pa je zaslutil v sebi velik pesniški talent.
»Hvala Bogu! Komaj sem pričakal te ure«.
Oblekel si je najnovejše hlače, katere si je kupil pred poltretjim letom, očedil na laktih in ob robih oguljeno suknjo, prišil tri uporne gumbe. Razpuščene šive na rokavicah je počrnil s tinto.
»Tako! ... Zdaj pa še nov ovratnik in rudečo kravato!«
Pogledal se je v ogledalo, se parkrat gracijozno priklonil in zadovoljno nasmejal.
»Upal sem, dražestna Vida, da se ne boš ustavljala mojemu pismu, in nisem se motil. Tvoja milina, tvoja nežnost, tvoje jasne oči, tvoj obrazek, tvoji lasje, ves tvoj stas, tvoj ljubki glas, vse to me je tako očaralo da — — —«
Zadovoljno si je pogladil dolge lase.
»Za nagovor se mi ni treba bati...«
Pesnik Bogdan Bogdanovič pl. Zagorski je bil že pet minut pred poldeveto na odločenem mestu pri vodometu. Tajna tišina je vladala v okolici. Srce mu je čudno hitro, nemirno tolklo.
»Vsak čas mora biti tukaj ... Nekako tesno mi je ...«
Zapalil si je — dragocen sultan.
»Jedna, dve, tri . . . Tri četrt že!«
Zaslišali so se hitri, rahli koraki, šumljanje ženske obleke.
»Že vidim. Rožo ima v roki .. . Oh!«
Prišla je tik njega, — pl. Zagorski se je poklonil.
»Upal sem — — —«
»Kako se drznete?«
»— — — dražestna Vida, da se ne boš . . .«
»Jaz vas ne razumem«.
»Pa še me boš. — Oh, kdo bi pesnika takoj razumel!«
»Razložite mi svoje početje!«
»Saj si dobila moje pismo ... Oh, kako sem srečen!«
»Pismo? ...«
»Ali ne? ...«
Nekoliko časa je molčala.
»Kako vam je že ime, oprostite?«
»Oh, pozabil sem — — —«
»Za Boga! . . . Ime ste pozabili?«
»Ne, ne, ne! . . . Predstaviti se ti.«
»Aha!— —«
»Bogdan Bogdanovič pl. Zagorski, odvetniški uradnik tukaj.«
»Plemeniti? . . .«
»Dal Kot — pesnik.«
»Aha! Hm! In sicer?«
»Geor-Georgius Mrhar . . .«
»Torej ste pesnik? Oh, jaz čitam tako rada pesnike!«
»Vida, stokrat te bolj ljubim . . .«
»Gospod, jaz nisem Vida, zmotili ste se v meni.«
»Nič ne de . . . Saj mi Vide zdaj ni več treba . . .«
Rahel vetrič je zapihljal skozi košate vrhove divjih kostanjev, duhtečih lip, lepih hrastov . . . Tam nekje pa je zaskovikala kričava, ponočna sova z neprijetnim, odurnim glasom — — —
— — — — — — — — — — — — — — —
Drugi dan se je sprehajal Georgius Mrhar ob strani devetintridesetletne svoje ljubice, slabo plačane guvernante skopega žida Lowyja, ter kadil lične — športe . . .
Čez nekaj tednov pa sta promenirala v drevoredu novoporočena Mici in Jurij Mrhar, uradnik z mesečno plačo sedemintridesetih goldinarjev.
Čez leto dnij pa se je sprehajala gospa Mici Mrhar roj. Staufer — sama. Mož je ostajal raje doma . . . Pozabil je na vse obljube, da bo svojo proslavil bolj, ko so proslavljene vse Beatrice, Lavre, Julije . . .