Ranjenec
| Iz vojaške torbe Ranjenec. Spisal Fridolin K–č Fridolin Kaučič |
| |||||||||||
Po bitvi je bilo pri Novari.
Boj je bil končan. Pijemontezi pobiti, — razkropljeni; — zemlja napojena z vročo človeško krvijo.
Nebeškega sveta kraljica pošiljala je zlate svoje žarke na zemljo, ki so krasoto svojo izlivali skozi visoka okna cerkve svete Rozalije.
Pa kaj je solncu mar človeško gorje? Pred velikim oltarjem brli večna luč; po tleh pa leže ranjenci. Avstrijanec leži mirno poleg Pijemonteza; ugasnilo je besno sovraštvo v junaških prsih; tu v božjem hramu čuti je le jok, stok, molitev i proklinjanje.
Tam v kotu cerkvenem leži ranjen Pijemontez. Glava počiva mu na spovedničnej stopnici. Krasna mlada deva kleči poleg njega, ter mu ganljivo šepeče na uho. Lahen smehljaj poigra tu pa tam po bledem obličji ranjenčevem, da se mu za hip posvetijo beli zobje, a skoro potem naseli se mu zopet globoka bol in tuga na lice.
Očividno izprašuje deva o nečem vojaka, do vratu zavitega v volneno odejo, o čemer jej odgovoriti neče, kajti vedno stresa z glavo.
„Povej mi Karlo, oj povej mi, kje te boli? Vsaj zopet ozdraviš skoro; povej mi vendar, kje si ranjen?“
Toda on le strese z glavo.
„Oj govori vender,“ nadaljuje deva z rosnimi očmi. „Podaj mi svojo roko!“
Izmotal je desnico iz odeje.
„Tako, to je desnica, sedaj podaj mi tudi levo svojo roko, ljubi Karlo!“
Potegnil je tudi levico izpod odeje. Ganljivo strastno mu poljublja ona obe roki.
„Hvala ti, Madonna!“ vikne deklica. „Kako smo se bali, da so ti odstrelili roko. Bogu bodi hvala!“ In udrle so se jej goste solze, a po mladem lici ranjenega Italijana šinila je trpka, huda bolest.
„Pa vsaj sva,“ nadaljuje ona, „pred včerajnem, ko se je streljalo tako silovito, s Terezino klečali ter presrčno molili za Te! Včeraj že hotela sem z materjo k Tebi; a ko se mi je vrnil brat, samega straha bil je še bledejši od Tebe, pravo za pravo nesi ti tako bled, ljubi Karlo,“ prekine se nagloma, ter mu tresočo roko pogladi lase, „da, ko je tedaj prišel brat, ter povedal nam, da si ranjen; niso me hoteli sabo. Tudi danes oddaljila sem se skrivoma, da vidim, kaj je z mojim ljubim presrčnim Karlom.“
Tako besediči deva. Vojaku pa se pogosto utrinjajo solze. Miga jej z roko, naj se oddalji. Toda ona neče umeti tega znamenja, ter mu popravlja ležišče.
„Tebi so vsaj dali nekako posteljo,“ šepeče dalje. „Drugi leže večinoma na slami.“ Potipa z rokama pa ležišče. Na jedenkrat se zgane smrtno bleda.
„Karlo, ljubi Karlo!“ prosi ga, stegni svoji nogi; „ne smeš si jih tako zelo sključevati, Karlo!“
„Ne morem, oj Madonna! Kroglja iz topa me je zadela,“ odgovarja jej medlo.
„In odtrgala ti je levo nogo?“ vpraša ona. Oko jej je suho, strmeče.
„Da,“ odgovori on kljubovaje, ter pogleda v vis, „levo mojo nogo — desno nogo — obe — obe!“
Z lahnim vsklikom, ki je pa ipak le trgal srce, zgrudi se deva ob postelji. Menih, ki ju je bil poslušal, stopi bliže, ter jo dvigne. „Umiri se hči moja,“ pravi, „Bog je usmiljen.“
A ona odmaje z glavo ter reče tiho: „V štirih tednih bila bi najina poroka!“
Menih posadi jo na stopntco spovednice, potegne si z rokavom preko rujave brade, pak se počasi in teškim korakom oddalji po ladji cerkveni. Starka prihiti zdajci k postelji mladega vojaka, ter sede poleg deve ob spovednici. Bila mu je mati.
Ni besede ni spregovorila trojica, dolgo, dolgo časa.
Potem pa ja jame tolažiti stara ženica. Strastno pazno posluša jo mlada deva, a ranjenemu ubožcu le bridek smehljaj kroži ob ustnih.
Dolgo sedeli so tako.
Dva dni kasneje pa je ubogi Karlo na veke zatisnil oči.
Tam zunaj so ga zagrebli pri bojnih tovariših pod malim lesenim križem, kateri je stavila ljubezen vojakov umrlemu svojemu drugu. Na gomili pa je klečala deva ter rosila novi grob solzami čistimi, kakeršne je jokati le angelju samemu.