Rane
| ← Na bregu | Rane Ambra Tomaž Šalamun |
Velazquez → |
| |||||||
Bojim se.
samo za lučaj sem od Boga.
Boža me po nosnicah, vem, da me boža kot kokain.
Rdeč je kot preproga zarij.
Tudi jaz segam z roko v drob.
Kadi se, mehko je, mastno.
Obrnem se kot čeber.
Obračam se kot na vozičku za paraplegike
v vse štiri strani sveta kot mati Marca,
Kitajka. Polja so požeta. Drevesa so
toksična.
Obstajajo še beznice, kjer na vratih.stoji
lastnik – po tleh žaganje -
ki žvižga z rokami v žepih?
Tako kot Vitez včasih?
Gore, tu v San Franciscuso geološko stare.
Najmlajše so. Oltarji, kot da imajo majhen
dinamo, mati Marca, Kitajka, se obrača kot po
kompasu. Knjigam so nekatere strani
izruvali z drsalkami. Tak je dan: če bi
pojedel vsa prgišča ovsa, ne bi čutil.
Ne bi vedel, če sem jedel.
Prekrijte me.
S čepico, travo, peskom, ovni, sproti
stiskajte zrak, da ne bo tragedije.
Naj čutim žuželke na koži, naj jih čutim.
Naj se mi vsak las tako poveča,
da bo v njem kino dvorana, v njej megla.
Da se ne vo videlo, kdo je not.
Naj se ljudje ljubijo pod platnom,
naj bodo udarci topi.
Kockam, ki izhlapijo, naj ostane čas.
Naj ne hreščijo lupine.
Naj hreščijo lupine.
Škljke, ki jim je svila utrla v zobe.
V votlinah pa so žičnice, v žičnicah so
palčki. Se spomniš? Če ne bi bilo
Tvojega soka, bi že zdavnaj izhlapel.
Izstrelil si moje čelo.
Pel uspavanke z ne-ji.
Vse seže, kar se zaplete v koruzne lase.
Dim, vomj nas pomirja.
Tudi Ti si prozorna glina.
Hrast, ki se žge pod črpalkami.
In z roko primem železni U na pomolu
in se potegnem k obali.
Sonce, o moje sonce.
Pečeš me.
Če zgubim Tebe, zgubim Formo.