Rastline in svitloba
| Rastline in svitloba. Z. |
| |||||||||||||
Da žival živeti more in rastlina rasti, treba je obema zraka, mokrote in toplote. Ali če bi imela žival pa rastlina le samo zraka, vlage in toplote, pač bi životarila, pa k čvrstej krepkej rasti treba je tudi še svitlobe. Kako mrtvih barv so živali, ki vedno v zemlji in po temnih votlinah žive; in ljudje po velicih mestih, ki le malo kedaj izza temnega zidovja pridejo — kaj ne, kako so bledi in slabotni! Kako so pa rastline čvrstih barv in rasti, pa živali kako lepo so pisane, ki žive v solnčnej svitlobi in kaki hrusti so naši gorjanci!
Najbolj se pa kaže važnost svitlobe na rastlinah. Vse zanikerne so in vele, pa slabotne in blede, če jim ne sije ljuba dnevna luč; tudi niso dosti bolje, kjer jih solnce le malokedaj obsveti — nič prave krasote nimajo in zelenjave, tudi lepega pisanega cvetu ne in prijetne dišave. Čvrsta rast, lepo zeleno pero, krasni cvet, prijetna vonjava najti so le na solnčnej svitlobi. Kako bledo je zelje, ktero jeseni zasade v temno klet; ko ga pa spomladi presade na solnčni vrt, kmalo jame krepko zelenjad poganjati in v živ rumen cvet gnati, ki nam semena rodi. In krompir, če dolgo leži v kleti, začne blede vele kali poganjati; pa če je kako okno blizo, skoz ktero se vsiplje solnčna svitloba, koj tjekaj spenja in steguje kali, se ob steni kviško vzdiguje in v okno rije z vršički, ker ga vabi svitloba — tako moč ima do rastlin.
Ako jasnega zgodnjega jutra stopimo na pisani travnik, ko še solnce ne sije, vidimo lepe cvetke priklonjene držati pisane glavice in po večem celo priprte; — ko se pa mila žareča nebeška luč razlije čez plan, odpirajo se cvetice ena za drugo, širijo svoje ude in vršičke, in kakor se pomiče solnce po nebu, tako se obračajo po njem. Zjutraj je vse obrnjeno proti vzhodu, proti večeru pa gleda na zahod, da se v večernem hladu, ko svitlobe več ni, zopet zapre. Tolika je moč svitlobe do rastlin!